sreda, 17. oktober 2018

Pravica do norosti – primer Wilhelma Reicha (uvod v WR)


WR je film o Wilhelmu Reichu, enemu od najbolj zanimivih in kontroverznih figur evropske misli dvajsetega stoletja. Je pa tudi film o tistem času, ko je nastal, o neki epohi, ki se, upam, še ni čisto končala -.o uporu (naše) generacije, ne le proti vrednotam prejšnje, ampak tudi proti avtoritarnosti, proti vsaki obliki fašizma. Je dokument o jugoslovanski ideji človeškega, avtonomnega socializma. Je pa tudi film, ki je močno zaznamoval 'mojo življenjsko pot'.
Prvič sem ga videl kot 16-letnik, ravno, ko je prišel 'iz montaže'. Za mladega hipija je bil ta film epifanija, razodetje. Ne le to, kar je sicer, sporočala psihoanaliza, da je 'vse v seksu'; ampak tudi to, da je orgazem, osnovni obrazec življenja, da je povsod, in da je oblast pravzaprav zatiranje človeka prav v njegovem (orgazmičnem) bistvu. Reich je postal, poleg Johna Lennona in Franka Zappe, moj mladostniški idol.
Zaradi povezovanja marksizma in psihoanalize, ekonomskega in psihičnega zatiranja, so v šestdesetih letih prejšnjega stoletja obudili s smetišča zgodovine. Prej je bil pozabljen, izključen in izvržen (iz psihoanalitičnega in marksističnega gibanja, zamolčan od svojih učencev, ožigosan kot nor. Eni so se odrekali njegovim zgodnjim, marksistično obarvanim spisom, drugi njegovim kozmičnim in orgonskim teorijam in eksperimentom.

Reich je dober primer deviantnega znanstvenika, tega, da je treba biti nor, da res nekaj odkriješ, izumiš. Njegova norost ni bila le v tem, da so ga zapustili, izključili, preganjali, njegova norost je bila tudi tem, da je znanost jemal resno in dobesedno. Zanj libido, obrambni mehanizmi, niso bile metafore ali zgolj psihološki koncepti, iskal in našel jih je tudi v resnici. Njegova norost je bila tudi v tem, da je verjel znanosti, da je hotel zdraviti. (Danes bi rekli, da ni pretrgal z 'medicinskim modelom' J).
Paradoksno, njegove iznajdbe tudi delujejo. Ni stvar toliko v teoriji, ki skuša nekaj razložiti, stvar je v delovanju, pa tudi če morda teorija ni povsem konsistentna. Einstein je zavrnil sodelovanje pri preskušanju njegovih odkritij, saj bi, če bi dokazali, Reichovi poskusi držijo, njegove teorije 'padle'.
V filmu slišimo pasus, v katerem Reich razglablja, ali je rojen iz zveze Marsovca z Zemljanko. Pomemben je zadnji stavek, ki ga slišimo: »Zahtevam zase privilegij, da postavljam taka vprašanja, ne da bi me kakšna družbena sila zaradi tega zaprla.« Pravica do norosti je pogoj ustvarjalne znanosti.
WR je tudi en izmed boljših jugoslovanskih filmov. Kulten. Je kolaž dokumentarca o Reichu, posnetkov ameriških prvakov kontrakulturne scene in igranih prizorov – ki zaigrajo poanto filma. Film je komedija. V njem se lahko smejimo tako Stalinu kot sebi samemu. Je oda radoživosti in humorja, čeprav je konec tragičen. A tudi osvobajajoč. Glava na forenzičnem pladnju, ki spregovori, o tem, da se ne sramuje svoje komunistične preteklosti (baje citat Oskarja Daviča). Je tudi poklon telesu, spolnosti in čustvom. Od tega film vre.

Je sicer film svoje dobe, a gre tudi čez. Me prav zanima, kako ga boste doživljali na tej projekciji. V načelu je še vedno aktualen – obsoja avtoritarnost, fašizem. Kar je zdaj nevarnost.
Film postavlja vprašanje deviantnosti sistema. Je socializem bil le deviacija (obvoz) v zgodovini? Če je kapitalizem devianten v svojem bistvu in počelu (kraja vrednosti, ki jo ustvarijo drugi), ali je socializem, kot smo ga poznali deviacija od svoje plemenite izvorne ideje? Ali ga je moč narediti danes? Ali ga je moč narediti takega, da bo res po meri človeka? Kaj je bolj pomembno, da se spremeni družba ali človek v njej? Je mogoče spreminjati družbo, ne da bi se spremenili ljudje, predvsem pa obratno, se lahko spreminjajo ljudje, ne da bi ob tem spremenili družbe? Je psihoterapija le iluzija obojega?


Projekcija filma je tudi, nenameravani poklon pravkar preminuli Mileni Dravić (odlična igralca Zoran Radmilović in Ivica Vidović sta umrla že prej.

Film si lahko ogledate na:

Poleg Reichovih del, poglejte moj prispevek k diskusiji.

Flaker, V. (1990), Reichov stroj deluje. Anthropos 1990, 3-4: 291-308.

Ni komentarjev:

Objavite komentar