Da bi
dolgotrajna oskrba bila anti-diskriminacijsko orodje, pa tudi zaradi povsem
etičnih in pragmatičnih ozirov, mora biti postopek zasnovan, da deluje kot proslava napredovanja in ne kakor ceremonija ponižanja. Formalni postopki
so namreč netelesne, statusne preobrazbe, v tem primeru iz zavarovanca v
enakopravnega partnerja pri izvajanju storitev, iz nekoga, ki je zaradi svojih
težav in stisk diskriminiran v vsakdanjem življenju, v nekoga, ki se vrne oz.
ostane član občestva enakopravnih ljudi. Zaradi etičnih in estetskih razlogov
je treba zahtevati, da so postopki vstopa v sistem dolgotrajne oskrbe skladni z
njenim ciljem in namenom, vprašanje pa
je, ali morebitni elementi postopka, denimo ocenjevalne lestvice, ki so s tem
namenom disonantni, bistveno vplivajo na končni rezultat postopka v smeri, da
človek zares postane z njimi tudi bolj odvisen, prikrajšan, zapostavljen.
V razpravi o
vstopu v sistem dolgotrajne oskrbe nam ni v pomoč terminološka nenatančnost
izraza 'ocena' in konceptualna nejasnost pojma potreb. Jasno je sicer, da
moramo pri oblikovanju 'potreb' hkrati izhajati iz življenjske situacije
upravičenca ('ocena stanja') in njegovih ali njenih osebnih prioritet oz.
ciljev.[1]
Ocenjevalne lestvice nam lahko pomagajo izmeriti prvo, ne morejo pa življenja
natančno opisati, predvsem pa ne morejo neposredno zaznati življenjskih ciljev
upravičenca.
Vsebinsko
morajo postopki dolgotrajne oskrbe zajeti več področij. Morajo ugotoviti
upravičenost, vsaj do dajatev, ki jih bodo prejemali, predvidoma pa tudi sploh
do vstopa v sistem. Ugotoviti morajo obseg in vrsto potreb, ki jih upravičenci
imajo, in skupaj z njimi ugotoviti, katere odgovore na te potrebe potrebujejo
(iz nabora storitev dolgotrajne oskrbe in drugih sistemov). Pred uresničevanjem načrta (izvajanjem
storitev in uporabo sredstev) mora instanca tak osebni paket storitev potrditi.
Po določenem obdobju izvajanja pa preveriti uspešnost, učinkovitost in kakovost
izvajanja in potem načrt oz. bolje rečeno paket dopolniti, popraviti glede na
izvajanje in novo nastalo situacijo.
Te, splošne, elemente lahko zložimo skupaj na več načinov. Ogledali smo si tri: novega nemškega in dva, ki bi ju lahko preskusili pri pilotiranju. Bistvena razlika med temi modeli postopka je v tem, da prva dva predvidevata »ocenjevanje potreb« z ocenjevalnimi lestvicami, tretji pa ne. Tretji nakaže, da kvantitativno ocenjevanje potreb z lestvicami utegne biti redundantno, odveč. Pokazali smo namreč več tveganj, ki jih uporaba standardiziranih lestvic, prinaša – postvarjenje, onesposabljanje, oženje perspektive. Poleg subjektivnih prednosti, ki jih prinaša navezanost na staro paradigmo (navidezna gotovost in objektivnost ocene),[2] je morebitna prednost takih lestvic, da lahko ocenimo upravičenost relativno hitro v primerih, ko podrobno izdelan osebni načrt ni potreben. Tam je pavšalna ocena lahko prihranek časa oz. bližnjica do ocene, za kolikšno količino sredstev je človek upravičen. Tak primer je lahko, če naj bi človek optiral za sredstva v denarju in ne v storitvah.
Razliki med
prvim in drugim modelom sta v tem, da drugi ne predvideva kategorij oskrbe in
da »ocena potreb« z lestvicami ne določa višine dajatev. Višino dajatev določa
načrt. To je sicer v nasprotju z ugotovitvijo iz prejšnjega odstavka, da za
denarne dajatve ne bi potrebovali natančnega načrta. Sta sicer možna dva
načina, kako to premostiti. Prvi je, da naredimo upravičencu načrt, ki bi
predvideval dajatve v naravi in na njegovi podlagi izračunali, kolikšna je
ustrezna vrednost v denarju. Drugi način pa je, da bi naredili načrt, ki bi
upošteval, da storitev upravičenec ne bi »kupoval« pri formalnih izvajalcih,
torej dejanski načrt razpolaganja s sredstvi.[3]
V vseh
modelih je ključno orodje osebni načrt. V prvem je to konkretizacija in
realizacija izhodiščnega okvirja obsega storitev na način, ki je prilagojen
posamezniku in upošteva njegove ali njene posebne okoliščine, prioritete in
želene načine oskrbe. V drugem je tudi orodje ocene količine storitev. V
tretjem pa glavno in edino orodje ocene potreb, upravičenosti in načrtovanja
odgovorov nanje.
Osebni načrt
je torej orodje, ki zares vzpostavlja dejanske potrebe in odgovore nanje. S tem
je tudi orodje, ki omogoča selektivno univerzalnost oz. univerzalnosti dajatev
po osebni meri. Človek dobi tisto, kar potrebuje.[4]
V prvih dveh modelih je tudi osebna korekcija splošno ugotovljenih potreb.
Dolgotrajna
oskrbe bržkone nikoli ne bo postala univerzalna dajatev, lahko pa je
univerzalno dostopna in univerzalno učinkuje za upravičence. Njeno siceršnjo
univerzalnost lahko povečujemo na tri načine: z strukturnimi ukrepi,
univerzalnimi za celotno družbo, s skupnostnimi akcijami, ki krepijo konkretne
oblike solidarnosti v določenem okolju in možnostjo diskrecije načrtovalcev oz.
vratarjev sistema, da glede na posebne okoliščine znižajo prag upravičenosti
oz. dodajo dajatve (storitve ali sredstva), ki jih človek potrebuje, a jih
sistem ne predvideva kot dajatve dolgotrajne oskrbe (t. i. »joker«, ki ga lahko
načrtovalec vloži v načrt. S temi ukrepi bi se zmanjšala razdalja oz. razlika
med individualnim in absolutnim pragom subsidiarnosti, zvišal bi se povprečni prag
subsidiarnosti, morda celo absolutni.
Možnost
diskrecije oz. »jokerja« bi morali predvideti v postopku, možnost spodbujanja
solidarnosti in drugih skupnostnih odgovorov bi tudi lahko bila snov zakona o
dolgotrajni oskrbi, prav tako bi lahko bila možnost strukturnih, splošnih
anti-diskriminacijskih ukrepov, a ta verjetno le pogojno ali kot dolžnost države,
da tako ukrepa. Ti ukrepi so ekvivalent preventivnim ukrepom v zdravstvu, le da
jih je treba na področju dolgotrajne oskrbe jemati kot družbeni vložek
(socialno investicijo) v večjo blaginjo, izenačevanje možnosti in krepitev
solidarnosti.
V diskusiji o
fenomenu subsidiarnosti (Flaker,
2016) smo ugotavljali, da ima krivulja
subsidiarnosti dva presežna pola: tiste, ki dobijo bistveno več pomoči, kakor
jo dajo, in tiste, ki bistveno več dajo kot dobijo. Dolgotrajna oskrba bi
morala poskrbeti in za ene in za druge. Do zdaj smo govorili predvsem o prvih,[5] da bi zagotovili večjo univerzalnost, bi morali govoriti
tudi o drugih, saj tudi neformalni pomočniki potrebujejo pomoč in podporo.
Morda bi veljalo razmisliti tudi o posebnih dajatvah za pomočnike, morda celo
osebnemu načrtu zanje.
Viri:
Flaker, V., Nagode, M., Rafaelič, A., Udovič, N. (2011), Nastajanje dolgotrajne oskrbe: ljudje in
procesi, eksperiment in sistem. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.
Flaker, V. (2016), Kdaj po po.moč – vprašanje praga
subsidiarnosti. Vito Flaker agenda [blog], ponedeljek,
22. februar 2016, dostopno
na: http://vitoflakeragenda.blogspot.si/2016/02/kdaj-po-pomoc-vprasanje-praga.html
Flaker, V. (2016b), Enačba
upravičenosti do dolgotrajne oskrbe – prispevek k izdelavi metodologije vstopa
v sistem DO ((izvleček iz Flaker, V., Nagode, M., Rafaelič, A., Udovič, N.
