Dihati (p)osebno: od potreb k osebnim prioritetam: Ugotavljanje potreb je tudi njihova dekonstrukcija, 6. del

Pregled tega, kako se dihanje uresničuje na različnih ravneh, kot smo jih povzeli po Maslowu, nam je pokazal, da je dihanje, ne le kot dejavnost, ampak kot pomembna funkcija, povezano z vsemi ravnmi človeškega življenja. Pri tem ne gre le za posredne povezave, kakor je ta, da je dihanje instrumentalno, kot življenjska funkcija, nujno za izvajanje katerekoli druge dejavnosti, ali pa za metaforično vrednost dihanja, kot prispodobe, predvsem življenja, na 'višjih ravneh' delovanja. Dihanje je tudi neposredni del dogajanja na ravneh, ki niso zgolj življenjske funkcije (petje, smeh, kajenje idr.). Dihanje, ki seveda ostane življenjska (fiziološka) funkcija, preskoči na druge ravni in poleg te osnovne funkcije dobi še svojo konkretno funkcijo pri ustvarjanju varnosti, odnosov in ljubezni, samospoštovanja in samouresničevanja, pa tudi preseganja sebe. Ravno tako, kakor je dihanje avtonomna življenjska funkcija kot fiziološki proces, je dihanje avtonomna funkcija 'višjih' ravni. Avtonomna tako, da upošteva zakonitosti značilne za določeno raven in se po njih ravna. Dogajanje na drugih ravneh dihanje lahko pospešuje ali omejuje (zadržuje), predvsem pa dihanje na drugih ravneh dobi ravni lasten pomen in funkcijo.

Na vsaki ravni smo našli metaforo ali metonimijo dihanja, ki opisuje dogodke lastne neki ravni. Seveda ugotovitev glede povezanosti dihanja z drugimi ravni človeškega delovanja in obstoja, nismo utemeljevali na teh metaforah. Bile so le koristna popestritev, pokazatelj, ki nas je vodil tudi do stvarnih »dihalnih dogodkov« značilnih za to raven. Če rečemo, da »dihamo kot en mož«, je to res prispodoba in lahko tudi to ostane – ne pomeni nič drugega kot podobnost med dvema procesoma, lahko pa pomeni tudi realen proces usklajevanja dihanja in z njim gibov pri nekem skupinskem opravilu. Podobno je izraz »boriti se do zadnjega diha« predvsem metonimija, a tudi izraz resničnega namena, da je nekdo pripravljen za nekaj dejansko žrtvovati življenje in se boriti do zadnjega diha. Prav paradoks metafore, ki ni zgolj metafora, nam lahko pomaga pri boljšem konceptualiziranju potreb. V primeru »boja do zadnjega diha« metafora s svojo uresničitvijo umre, v primeru »dihanja kot en mož« pa šele zaživi. V tem je pojem potrebe podoben – nekatere potrebe po njihovi uresničitvi zamrejo, druge šele zaživijo. Dejavnost, ki izhaja iz potrebe, lahko potrebo zadovolji ali pa jo spodbudi. Prav pri dihanju, ki je, med drugim, temeljna življenjska funkcija, lahko opazujemo tak proces. S kihanjem, kašljanjem ali zehanjem lahko odpravimo neko nelagodje, s petjem, govorom in smehom pa dihanje pospešujemo, krepimo potrebo po njem. V prvem primeru je potreba po dihanju nuja, v drugem želja.

Očitno pa je, da ne gre le za delitev na homeostatične potrebe, tiste, ki nastajajo iz neravnovesja vnosa in izločanja, in na eksistencialne potrebe, ki izhajajo iz krepitve naše navzočnosti v bivanjskem svetu, temveč je potek uresničevanja na entropičen ali sintropičen način odvisen od registra dejavnosti, ki jo v okviru zadovoljevanja oz. uresničevanja potrebe ali želje izvajamo. Smeh se ne odvija po načelih homeostaze temveč duhovitosti in humorja. Gre torej za to, kako se različne ravni ali, bolje rečeno, področja, naše eksistence med seboj povezujejo in prepletajo. Prav zato jih je treba jemati v celoti in celostno.

 

Hierarhija prioritet in ne potreb

Hierarhija potreb, kot jo je zastavil Maslow ni ne absolutna ne univerzalna. Ustvarjajo jo na eni strani družbene, na drugi pa osebne ali situacijske prioritete.

Med udeleženci projekta »individualiziranega financiranja« je bil tudi Franc[1], ki je imel težave z dihanjem in zaradi tega bil prisiljen nekaj časa živeti v zavodu. Zanj je bilo svobodno življenje zunaj ustanove bolj pomembno kakor pa dihanje, pa čeprav mu je bilo jasno, da gre za osnovno življenjsko funkcijo, a svoboda je bila zanj temeljnega pomena (Flaker et al. 2011: 38–40), s tem v skladu so bili njegovi cilji oz. prioritete dobiti svoje stanovanje, imeti dohodke, se družiti s prijatelji in delati tisto, kar mu je bilo najbolj pri srcu (obisk koncertov ipd.). Ukvarjati se z dihalnimi težavami, je bil zanj obroben, morda instrumentalen cilj (ibid.: 75–92). Njegova lastna, osebna hierarhija cilje (oz. potreb) je bila jasna. Prevladali so cilji, v Maslowljevih besedah, samouresničevanja.

Če torej hierarhija obstaja je dvosmerna. Kakor fiziološke 'potrebe' – bolje rečeno funkcije – določajo oz. so podlaga, dejavnosti, ki so od njih razmeroma avtonomne, velja tudi nasprotno, da želje, cilji določajo tudi potek prvih. Če gledamo na potrebe iz perspektive človeške eksistence, torej samouresničevanja, uresničevanja naše človeškosti, potem so osnovne življenjske funkcije instrumentalnega pomena. Dihamo (jemo, pijemo, spimo, izločamo itn.) zaradi tega, da lahko v življenju naredimo to, kar se nam zdi pomembno (pa tudi iz samega užitka in veselja, ki ga s temi dejavnosti imamo) in ne prav nasprotno, da delamo v življenju vse samo zato, da bi živeli.

Tudi zato ne moremo govoriti o osnovnih življenjskih funkcijah kot temeljnih življenjskih dejavnostih, nasprotno gre za instrumentalne življenjske dejavnosti (če ne gre za užitek v njih samih). Ideologija, ki jo izraža delitev na temeljne (ADL) in instrumentalne[2] življenjske dejavnosti (IADL), namreč te dejavnosti fetišizira, jih postavi na piedestal. Res je, da živimo telesno, a uresničujemo se v največji meri zunaj telesa, navadno v stiku in sodelovanju z drugimi. Fetišizacija telesnih funkcij je bržkone kompenzacija za nezmožnosti netelesnega samouresničevanja.

Hkrati pa je telesnost oprijemljiva, ne le kot garant eksistence, temveč tudi kot nekaj, kar laže objektivno spoznamo. Telo, telesne, življenjske funkcije so dovolj konkretne, vidne in očitne – zato, ko govorimo o ugotavljanju in ocenjevanju potreb tudi bolj vabljive in priročne. V situacijah dolgotrajne oskrbe tudi navadno bolj pogoste in dostikrat tudi pereče. Zato jim moramo posvetiti dolžno pozornost in poskrbeti, da bodo potrebe ali nuje, ki iz njih izhajajo ustrezno in kvalitetno zadovoljene. A ne na račun tega, da bi zanemarili eksistencialna vprašanja, da se ne bi vprašali za kaj človek živi in kaj hoče v življenju uresničiti.

Videli smo, da dihanje, čeprav ga imamo za temeljno življenjsko funkcijo, obstaja kot pomemben del dejavnosti tudi na »višjih ravneh«. Ne le da so t. i. višje ravni tudi temeljne glede na človeško eksistenco, temveč tudi vsebujejo t. i. nižje ravni. O hierarhiji lahko pogojno govorimo le v smislu rastoče kompleksnosti in večje diskurzivne abstraktnosti. Telesne dejavnosti so bolj konkretne, medtem ko so osebnostne, socialne in eksistencialne, ko jih pojmujemo, bolj abstraktne in manj telesne, ko jih izvajamo. Prav isto lahko ugotavljamo tudi za sam pojem potreb, ki obstaja predvsem kot pojem, ki šele zahteva našo lastno dejavnost.

Potrebe se sicer lahko nanašajo na telesne dejavnosti oz. imajo, kar smo poimenovali naravni eksistenčni okvir. A imajo vedno še poleg tega družbeno normativni oz. funkcionalni register, pogosto pa tudi ohranjevalni ali obnovitveni register, ki je pomemben v primerih prikrajšanosti (kar je izrednega pomena prav pri dolgotrajni oskrbi) in inovativni register, ki ustvarja nove rešitve oz. odgovore na potrebe (in povratno nove potrebe same). Ti trije registri veljajo tudi za potrebe, ki nimajo naravnega eksistenčnega okvirja, ki so torej rezultat zgolj naše človeške, družbene eksistence in ne zgolj fizičnega obstoja (Flaker et al., 2008: 387–388) in so torej resnični registri potreb, saj je prvi register bolj okvir njihovega zaznavanja in zadovoljevanja.

Potrebe namreč lahko razdelimo na zadovoljene in nezadovoljene na eni strani, ter na zaznane in spregledane na drugi strani. Iz teh dveh dimenzij lahko sestavimo 2X2 tabelo, ki ponazarja kombinacije med naštetimi kategorijami potreb. Govorimo torej lahko o realiziranih potrebah (zaznanih in zadovoljenih), o samoumevnih (zadovoljenih, ki jih pa ne zaznavamo – kot večidel velja za dihanje), o perečih (zaznanih, a nezadovoljenih) in skritih (nezadovoljenih, ki jih ne zaznamo) (Flaker et al. 2008: 394–396).

Slika 1: Potrebe glede na zadovoljenost in izraženost Vir: Flaker et al. 2008: 395

V dolgotrajni oskrbi ne gre samo zadovoljevanje perečih, temveč tudi za konzervacijo (ohranjanje) realiziranih in samoumevnih, predvsem pa tudi odkrivanje skritih potreb. Tako kot ekologi na družbeni ravni, delavci dolgotrajne oskrbe morajo na osebni ravni iskati skrite potrebe, skupaj z uporabniki odkrivati, kaj jim še manjka, da bi resnično bolje in bolj polno živeli. Pravzaprav tu ne gre za ustvarjanje novih potreb, temveč za ustvarjanje novih dejavnosti, ki zmorejo človeka bolj uresničiti, pogosto tudi prav na telesni ravni – da bolj na polno in svobodno zadiha.

Citirani vir:

Flaker, V., Mali, J., Kodele, T., Grebenc, V., Škerjanc, J., Urek, M. (2008), Dolgotrajna oskrba: Očrt potreb in odgovorov nanje. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

---

[1] Ime izmišljeno tudi v citiranem delu.

[2] Ali kot v slovenščino pogosto prevajamo 'podporne' življenjske dejavnosti.