Do nedavnega je bila dolgotrajna oskrba, kot javna služba,
izrazito subsidiarna oziroma kategorijalna dajatev. Deležni so je bili tisti,
ki si je z lastnimi sredstvi niso mogli zagotoviti, ki bodisi niso imeli
osebnega kapitala (denarja, znanja, iznajdljivosti itn.) bodisi socialnega
kapitala (sorodnikov, prijateljev, sosedov in drugih, ki bi jim priskočili na
pomoč). Tem je bilo treba organizirati storitve, ki so jih potrebovali in s tem
popraviti oz. odpraviti luknje v
družbenem tkivu. Javno organizirana dolgotrajna oskrba je imela predvsem korektivno funkcijo.
Z demografskimi spremembami, še posebej s spremenjenim
razmerjem med tistimi, ki lahko pomagajo, in med tistimi, ki potrebujejo pomoč,
pa tudi z drugimi družbenimi spremembami (atomizacija, napredek medicine,
dezinstitucionalizacija, krepitev moči uporabnikov in nastanek uporabniških
gibanj) se je ustvarila potreba, težnja po univerzalnosti dolgotrajne oskrbe.
Torej, da dolgotrajna oskrba postane splošna pravica, ne glede na osebne in
socialne okoliščine, da postane dostopna vsem, ki jo potrebujejo. Ta težnja,
ali celo imperativ, pa pred snovalce sistema dolgotrajne oskrbe postavi več
vprašanj in dilem. Te so deloma podobne deloma pa drugačne od drugih
univerzalnih sistemov pravic.
Pravici do zdravja in izobraževanja sta pravici, ki ju
štejemo za univerzalni. Tisti, ki smo zdravi, se je večinoma niti ne zavedamo
(čeprav bi lahko šteli to, da ostanemo zdravi, kot pravico, ki sodi k pravici
do zdravja – preventiva). Zavemo se je, ko zbolimo. Takrat jo skušamo
uveljaviti, a je ključni moment za upravičenost do zdravljenja oz. zdravstvenih
storitev diagnoza, ki jo da zdravnik.[1
Pravica do izobraževanja uresničujemo drugače.
Predpostavljamo, da so otroci tabule rase, da torej nič ne znajo in se morajo
naučiti. Pedagoška stroka v ta namen ustvari učne programe, t. i. curriculume, v katerih določi ne le, kaj
se učenke in študentke morajo naučiti, ampak tudi kako to storijo oz. do
kakšnega znanja in pouka so upravičeni. Izobrazbo onkraj tega programa si
ljudje zagotovijo sami, seveda ob podpornih sistemih, ki so tudi javne službe
(knjižnice, izobraževalni programi v javnih medijih, muzeji itn.).
Definiciji upravičenosti do znanja in do zdravja se med seboj razlikujeta, skupno jima je to,
da jo definirajo strokovnjaki, pogosto mimo potreb, interesov in želja
uporabnikov. To je paradigmatska razlika, ki jo v dolgotrajni oskrbi hočemo
preseči doseči ravno nasprotno, ne le izhajati iz potreb, interesov in želja
uporabnikov, ampak jo z njimi tudi načrtovati, izvajati in spremljati.[2]
Pravica do socialne varnosti je vezana na pravico do dela
oz. zaposlitve. Tudi ta pravica naj bi bila univerzalna, a je vezana na trg dela
in tudi v času negotovosti zaposlitve (prekariata) sama precej negotova in
vprašljiva (prekarna) Če nismo zaposleni dobimo nadomestne statuse, za
tveganja, ki jih pokriva socialno zavarovanje: bolniški, porodniški,
upokojenski, 'invalidski' in denarna nadomestila za te statuse.[3]
Gre torej za subsidiarne pravice glede na zaposlitev, količina dajatev pa
izhaja tudi iz tega statusa (višina dohodka, leta zaposlitve). Na tem področju
upravičenost definirajo na eni strani pravila (cenzusi, pravila upokojevanja),
na drugi strani pa jo deloma določajo strokovnjaki in njihove komisije
(bolniške, invalidsko zavarovanje).
Socialnovarstvene dajatve niso definirane kot univerzalne,
so subsidiarne. Subsidiarne so glede na druge krake socialne države – če nekdo
izpade iz vseh ostalih mehanizmov socialne varnosti, so pa subsidiarne (včasih)
tudi glede na upravičenčev osebni in socialni kapital (premoženje, možnost
oskrbe, ki jo zagotovi upravičenčeva mreža). Ravno zaradi te svoje funkcije pa
ustvarjajo univerzalnost celotne socialne države, saj poskrbijo, da je sistem
kolikor-toliko nosilen in deluje tako, da zagotavlja vsaj minimum socialne
varnosti za vse.
Dolgotrajna oskrba je v preteklosti, kot rečeno, največji
del svoje moči črpala iz neformalnega sektorja. Javne službe so bile dodatek,
subsidium. Zdravstvene storitve patronažne službe, so sicer univerzalna
pravica, a glede na norme nezadostne (oskrba ni del zdravljenja), v zavodih pa
so bile pogojene z institucionalizacijo (človek z enakimi potrebami po
zdravstveni negi, ki živi doma, ni do njih upravičen). Kategorialne dajatve, ki
izhajajo iz statusov (dodatki za tujo nego in pomoč), so sicer znotraj
upravičene kategorije univerzalne narave, a jih gospodinjstva večinoma
uporabijo kot prispevek upravičenca k skupnemu proračunu, so torej subsidiarne
narave, če ne drugega – v učinku. Institucionalno varstvo in oskrba na domu pa
so tipične subsidiarne dajatve – doplačila občin za institucionalno varstvo in
subvencije oskrbe na domu.
Razlog za težnjo, da bi pravica do dolgotrajne oskrbe bila
univerzalna, torej ni le v krizi neformalne oskrbe, temveč tudi v krizi
formalnega sistema, saj je njen namen tudi odpraviti neenakosti med upravičenci
in nepravilnosti, ki izhajajo iz med seboj zelo različnih logik upravičenosti.
[1]
Samozdravljenje torej ni pravica, ki bi izhajala iz splošne pravice do zdravja.
Formalni sklep bi lahko bil, da je javno zdravstvo subsidiarno samozdravljenju
– torej gremo k zdravniku, ko se ne moremo pozdraviti sami. Sklep bi bil lahko
ravno nasproten, da je samozdravljenje luksuz, ki si ga privoščimo onkraj
javnega zdravstva, Samozdravljenje je torej zasebna stvar v vsakem primeru.
[2] Razlogi
za to so najmanj trije:
1) Epoha, ko se uveljavlja dolgotrajna oskrba je
bistveno drugačna – zaupanje v strokovnjake in njihova avtoriteta je bistveno
manjše, stopnja emancipacije prebivalstva (na sploh in od strokovnjakov) je
bistveno večja.
2) Dolgotrajna oskrba ni ezoterična materija,
nasprotno – povsem vsakdanja stvar, ne potrebujemo znanja, ki gre onkraj obzorja
vsakdanjega, banalnega.
3) Dolgotrajna oskrba nima in tudi noče imeti posebnih
institucij, ločenih od prostorov vsakdanjega življenja, nasprotno namen je, da
ljudje živijo skupaj z drugimi (doma) in da so vanjo vključeni tudi drugi člani
skupnosti (sorodniki, prijatelji, sosedje in drugi).
[3] Med
nadomestne statuse štejemo tudi lahko statuse otroka, učenca, dijaka in
študenta. Ti so deloma vezani na starše (tudi drugi vzdrževani člani družine)
deloma pa na izobraževanje (kot nadomestek oz. predhodnico zaposlitve).
Ni komentarjev:
Objavite komentar