Postopek kot proslava napredovanja? - Misli ob diskusiji o dolgotrajni oskrbi (4)

Načeloma je postopek predvsem orodje, ki omogoča uveljavitev načel in temeljnega pojmovanja dolgotrajne oskrbe, pa tudi dostopa in uveljavljanja pravic do nje. Je torej glavni predpogoj njenega izvajanja oz. uresničevanja pravic do nje. Je njuna operacionalizacija. Kot tak, nujno (hote ali nehote) oblikuje pravice in njihovo uresničevanje pa tudi sama izhodiščna načela dolgotrajne oskrbe.

Postopek ne le sporoča, kaj dolgotrajna oskrba je, nam da vedeti, do česa smo upravičeni in kako nas dojemajo pomembni drugi, temveč tudi dejansko, čeprav virtualno in netelesno, preoblikuje človeka oz. njegov status.

Postopek vstopa tudi postopek metamorfoze nekoga iz zavarovanca, v upravičenca in nato v uporabnika storitev. Postopek je netelesna premena. V tem je lahko objektivirajoč, človek lahko izgubi svojo subjektivnost in moč, lahko pa v procesu subjektivnost pridobiva in krepi svojo moč.

 

Postopek je lahko ceremonija ponižanja ali pa proslava napredovanja.

Če hočemo doseči, da človek s postopkom statusno napreduje, da se okrepi in emancipira, da pomoč drugih in dajatve države postanejo njegova last in sredstvo doseganja blaginje, bi moral postopek potekati tako, kot nakažemo v spodnji tabeli (ki smo jo prilagodili iz pilotskega eksperimenta individualnega financiranja (Flaker et al., 2007, 2011).

Preglednica: Proces preobrazbe uporabnika v postopku vstopa v dolgotrajno oskrbo

Faze	Status	Preobrazba	Formalni korak[1]
I.  izraz volje	interesent / zavarovanec	aktivacija	dogovor o načrtovanju
II. Načrtovanje	soustvarjalec načrta	subjektivacija	potrditev načrta
III. Formalizacija paketa	lastnik načrta	substantivacija	nakazilo sredstev
IV. Vzpostavitev paketa	prejemnik sredstev ali naročnik storitev	kontraktualizacija	dogovori z izvajalci
V. Izvajanje načrta	uporabnik OPS	partnerstvo	revizija

Vir: Flaker et. al 2007:147.

Za vstop v sistem dolgotrajne oskrbe, torej da iz zavarovanca postane njen uporabnik, se nekdo najprej aktivira. To ne pomeni le, da aktivira svoj status zavarovanca, temveč tudi da napravi prvi korak k aktivnemu ukvarjanju s svojimi stiskami oz. njihovega preseganja, da bi si izboljšal življenje oziroma vsaj izenačil svoje možnosti z možnostmi, ki bi jih imel sicer – brez dolgotrajne stiske. Ko se dogovori za načrtovanje, izdelavo njegovega ali njenega osebnega načrta, postane soustvarjalec načrta in ko izrazi svoje želje in potrebe, naredi prvi korak k temu, da postaja subjekt svoje usode. Potrditev načrta potrdi njegovo izraženo voljo, s tem postane lastnik načrta, njegove želje in hotenja pa dobijo konkretno operativno podlago. Ta podlaga se izrazi v znesku sredstev ali kombinaciji storitev, ki so za uresničitev načrta potrebne in ko sredstva prejme oz. so storitve potrjene se lahko o njih iz izvajalci dogovarja, pridobi pogodbeno moč za njihovo naročanje (kontraktualizacija). S tako močjo se lahko začne dogovarjati z izvajalci in po dogovoru z njimi postane uporabnik osebnega paketa storitev (OPS), ki ga je sam sestavil, po svoji meri. Potem postane vodilni partner pri izvajanju načrta oz. storitev, ki jih predvideva.

Tako zastavljen postopek je pomembna inovacija glede na tradicionalne postopke, ki jih poznamo tako v socialnem kot tudi v zdravstvenem varstvu. Običajni postopki so navadno ceremonije ponižanja (degradacije: Garfinkel, 1956). Gre za dve vrsti ponižanja. Interakcijsko ponižanje, ki s konkretnimi dogodki, opravili, načinom, kako človeku pristopimo, dajejo vedeti, da je manj vreden, ga razvrednotijo (inkvizitorski način pogovarjanja, čakanje in ždenje – čas uporabnika je na voljo strokovnjakom; ocenjevanje in preskusi, ki so usmerjeni v človekove pomanjkljivosti, ravnanje s podatki (so last strokovnjakov), itn.). Sočasno pa gre tudi za statusno ponižanje, saj nadomestni statusi bolnika, upokojenca, invalida, socialnega podpiranca ipd., ki sicer zagotavljajo nekatere posebne dajatve, v zameno tudi odvzamejo nekatere pravice, moč odločanja in status, ki ga ljudje sicer imajo v skupnosti.[2]

Če naj za vodilo načrtovanja, oblikovanja postopka vstopa v sistem dolgotrajne oskrbe, vzamemo proslavljanje napredovanja in se zgledujemo po zgornjem obrazcu, potem je treba opozoriti na kontraste obeh logik postopkov.

