Dezinstitucionalizacija razbremeni in sprosti sredstva, ki
so sicer vezana na spomenike skrbniške
oblasti. Ne gre le za vprašanje nove porazdelitve
moči, izziv je produktivno uporabiti te iste vire, tako da ustvarijo,
generirajo še več tako materialnih kot socialnih virov. Ideja o javno-zasebnih
partnerstvih je bila priljubljena pred krizo, zdaj pa lahko vidimo, še bolj kot
prej, da je najbolj pomembno ohraniti neformalne vire, ustvarjati skupno dobro
in uporabljati vire za krepitev skupnosti. V smislu porazdelitve to pomeni, da
bi sredstva morala biti na razpolago, tako ljudem v stiski (neposredno
financiranje) kot tudi skupnosti (skupnostni budžeti).
Ustvarjanje
novih situacij ustvarja novo znanje. Dezinstitucionalizacija kot praksa
inovacije ne more temeljiti na dokazih, dejstvih (evidence based) – pač pa prinaša
nove dokaze, dejstva, da je nekaj, kar je prej veljajo za nemogoče, mogoče.
Temelji na epistemologiji akcije (Marxova 11. teza o Feuerbachu), spreminjanju ne pa merjenju sveta.
Nasprotuje novemu pozitivizmu (evidence based) – tako z inovacijo kot tudi s
kvalitativno natančnostjo, ki jo potrebujemo, ne zgolj, da bi razumeli to, kar
ljudje počnejo, ampak tudi zato, da bi opisali, kako stvari narediti.
Metode,
ki jih uporabljamo, da bi dosegli odprto skupnost, temeljijo na odprtem
kodiranju – tako kot kvalitativnem raziskovanju – a v tem primeru ne samo s
spoznavanjem, temveč s samim delom. Metode morajo ustvarjati prostor svobodnega
izražanja želja, hkrati pa zagotavljati sredstva za dosego ciljev, ki smo jih
tako izrazili. Morajo biti kontekstualne – tako v tem, da izhajajo iz
človekovega življenja, da iz konteksta njegove zgodbe črpajo vire, pa tudi
tako, da spreminjajo človekovo življenje na bolje. Dialog je glavno orodje za
razkrinkavanje zatiranja, pa tudi za to, da spoznamo skupno življenje in
sredstvo, da ga spremenimo.
Čeprav
se včasih dezinstitucionalizacija zdi le stvar (re)organizacije in je v
marsikaterem delu res zelo tehničen postopek, je bila vedno povezana, če ni
celo temeljila, na družbenih gibanjih.[1]
Klasična gibanja dezinstitucionalizacije so zdaj že stara, morajo jih pomladiti
mlada, ulična, gverilska nenasilna gibanja. Hkrati dezinstitucionalizacija
lahko veliko prispeva današnjim gibanjem. To, da pripeljemo ljudi ven iz
ustanov, je izziv, da artikuliramo nove načine solidarnosti (če nekoga
premestimo v ustanovo, ljudem odvzamemo odgovornost, pa celo možnost, da bi
delovali neposredno solidarno). V ospredje novih oblik demokracije
dezinstitucionalizacija prinaša imperative neizključevanja – demokracija je
nemogoča, če jo delamo z napravami izključevanja.
Izziv
za dezinstitucionalizacijo je tudi pohod po novih ozemljih. Veliko se je
zgodilo na področjih duševnega zdravja, intelektualne in telesne oviranosti. Na
novo pa se moramo ukvarjati z vprašanji »dvojnih diagnoz« (pravzaprav dvojnih
nalepk), demenc in starih, saj postavljajo drugačna vprašanja in zahtevajo nove
odgovore. Zdi se, da je
prav pojem dolgotrajne oskrbe, ena od možnih smeri, kako se spopasti s temi vprašanji
tako, da presežemo sektorske delitve in zagotovimo nove načine financiranja, pa
tudi novo logiko upravičenosti za pomoč in podporo.
Drastično
se bodo morali spremeniti in razviti odnosi z uporabniki. Glavni izzivi za
strokovnjake, ki se morajo z njim še spopasti v praksi dezinstitucionalizacije,
je, kako jih bodo uporabniki plačali, usposabljali in učili, pa tudi vodili.
Fevdalni skrbniški odnos in ‘lastništvo uporabnikov’ (razlikovanje med »mojimi« ali »našimi« od »vaših«
uporabnikov) mora nadomestiti pojem ‘mojih pomočnikov’. Delitev odgovornosti pa
mora nadomestiti skupna skrb za blaginjo uporabnikov.
Eden
izmed glavnih izzivov od začetka dezinstitucionalizacije, pa do danes, je
spopadanje s pozitivističnim redukcionizmom znanosti, čigar epistemologija
temelji na totalnih ustanovah – v medicini, pravu, pedagogiki. Ne le, da
reducirajo, skrčijo človeško življenje na preproste aksiome, in ne samo, da ga
razdelijo po razredih, ljudi tudi prikrajšajo za moč, da bi upravljali s svojim
življenjem tako, da jim odvzamejo njihovo lastno moč in jo nadomestijo z močjo
zunaj njihovega življenjskega sveta. Človeške stiske, in še posebno
dolgotrajne, četudi so telesna stvar (Alzheimerjeva bolezen), problemi
socializacije (travme iz otroštva), ali pravna vprašanja (kaznivo dejanje,
skrbništvo), so vozli družbenih dogodkov in odnosov, razrešimo pa jih lahko
predvsem socialno (ne sociološko ali družbeno), saj se podpora, premagovanje
ovir in okrevanje vedno porajajo v sodelovanju z drugimi in v socialnih
agregatih – torej socialno. Naloga dezinstitucionalizacije je, da prekine
razlage, ki zastirajo in preplavijo življenje, pa tudi prakso, ki nadkodira
druga ravnanja, z namenom, da bi tem, sicer cenjenim poklicem se lahko
zagotovili, prispevek in prostor, ki bi bil resnično zdravljenje, učenje in
presojanje o tem, kaj je dobro in slabo, na produktiven način, ki lahko krepi
ljudi.
[1] Govorimo o gibanjih, kakšno je bilo Demokratična psihiatrija (Psiciatria
democratica) v Italiji, gibanja za pravice onesposobljenih (Disability Rights Movement) in drugih uporabniških
gibanjih, pa tudi gibanjih angažiranih strokovanjakov. Ta gibanja so veliko
doprinesla k uveljavitvi dezinstitucionalizacije in premiku od medicinskega k
socialnemu modelu, so se pa z leti postarala, in v smislu starosti
protagonistov in načinov, kako delujejo. Četudi so pometlje z medicinskim
modelom in imperativom normalosti na ideološki ravni, so ti pojmi in operativne
sheme še vedno temelji vsakdanje prakse strokovnjakov in splošne javnosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar