Nujno je razlikovati med življenjskimi funkcijami, življenjskimi dejavnostmi in potrebami: Ugotavljanje potreb je tudi njihova dekonstrukcija, 5. del

Ko smo obravnavali dihanje v luči kritike Maslovljeve hierarhije potreb, smo imeli težavo s tem, kateri izraz uporabiti za dihanje kot proces. Mestoma smo dihanje označevali kot potrebo mestoma kot življenjsko dejavnost mestoma kot življenjsko funkcijo. Dihanje nedvomno vse to troje je. Ti trije pojmi so, seveda, v vsakdanjem pogovoru sinonimni in izmenljivi, v konceptualni razpravi pa jih moramo razlikovati.  Izraz 'življenjska funkcija' definiramo kot »opravljanje, izpolnjevanje značilne naloge« (SSKJ), ki jo mora nek organ opraviti zato, da živimo. 'Življenjsko dejavnost' (ali bolje vsakdanjo življenjsko dejavnost) definiramo kot nekaj, kar v svojem življenju delamo, opravljamo, pogojno tudi kot nekaj, kar se nam dogaja (kot pri dihanju). Potrebe, kot smo že večkrat ugotavljali, je težje definirati, za začetek bomo uporabili slovarsko definicijo, ki pravi, da so potrebe: »kar obstaja, nastane zaradi odsotnosti tega → a.) kar je potrebno za življenje, delo; → b) kar se zahteva, želi« oziroma »kar kdo mora imeti, dobiti za življenje, delo« (SSKJ).

Dihanje je nedvomno življenjska funkcija, in to temeljna, osnovna. Brez dihanja ne živimo in jo označujemo kot 'vitalno funkcijo', kar je sicer (latinski) prevod 'življenjske', a v pomenu, ki ga uporabljamo pomeni prav to, da je temeljna funkcija, brezpogojna življenjska funkcija (poleg delovanja srca in možganov), ki je ne moremo ne izvajati, odložiti, preveč omejiti.

Če je dihanje kardinalna življenjska funkcija, pa je kot življenjska dejavnost relativno nepomembna in spregledana. Pa ne zato, ker za življenje ni pomembna, ampak ker večinoma poteka avtomatično, brez naše volje oz. avtonomno od nje. V vsakdanjem življenju postane pomembna le takrat, ko imamo težave z dihanjem – bodisi ko imamo težave s dihalnimi organi oz. telesnimi funkcijami bodisi ko se znajdemo v okolju, ki nam otežuje dihanje. Pomembno postane tudi pri dejavnostih, ki zahtevajo – ali tehnično dovršeno dihanje (npr. petje) ali pospešeno dihanje (šport).

Dihanje torej imamo lahko za temeljno življenjsko funkcijo, ne moremo pa ga imeti vselej za temeljno življenjsko dejavnost, saj se pomembnost dihanja v doživetem življenjskem svetu vedno spreminja od neopazne do zelo pomembne. V nasprotju s temeljnimi življenjskimi funkcijami, je govoriti o temeljnih življenjskih dejavnostih zmotno, saj pomen dejavnosti v življenju določajo bodisi to, da je opravljanje neke dejavnosti v danem trenutku pereče, bodisi, da je za nekoga izredno pomembno zaradi njegovih lastnih osebnih, pa tudi družbenih vrednot, prioritet ali želja.

Prav pomembnost dihanja v vsakdanjem življenju oz. v našem življenjskem svetu pa vpelje tudi potrebo po dihanju (potreba po več kisika v krvi zaradi povečane dejavnosti ali pomanjkanja kisika v ozračju, potreba po večjem dotoku zraka za oblikovanje glasov).[1] Prva dva izraza – življenjska funkcija in dejavnost, sta predvsem opisna, tretji, potrebe, pa je tudi velelen, imperativen, zahteva spremembo (bodisi vedenja bodisi okolja) in je tudi namenilen oz. finalističen.

Težava ni zgolj v tem, da gre za izraze, ki opisujejo nekaj podobnega in jih lahko med seboj pomešamo (ko mislimo funkcije, govorimo o potrebah ipd.), ampak tudi v tem, da imata prva dva stvarnega referenta, vemo na kakšen proces, dogodek se nanašajo, pri 'potrebah' pa je referent pomanjkljiv, kakor slovarska definicija že sama pove, temelji na odsotnosti. Vemo sicer, da nečesa, kar potrebujemo, nimamo, pogosto tudi vemo precej natančno, kaj je tisto, kar je odsotno in kar potrebujemo, vendar se 'potreba' ne nanaša na stvar ali dejanje, temveč na njuno odsotnost in našo voljo, da nekaj dobimo ali naredimo. Odsotnost neposrednega referenta in imperativna značilnost pojma potreb nas postavljata v vrsto konceptualnih zagat, ko skušamo definirati 'potrebe' kot pojem, kakor tudi ko jih hočemo dejansko, kaj šele objektivno, oceniti ali pa ugotoviti.

Praktični pomen potreb v dolgotrajni oskrbi je na koncu ugotoviti, kakšno oskrbo nekdo potrebuje, se pravi storitve, podporo, pripomočke, ukrepe, da bo lahko živelj človeka vredno življenje – torej bil dejaven, vključen in zmožen odločati o svojem življenju. Gre torej za zelo konkretne 'potrebe', ki jih zlahka opišemo. Vendar so te potrebe instrumentalne glede na resnične osebne potrebe uporabnikov, ki jih določajo njihove osebne nuje in cilji.  »Potrebe po dolgotrajni oskrbi« so torej predvsem odgovori na potrebe, ki jih nekdo v svojem življenjskem svetu ima. Resnične potrebe izražajo cilji, želje, prioritete. Definiramo jih lahko kot presežek določene življenjske situacije oz. voljo po njeni spremembi. Potrebe po dolgotrajni oskrbi so torej operacionalizacija, kako to storiti. Bodisi v smislu podpore pri izvajanju dejavnosti, ki pomenijo uresničevanje življenjskih ciljev, bodisi kot opora pri uresničevanju pravic oz. odpravljanju krivic na povsem osebni ravni, ki izhajajo iz vnaprejšnje, apriorne, družbeno ustvarjene nezmožnosti uresničevanja osebnih ciljev. Bodisi dejavnosti bodisi pravice moramo razumeti kot orodje za uresničevanje tistega, kar nam je pomembno.[2]

Četudi nas torej zanimajo predvsem odgovori na potrebe oz. 'potrebe po dolgotrajni oskrbi', ne smemo ubirati bližnjice in jih zamenjevati za potrebe, ki jih človek resnično ima. Ne gre le za konceptualni problem, tudi ne le za spoštovanje človeškosti, gre tudi za učinkovitost odgovora – bliže bomo resničnim potrebam bolj ustrezen bo odgovor nanje in s tem tudi oskrba kakovostnejša in učinkovita. Še večja tovrstna napaka pa je uporaba »logike frižiderja« torej enačenje potreb z obstoječimi odgovori, ki so na voljo. Ne moremo namreč ugotavljati, da ima nekdo potrebo po namestitvi v dom ali po pomoči na domu niti po spremstvu. S takim pristopom še bolj metonimiziramo potrebe in zožimo učinkovitost in ustreznost odgovora (in ne upoštevamo človeka v njegovem dojemanju življenjske situacije).

---

[1] O dihanju kot o potrebi lahko govorimo tudi na ravni homeostaze (izmenjave kisika in ogljikovega dvokisa). Seveda pa je to potreba, ki je večinoma ne zaznavamo.

[2] Tudi če so dejavnosti včasih same sebi namen oz. nimajo pričakovanih posledic onkraj dejavnosti same (npr. tek zaradi užitka v teku, igranje ipd.), je njihov (ne)namen estetski učinek same dejavnosti.