Preglednica: Kontrastne preobrazbe v postopkih, ki so proslave napredovanja in ceremonije ponižanja

proslava napredovanja	ceremonije ponižanja
aktivacija	pasivizacija
subjektivacija	objektivacija
substantivacija	okrivljanje
kontraktualizacija	diskreditacija
partnerstvo	podrejanje, izključevanje

Skonstruirati moramo tak postopek, ki bo v največji možni meri omogočil, da se ljudje aktivirajo, postanejo subjekti, dobijo podlago za uresničevanje svojih ciljev, postanejo pogodbeni posamezniki in partnerji v procesih dolgotrajne oskrbe. Pri tem pa se moramo izogibati starim vzorcem ravnanja, ki ljudi naredijo pasivne, jih objektivirajo, okrivijo za njihovo stanje in jih kot pogodbene posameznike diskreditirajo, s tem pa podredijo in izključijo iz – ne le odločanja temveč tudi iz njihovega lastnega življenjskega sveta.

Osebno načrtovanje je, če dosledno upoštevamo načela krepitve moči, perspektive moči oz. vrlin in uporabniško perspektivo, idealen pripomoček za uveljavitev postopkov, ki bodo ustvarjali praznovanje napredovanja. Pri ocenjevalnih lestvicah, ki sicer omogočajo dostop do sredstev in posledično storitev, pa je veliko pasti, ki nas lahko zapeljejo nasprotno smer. Z ustreznim postopanjem, usmeritvijo ocenjevalcev in dramaturgijo postopka, gotovo lahko te učinke omilimo. Ali pa jih lahko povsem odpravimo?

Reference

Basaglia, F. (1981), Negacija institucije. Beograd: Vidici br.5.

Basaglia, F. (1987) Psychiatry Inside Out: Selected Works of Franco Basaglia, European Perspectives, Columbia University Press, New York.

Flaker , V., Cuder, M., Jurančič, I., Kresal, B., Podbevšek, K., Podgornik, N., Nagode, M., Rode, N., Škerjanc, J., Zidar, R. (2007), Vzpostavljanje osebnih paketov storitev. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Flaker, V., Videmšek, P., Cigoj, N., Grebenc, V., Kodele, T., Kranjc, B., Pirnat, T., Smole, A., Urek, M., Žnidarec Demšar, S. (2007b), Krepitev moči v teoriji in praksi. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Flaker, V., Nagode, M., Rafaelič, A., Udovič, N. (2011), Nastajanje dolgotrajne oskrbe: ljudje in procesi, eksperiment in sistem. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Flaker, V. (2015), Prispevki k taksonomiji socialnega dela in varstva, 1. del. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Garfinkel, H. (1956), Conditions of Successful Degradation Ceremonies. American Journal of Sociology, 61, 5: 420-424.

---

[1] Potreben za prehod v naslednjo fazo.

[2] V Prispevkih k taksonomiji socialnega dela in socialnega varstva smo pokazali, da je pomoč vedno proces, ki deteritorializira, človeka odmakne od njegovega življenjskega sveta in mu odvzame moč, da v njem suvereno ravna. Protistrup temu procesu je dosledna krepitev moči (Flaker, 2015: 55–59). Basaglia (1981, 1989, glej tudi Flaker et al. 2007b) loči v procesih pomoči med aristokratskim odnosom, odnosom pomoči in institucionalnim odnosom. Za prvega je značilno, da ima prejemnik pomoči ekonomsko moč, ki parira strokovni moči pomočnika, za drugega, da je ima moč naročanja država, in je zato prosilec pomoči oz. upravičenec v podrejenem položaju do posrednika (uradnika), ki prenaša oz. posreduje moč države, medtem ko je za institucionalno moč značilna skorajda popolna nemoč človeka, ki je v instituciji. V procesih dolgotrajne oskrbe v obstoječem sistemu, lahko opazujemo prav proces degradacije nekoga iz naročnika pomoči v njegov objekt v instituciji.