Propositions of dynamics of exclusion and the making of inclusion*

*School of Social Work Theory and Practice; IUC, Dubrovnik, June 2016

This blog presents a set of propositions, the conceptual framework of analysis of the dynamics exclusion and of the making of the exclusion. It is, as such, a heuristic model that can be used to explore the matter and we will use it to analyse the proceeding at the conference above, which was dedicated to the issue.

Socialna ali medicinska uporaba oz. uživanje konoplje: Ob sprejemanju zakonodaje o »medicinski konoplji«

V tem blogu objavljam besedilo, ki je bilo temelj mojega nastopa ob začetku debate o zakonu o medicinski konoplji v Državnem zboru, leta 2014 in ki smo ga kot center za droge in zasvojenost na Fakulteti za socialno delo poslali temu istemu zboru. Opremil sem ga z diapozitivi, ki sem jih uporabil lansko leto na posvetu na isto temo. Blog objavljam, da bi pokazal, da je polemika, ki jo je na FB začel Jani, precej nesmiselna. Pa tudi, da bo v splošno rabo (če ga bo kdo rabil).

Pozdravljamo in podpiramo pobudo za spremembo zakonodaje na področju urejanja medicinske uporabe konoplje oziroma kanabisa. Politika drog, ki je temeljila predvsem na prepovedi, popularno imenovana Vojna proti drogam, se je namreč izkazala za precej neustrezno, neučinkovito in etično sporno. Na to so opozarjali mnogi raziskovalci in praktiki, pa tudi sami uživalci vrsto let, pred leti pa tudi ugledni Svetovni odbor za politiko drog (Global Comission on Drug Policy)[1]. Izkazalo se je, da zaradi prepovedi in vseh možnih ukrepov proti proizvajanju, razpečevanju in uživanju drog ni manj pretihotapljene droge, ni manj uživalcev in tudi ni manj kriminala. Ugotavljamo lahko, da je bil učinek take politike le večanje profita in krepitev nadzora prebivalstva (in kratenje ne samo svobode razpolaganja s svojim telesom, temveč tudi erozija drugih pravic, ki naj bi jih zagotavljala pravna država).

Ne le da so t. i. vojno proti drogam njeni protagonisti izgubili, izgubili smo tudi vsi drugi. Prepoved pomeni zelo močen črni trg, kar pomeni izgubo davkov; izvajanje take politike je velikanski strošek za državo, hkrati pa trpi verodostojnost pravne države in socialne pravičnosti. Črni trg je nevaren saj ponuja nepreverjene substance in ustvarja visoke cene, uživalce pa navaja k nevarnim slogom uživanja drog, jih sili v obubožanje. Represivna politika je doprinesla k uničenju tradicionalnih in samoraslih načinov uživanja.

V Evropi smo sicer skušali gojiti strpnejši, stvarnejši in pragmatičnejši pristop do tega vprašanja, ki je vključeval tudi razne ukrepe, ki so lahko omilili ne samo škodljive posledice uživanja drog, temveč tudi posledice nestrpnosti sicer osnovne globalne politike. Vsak poskus, ki je šel v smeri večje strpnosti in razumevanja, manjše represije, krepitve pravic uživalcev in omogočanja legalnejšega in varnejšega uživanja, je bil uspešen. In kjerkoli so uveljavili doslednejšo dekriminalizacijo, možnosti varnega uživanja, več pravic in možnosti (ne le na Nizozemskem, temveč tudi Portugalskem, Švici, Španiji, Češkem itd.), so doživeli uspehe in je bilo družbenih in zdravstvenih problemov manj.

V zadnjih letih smo priča znamenjem obrata v politiki do drog. Nekatere države so pripravljene izstopiti iz kompozicije prepovedi in zastaviti politiko povsem drugače. To je še posebej očitno na področju konoplje in njene uporabe v medicinske namene.