(2011), Nastajanje dolgotrajne oskrbe:
ljudje in procesi, eksperiment in sistem. Ljubljana: Fakulteta za socialno
delo; str. 189–193). Vito Flaker agenda [blog], sobota,
8. oktober 2016, dostopno
na: http://vitoflakeragenda.blogspot.si/2016/10/enacba-upravicenosti-do-dolgotrajne.html
[1] Če
zgornje drži potem so 'potrebe' izvedena kategorija, ki je ne moremo zaznati
same po sebi, ampak jo izpeljemo iz medigre resničnega (realnega, stvarnega)
življenja, kakor ga nekdo živi, in virtualnega življenja ciljev in želj, torej
življenja, ki bi ga nekdo hotel živeti. Upravičeno lahko postavimo vprašanje,
ali je ugotavljanje 'potreb' sploh
potrebno. Cilje, prav tako kot potrebe, tudi izvedemo iz življenjske situacije.
Ali torej cilji niso dovolj za izdelavo osebnega načrta (in tako torej tudi za
ugotovitev potreb, na katere je treba odgovoriti)? Pri osebnem načrtovanju so
potrebe »vmesni produkt« med opisom življenjske situacije in postavitvijo
ciljev. Večkrat se zgodi, da ugotovimo potrebe, a odgovor nanje ni prioriteta,
človek si ne zastavi cilje, ki naj bi na potrebe odgovarjali, vsaj za zdaj ne.
Zaznane potrebe, ki jih uporabnik-načrtovalec ne pretvori v cilje, ostanejo ostanek načrtovanja. V načrt jih
sicer zapišemo, dodamo pa, da v naslednjem obdobju (do revizije) ne bomo nič s
temi potrebami v zvezi ukrepali. Zapis takih potreb je pomemben, da lahko ob
reviziji preverimo, ali je treba kaj v zvezi z njimi storiti v naslednjem
ciklusu načrtovanja in izvajanja storitev. Znotraj samega postopka pa to
postavlja vprašanje, denimo, količinskega določanja potreb – zares ima
upravičenec več potreb, kot jih bo izvajanje načrta zadovoljilo. Zanje je
načeloma upravičen, saj smo jih ugotovili, ne bo potreboval sredstev za
uresničevanje ciljev, ki bi iz teh potreb izhajali.
[2] V zameno
pa dobimo predvsem le občutek objektivnosti in lažno gotovost ocenjevalca.
Čeprav smo s standardizacijo postavk in ocenjevanja dosegli večjo objektivnost
ocenjevanja, ne pomeni, da lestvice merijo nekaj objektivnega. Še vedno je to
ocena, ki je po definiciji subjektivna. Predvsem pa si ne moremo od takih
lestvic obetati, da bodo razkrile objektivne potrebe po oskrbi. Objektivna
potreba po oskrbi (podpori, pomoči) strogo in dobesedno ne obstaja, potreba je
po definiciji subjektivna. Objektivno pa obstaja v prostoru želja, odnosov in
drugih stvarnih in nestvarnih okoliščin, ki porajajo potrebe. Na tem področju
ne moremo povleči vzporednice z medicino, ki za subjektivno pritožbo ali
bolečino, najde objektivnega povzročitelja bolezni v telesu.
[3] V prvem
primeru bi veljala korekcija oz. znižanje zneska, ki v nemškem sistemu velja,
če se upravičenec odloči za dajatev v denarju, v drugem pa bi veljal znesek, ki
bi ga na podlagi načrta izračunali in ki bi bil nižji zaradi drugačne uporabe
sredstev (neformalna pomoč, sivi in črni trg).
[4] To lahko
izrazimo z enačbo upravičenosti, ki temelji na razliki med zaznanimi potrebami
in potrebami, ki jih upravičenec že uresničuje (brez subsidiarnosti dolgotrajne
oskrbe) in na razumnem odstopanju od standardnih odgovorov na potrebe (Flaker et al., 2011: 189—193; glej tudi Flaker,
2016b).
[5] V
osnutkih zakonov je sicer nekaj pozornosti namenjeno tudi neformalnim
pomočnikom, a naše diskusije so jih zanemarile.
Ni komentarjev:
Objavite komentar