Ko začnem z novim ciklusom predavanj in se predstavim novi generaciji, to navadno naredim tako, da jim rečem, da naj, namesto da se sam predstavljam, postavijo vprašanja, s katerimi me bodo spoznali. Ta vprašanja so včasih bolj osebna, včasih pa me vprašajo bolj o mojih poklicnih izkušnjah in stališčih do socialnega dela. Neizogibno pa je vprašanje, včasih ga postavijo na koncu, včasih pa kar takoj na začetku, v vsakem primeru, pa je to vprašanje, ki, se mi zdi, da jih najbolj zanima: »Kako pa je z izpitom in obveznostmi?« To je najbolj rajcig tema. Včasih se mi celo zdi, da glavna, in če tega ne bom to takoj povedal, bodo vsi vstali in odšli. Ta želja, da bi izvedeli, kakšen bo izpit, in da je močnejša od želje po znanju, ali po tem, da bi nekoga spoznali, izhaja iz tega, kakšno funkcijo ima študij in tega, da je izpit daleč najpomembnejši člen, krona študijskega procesa. (Toliko slabše za študij.)
Moj odgovor
je nekaj kakor (morda precej neuspešen) judo met. Izkoristim to priložnost za
kritiko izpita, za to, da izpit povežem tako z vprašanji premoči strokovnjakov
nad uporabniki kakor tudi s problemi nadzorovanja in razvrščanja prebivalstva.
Izpit je namreč disciplinski dispozitiv, po Foucaultu (1984) preskus. Skratka,
izpit so jajca. (Beseda test (preskus) namreč izhaja iz antičnega rimskega
rituala prisege, ko so se ob prisegi ljudje prijeli za jajca (tako rekoč na
njih prisegli – ženske seveda niti prisegati niso smele) – glej tudi angl. testimony, it. testimonianza: pričevanje). To storim tudi hote povabiti študente,
da skupaj zastavimo nek način, kako preseči zatiralske in perverzne vidike
izpita in ga zastaviti tako, da bo v duhu socialnega dela in da bomo vsi skupaj
pri tem ohranili človeško dostojanstvo. To včasih uspe bolje, včasih slabše
(nikoli pa ni slabše od klasičnih izpitov). Vsekakor pa je to, kakor da slutiti
zanimanje študentov, en od ključnih momentov študija, ki se ji je treba tudi s
tako mero posvetiti.
Izpit ima
namreč več funkcij. Steinar Kvale (1981), nek pameten psiholog, našteje tri funkcije
izpita: izpiti so rekrutacijski postopek (cenzorska funkcija), še vedno pedagoška
dejavnost in oblastno (gospostveno) orodje. Cenzorska, rekrutacijska funkcija je
v tem, da z izpiti omejujemo oz. dovoljujemo dostop do privilegijev oz. do
boljše štartne pozicije za trg delovne sile. Izpiti so še vedno del pedagoškega
procesa, na njih se še vedno učimo, niso le meritev znanja. Oblastniška
funkcija pa se kaže v tem, da je izpit sredstvo za kontroliranje vsebine in
smeri prisvajanja znanja. Gospostvena funkcija izpita pa se kaže v izkazovanju
premoči profesorja oz. utrjevanju obstoječe družbene hierarhije.
Od vseh treh
funkcij je za socialno delo sprejemljiva le pedagoška, rekrutacijska oz.
cenzorska, je taka, ki se je ne moremo izogniti, gospostvena pa je za socialno
delo povsem nesprejemljiva. Zato se moramo truditi, da so izpiti še vedno učna
situacija, v kateri se vsi nekaj naučimo, prilagoditi cenzorsko funkcijo tako,
da v njej ostanemo ljudje in ukiniti oz. se izogniti gospostvu oz. podrejanju,
ki nam ga izpit prinaša.
Glavni cilj
študija je rekrutacija in pooblaščen pristop na trg delovne sile. Izpit je tu
glavno orodje, način kako človeka presoditi, ali je upravičen do diplome – 'pildka',
papirja, ki ga študentje upravičeno vidijo kot cilj in namen študija. Študij je
pravzaprav čakanje na diplomo, ki spominja na brezciljno čakanje v totalnih
ustanovah. Fakultete imajo kar nekaj značilnosti totalne ustanove. Pomembna prednost
čakanja na fakultetah je, da študenti vsaj okvirno vedo kako dolgo bo trajalo.
Predvsem pa je izpit 'diagnoza', ki omogoča napredek in cilj, saj smo diplomi
oz. cilju z vsakim izpitom bližje. Nasprotno od diskvalifikacij ('diagnoz), ki
jih v socialnem delu pogosto vidimo, je izpit kvalifikacija, ne nazadovanje.
