Začela se je sezona pisanja diplomskih nalog. Včeraj sem
odstopil del predavanja, da so kolegice iz referata, knjižnice in prodekanica
Mojca dale nekaj koristnih informacij za pisanje diplomski. Tem sem potem, na
koncu, dodal še jaz nekaj nekoristnih :).
Glavni point je bil, kar tudi vedno rečem, ko me kdo prosi
za mentorstvo, da je treba premisliti o uporabnosti svojega dela. Dostikrat
namreč ljudje bolj razmišljajo o »zanimivosti« in všečnosti teme, pozabijo pa
na ta pomembni vidik.
Večina diplomskih nalog je na našem faksu zelo dobrih in se
ljudje zelo potrudijo. Nič čudnega – diplomske naloge so »krona« štiri ali več
letnega študija. So tudi, za večino, prvo večje delo, prvi kompletni tekst, ki
ga naredimo. Ker je končni preskus naše usposobljenosti, je tudi neke vrste
osebno spričevalo o tem, kaj smo se naučili – več kot le diplomska listina, ki
jo dobimo.
Zato je treba razmisliti, kakšna bo uporabna vrednost tega dela. Brez veze je namreč, da bi diploma
bila samo okras ali, še slabše, nekaj kar ostane le na policah in predalih.
Fajn je, da od nje nekdo nekaj ima. Tudi če je še tako dobra, domišljena,
metodološko neoporečna ali teoretično briljantna, pa ostane neuporabljena in je
neuporabna, je škoda in je le prispevek k dolgemu nizu družboslovnih del, ki ne
služijo ničemer.
Uporabna vrednost diplome je lahko različna. O njej lahko
razmišljamo na več načinov. Lahko je uporabna za konkretnega posameznika,
uporabnika, lahko za skupino uporabnikov, lahko za konkretne ljudi, ki delajo v
socialnem varstvu ali pa socialno delo kje drugje. Lahko je uporabna za neko
manjšo ali večjo organizacijo, da izboljša (vsaj za malo) svoje delovanje. Načeloma
lahko prispeva tudi k spremembi sistema, aktivaciji neke skupnosti,
mobilizaciji akterjev na področju socialnega dela. Uporabnost je lahko tudi
povsem sebična – a zelo koristna: lahko nam pomaga dobiti službo – z njo lahko
pokažemo, da nekaj znamo delati, da obvladamo neko področje, metodo, postopek;
lahko pa tudi naredimo nekaj, kar v organizaciji, ki se ji udinjamo
potrebujejo, kar bo izboljšalo njihovo delovanje.
Za uporabnost diplomskih del so zato primerne diplomske
naloge (ali bolje rečeno dela!), ki
so akcijsko naravnane (akcijske raziskave, eksperimenti), ali evaluacijske, ki
ovrednotijo, ocenijo neko dejavnost, storitev, način dela, postopek. Lahko so
analize načinov dela v neki službi, analize postopkov, prikazi ali preskusi
novih metod. Lahko so načrti in preskusi inovacij, ugotavljanje potreb po
storitvah – lahko so poskusi združevanja ljudi, da nekaj naredijo zase ali za
skupno dobro.
Fajn je, če diplomsko delo prikaže naše delo in če je delo
resnično in res nekomu namenjeno. S tem pokažemo, da znamo delati (diploma kot
preskus), ampak od tega tudi nekdo nekaj ima.
Pri diplomskih nalogah socialnega DELA, se ne smemo bati
akcije, dejanj, delovanja, ne smemo imeti sterilne, nevtralne in odmaknjene
drže, ki je pogosto značilno za akademsko družboslovje. Nasprotno v socialnem
delu je prav delo z ljudmi in za skupno dobro vrednota. Študentom, ki se
lotevajo diplomskega dela, pa se pogosto zdi, da je to premalo znanstveno,
premalo nobel. Morda zaradi tega, ker so prebrali preveč knjig v klasični
maniri socialne politike, sociologije, antropologije ali prava. Ali pa zato,
ker smo napisali premalo knjig v maniri socialnega dela :)
***
Ko boste pisali diplomo, kakršnakoli že bo (empirična,
teoretična, akcija ali evaluacijska), imate poleg referenc, virov, ki jih dobite
v literaturi in ob podatkih, ki jih boste namensko in sistematično zbirali na
voljo tudi svoje lastne izkušnje, ki ste jih nabirali ta štiri leta. Tudi to je
vir in referenca. V tem imate študentke in študenti socialnega dela bistveno
prednost pred drugimi študenti družboslovja ali humanistike, ki se morajo
boriti samo s knjigami in raziskovalnimi podatki. Oboje je lahko zelo
abstraktno in brez resnične povezave s tem, kar se ljudem v resnici dogaja.
