Ko govorimo
o orodjih za ugotavljanje oziroma ocenjevanje potreb v postopkih vstopa v
sistem dolgotrajne oskrbe, se pogosto zgodi, da posamezne dele postopka ne
ločimo med seboj oz. da en del postopka zamenjamo z drugim, čeprav gre za med
seboj različne in drugačne procese oz. postopke. Ocena potreb je namreč
generičen, splošen pojem, ki pogosto v žargonu zajema postopke, ki so sicer s
samim ocenjevanjem potreb povezani, a vendar sami po sebi niso prav ocena potreb.[1]
V tem, kar
generično poimenujemo »ocena potreb«, se namreč skrivajo ocenjevanje stanja, ugotavljanje
potreb v ožjem pomenu besede, deloma pa tudi oblikovanje osebnih ciljev upravičenca.
Ocena, opis
ali ugotovitev stanja je nujni sestavni del postopka. Ugotoviti moramo, kako
nekdo živi. V pripovednem, kvalitativnem ugotavljanju potreb, nam bo
upravičenec opisal svoje življenje na celostni način.[2]
Pri kvantitativni oceni stanja pa nam bo lestvica pokazala stanje stvari na
nekem življenjskem področju – NBA odvisnost od pomoči drugih ljudi pri
opravljanju življenjskih dejavnosti. S pomočjo lestvice dobimo oceno stanja (oz. odvisnosti od pomoči
drugih), ki jo izrazimo s številčnim rezultatom (skor) za celotno življenjsko
področje, ki ga obravnavamo, iz rezultatov za posamezne kategorije oz. postavke,
pa dobimo profil upravičenca, ki nam
pove, na katerih področjih je bolj odvisen od pomoči drugih in na katerih ne.
Stanje je,
kot sama beseda izraža, statična kategorija. Ne glede na to, ali ga izrazimo
kvalitativno ali kvantitativno, nam govori o tem, kako nekdo živi v nekem danem
trenutku. Potrebe so, nasprotno, dinamična kategorija oz. pojem. Govori nam o
tem, kaj je treba v obstoječem stanju spremeniti.[3][VF1]
Potrebe torej izvedemo na eni strani iz posameznikovih ciljev, na drugi strani
pa lahko tudi iz stanja njegovega življenjskega sveta. Pri slednjem izhajamo iz
dinamičnih napetosti v samem življenjskem svetu. Da sem osamljen je, denimo,
ugotovitev o mojem stanju. Iz nje ne moremo izvesti moje potrebe po družabnosti,
ne da bi pri tem na eni strani upoštevali moje želje (sem osamljen in si želim
družbe) ali pa na drugi drugih značilnosti mojega stanja (mi je dolgčas, nimam
nikogar, s katerim bi se pogovarjal o življenjsko pomembni stvareh).
Potrebe so
torej odvod bodisi naših ciljev ali pa integral stanja v našem življenjskem
svetu. Izvedemo jih torej lahko na eni strani iz tega, kar si želimo, na drugi
strani pa iz razmerij med posameznimi značilnostmi našega življenja, kakor ga v
danem trenutku živimo. V osebnem načrtovanju uporabimo za oba postopka: ljudje
preprosto izrazijo želje ali pa cilje skonstruiramo iz napetosti v njihovem
življenjskem svetu. Pri ocenjevanju potreb z ocenjevalnimi lestvicami, lahko na
podlagi ocen posameznik postavk ali bolj celostnih kategorij dejavnosti,
predvidimo, da na nekem življenjskem področju obstaja potreba po pomoči drugih,
kar je dovolj za oceno, da nekdo potrebuje pomoč drugih v vsakdanjem življenju,
da pa bomo to konkretizirali, se bomo morali natančneje pogovoriti o tem,
kakšne cilje človek ima. Če ima lestvica dobre merske karakteristike oz. dobro
prediktivno vrednost, bomo na podlagi rezultata lahko določili (ocenili)
količino potreb in tudi splošno zvedeli, na katerem področju bo človek
potreboval pomoč drugih, rezultat na ocenjevalni lestvici pa nam ne bo povedal, kakšne konkretne potrebe bo človek
imel, še manj pa kakšne konkretne odgovore na svoje potrebe potrebuje. To nam
bo moral povedati izrecno on sam.
V postopku
vstopa v sistem dolgotrajne oskrbe sovpada več procesov ocenjevanja, ki ima
vsak sebi lastno značilnost. Oceniti moramo stanje, pri tem obravnavati
življenje kot (na videz[4])
statično celoto, ugotoviti moramo dinamična razmerja med posameznimi elementi
človekovega življenja in razmerja do njegovi ali njenih ciljev. Vse skupaj pa
za to, da lahko uresničimo načrt sprememb oz. izboljšanja kakovosti življenja.
Ti procesi
so nujni sestavni del osebnega načrtovanja, ocenjevalne lestvice nam pa lahko pomagajo
pri oceni stanja in deloma pri oceni potreb, vsekakor pa niso uporabne za
postavljanje ciljev in so samo lahko dodatno merilo uresničevanje načrta.
[1] Del
zmede verjetno izhaja tudi iz tega, da sta oba izraza: »potrebe« in »ocena«
precej meglena, da sta zaradi razširjene in nereflektirane uporabe postala
neulovljiva in sodita v kategorijo amebnih oz. plastičnih izrazov, ki
izgubljajo prvobitni pomen, pomenijo marsikaj in pravzaprav nič konkretnega.
[2] Ne bo pa
opisal svoje življenje v celoti. To bi bil prezahteven literaren podvig.
Pripovedni del načrta vsebuje predvsem tiste dele človekove življenjske
situacije, ki so relevantni za razumevanje njegovih ciljev pa tudi za izvedbo
načrta.
[3] Diskurz potreb,
ki izhaja iz primanjkljaja, upošteva predvsem tisto, kar nam v življenju manjka, česar nimamo oz. kar bi hoteli
nadomestiti. Če hočemo tak diskurz nadomestiti z diskurzom, ki bo temeljil na moči oz. človekovih
potencialih, moramo vprašanje postaviti drugače. Vprašati se moramo, kaj si
človek želi, kakšne cilje ima. Tako postavljeno vprašanje vzpostavi drugačno
sintakso, saj primanjkljaj ni podrejen nekem absolutnem merilu, kaj naj bi
človek imel, temveč postane nekaj, kar človeku manjka, kar potrebuje, da
uresniči svoje cilje.
[4] Življenje
seveda ni statično, ampak teče. Opis ali ocena stanja je samo posnetek, ki ga
potrebujemo kot podlago za dinamične in proaktivne ocene oz. kot okvir za
načrtovanje odgovorov na potrebe.
[VF1]Kar
sem zapisal v tej opombi, je zelo kratko in nepopolno. O sintaksi potreb bi
lahko govorili še več. Predvsem o dialektiki med nujo in željo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar