V seriji smrti ikon naše mladosti je pred prazniki umrla Vesna Vulović. V nasprotju z drugimi ikonami je bila čisto navadna ženska, ki se je v središču pozornosti znašla zgolj po naključju, ampak hudem in dramatičnem.
Ko sem novico
prebral v Novem listu, sem jo objavil na FB s komentarjem: »Naključna heroina,
žrtev terorizma iz sedemdesetih. Ob njeni postelji, kot po naključju, Švejk!«.
Napis ni
dobil kaj dosti lajkov, pač pa ga je več ljudi objavilo na svojem zidu. Moji mlajši
prijatelji verjetno niso niti vedeli, za koga gre.
Bila je
stevardesa na JAT-ovem poletu, ki je zaradi bombe strmoglavilo nad Češko leta
1972. Zločin ustaškega terorizma. Prvo JAT-ovo letalo, ki je strmoglavilo (Pele
se je zaradi varnosti, če je le mogel, vozil z JAT-om). Ena izmed prvih takih
terorističnih akcij. Je edini človek, ki je preživel pad z več kot 10.000 m.
Zato je bila
heroina tistega časa. 22-letno urbano, samostojno dekle, je postalo simbol
odpora, rezistentnosti terorizmu, znak, da je tudi takšen napad mogoče
preživeti. Heroina je postala naključno (accidental heroine), tako kakor so
bili drugi sopotniki naključne žrtve terorističnega napada, žrtve, ki jih ni
izbiral. Padli so samo zato, ker so bili potniki jugoslovanskega letala (pilot
Slovenec).
Presenetljivo
naključje zgornje fotografije je, da Vesna z zdravo roko objema lutko dobrega
vojaka Švejka. Prav on daje črno beli fotografiji, ki jo osvetljuje svetloba
bolnišničnega okna, v maniri hamburških fotografij Beatlesov, še posebno prisrčnost
in pomen. Švejk je junak, ki naključja malih ljudi spreminja v vsakdanje
gotovosti, ki iz malih ljudi naredi junake, ki se lahko zoperstavijo neizprosni
logiki mnogo močnejših strojev.
Pa vendar,
je najbrž šlo za naključje in za nenameravano sporočilo. V tistem času je bil
Švejk namreč glavni češki spominek, trade mark češke identitete v socializmu.
Vedno, ko je kdo prišel iz Češke, smo dobili kaj švejkastega, in velika lutka,
ki se s stevardeso smehlja iz bolniške postelje, je verjetno največji možni
prisrčni spominek, ki so ga lahko v tistem trenutku našli. Vsekakor boljša
izbira kot plišasti medvedek ali celo slonček Dumbo.
Zakaj je bil
Švejk takrat na Češkem tako zelo popularen in zakaj danes ni več? Švejk je bil
simbol upora malega človeka (kakor tudi Vesna Vulović) proti avtoritarnemu
sistemu (avstro-ogrske monarhije, vojske). Zato je bil maskota češkega upora,
civilne neposlušnosti in trdoživosti vsakdanjika, ko se ta sreča s stroji, ki
ga hočejo ukrojiti. S tem si sicer lahko razložimo njegovo popularnost med
ljudmi v času Husakovega stalinizma. Ne pove pa nam, zakaj so ga kot nacionalno
maskoto dovolili, bil je namreč skorajda eksplicitna kritika režima; režima, ki
je vlekel skorajda več iz avstro-ogrske avtokratske birokracije kakor pa iz
ruskega patriarhalnega despotizma, ki je izvorno oblikoval stalinizem v
Sovjetski zvezi.
Odgovor
lahko najdemo v dveh smereh. Hašek je bil komunist, niso ga mogli preprosto
izbrisati iz nacionalnega panteona – nacionalizem je bil bistveni sestavni del
stalinistične ideologije. Stalinistični režimi so pa tudi, ne glede na to,
koliko so bili trdi, ljubili satiro in jo podpirali. Da so ljudem dali ventil
za sproščanje napetosti in frustracij, pa tudi zato, da so ohranili videz, pa
tudi možnost dejanske kritike sistema.
Švejk je še
vedno najbolj žlahtna propaganda komunizma kot ideje osvoboditve in sožitja.
Od
devetdesetih let prejšnjega stoletja, od tranzicije naprej, nam iz Prage nosijo
Kafkove spominke. Narodnega Švejka je
zamenjal svetovljanski K. Kafka je ustreznejši avtor za post-blokovski svet.
Neverjetno
je, kako sta Hašek in Kafka vzporedna. Živela sta v istem času, v istem kraju,
celo se oba v mladosti spogledovala z anarhizmom, a se zares nikoli nista dotaknila
en drugega. En introverten, drug ekstraverten, sta govorila dva različna
jezika, blodila po različnih labirintih – zavarovalniških in pivniških,
izgorela hkrati na povsem različen način, oba umrla od različnih pljučnih
bolezni, hkrati se oba smejala istemu stvoru birokratskega (ir)racionalizma,
vsak na svoj način, in ga tudi vsak po svoje privedla do ekstrema, ki razkrije
njegovo absurdnost.
Kafkov način
ni tako neposreden, vsakdanji. Švejk pokaže, da so predpostavke mega-stroja v
vsakdanjem življenju neumne in neizvedljive. Hvali norost vsakdanjega
življenja. Norost, ki jo »hvali« Kafka, je norost samega stroja, ki preobraža
vsakdanji svet, da komaj kaj od njega ostane.
Zato je Kafka danes ustreznejši suvenir iz Prage. Zdaj deluje samo še
stroj, brez človeka.
Vesna
Vulović je ušla desnemu, fašističnemu terorizmu. Tudi če se nismo s terorizmom
strinjali, smo takrat lahko navijali za leve ali desne teroriste. Imeli so
različne cilje – vzpostavo fašistične diktature ali ljudsko vstajo in
revolucijo, imeli so drugačne metode – desni so napadali ljudi, da bi sejali
paniko, levi pa predstavnike režima, da bi opogumili mase k revoltu. Na srečo oba
neuspešno.
Danes ni
distinkcije med levim in desnim terorizmom. Obstaja, kot je že obstajala
takrat, le razlika med državnim in podtalnim terorizmom. Pa še ta se izgublja.
Vtis je, da se je hladna vojna končala, da bi se lahko nadaljevale vojne med
vohunskimi službami.
Vesna
Vulović je bila v resnici, še bolj pa tisti, ki nesreče niso preživeli,
kafkovska žrtev, saj ni bilo in še vedno ni jasno, zakaj so umrli. Sama Vesna,
je, ko so ji omenjali, da je imela srečo, da je preživela, odgovorila, da sreče
pač ni imela, imela je nesrečo, da je bila prav na tistem letalu.
SLAVA PADLIM
BORCEM!
postage stamps
OdgovoriIzbrišipost stamps
stamps