To geslo izpred
let[1]
danes dobi globlji pomen.
Preživel je
očetov napad nanj, ko je bil še v maternici, preživel je, da so ga dali v
frižider, preživel je, da so ga, še kot otroka, poslali v zavod, preživel je
štirideset let po zavodih, v njih je preživel vse oblike institucionalnega in
neinstitucionalnega nasilja, preživel je tudi nasilje, ki si ga je iz obupa
povzročal sam; preživel je številne noči v 'izolirnicah' in številne mesece na
zaprtih oddelkih, doživel in preživel je Iz-hod[2]
(ga tudi deloma prehodil), preživel je vse poskuse centrov za socialno delo, da
ga spravijo nazaj v zavod, preživel je
tudi naše, neuspešne, poskuse, da mu omogočimo življenje, kot si ga je
želel. Ni pa pre–živel Nikine posebne
ljubezni in svobode, ki jo je zadnjih deset let imel. Oboje, neločljivo
povezano, si je ohranil do zadnjega diha.
Za Mija je
svoboda bila uresničevanje želje brez odlašanja. V tem je bil pogumen, a tudi
'ziheraš', saj je iz svoje izkušnje vedel, da je odlaganje uresničevanja želje
le institucionalni manever, ki služi le temu, da se nikoli nič ne zgodi. (Kar
pa nas, pa tudi njega v zadnjih mesecih, ko je bil fizično odvisen od naše
pomoči, pogosto frustriralo, spravljalo ob živce.)
En od
njegovih ciljev je bil postati profesor. Fakulteta je bila namreč njegov
življenjski prostor ('dnevni center' J),
ki ga je želel čim bolj obvladati. In res smo se od njega veliko naučili.
Učenje je bolj postavljanje ugank kot razlaganje odgovorov nanje.
Mijo je bil
strasten kadilec. (Pogosto v lastnem kašljanju prepoznam tudi njegovo.) Tako
strasten, da je odtrgal filter. Bil je človek, ki je sovražil filtre, hotel je
užiti neposredno.
Prav zaradi
neposrednosti smo ga imeli radi in se ga bomo po njej spominjali. Bil je
umetnik neposrednosti. Pri tem je bil tako spreten, da smo pogosto podvomili o
njegovi pristnosti, saj jo je pogosto uporabil prav v svoj prid. Izkušnje so ga
namreč naučile, da prav bežni trenutki človeškosti odpirajo možnosti, ki sicer
ostanejo zaprte.
Bil je tudi
upornik, lahko bi rekli naključni revolucionar, a pogosto prav ključni borec, saj
se je boril za pravice na podlagi svojih lastnih doživetij krivic. Vedel je
zares, da se bori tudi zase. Pogosto me je s hudomušnim pogledom,
pripravljenostjo na akcijo in radoživostjo spominjal na Jacka Nicholsona v Letu
na kukavičjim gnezdom. Od prvega tabora v Hrastovcu[3]
je bila zanj revolucija tudi rock'n'roll, žur, biti z ljudmi odprte glave in
srca, beg od resnobnosti in tesnobnosti, užitek v ustvarjanju nečesa novega –
boljšega in bolj pravičnega. Tudi, in predvsem, zanj. Bil je tovariš, morda ne
prav zanesljiv – kakor se za tovarištvo spodobi.
Dali so mu
vse možne diagnoze, a je vsem uspešno uhajal in ušel. Bil je izpostavljena
tarča napadov paranoje očetovske oblasti (še predno se je rodil in kljub temu,
da je bil sirota). Bil je živa provokacija njene nezmožnosti in nemoči.
Mnogi smo
prišli na slovo z občutki krivde. Ne le glede tega, da bi mu lahko bolj
pomagali, da smo zaradi svojih 'obveznosti' pozabili na njegove cilje, temveč tudi
z občutki krivde do tistih, ki so ostali v zavodih, tam umrli. Ti občutki so
resnični in se jih ni treba sramovati. Uporabiti jih moramo, da vztrajamo in se
hkrati zavedati, da krivda ni naša.
To je še
posebej pomembno, ko se poslavljamo od tovariša, ki je bil žrtev očetovske
oblasti, ki ji je kljuboval, ušel diagnozam, ustvarjal vezi in neposrednost med
nami, od strastnega kadilca in človeka, ki je mnogo preživel in od katerega se
učimo, da
se svobode ne da pre—živeti, da se jo le
živeti. In prav končnost življenja jo omogoča.
Zato naj
Miju v slovo še enkrat rečemo:
MI VSI SMO
MIJO POSLEK!
[1] To je
bilo geslo akcije, ki smo jo pripravili aprila leta 2012 na ministrstvu, da bi
z njo opozorili na to, da Mijo (in vsi drugi povratniki iz ustanov) nima
urejenih možnosti, da bi zunaj ustanove preživel, pa tudi na 'blaginjo dolga',
ki se je takrat uveljavljala. Potekala je na način gledališča zatiranih – Mijev
osebni načrt je bil izhodišče za protest proti temu, kako smo prisiljeni
živeti. Podrobnejši opis v: Flaker, V. @Boj za (2012), Direktno socialno delo. Ljubljana: Založba /*cf.; str. 323—335.
[2] Cf.: Rafaelič, A. (ur.), Flaker, V. (ur.) (2012), Iz-hod iz totalnih ustanov
med ljudi. Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo,
XXXIX, 250.
[3] Tabor je
opisan v: Urek, M. in Flaker, V. (ur.) (1989), Hrastovški anali za leto 1987. Ljubljana: RK ZSMS. Mijev glas pa
lahko slišimo v 'offu' filma Fillipa Robarja Ljudnica (1989), ko govori o načinih zatiranja v tej ustanovi.