1. Potrebe so večplasten pojem, ki v jedru vsebuje tudi že presežena pojmovanja potreb kot primanjkljaja, socialno politične norme in pravice, predvsem pa v zadnji generaciji pojmovanja tudi empirično ugotovljivo osebno avtonomijo pri določanju prioritet. V dolgotrajni oskrbi moramo torej potrebe zaradi protislovnosti pomenov, ki jih pojem vsebuje, imeti predvsem za tehnični termin, poudarjati pa predvsem slednji pomen tega izraza – empirično avtonomijo potreb.2. Maslowljev model potreb je sicer v svojem času pomenil pomemben premik od homeostatičnega pojmovanja potreb, a je že zdavnaj presežen (kot preveč psihološki in ontološki). Za konceptualno diskusijo potreb so bolj ustrezni več dimenzionalni (Max-Neef et al. 1991) za praktično uporabo spremljanja pa kartografsko indeksativni (Flaker et al. 2008).3. Hierarhija potreb ne obstaja. Ni niti temeljnih niti višjih potreb. Ravno tako ni temeljnih in višjih dejavnosti. Zato je treba pri zakonskih definicijah in taksonomijah opustiti izraze in pojmovanja »temeljnih življenjskih« in »podpornih (instrumentalnih)« dejavnosti (opravil). Nadomestimo jih lahko pomensko bolj ustrezno z dejavnostmi osebne oskrbe ali nege in vsakdanjimi (gospodinjskimi) opravili.4. Obstajajo različni registri odčitavanja potreb. Med njimi obstajajo določena hierarhična razmerja glede na stopnjo abstraktnosti ravni odčitavanja. Za načrtovanje (osebno in skupnostno) dolgotrajne oskrbe je pomembno odčitavanje perečih potreb, zagotavljanje ohranjanja zadovoljenih (samoumevnih in uresničenih) kakor tudi odkrivanje skritih potreb.5. Treba je razlikovati med: (temeljnimi) življenjskimi funkcijami, življenjskimi dejavnostmi in potrebami. Medtem ko so življenjske funkcije v srži zanimanja medicine, pa v dolgotrajni oskrbi nimajo tako pomembnega mesta – za vsakdanje življenje so predvsem instrumentalnega pomena. V dolgotrajni oskrbi so v ospredju zanimanja življenjske dejavnosti in potrebe.6. Življenjske dejavnosti so opisni pojem z jasnim referentom, potrebe pa nasprotno velelni in namenilni z nejasnim referentom, so metafora ali metonimija za nujno ali želeno spremembo. Zato je v praktičnih postopkih uveljavljanja in izvajanja dolgotrajne oskrbe treba »potrebe« vedno dekonstruirati, razvozlati metaforo, kaj v smislu dejanj resnično pomeni.7. Pri tem moramo posebej paziti, da z odgovori ne metonimiziramo potreb oz. da izvedemo odgovore iz potreb kot metafor za akcijo oz. spremembe. Ocenjevanje potreb je podlaga za celostni odgovor na to, kar uporabnik oblikuje kot svoje potrebe.8. Če smo zanikali hierarhijo potreb ali dejavnosti, pa nismo zanikali slojevitosti človeškega bivanja. Zavedati se moramo, da imajo iste dejavnosti, funkcije ali potrebe različne registre odčitavanja in jih moramo v praktičnih postopkih tako tudi razumeti, obravnavati in načrtovati odgovore nanje. Pri tem pa se moramo izogibati fetišizaciji, prevladi enega registra, okvira nad drugimi – telesnega (zdravstvenega), doživljajskega (psihološkega), interakcijskega (socialnega), strukturnega (socialnopolitičnega in političnoekonomskega).
Dihanje dolgotrajne oskrbe
Nazadnje se
bomo ozrli na dihanje kot fenomen dolgotrajne oskrbe. Pogledali, kakšno mesto
ima dihanje v njej, potem pa, kaj smo s pregledom 'potreb dihanja' zvedeli o
potrebah in o njihovem ocenjevanju v postopkih dolgotrajne oskrbe.
Kot rečeno,
v dolgotrajni oskrbi, tudi na ravni telesnega delovanja, dihanje ni centralnega
pomena. Stanja, ki vpeljujejo dihanje kot predmet dolgotrajne oskrbe, oziroma
dolgotrajne težave ali stiske z dihanjem, so navadno posledice pljučnih bolezni
(npr. rak, jetika) ali pa alergij povezanih z dihanjem, denimo astma. Manjše
težave z dihanjem, kot so: kronični bronhitis, faringitis ipd. verjetno ne
terjajo posebne oskrbe oziroma z njimi tisti, ki imajo težave, večinoma
opravijo sami ali pa jim pomočniki pri takih težavah pomagajo mimogrede.