Vaše praktične izkušnje so pomemben del vašega znanja in je primerno, morda
celo nujno, da ga v diplomskem delu, ne glede na to, kašne vrste diploma ali
raziskava je, uporabite.
Če boste delali kvalitativno raziskavo, kjer ni toliko
pomembno, da so podatki standardizirani, je to pač eno od gradiv, ki ga lahko
kodirate, analizirate na način kvalitativne analize. Vaši dnevniki so lahko
tudi primarni vir analize. Zastavite temo, postavite raziskovalna vprašanja,
nastavite mrežo senzitivirajočih pojmov in potem po njej analizirate svoje
dnevniške zapiske. In to je to. Lahko pa nastavite raziskavo, ki temelji na
analizi intervjujev, ki jih boste posebej za diplomo naredili. V tem primeru,
so lahko vaši dnevniki, pa tudi zgolj spomini, utrinki, dodatno, primerjalno
gradivo, ki tudi nekaj pove o temi, ki jo boste obdelali.
Tudi v teoretičnih in kvantitativno zastavljenih naloga, pri
katerih je sicer manj prostora za uvoz svojih izkušenj, je nujna možnost za
povezovanje v sklepnih poglavjih, predvsem v razpravi (o konceptih, o
rezultatih). Med drugim morate ugotoviti, kako se raziskovana tema in
ugotovitve raziskave povezujejo s stvarnostjo socialnega dela. Eden od virov
poznavanja te stvarnosti je, seveda, vaša izkušnja, vaša praksa. Če je ne boste
uporabili, bo diplomska naloga bistveno bolj brez veze. :)
***
Pri tem boste
citirali svojo izkušnjo, med vire lahko uvrstite tudi svoj dnevnik prakse,
lahko pa poročate o dogodkih, ki ste jim bili priča ali pa navedete svoja
razmišljanja, ki vam jih je sprožilo vaše delo.
Martina (iz knjižnice) je rekla, da bo večji del vaše
diplomske nekaj, kar boste prevzeli od drugih avtorjev. Preganjanje
plagiariatorstva je potrebno, a po drugi strani nesmiselno, saj kultura temelji
na plagiatu. Še več, jezik temelji na ponavljanju besed, ki jih je izreklo že milijarde
ljudi. Jezik, kultura in znanost je v veliki meri ponavljanje (tudi ko tole
pišem, ponavljam, kar so večkrat rekli že drugi). Tisto, kar je izvirno je naša
sinteza – kako stvari, ki smo jih pobrali od drugih skupaj povežemo in iz njih
naredimo novo celoto. Pa tudi v tem je zelo malo prostora za originalnost.
Mogoče 1 %.
Dejanja so, nasprotno, vedno izvirna, enkratna. Tudi če je
dejanje besedno, je enkratno, je rezultat povsem enkratne situacije, določenega
odnosa, konkretnega filinga, ki ga imamo v neki situaciji, ob nekem dejanju,
konkretnega učinka, ki ga ima in vrednosti za nas in za druge.
Če nekomu rečemo: »Rad te imam!«, je to totalni plagiat.
Kolikokrat smo to že rekli in kolikokrat še bomo. Kolikokrat so to v človeški
zgodovini ljudje rekli en drugemu!! (pa pri tem ne citiramo Shakespearjevo
Julijo ne Romea). In vendar, ko to zares izrečemo, imamo totalen občutek
avtentičnosti, enkratnosti. Da nam jo strast tistega trenutka. Fluid, ki steče
med dvema človekoma, čustva, ki jih prvič prav na ta način občutimo, odziv, ki
ga dobimo, objem v katerem začutimo sebe in drugega kot vladarja vesolja. Taka
je tudi enkratnost socialnega dela – etična, estetska in učinkovita.
Zato je tudi pomembna uporabnost diplomskega DELA, kot
dejanja, besede bodo ostale na papirju, dejanja pa bodo potovala v vesolju :) – z njimi se vpišemo v
stvarnost.
[1]
Parafraza naslova knjige, ki smo jo izdali ob 50. obletnici šole. Zaviršek,
Darja, Flaker, Vito, Rapoša Tajnšek, Pavla. Z diplomo mi je bilo lažje delat:
znanstveni zbornik ob 50-letnici izobraževanja za socialno delo v Sloveniji.
Ljubljana: Fakulteta za socialno delo, 2005.
