(Govor ob prejemu nagrade za življenjsko delo[1], danes, 7. novembra spet aktualen)
Ob prejemu nagrade se spodobi govor. V govoru se moram
zahvaliti tistim, ki so me predlagali, tistim, ki so mi jo podelili – in s tem
tudi čast in priznanje in tudi tistim, ki so s svojim tovariškim delom
pripomogli, da sem naredil to, za kar sem nagrajen.
Ko opravimo s tem, pa je potrebno izreči tudi kritične
besede. Prejemanje nagrade je zaradi licemerstva, ki ga nujno vsebuje, tudi
etična preizkušnja. Sociala pa kot ta arija, ki smo jo uvodoma poslušali – L'Amour iz Bizeteve Carmen, romantika znotraj realizma, tobačna delavka, ki je ubežna
kraljica upora, prestopa in čustev.
Merjenju lica se ob nagradah ni moč izogniti. Nagrade in
njihove podelitve so ceremonije. So ceremonije proizvodnje ugleda – ugled pa je
že sam po sebi vprašljiv. Za nagrado sem izvedel v domači trgovini na vogalu.
Zvedel sem od Dominika, medtem ko si je kupoval malico, jaz pa dnevno
špecerijo. Da bi prikril svoje presenečenje (in zgledal kul) sem rekel nekaj
takega kot – saj je bil že čas...
Pa tega nisem pomislil zaradi svoje prislovične nečimrnosti,
temveč zaradi izkušenj izpred petih let, ko so me že enkrat predlagali za isto
nagrado, pa je nisem dobil.
Takrat je namreč Fakulteta, ki sem ji bil dekan, praznovala
petdesetletnico. Ker ni moč dati priznanja organizaciji, smo se odločili, da
kandidiramo mene, kot predstavnika šole. Zgodilo se je, da je komisija
odločila, da sem najustreznejši kandidat za nagrado, a takratni minister mi
nagrade ni hotel podeliti. Izgovoril se je, češ da sem premlad.
Premlad? Naključje je hotelo, da sem star ravno toliko kot
šola, na kateri učim. Kar je kratka doba za človeka, je dolga doba za
institucijo?? Ali se je za bati, da bo nagrajenec, ker je dobil nagrado nehal
delovati v smeri kot je bil nagrajen? Bi zaradi zadovoljstva z nagrado kar
nehal izvajati dezinstitucionalizacijo, ki smo jo takrat ravno začeli v
Hrastovcu? Ni bojazni. Ali pač je?
Kompromis je bil takrat, da je minister mimo pravilnika
podelil jubilejno priznanje fakulteti (ki ji je sam nekoč pripadal, pa je to
pogosto skrival). S tem sem bil zadovoljen tudi jaz, ki mi ni bilo treba
prejeti nagrade.
Zdaj, ko sem le dobil nagrado, torej lahko sklepam, da sem
zdaj že dovolj star ali pa je stvar v drugem ministru (ki je tudi nekoč
pripadal naši fakulteti, le da profesorskem zboru). Čeprav za tega ministra bi
moral biti star vsaj 65 let. :)
Oboje – da sem že dovolj star in da sem dovolj po godu
ministru, bi me moralo zaskrbeti.
Pomislil sem tudi, da bi nagrado zavrnil. Da jo bom zavrnil,
so pomislili tudi na ministrstvu. Ker sem v tistem času bil zaradi bolezni
doma, so mi sporočili kolegi, da z ministrstva nestrpno sprašujejo, ali se bom
podelitve udeležil in sprejel nagrado.
Njihova skrb je bila utemeljena: Kako naj jaz, ki si
prizadevam za razgradnjo gradov
prejmem nagrado.[2]
Podeljevanje in prejemanje nagrade ima močno dimenzijo
licemerstva (po domače - hipokrizije).
To še posebej velja, ko človek dobi nagrado za »življenjsko
delo«, torej za nič posebnega.
Licemerje tvegajo tisti, ki predlagajo, tisti, ki jo
podelijo, tisti, ki jo prejmejo, in ne nazadnje tisti, ki čestitajo in
pozdravljajo.
Predlog za nagrado je moč razumeti kot način oddati nekomu
priznanje, ki mu ne daš resnične veljave. Saj je dobil nagrado, kaj pa še hoče.
Podelitev nagrade lahko razumemo kot deklarativno priznanje
nečemu, kar ni moč (ali kar nočemo) podpreti dejansko.
Najbolj me seveda zanima licemerje prejemanja nagrade. Za
prejemnika nagrade je hipokrizija najbolj nevarna v povezavi z nečimrnostjo.
Obstajata dve pasti: ena je, da si lahko človek, ko sliši slavospev svojemu
delu, misli, da je res toliko pomemben in da je res vse to naredil; druga pa, da
je to, za kar ga hvalijo, naredil res - prav on.
Mene, na primer, hvalijo za trud povezati teorijo in prakso.
Ja, res je, trudil sem se za to. Organiziral kongrese, pisal knjige,
teoretiziral to, kar sem zvedel v praksi, in uvajal nove koncepte in metode v
prakso. Pa tega nisem delal sam.