Če droge definiramo kot substance, ki spreminjajo zavest in počutje, lahko glede na legalne okvirje ločimo, med prepovedanimi in legalnimi drogami, med slednjimi pa med reguliranimi in komercialnimi. Prve ureja prohibicija in črni trg, druge so medicinske in jih urejajo zdravstveni predpisi in farmacevtski trg in industrija, tretje so zgolj komercialne (tobak, alkohol, kava in čaj), so v prosti prodaji, a jih dodatno urejajo zdravstvene omejitve in državni monopoli – torej tudi te niso povsem neregulirane. Vojna proti drogam seveda pomeni vojno proti prvim, protežira druge in tolerira tretje.

V kateri skupini je neka substanca, ni posledica njene škodljivosti ali nevarnosti, temveč je to rezultat zgodovinskih, političnih in ekonomskih določnic, med drugim tudi kako neka droga prinese največ dobička, glede na njen kulturni zgodovinski položaj.

 Ni naključje, da se politika do drog spreminja prav pri konoplji. Marihuana je med drogami res »mehka«[2] droga, saj nima dokazanih škodljivih zdravstvenih posledic[3], je relativno nezasvojliva, ima razmeroma blagohotne neposredne učinke, pri njej ne poznamo overdouza. Verjetno je tudi zaradi tega med ilegalnimi drogami tudi najbolj priljubljena (in uživalci zaradi tega čutijo prepoved kot krivico in hipokrizijo).

Znane pa so tudi zdravilne lastnosti koplje oziroma kanabisa. Že dolgo je znana uporaba kanabisa pri glaukomu (zeleni mreni) in pri neješčnosti zaradi kemoterapije pri raku. Z dobrimi učinki ga preizkušajo zmanjševanje bolečin pri multipli sklerozi, uporabljajo ga kot analgetik, blažil naj bi migreno, bil učinkovit pri astmi, zbujal naj bi apetit pri neješčnih.[4] Pred bojem za pa je bila v ospredju uporaba kanabisa pri zdravljenju (zlasti kožnega) raka in uravnavanju sladkorne bolezni.

Ko govorimo o medicinski uporabi konoplje se protislovje med prepovedjo in odločanjem o svojem življenju še poglobi, saj ne gre le za užitek temveč tudi za zdravje. Je prepoved, da bi ti bilo lahko boljše – na čisto osnovni telesni in zdravstveni ravni.

Kljub temu se ne zavzemamo za popolno deregulacijo ali pa legalizacijo kanabisa na komercialni način. Nova regulacija konoplje bi pa morala zagotavljati dosledno dekriminalizacijo uživanja – ne samo na ravni zakonskih predpisov temveč tudi tako, da bi uživalcem omogočili, da se izognejo prekrškom in kaznivim dejanjem.[5] Zakonodaja bi morala dovoliti samooskrbo in prostore (npr. kadilnice podobne coffee shopom na Nizozemskem), kjer bi bilo uživanje dovoljeno in ne v nasprotju z zakonom. Hkrati pa bi morala odpreti prostor za neobremenjeno raziskovanje zdravstvenih, socialnih in kulturnih dimenzij uživanja konoplje in tehtno diskusijo tako o blagohotnih kot zloveščih učinkih uživanja konoplje, ki bi dolgoročno omogočila racionalen pristop k temu vprašanju.

Zavzemamo se oziroma dajemo pobudo, da na robu diskusije, ki poteka, in ne glede na izid debate (torej kakšne bodo dejanske zakonske spremembe), pristojna ministrstva začnejo s pilotskimi izkušnjami na tem področju. Predlagamo, da tudi v Sloveniji preizkusimo model »konopljinih socialnih klubov«, ki so se v zadnjem času uveljavili po nekaterih evropskih državah.

Model konopljinega socialnega kluba predpostavlja, da njegovi člani gojijo konopljo za lastne namene, za svoje člane. S tem se izognejo prometu z drogo (in kaznivim dejanjem). Ostanejo zunaj črnega trga (in s tem tudi brez takega stika z drugimi drogami). So priložnost za razvijanje kulture odgovornega uživanja, informiranja o učinkih, pa tudi raziskovanja in možnosti sistematične socialne in zdravstvene pomoči pri preprečevanju in blažitvi škodljivih učinkov kot tudi pri odpravljanju negativnih posledic uživanja. Hkrati pa se je izkazalo, da taki klubi krepijo proces medsebojne pomoči in prispevajo k ustvarjanju in aktiviranju skupnosti.

