Enačba upravičenosti do dolgotrajne oskrbe – prispevek k izdelavi metodologije vstopa v sistem DO

(izvleček iz Flaker, V., Nagode, M., Rafaelič, A., Udovič, N. (2011), Nastajanje dolgotrajne oskrbe: ljudje in procesi, eksperiment in sistem. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo; str. 189–193)

Ta izvleček iz knjige, ki opisuje eksperiment individualizacije plačil v socialnem varstvu objavljam na rob aktualne razprave ob snovanju pilotskega uvajanja dolgotrajne oskrbe. Eno izmed glavnih vprašanj v tej razpravi je namreč, kako določiti, ali je nekdo upravičen do dajatev dolgotrajne oskrbe. Prevladuje mnenje, da bi morali najprej oceniti, ali je človek upravičen do dolgotrajne oskrbe, in potem na podlagi te ocene narediti osebni načrt, ki bi potrebne dajatve konkretiziral. Tukaj predstavljamo pristop, ki se temu postopku lahko izogne.

Upravičenost do dolgotrajne oskrbe lahko definiramo na več načinov: s pripadnostjo neki skupini prebivalstva, obsegom potreb in nezmožmostjo poskrbeti zase. V besedilih predlogov Zakona o dolgotrajni oskrbi in zavarovanju za dolgotrajno oskrbo, je delovna skupina ravnala prav, ko ni posebej izpostavila nekih etiket ali kategorij in je potrebo po dolgotrajni oskrbi formulirala bolj splošno, kot posledico bolezni, invalidnosti ali oslabelosti.h

Potrebe in nujnost oskrbe lahko definiramo, kot so to storili v predlogu zakona, s 15 vsebinami sposobnosti, ki jih povzema po teoriji dnevnih življenjskih opravil (dejavnosti)I. Ti kriteriji le na videz odpravijo problem stigmatizacije, saj upoštevajo predvsem psihofizične sposobnosti, bolj natančno nesposobnosti – s tem pa vzpostavijo polje stigmatizacije. Poleg tega je precej nemogoče določiti neko kombinacijo ali kvantiteto posameznih kriterijev ali vsebin, da bodo lahko določale vstop, kaj šele kvantiteto potrebne oskrbe.

Pravzaprav je edini resnični kriterij vstopa potreba po tuji, neprekinjeni in organizirani oskrbi. Komisija, ki presoja, mora v bistvu ugotoviti ali je posamezniku taka oskrba potrebna. Ugotovitev psihofizičnih sposobnosti je le del tega, ne pa ključni. Saj je sposobnost poskrbeti zase definirana ne samo psihofizično, kot tudi s socialnimi stiki in mrežo.

Tak kriterij je na videz tavtološki, definicija krožna (človek potrebuje oskrbo, ker jo potrebuje). Krožno dokazovanje potrebe je moč preseči z dobro metodologijo določanja potreb in potrebnih storitev in s presojanjem notranje, družbeno situacijske upravičenosti po tuji oskrbi.

Idealno bi ocenjevanje upravičenosti lahko potekalo vzporedno z načrtovanjem. Za izhodišče bi morali veljati cilji, obstoječe sposobnosti in sredstva, ki jih ima posameznik na voljo (socialna perspektiva in perspektiva moči). Potrebe v tem primeru izvedemo iz razlike med zaznanimi potrebami in trenutno uresničljivimi potrebami in jih izrazimo v storitvah in sredstvih, ki so potrebne za razvoj sposobnosti ali kompenzacijo zavarovančevega primanjkljaja sposobnosti in sredstev za doseganje svojih ciljev. Potrebe lahko izrazimo z naslednjo formulo:

P = P_z – P_u = K(St + Sr)

Če so:

          P – potrebe

          P_z – zaznane potrebe

          P_u – uresničljive potrebe

          K – količina

          St – storitve

         Sr – sredstva

Kot korekcijski faktor lahko pri tem uporabimo izhodiščne standarde višine cene posameznih tipov storitev ali količine sredstev (npr. višina urne postavke za posamezne storitve). Ti standardi bi lahko veljali za upravičenost posameznih potreb ali za njihov domet in obseg (npr. število obiskov pri posameznih izvajalcih, količina dejavnosti, pri katerih uporabnik potrebuje spremstvo, pomoč ali podporo). Ti standardi, če želimo resnično personalizirati pakete storitev, ne smejo biti norme temveč zgolj orientirji. V našem eksperimentu smo postavili nekatere standarde. Če je načrt vseboval manjše ali enake vrednosti standardov, jih ni bilo potrebno posebej utemeljevati, če jih je pa načrt presegal, je moral uporabnik utemeljiti presežek z osebno situacijo in potrebnost presežka prikazati kot normalno za tako situacijo. O tem odloča komisija (s precedensi lahko vzpostavlja dodatne standarde in orientirje).

P = P_z – P_u = K(St + Sr) ≤ Sd + d_Ut

Kjer so:

              Sd – standardne vrednosti

              d_Ut – utemeljene razlike (glede na osebno socialno situacijo)

S tako metodo se izognemo standardizaciji odgovorov in na videz objektivnemu definiranju potreb, vendar ne na račun objektivne presoje, lahko upoštevamo različne okoliščine in precej bolj precizno dolimo potrebe.