Stroj socialnega dela kot znanstveno prakso, praktično
znanost, znanost za prakso smo ustvarjali skupaj, tako s kolegi na šoli, kot s
praktiki v službah socialnega dela.
Že od Bernardovih akcijskih raziskav naprej, je v Sloveniji,
bolj kot kjerkoli drugje v Evropi, jasno, da je socialno delo prečna
(transverzalna) znanosti in dejavnost, ki mora zajemati različne vidike ali
registre človekovega bivanja, ki mora upoštevati človeka, njegovo doživljanje
in življenjski svet, krepiti njegovo moč z metodami, ki izražajo človekovo
voljo in ga hkrati vpisujejo v družbene registre, preko katerih se lahko
povezuje z drugimi, ki mu omogočajo dostop do družbenih sredstev, ki jih država
z zakonodajo in socialno politiko zagotavlja.
Je res, da sem avtor knjig in da knjige o socialnem delu
pišejo predvsem ljudje na fakulteti, vendar te knjige ne bi mogle nastati brez
sodelovanja z drugimi, delovanja v praksi, neposrednega spoznavanja
uporabnikov. Socialnega dela ni mogoče delati sam, v pisarni in z belim
ovratnikom. Socialno delo je znanost, kjer moramo vohati in okušati življenje,
kot je, kjer se umazanija prime naših rok. In to lahko razumemo metaforično,
dogaja se pa pogosto povsem dobesedno.
Zato je nagrada, ki jo danes prejemam, nagrada vsem tistim,
ki z mano ustvarjate socialno delo pri nas. Tako tistim, ki ste moji
prijatelji, ozki sodelavci, kot tisti, ki ste moji nasprotniki, morda celo
sovražniki. Čeprav mi je morda osebno žal, moram to čast deliti tudi z vami.
Ni samo moja zasluga , da danes socialne delavke in delavci
bolje vejo, kaj delajo, bolje poznajo osnove operacije socialnega dela, da
znajo bolje vzpostaviti odnose, da znajo bolje oceniti tveganje, narediti
osebni načrt, mu bolje omogočiti, da pride do sredstev za boljše življenje, okrepiti
njegovo moč, da bolje obvladajo medije pogovarjanja, se znajo bolje postaviti v
kožo uporabnikov, da znajo bolje napisati, kaj in kako se človeku dogaja,se
postaviti zanje in jih spoznati, oskrbeti tam, kjer živijo itn.
Ali pa imamo integrirano prakso in teorijo? Ne. V socialnem
varstvu imamo zdajle niz nepovezanih akterjev, ki vsak skrbi za svoj piskrček,
in jih ne briga za neko skupno zadevo in razvoj, za resnični razmislek na eni
strani, za resnično akcijo na drugi.
Nepomembnost in obrobnost današnje podelitve priča ravno o
tem. O razdrobljenosti sociale na partikularne interese glavnih akterjev
(zbornice, skupnosti, fakultete, društva, inštituta, ministrstva in drugih).
Pravijo, da sem nagrado dobil zaradi svojega truda za
dezinstitucionalizacijo. Ja, v tridesetih letih smo ustvarili število
skupnostnih služb, nekateri zavodi so začeli s selitvami … Optimist bi lahko rekel, da veliko. Ni
potrebno biti pesimist, da vidimo napol prazen kozarec, povsem realistični
pogled nam pove, da so, po vsem tem času, institucije še vedno glavna oblika
socialnega varstva. Kar se je začelo v Hrastovcu, je zastalo.
Nagrado si med drugim zaslužim za don kihotovsko delo na
področju individualizacije oskrbe in neposrednega financiranja. Poglejte
Davorja, kako gleda v tla – ta pogled pove vse o usodi tega projekta.
Skratka, če se mi očita, ups, hvali za
dezinstitucionalizacijo, povezanost teorije in prakse, za neposredno
financiranje – vsega tega, česar v Sloveniji nimamo!
Letos smo prehodili 700 km. Velik pohod za neko malo stvar.
Na koncu smo videli, da smo hodili za nekaj, kar bi moralo biti samo po sebi
umevno – da če človek noče živeti v ustanovi, da gre lahko ven.
Šele zdaj vidimo, da je lažje prehoditi 700 km, kot nekomu
omogočiti, da se preseli ven.
Če bo treba toliko truda za vsakega človeka, ki bi se rad
preselil, če bo tako težko organizirati neposredno financiranje, sta za
dolgotrajna oskrba in skupnostna oskrba za Slovenijo Indija Koromandija.
Socialno delo je pogosto Sizifov posel. Da bi bila nagrada
bolj prepoznavna, bi jo morali poimenovati Sizifova
nagrada. Dobro bi se slišalo: »In za življenjsko delo prejme Sizifovo
nagrado Vito Flaker…«.
Ali morda Don Kihotova
nagrada? Kdo bi potem dobil nagrado Sanche Pansa?
Vse, kar sem v
sociali počel in za kar bom nagrajen, sem delal, ker sem si želel, ker sem imel
možnost, pa tudi zato, ker je to bilo nujno narediti. In to je združeno v pojmu
Iz-hoda.
