Samouresničevanje
Prispodobno
samouresničevanje najbolje izraža idiom »svobodno zadihati«, »zadihati s
polnimi pljuči«. Dihanje je sredstvo inspiracije, navdiha. Spet ne gre le za
metafore ampak tudi stvarne procese. Dihanje nam dejansko daje občutek svobode,
izpolnjenosti, uresničenosti. Petje in govor, ki temeljita na dihanju, sta močni
orodji samouresničevanja. Seveda najbolj na estetski ravni. Tudi samo dihanje
ima estetsko dimenzijo. Mirno, spokojno in zadovoljno dihati je sicer majhen, a
izpolnjujoč užitek. V njem lahko uživamo podobno, kakor uživamo v drugih
naravnih dogodkih – sončnem zahodu, močni nevihti, valovanju morja itn.
Še bolje
samouresničevanje ponazarja izrazna zveza »boriti se do zadnjega diha«. Dih je
v tem reklu še vedno prispodoba za življenje. Nekdo, ki to izreče, misli, da se
bo za nekaj prizadeval, do konca življenja, s tem govori, da mu je nekaj
izredno pomembno. V najbolj radikalni varianti pa je to izraz tega, da je nekdo
tudi pripravljen žrtvovati sebe, svoje življenje za uresničitev nečesa, kar mu
je kot človeku izredno pomembno. Dejanska smrt pa je tudi konec metafore, saj
je zadnji dih tudi zares zadnji. Z bojem do zadnjega diha človek uresničuje
sebe, a se tudi preseže, saj mu je nekaj pomembnejše od njega samega.
Preseganje sebe
V hierarhiji
potreb je Maslow sčasoma dodal se vrh piramide, nekaj višjega, kot je
samouresničevanje. Gre za preseganje jaza, sebe. Nekaj, kar je po domnevni hierarhiji
najdalj od osnovne fiziološke ravni, postane (ali ostane) pravzaprav isto. Dih
je enako duh (spiritus). Pa spet ne gre le za metaforo, saj velik del
ezoteričnih duhovnih praks (joga, derviši) temelji ravno na dihalnih vajah in
dosegajo 'višja' duševna stanja ravno s konkretnim dihanjem.
Za tiste, ki
smo skeptični do duhovnosti in ki ne verjamemo v duhove in večni obstoj duše
(ali celo v njen začasni obstoj ne), se lahko obrnemo k duhovitosti. Smeh je
hkrati manifestacija dihanja in izraz humorja. Je spregled paradoksa, njegovo
dojetje, ki nam omogoča, hkrati identifikacijo, še bolj pa raz-istovetenje.
Omogoča nam, da lahko nekaj sprejemamo in se hkrati od taistega distanciramo.
Se nasmejemo in gremo naprej. Če naj bi duhovnost bila preseganje jaza, je
duhovitost preseganje situacije (seveda tudi jaza v njej). Smeh imajo nekateri
za ločnico človeka od drugih živali, hkrati pa je tudi med najbolj sublimnimi
(in hkrati animaličnimi) izrazi človeškosti.
Dihanje družbe in ekonomije
Samotni
sprehod po maslovljevskih ravneh zadovoljevanja potreb posameznika, je treba
dopolniti z družbenimi, okolijskimi in ekonomskimi vidiki dihanja. Našli jih
bomo v onesnaževanju zraka, napravah za prezračevanje in dihanje, arhitekturi
in socialnih vidikih pljučnih bolezni oz. bolezni dihanja in nenazadnje v
kajenju.