Socialni klubi so tudi možnost, da se srečajo pobude od spodaj in od zgoraj. Za delovanje klubov je namreč nujna iniciativa uživalcev, na drugi strani pa sodelovanje stroke in države lahko okrepi njihovo iniciativo, da nujno podporo za dobro delovanje in rezultate delovanja klubov posreduje širši javnosti in upošteva pri snovanju politike do drog. Tovrstni poskusi in spremljanje nam lahko omogoči, da bomo lahko prispevali ne samo k reševanju lokalnih, nacionalnih težav, ampak tudi k splošni debati – npr. 2016 na skupščini OZN, ki bo namenjena prav iskanju boljših odgovorov na vprašanja drog.

---

[1] V njej so sodelovali pomembni politiki npr. Kofi Annan, Louise Arbour, Paul Volcker, George Papandreu, Javier Solana, pomembna imena kot Carlos Fuentes, Mario Vargas Llosa in Richard Branson; cf.: Global Commission On Drug Policy, War on Drugs, report, 2011. Dosegljivo na spletu 17.9.2012: http://www.globalcommissionondrugs.org/wp-content/themes/gcdp_v1/pdf/Global_Commission_Report_English.pdf.

[2] Delitev na »mehke« in »trde droge« je zelo nesmiselna in uporabna le v senzacionalističnem žurnalizmu. Ne vemo, kaj bi lahko bil kriterij take klasifikacije (razen, da so nekatere droge bolj grozne od drugih), če pa uvedemo kriterije na primer zasvojljivosti, zdravstvenih posledic, močnih učinkov same droge pa nam ostane kot »mehka droga« nazadnje le marihuana, pa morda še čaj in kava. Tobak (kajenje) sicer ne spodbuja spektakularne omame, je za izredno zasvojljiv in ima veliko škodljivih posledic, alkohol, ki je sicer legalen, ima veliko škodljivih posledic in se ga je težko odvaditi. LSD sicer ni zasvojliv, so pa neposredni učinki zelo močni in ga je zato težko obravnavati kot mehko drogo. Ostane torej le trava. Klasifikacija je torej trava kot mehka in vse ostale kot trde, kar pa nima posebnega smisla. 

[3] Zadnje oporišče nasprotnikov kanabisa so ostale posledice, ki naj bi jih trava imela na področju duševnega zdravja. Res je sicer, da prekomerno uživanje trave lahko pri nekaterih povzroči t.i. reaktivno psihozo. To pomeni, da je psihoza posledica dolgotrajnega intenzivnega uživanja kanabisa, da pa tako izzvano psihotično stanje preneha, ko oseba preneha uživati travo. Da bi uživanje trave pripeljalo do psihotičnih stanj, ki bi vztrajale tudi po tem, ko oseba preneha uživati travo, obstajajo pokazatelji (indici) ne pa tudi neopovrgljivi dokazi (conclusive evidence), cf.: John Witon, »Cannabis use and physical and mental health«, v: A cannabis reader: global issues and local experiences, Monograph series 8, Volume 1, European Monitoring Centre for Drugs and Drug Addiction, Lisbon, 2008, str. 115-140.

[4] John Witon,  »The re-emergence of the therapeutic use of cannabis products: recent developments and future prospects«, v: A cannabis reader: global issues and local experiences, Monograph series 8, Volume 1, European Monitoring Centre for Drugs and Drug Addiction, Lisbon, 2008, str. 17-21.

[5] Samo uživanje ali posest droge morda pri nas res ni kriminalizirano, so pa opravila povezana z uživanjem gotovo vsaj prekršek, če ne že kaznivo dejanje (npr. že sam nakup) in je tako rekoč nemogoče uživalcu marihuane ne biti v navzkrižju z zakonom. Logiko bi morali obrniti tako, da bi uživanje (še zlasti v medicinske namene) moralo biti pravica in torej tudi vsa nujna opravila povezana z uživanjem. Zakonodaja, ki bi res dekriminalizirala uživanje konoplje, bi torej morala omogočiti tudi legalen dostop do nje in prostore, kjer uživanje ne bi bilo prekršek ali kaznivo dejanje.