Iz-hod je – NUJA, ŽELJA IN MOŽNOST. Ne samo zame, za
vsakogar.
Licemerno je dobiti nagrado za nekaj, kar počneš zaradi
eksistencialne nuje.
Sartre je zavrnil Nobelovo nagrado rekoč: pisatelj se mora
upreti preoblikovanju v institucijo, četudi se to zgodi v najbolj častni
obliki. Le Duc Tho ni prišel po Nobelovo nagrado, ker vojna v Vietnamu zares še
ni bila končana.
Resnično priznanje (oz. nagrada) za moja prizadevanja bi
bila, če bi minister ustanovil močan razvojni center za socialno varstvo. Ali
pa vsaj močno razvojno koalicijo.
Ali pa da bi dal možnost meni in ostalim udeležencem izhoda,
da preobrazimo vsaj eno ustanovo v Sloveniji. Razpis za preselitev ljudi ven iz
Hrastovca, Dutovelj, Impoljce, katerekoli ustanove.
Ali pa najmanj, da ustanovi sklad za spodbujanje preselitev.
Razlogov, da bi zavrnil nagrado je torej veliko. Ampak
zaradi »aktualnega družbeno politično trenutka« moramo razmišljati drugače.
Bolj pozitivno. Konstruktivno.
Če bi šlo samo zame, bi si lahko privoščil luksus »eksistencialistične«
izbire tipa Sartrea ali Makarovičeve. Ker pa gre za druge, za vse tiste, ki so
z mano hodili, še zlasti pa uporabnike, moram uporabiti drugo logiko. Predvsem
moram biti NAIVEN.
Verjeti moram, da niti moji kolegi na faksu, ki so me
predlagali, niti minister, ki mi je nagrado podelil, niso nagrade namenili meni
osebno (večinoma me itak ne marajo), ampak je bil njihov RESNIČNI namen
podpreti ideje, za katere se zavzemam.
Verjeti moram, da je dezinstitucionalizacija tik pred vrati,
da minister skupaj z nami sliši, kako trka nanje. (TOK, TOK)
Z njo vred zagovorništvo in neposredno financiranje.
Še nikoli nismo bili tako blizu temu, da se to res začne
dogajati. In še nikoli tako blizu temu, da bi zadevo zamočili.
Zaradi štirih jezdecev propada socialnega dela se lahko ti
projekti sfižijo. Štirje jezdeci so: birokratizacija, potjemkinizacija,
biologizacija in rasizem do uporabnikov.
Pri uvajanju novosti, to smo v teh 30 letih videli, in tudi
letos, ko smo hodili okoli po Sloveniji, obstaja namreč nevarnost, da zaradi
ohranjanja statusa quo marsikdo dela
videz sprememb, v resnici pa ga zanima, kako ohraniti svojo moč tako, kot je
bila do zdaj. Gradijo Potemkinove vasi, si izmišljujejo birokratske ovire (vse,
kar je novega bomo prijavili komisiji za preprečevanje korupcije – saj to kvari
zadeve, kot so), v imenu znanosti si izmišljujejo, kaj je dobro in zdravo za
uporabnike in jim ne pustijo, da bi odločali o svojem življenju (kdor ne
verjame, naj vpraša Mija tamle zadaj).
Zato nam ne preostane nič drugega kot naivna vera, da
ministrstvo s to nagrado misli resno. To smo dolžni tistim, ki nas rabijo.
Zato sem nagrado sprejel. A sprejel sem jo pogojno, saj
zares ni namenjena meni, ampak drugim, razvoju. Zato jo temu tudi jaz posvečam
z namenom, da podprem ministrovo voljo in interes, da spodbudi razvoj
socialnega varstva v smeri, ki jo kaže moje »življenjsko delo«.
Samo dejanje nagrade torej razumem kot spodbudo nam vsem, da
poglobimo kritično refleksijo v stroki, pospešimo procese
dezinstitucionalizacije in omogočimo uporabnikom socialnega varstva, da dobijo
to, kar si res želijo.
Denar, ki pripada nagradi, pa razumem kot prvo materialno
spodbudo in ga namenjam zagonu inštituta, sklada ali preoblikovanju ene izmed
ustanov, kar bo prej.
Nagrado torej sprejemam, se zanjo zahvaljujem in jo posvečam
in namenjam temu, čemu je namenjena. Hvala!
[1]
Besedilo, ki je bilo predloga za govor ob prejemu nagrade za življenjsko delo
na področju socialnega varstva 10. decembra 2010, vsebuje dele, ki jih v dejanskem govoru nisem
uporabil, verjetno pa manjka kakšen del ali poudarek dejanskega govora, ki sem
ga pozabil.
[2] Etimologija besede nagrada
kaže jasno na to, da imajo nagrade (kot zakladi) nekaj opraviti z ograjami.
Potolažimo s lahko s pomenom v češčini, kjer »nahrada« pomeni odškodnina. Glede
na škodo, ki sem jo imel z izvajanjem projekta individualnega financiranja, zelo
ustrezen pomen.
Ni komentarjev:
Objavite komentar