Zrak je
javno dobro[1], na
voljo vsem, ne da bi ga morali plačevati. Dihanje in zrak torej izvorno nista
ekonomski kategoriji, postaneta pa taki z onesnaževanjem. Z drugimi besedi, potreba po (čistem) zraku
ne postaja pereča zaradi njegove porabe, vnosa v človeški organizem (kot
navadno pojmujemo potrebe), temveč zaradi človeškega izpusta vanj (tokrat ne z
izdihom, prdci ali potnimi hlapi, temveč z industrijo proizvodnjo dobrin,
navadno za trg). Industrijska 'prekarizacija' zraka pa povzroči dialektični
obrat, saj z njo začenjamo zaznavati zrak in dihanje kot 'potrebo' v pomenu
primanjkljaja.
Še več,
privatni izpusti v javno dobro posledično privatizirajo uporabo zraka. Ker je
javni zrak čedalje bolj onesnažen, se poraja industrija »svežega« zraka. Za
zdaj ga še ne prodajajo ustekličenega, kakor navadno vodo[2],
si pa moderne arhitekture ne moremo zamisliti brez prezračevalnikov, celo stanovanj
brez air-conditionov, vlažilcev zraka, turistične agencije pa na vabijo na
»sonce, vodo, zrak, svobodo«.[3]
Kar je včasih bilo dvomljiv privilegij pljučnih bolnikov, so zdaj počitnice za
vse. Del tovrstne privatizacije zraka (in dihanja) so tudi številni medicinski
pripomočki (inhalatorji, respiratorji, …), ki ji prodajajo bodisi v
zdravstvenem sistemu bodisi na prostem trgu.
Onesnaževanje
zraka seveda masovno povzroča dihalne in druge bolezni. Še vedno so dihalne bolezni
najbolj socialne, kakor je bila jetika v prvi polovici dvajsetega stoletja, proletariat
je najbolj izpostavljen intenzivno onesnaženim okoljem, ima najmanj možnosti
izogibanja in regeneracije. Proletariat še težje diha kot vsi ostali v vse manj
življenjskem okolju. Je pa res, da so posebne ustanove za dihalne bolezni
dezinstitucionalizirale, Golnik ni več (tako zelo) kraj zloveščega pomena,
Čarobna gora ostaja le literarni spomin Thomasa Manna.
Ker ne
moremo ne dihati, se lahko škodljivim sestavinam le izogibamo. To ustvarja nove
potrebe, hkrati pa omejuje zadovoljevanje oz. uresničevanje drugih potreb – kot
na primer, ko moramo omejiti gibanje zaradi »prekoračenih koncentracij trdih
delcev«.
Kajenje
Kajenje je
fenomen, ki je ozko povezan z dihanjem. Povsem jasna je povezava tega fenomena
s tobačno industrijo, industrijsko kulturo, željo po dobičku in ga pogosto
dojemamo kot problem javnega zdravstva. Razlika med kajenjem in dihanjem
onesnaženega zraka je, da smo pri slednjem izpostavljeni škodljivim snovem, ki
nastanejo zaradi dejavnosti industrije, medtem ko je pri kajenju naša volja in
hotno izpostavljanje vdihavanju (nečistega zraka) glavna značilnost takega
dihanja.
Kajenje, oz.
vnos nikotina (ali kakšne druge droge), na fiziološki ravni ni življenjsko
pomembno. Človeški organizem deluje in preživi brez njega. Šele ko se na
kajenje navadimo (postanemo zasvojeni), organizem začne potrebovati nikotin za
svoje delovanje. Zato ga nekateri (Ramovš, 2001) imajo, kot vse druge
zasvojenosti s snovmi) za 'umetno potrebo'; odvisnosti označujejo kot bolezen,
saj gre za odstop od 'normalnega', 'naravnega' torej zdravega načina delovanja
organizma. V resnici pa gre pri kajenju pravzaprav za zadovoljevanje 'višjih
potreb', kot jih navaja Maslow. Z nikotinom se pomirimo v nevarnih situacijah,
s kajenjem pa v njih umirimo in uravnavamo dihanje. S 'čiki' vzpostavljamo
stike in zaupanje, ustvarjamo ad hoc
skupnosti, družbe (v kadilnicah), v njih najdemo zatočišče, ko nas zavrnejo ali
ko hočemo biti sami oz. se osamosvojiti. Kajenje je za nekatere odločilen korak
v prehodu k odraslosti, cigare, malo manj pipe, pa so odraz ugleda in statusa.
S kajenjem se tudi samouresničujemo, saj z njim strežemo predvsem sebi, je
nekaj, kar storimo predvsem iz estetskih razlogov in sami zase, je pa tudi
način preseganja sebe, saj uvaja estetiko sublimnega (Klein, 1995), je pa tudi
izvorno pri ameriških staroselcih, ki so ga prvi vzgojili, obredna droga, ki
omogoča transcendenco, med drugim tudi s halucinacijami (kar je skoraj nedojemljivo
za nas, industrijske kadilce tobaka; Goodman, 1994).
S kajenjem se
torej uresničujemo, na bolj ali manj posrečen način – kar je stvar etične, še
bolj pa estetske presoje na eni strani, na drugi pa količine škodljivih
posledic prav na fiziološki ravni. Za našo razpravo pa je ključnega pomena, da
so pri kajenju 'višje' potrebe dihanja nadrejene fiziološkim, gre torej za
obratno hierarhijo, ga determinirajo. Obračanje perspektive v nasprotno smer –
da je torej ravno taka obratna hierarhija bolezenska, patološka, saj bi morali postaviti fiziologijo, zdravje
pred vse druge potrebe. Zdravje postane kriterij upravičenosti potreb. Tako
preobračanje je očitno moralistično, saj ne glede na to, da hoče resničnost
spreminjati, preprosto ni resnično.[4]
Na družbeno
ekonomski ravni pa smo kadilci med kladivom in nakovalom tobačne industrije in
protikadilskih kampanj javnega zdravstva. Za ene smo vir zaslužka (tudi
delovnih mest in ekonomije nasploh), za druge smo strošek socialne
(zdravstvene) države. Ena stran nas snubi, ceni in nam daje pomen, druga pa nas
preganja, segregira in iz nas dela grešne kozle. Komercializacija in
stigmatizacija.
Citirani viri
Goodman, J. (1994) Tobacco in History: The Cultures of Dependence. London: Routledge.
Klein, R.
(1995), Cigarettes Are Sublime. London: Picador.
Samuelson,
Paul A. (1954). "The Pure Theory of Public Expenditure". Review of Economics and Statistics (The
MIT Press) 36 (4): 387–389. doi:10.2307/1925895
[1]
Samuelson (1954) loči med javnim dobrim, ki ima to lastnost zato, ker ga je
dovolj za vse oz. si ga je nemogoče prisvajati, ker obstaja v količinah, ki
presegajo njegovo človeško uporabo, in med javnim dobrim, ki je toliko pomembno
za ljudi, da jim ga ni mogoče odreči in kljub omejenim količinam mora biti na
razpolago vsem. V primeru dihanja in zraka gre najprej za prvo vrsto javnega
dobra, z onesnaževanjem pa se seli v drugo kategorijo javnega dobra.
[2] Kar
sicer ne drži absolutno, saj ga (ali sam kisik) dobimo v jeklenkah za uporabo v
zdravstvu ali v okoljih, kjer zraka ni (potapljanje).
[3] Kar
mislim, da je bila izvorno javnozdravstvena akcija Rdečega križa in SZDL
(Socialistične zveze delovnega ljudstva).
[4] Iz
zgodovine tobaka, denimo, lahko izvemo, da je za uvajanje širšega uživanja
tobaka v Evropi 17. stoletja, bila odgovorna teorija in namen, da bi s tobakom
izničili lakoto, ki je takrat zaradi vojn in drugih katastrof bila eden od
glavnih družbenih problemov. Tobak naj bi omejil občutek lakote pri lačnem
prebivalstvu (Klein, 1995). Vdihovanje nikotina, naj bi deloma nadomestilo vnos
hrane.