Kljub temu izpiti niso uprizorjeni kot proslave napredovanja, temveč kot ceremonija
ponižanja.
Če bi nas –
učitelje, postavili v podoben položaj, če bi nam Vera, kot urednica revije
Socialno delo, rekla, naj napišemo članek v dveh urah, brez povezave z
internetom, brez dostopa do knjig in člankov na to temo in brez posvetovanja z
drugimi kolegi, bi si mislili, da se ji je zmešalo, še več, nekam bi jo poslali
– od članka pa ne nič bilo. In vendar, to iz leta v leto delamo našim
študentom. Poanta izpita, kot ceremonije ponižanja, da drugega naredimo
neumnega, sebe pa pametne. S takimi izpiti dejansko zanikamo, kar sicer
predavamo – v njih ni niti malce sledu o soustvarjanju
oz. o skupnemu delu, o krepitvi in perspektivi moči, dialogu in drugih vrednotah in temeljnih
konceptih socialnega dela.
Smisel ceremonije
ponižanja je, da človek, tudi v trenutku, ko vstopa v nov, boljši status, ki ga
krepi in veča njegovo moč, dojame, da vstopa v razmerja moči, in da mora biti
tudi po tem, 'ko je zrastel', priden, ubogljiv. Pove mu tudi, katero znanje je
pravo, katere vrednote sme zagovarjati in da avtoriteti, če hoče sam postati
avtoriteta, ne sme oporekati.
So pa izpiti
vrhunci študijskega procesa. Najbolj motivirajo študentke in študente, so
najbolj intenzivna učna situacija. Problem je, da jih imamo na koncu nekega
študijskega ciklusa. To, da ljudje začnejo brati gradivo za nek predmet še po
tem, ko slišijo predavanja in opravijo vaje, je skrajno kontraproduktivno, po
domače rečeno – neumno (in poneumljajoče). Poslušajo to, kar bodo brali (in ne
nekaj novega) in berejo po tem, ko bi imeli priložnost, da s profesorjem zadevo
prediskutirajo. Preverjanje, kaj so ljudje prebrali in kaj so razumeli, bi
moralo biti na začetku izvedbe nekega predmeta. Izpit kot mobilizacijsko orodje
pa bi morali uporabiti za učenje (ne zgolj preverjanje naučenega), saj je to
priložnost, ko ob zvišani motivaciji, lahko slušatelji slišijo nekaj novega –
od svojih kolegov, od profesorjev … (morda celo od sebe samega J).
En dober
način 'preverjanja' znanja smo izumili pred leti skupaj s študenti dodatnega
letnika oz. magisterija, ki šele spoznavajo socialno delo, potem ko so končali
nek drug faks. Svoje znanje so pokazali tako, da so za zaposlene v nekem zavodu
pripravili predstavitve osnovnih operacij socialnega dela in potem, na licu
mesta, skupaj z osebjem in stanovalci, izdelali osebni načrt, načrt krepitve
moči in analizo tveganja. S 'takim' izpitom so bili motivirani na stvaren način
(predstavitev nekomu, ki nič ne ve in ne meni, ki to vem), zadeve so preskusili
v stvarnosti, se pri tem dodatno naučili in usposobili in tudi skupaj z
uporabniki, osebjem in mano, ustvarili nekaj novega. Skorajda popoln izpit! –
vključno s tem, da smo šli na koncu nekaj spit.
Prvotni
namen profesorja ne bi smel biti cenzorski, gospostvenem pa bi se moral
izogniti.
Če smo torej
izločili cenzorsko in gosposko vlogo izpitov kot neskladno (in neetično) z
vrednotami socialnega dela, nam ostane predvsem pedagoška. Profesorji smo na
fakulteti primarno zato, da ustvarjamo novo znanje (raziskovanje in razvoj v
praksi). Tako širimo znanje in spoznanja, za študente in druge ustvarjamo bazo
znanja, ki jo lahko vpijejo in koristno uporabljajo pozneje pri delu. Vloga
profesorja ni, da študente nekaj nauči (saj s tem prevzema oblast nad znanjem
in narekuje, katero znanje naj bi bilo za študente najpomembnejše). Prav tako
je prisila k učenju povsem neuporaben pristop, ki študentom omogoča, da naučeno
znanje pozabijo enako hitro, kot so se ga naučili. Naša vloga je, da študente
povabimo k ustvarjanju skupnega znanja, in jih tako spodbujamo in podpiramo pri
učenju.
Viri:
Foucault, M.
(1984), Nadzorovanje in kaznovanje.
Ljubljana: Delavska enotnost.
Kvale, S.
(1981), Izpiti in gospostvo. Ljubljana:
KRT