Med dajatve
dolgotrajne oskrbe, ki se tičejo dihanja lahko štejemo pripomočke, ki so
namenjeni dihanju (kisikove bombe, inhalatorji, respiratorji; učenje ravnanja z
njimi ali asistenca pri njihovi uporabi). Verjetno tudi predihavanje, pa tudi
prezračevanje prostorov (naprave ali storitve – npr. odpiranje oken ipd.).
Z dihanjem
so povezane tudi nekatere dejavnosti dolgotrajne oskrbe kot denimo,
uresničevanje želje »iti na svež zrak«, ki so lahko povezane z oprijemljivimi
telesnimi težavami, lahko pa le odražajo vrednote in stil življenja (npr. nekdo
ima navado hoditi na sprehod (»da se nadiha svežega zraka«) v preteklosti, pa v
nekem obdobju tega ne more opraviti brez spremstva. Na drugi strani pa imamo situacije,
ko ljudje zaradi svoje ranljivosti oziroma povečanega tveganja, ne morejo iti
na sprehod, v dnevih, ko so »koncentracije trdi delcev v ozračju povišane« ali
preprosto, ker je preveč mraz ali vroče.
Precej
pogosto pa je tema dolgotrajne oskrbe kajenje. Včasih v povezavi z
zdravstvenimi težavami (dihalnimi ali drugimi), velikokrat pa tudi ne. Ljudje
si želijo omejiti, prenehati kaditi, spremeniti stil kajenja (v manj
škodljivega ali pa novim situacijam ustreznega). Včasih zato, da bi kaj
prihranili, včasih zaradi novega okolja, pogosto zaradi spremembe življenjskega
stila ali vrednot.
Obrobnost
dihanja v dolgotrajni oskrbi si lahko pojasnimo na več načinov. Prvič, dihanje
je nedvomno ena od temeljnih fizioloških aktivnosti, je telesna potreba in življenjska
funkcija. Vendar nas večina diha spontano in dihanje za večino ljudi ni pereča
potreba. Tudi ko gre za okolijske motnje dihanja oziroma onesnaženost zraka,
smo tem vplivom izpostavljeni vsi in (z izjemo povečanega tveganja za otroke,
bolnike in stare). Na drugi strani so dihalne bolezni, epidemiološko gledano,
zelo pogoste, a prav zaradi tega, ker je dihanje življenjskega pomena, tudi
bolj dramatične in izredno pereče. Toda takrat so težave z dihanjem stvar
zdravljenja, medicine, ne pa dolgotrajne oskrbe. Značilnost hudih dihalnih
bolezni, je tudi, da v primerjavi z drugimi dolgotrajnimi težavami in stiskami,
hitreje napredujejo, na žalost, hitreje umrejo, zato je potreba po dolgotrajni
oskrbi manjša. Razloge torej lahko strnemo v to, da je dihanje, na splošno kot
temeljna potreba, dejavnost, funkcija samoumevno in neopazno, ko postane pereče
je predmet zdravljenja, dolgotrajne težave pa trajajo manj časa kot pri drugih
dolgotrajnih težavah.[1]
Citirani viri:
Flaker, V., Mali, J., Kodele, T., Grebenc, V., Škerjanc, J.,
Urek, M. (2008), Dolgotrajna oskrba: Očrt potreb in odgovorov nanje.
Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.
Max-Neef, Manfred A.
(et A. Elizalde & M. Hopenhayn) (1991) Human scale development: Conception, application and further
reflections. Dag Hammarskjöld Foundation. New York and London: The Apex
Press.
Titmuss, R. M.
(1997) The Gift Relationship: From Human
Blood to Social Policy. (Expanded and updated edition). New York: New
Press.
[1] Še bolj
je to očitno, če pogledamo delovanje srca in krvotoka. Kar je sicer ena izmed
paradnih subdisciplin medicine, je že na področju zdravstvene nege minorna
zadeva, pri dolgotrajni oskrbi pa je skorajda sploh ni. Potreba po krvi je
sicer velika, a se z njo ukvarja sistem krvodajalstva in transfuzije. Potreba
po krvi je navadno akutna (nesreče, operacije), hkrati pa sistem 'oskrbo' s
krvjo anonimizira in je kot sistem abstrakten, odmaknjen od vsakdanjih izmenjav
med ljudmi (Titmuss, 1997). O dolgotrajni potrebi po krvi govorimo samo v
povezavi s hemofilijo (ker pač v vampirje ne verjamemo J).
Ni komentarjev:
Objavite komentar