V začetnem predlogu, ki je bil v javni obravnavi, so se avtorji zavzemali, da bi glede na stopnjo potreb upravičence kategorizirali po petih kategorijah. Če smo v procesu načrtovanja pridemo do dovolj precizne vrednosti storitev in sredstev, je to nepotrebno, saj lahko natančno izračunamo, do kolikšnega zneska sredstev za dolgotrajno oskrbo je nekdo upravičen. Tudi ko gre za denarna nadomestila, je zvezna lestvica bolj ustrezna, v tem primeru morda izražena ne v znesku temveč v urah, s ponderjem na intenzivnosti storitev (npr. visoko kvalificirano). Ena od pasti kategorij je tudi, da podraži zavarovanje. Zaradi asimetrične distribucije bi v povprečju ljudje utegnili dobiti več denarja, kot je predvidenih ur.

Metoda načrtovanja mora biti prirejena zgornjim predpostavkam ugotavljanja potreb. Na področju individualnega načrtovanja so se razvile različne metode. Ene so bolj pripovedne in opisne, organsko izhajajo iz konkretne situacije uporabnika, druge so bolj taksativne, standardizirane in mehanične. Slednje imajo navadno obliko seznamov potreb oziroma t.i. »ček list«. Seveda dajemo prednost metodi, ki smo jo uporabili in razvijali, obenem dopuščamo, da so za isti namen ugotavljanja potreb uporabne tudi bolj objektivizirane metode, če jim dodamo osebno, biografsko oz. volitivno dimenzijo. Kar se tiče metod ugotavljanja potreb in načrtovanja je najbolj ustrezno, da zakon določi nek okvir ne pa da kodira samo metodo. To bi dopuščalo nujen nadaljnji razvoj metod in sintezo različnih stilov.

Ko govorimo o upravičenosti je potrebno poudariti univerzalnost upravičenosti do dolgotrajne oskrbe. Besedila predlogov so po eni strani predlagala vezanost na zdravstveno zavarovanje, po drugi strani pa omogočala, da za zavarovanje, ko oseba ni bila zavarovana za nazaj plača država. Zadnje je zelo smiselno, saj je podlaga za pravico do dolgotrajne oskrbe predvsem bivanje v državi. Ne sme se zgoditi, da bi osebe, ki zaradi takih ali drugačnih razlogov niso bile zavarovane, pa so živele c državi, ne bi bile upravičene do dolgotrajne oskrbe (kot se npr. to dogaja v zdravstvenem zavarovanju, ko se zgodi, da osebe, ki so brez kakršnegakoli statusa, ko nastane potreba, ostanejo brez zavarovanja (npr. zasvojeni uživalec drog, ki ga vržejo iz ZRSZ, ne prejema DSP in nima urejenega zavarovanja ali so ga ravno vrgli iz srednje šole in si še ni uredil zavarovanja, je pa polnoleten)).

Ukinitev pravice ne bi smela biti avtomatična za tiste, ki so se preselili po dolgoletnem bivanju v Sloveniji, saj bi morali svoje pridobljene pravice ohraniti. S tako ureditvijo kršimo pravico do mobilnosti.

Nepremično premoženje (in premoženje nasploh) lahko pogojuje upravičenost do dolgotrajne oskrbe ali pa tudi ne[1]. Če je ne upošteva, potem je dajatev univerzalna ne glede na socialni status, popravljanje ekonomskih in socialnih krivic pa je prepuščeno drugim mehanizmom. Če jo upošteva, potem  vsebuje tudi logiko socialnega korektiva oziroma uvaja logiko subsidiarnosti.

V kolikor pogojuje storitev plačilo z doplačilom ali odtujevanjem premoženja, sistem krši načelo zavarovanja, ki je neodvisno od premoženja oziroma je samo po sebi premoženje lastnina zavarovanca.

Poleg tega, če govorimo o nepremičninah, smo v eksperimentu videli, da je nepremičnine zelo problematično imobilizirati na tak način. Ljudje, ki bodo prejemali dolgotrajno oskrbo v skupnosti, bodo praviloma živeli v teh istih nepremičninah. Kljub temu, da prepoved odtujitve ne pomeni, da posameznik te nepremičnine ne more uporabljati oziroma lahko živi v njej še naprej, pa je ne more uporabljati kot blago. To bistveno zmanjša njegovo pogodbeno moč. Možna rešitev je, da znotraj zavarovalnice ali zunaj, zavarovanec angažira svoje premoženje, ki mu lahko prinaša donos, ne pa da mu propada in zmanjša ceno.

---

[1] V Angliji je na primer 6.000,00 £ osebnega premoženja cenzus, ki določa, da mora oseba, ki ima več, kot toliko premoženja, sama poskrbeti s svojimi sredstvi za svojo oskrbo. V Avstriji je logika obratna in niti upravičenost niti višina nista pogojena s premoženjem niti z dohodki. V tem primeru se glede potrebne oskrbe postavi povsem ločen register, ki je neodvisen od registra socialnega statusa in ni prav nič namenjen socialnim korekcijam.