Potreba po prečnem (transverzalnem) delovanju (Dezinstitucionalizacija kot stroj zadnji del)

Dezinstitucionalizacijo moramo zasnovati in pojmovati kot prečno akcijo (Guattari, 1984), akcijo, ki preči zelo različne domene človeških in družbenih stvari. Temeljiti mora na življenjskih svetovih, na tem, kako ljudje živijo in dojemajo realnost. Glavna pozornost (strokovnih) posegov v življenje drugega mora biti namenjena problemu moči. Metoda bi morala biti predvsem način, kako povečati moč posameznika in skupnosti, kako uporabljati institucionalna vire in sredstva, da izboljšamo življenje (in ne ravno nasprotno – kako uporabljati institucionalna sredstva, da odstranimo človeka iz njegovega resničnega življenjskega sveta). Metoda povezuje življenjski svet z formalnimi viri, ki jih poraja država, ali pa z viri, ki jih poraja neformalna skupnost, pa jih okrepimo s formalnimi posegi ali reorganizacijo življenja. Postopki, ki omogočijo uresničevanje upravičenosti do potrebnih sredstev ali storitev, ne bi smeli biti obredi ponižanja (degradacije), ampak prav nasprotno – obred ali bolje rečeno praznovanja izboljšanja, napredovanja in sposobnosti. Organizacija bi morala biti ne le horizontalna, ampak bi morala tudi izhajati iz uporabnika, uporabnik bi moral biti njeno središče, temeljit mora na osebnih paketih storitev in podpornih krogih v skupnosti. Samo s tako prečno akcijo lahko spolne, razredne, etnične in druge delitve ljudi, predvsem pa tiste delitve, ki temeljijo na nezmožnostih in ovirah ljudi, presežemo in ustvarjamo skupnosti, v katerih bi ljudje lahko vzdrževali drug drugega in se vanje produktivno vključevali.

Financiranje osebnih storitev in skupnostnih služb bi morala država zagotavljati po načelu potreb ljudi. A ne samo za ta namen, tudi za vzpostavitev metod in organizacije, ki bi krepile moč uporabnikov, so potrebni zakonski in politični sistemski ukrepi. Da bi zagotovili tisto, kar ljudje potrebujejo, moramo spremeniti sistem socialnega varstva iz institucionalnega v skupnost kot celoto – izžarevati iz preselitev v druge dajatve in storitve. Brez »kukavičjega gnezda« bodo službe morale poskrbeti za ljudi in ne za ustanove.

Dezinstitucionalizacija je sprememba družbe, mora pa tudi uporabiti spremembe, ki smo jim bili priča v zadnjih desetletjih, da bodo v korist ljudem iz zavodov. Nova tehnologija (mobilni telefoni, internet, itd.) omogoča nenehen stik in spreminja odnose ljudi v času in prostoru. Prav tako spodkopava klasične ustanove. Žalostno je, da prebivalci azilov, totalnih ustanov, zadnji, ki nimajo dostopa do teh dobrobiti nove kulture. A prav prebivalci ustanov lahko z njimi pridobijo največ.

Dezinstitucionalizacija je kot stroj polemična in programska. Aktivno dekonstruira totalno ustanovo in ustvarja vizijo skupnega življenja v skupnosti, ki ne izključuje. Temelji na načelih brez prisile in odprtih vrat. Zagotavlja prostor za gibanje in mobilnost. V procesu preseljevanja in tudi na sploh zagotavlja najprej podporo najbolj neprivilegiranim in se izogne »snemanju smetane in nabiranju zosa«. Ne dekonstruira samo prostora ustanov temveč tudi vloge ljudi. Uporabnikom zagotavlja cenjene družbene vloge in odstranjuje stigmatizirajoče okoliščine. Vloge pomočnikov se spreminjajo iz skrbnika v zagovornika, področje delovanja pa od prevzemanja odgovornosti od skupnosti do omogočanja skupnosti, da se spopada z vprašanji, ki jih je prej prelagala na »strokovno delo«. Ukvarja se z družbenimi in človeškimi zadevami v njihovem kontekstu, proslavlja človeške posebnosti in ustvarja praktično znanje, da se lahko ljudje spopadajo s svojo vsakdanjo stvarnostjo. Znanje, ki ga ustvarja je praktično in induktivno. Ko proslavlja vrednost vsakega človeka, ustvarja kolektive, ki ljudem omogočajo, da izrazijo svoje želje in ustvarijo sredstva za doseganje ciljev.

Ne gre le za idejo, ampak za sklop novih tehnologij moči. Ne ustvarja homogenega prostora, kjer vlada samo ena ideja, ampak dialoško sodeluje v življenjskem svetu ljudi, transverzalno ga povezuje z številnimi ravninami, prizadeva si okrepiti ljudi z metodami, ki niso le dialoške, ampak tudi povezujejo to, kar ljudje imajo, s tem, kar imajo družbeni agregati, kot je država, tako, da organizirajo podporo posameznim ljudem, ustvarjajo skupnosti, na sistemski ravni pa možnosti, da se viri porabijo na način, ki bo povezoval in proizvajal. Ne glede na to, da deluje na terenu, tam, kjer ljudje živijo, morajo rekonstruirati socialno politiko in zakonodajo tako, da bodo proslavljale krepitev moči.

Stroj dezinstitucionalizacije je prav tako abstrakten kot stroj totalnih ustanov (čeprav z več smisla za konkretno). Je idealen tip, ampak kot poudarjal Castel (1989), da je mogoče čutiti abstraktno shemo totalne ustanove, takoj ko vanjo vstopimo, je enako mogoče čutiti dezinstitucionalizacijo. Tudi če v nekem trenutku nima vseh svojih atributov, bi morali zaznati humor, odprtost, možnosti, fleksibilnost, tovarištvo in druženje. Stroj dezinstitucionalizacije proizvaja gibanje, ampak tudi izraža veselje, pa tudi resnico – pridih dezinstitucionalizacije. Izzove gibanje in premike, proslavlja norost, da smo ljudje, in proizvaja moč, da smo skupaj.

Literatura

Guattari, F. (1984) Molecular Revolution, Penguin Books.

Castel, R. (1989) ‘Institutions totales et configurations ponctuelles’, in Le parler frais d ‘Erving Goffman, (ur) R. Castel, J, Cosnier & I. Joseph, Minuit, Paris.