SWOT - Ovire

Ovire, ki sem jih zgoraj naštel, lahko razdelimo na tiste, ki so zunaj zavoda, in na tiste, ki so v njem samem. Zunanje ovire pa so na eni strani take, ki so posledica delovanja struktur, na drugi pa take, ki izhajajo iz aktivnega nasprotovanja Hrastovcu in spremembam.

Eden od problemov, na katerega je težko najti odgovor, je, da dezinstitucionalizacija v Sloveniji traja že zelo dolgo, praktično pa smo še vedno skorajda na začetku. Kaj je razlog za to, je težko trditi. Ali je to posledica slovenske mentalitete, bojazni pred spremembami, majhnosti in hkrati nepreglednosti, ali pa je to posledica nespretnosti akterjev in pomanjkanja volje tistih, ki odločajo. Verjetno vse skupaj in še kaj zraven. O tem je treba razmisliti, je pomembno vprašanje nasploh, ne samo za dezinstitucionalizacijo, je pa treba tudi kaj storiti. Razmisliti je treba tudi, kako vzbuditi voljo za spremembo – pri politikih, v sociali, pri ljudeh, ki delajo in pri tistih, ki storitve potrebujejo. Smo pa v Hrastovcu že enkrat pokazali, da se stvari da izvesti – zakaj ne bi še enkrat!

Dezinstitucionalizacija, kot kaže, ni prioriteta slovenskih elit. Sčasoma se je to sicer izboljšalo, postaja čedalje pomembnejša tema. Moja kandidatura je usmerjena tudi prav v to, da se zadeve enkrat zares tudi lotimo. Morda miganje pri dnu tudi lahko prispeva k temu, da dezinstitucionalizacija postane prioriteta. Vsekakor pa je to, da preobrazba ustanov postane politična prioriteta, ena od glavnih nalog in izzivov.

Zunanje ovire so tudi nasprotniki dezinstitucionalizacije. To so še posebej nevarne ovire. Ko smo začeli sploh govoriti o dezinstitucionalizaciji, so bila nasprotovanja odkrita. Zdaj so se nasprotniki skrili. Na deklarativni ravni vsi dezinstitucionalizacijo podpirajo, veliko jih jo podpira s figo v žepih, nekateri pa takim prizadevanjem aktivno mečejo polena pod noge. Pričakujemo lahko spet razne manevre in spletke, kot je, na primer, prijava inšpekcijam, celo komisiji za preprečevanje korupcije, osebno blatenje protagonistov, subverzije v procesu, itn. Zveni paranoično, a, kot je navadno vsaka paranoja utemeljena na resničnih grožnjah, je tudi tu upravičena. A najbrž je zdravilo ravno v nasprotnem, naivnosti, odprtosti in transparentnosti. To nas naredi ranljive, a nas tudi okrepi.

Tudi tisti, ki držijo fige v žepu, ki se torej ne delujejo naravnost proti, ki pa razlagajo dezinstitucionalizacijo na svojstven način – na primer, pravijo, da bodo ustanove še vedno potrebne za nekatere ljudi, ali ki sicer ustvarjajo skupnostne oblike oskrbe, a jih še vedno vodijo kot ustanove, ipd., zavirajo dezinstitucionalizacijo oz. jo vodijo v slepo ulico. Hkrati pa skupaj s tistimi, ki so povsem pasivni večajo inertnost ustanov. Prednost ustanov in ovira za dezinstitucionalizacijo, je, da obstajajo, so ugnezdene v našo kulturo, obrazce delovanja in ne nazadnje tudi v sisteme financiranja. Za vzpostavitev novega sistema je treba storiti veliko, za vzdrževanje starega le tu in tam podmazati kolesje.

Navadno med ovirami za dezinstitucionalizacijo naštevajo tudi odpor osebja. Izkušnje uspešnih in tudi manj uspešnih poskusov dezinstitucionalizacije kažejo, da je precej težje preseliti osebje kot pa stanovalce, da nekateri težko spreminjajo svoj način dela ali pa se odrečejo privilegijem, ki se jim zdi, da jih imajo. Prednost Hrastovca je, da smo nekoč to fazo dali skozi. En od mojih razlogov za optimizem je prav ta izkušnja, da sem na lastne oči videl, kako so ljudje, ki so bili najprej nasprotniki dezinstitucionalizacije, postali njeni ognjeviti zagovorniki.

Vprašanje je, kakšen je učinek nekaj letnega zastoja. Lahko si zamislimo dva povsem nasprotna scenarija. En je ta, da ljudje, ki so bili priča uspehom preselitev, ki vedo, za kaj gre, komaj čakajo, da spet in znova začnemo, da bo nov začetek deblokiral ustvarjalne energije, ki so nekaj časa spale. To bi si želel. Drug nasprotni scenarij bi lahko bil, da je osebje zaradi zastoja in obrata razočarano, kar se mene osebno tiče, da imajo občutek, da sem jih pustil na cedilu, in da zato mislijo, da se ne splača zadeve lotiti znova. Verjetno bo resnica, kot po navadi, nekje vmes. Tistim, ki so razočarani, za katere so bila zadnja leta travmatična, je treba zagotoviti »okrevanje«, možnost, da izrazijo svoja čustva, frustracije in jim dati možnost, da dobijo opravičila, ki jih potrebujejo. Tudi od mene.