Kratek in
jasen odgovor na vprašanje je: »NE.«. To pravi sama medicina. Uradno namreč,
tudi psihiatri govorijo od 'duševnih MOTNJAH' in ne o boleznih. Tako je, če pogledamo Mednarodno klasifikacijo bolezni
(WHO, 2010; 2018), ali kakšen drug uraden in dosleden dokument. Razlog za to,
da medicina ne definira duševnih motenj kot bolezni, je v tem, da duševne
motnje ne izpolnjujejo pogoja, da neko motnjo, slabo počutje, da nek pojav[1]
lahko definiramo kot bolezen. Kriterij je, da za nek simptom, za nekaj, kar
lahko opazimo kot motnjo v človekovem delovanju, mora obstajati definitiven vzrok,
ki ga lahko odkrijemo – v telesu. Pri velikem številu duševnih motenj tega
vzroka ne moremo odkriti.
Psihiatrične
diagnoze, pa naj jih imamo za 'bolezni' ali za nalepke, so torej opaženi
pojavi, ki jih psihiatrija klasificira glede na svoj nauk o boleznih
(nozologijo). V resnici je psihiatrija ostala klasifikatorna znanost, torej na
mestu, ki so ga mnoge znanosti zasedale v osemnajstem stoletju (Foucault, 1998),
naštevanja in razvrščanja pojavov glede na podobnosti in razlike in njihovo
pojavno logiko. Psihiatrija ni naredila (zadostnega) ne teoretičnega ne
empiričnega preboja, ki so ga naredile druge znanosti, denimo, biologija, ki je
od Linnejeve klasifikacije živalskih in rastlinskih vrst, s teorijami dednosti
in Darwinovim razvojnim naukom, svojo klasifikacijo utemeljila v stvarnosti
onkraj neposredne pojavnosti.[2]
Optimistični
pogled na to pomanjkljivost psihiatričnih diagnoz je bil, da gre pri opisih
duševnih motenj, ki po svojih značilnostih, tvorijo pregnantno kategorijo, za
hipoteze o bolezni, ki naj bi jo s poglobljenimi raziskavami, enkrat v
prihodnosti, dokazali. To se je nekajkrat zgodilo, kar psihiatrija tudi slavi
kot pomembne mejnike svoje zgodovine, saj naj bi s tem dokazala, da je del
medicine in da psihiatrične diagnoze imajo svojo realno podlago. Na drugi
strani pa je to pomenilo, da je neka duševna motnja postala bolezen neke druge
veje medicine. Ko so odkrili, da je vzrok progresivne paralize sifilis, je ta
postala del sifilitičnih obolenj in se je preselila v 'venerologijo', del
medicine, ki se ukvarja s spolno prenosljivimi boleznimi. Podobno se je zgodilo
z epilepsijo (božjastjo), ki se je preselila v nevrologijo.
Tragedija
psihiatrije je, da so vsi telesni organi v medicini že oddani. Torej, če
odkrijemo vzrok za neko duševno motnjo v nekem organu, se ta motnja nujno, vsaj
deloma, preseli v pod-vejo, sub-disciplino medicine, ki ta organ že zaseda. S
tem je psihiatrija rezidualna veja medicine, kamor sodi vse, kar lahko imamo za
(duševno) motnjo, pa je ne moremo pripisati temu ali onemu organskemu,
fiziološkemu vzroku. Psihiatrija je torej nekakšen koš za ostanke, kamor
spravimo vse, s čimer se medicina (zaradi svoje družbene funkcije) mora
ukvarjati, ne moremo pa tega pojava uvrstiti med bolezni, kakor jih medicina sicer
pojmuje oz. ne sodi v nobeno drugo vejo. Seveda pa je predpogoj, da gre za
motnjo, ki jo opazimo na področju duševnosti.
Nič čudnega,
da so psihiatrične diagnoze pogosto bile upravičena tarča takšnih ali drugačnih
kritik. Očitali so jim arbitrarnost; psihiatrično
diagnozo lahko dobi vsak oz. jo nekdo lahko dobi, za isto vedenje pa nekdo drug
ne; nezanesljivost – diagnoze, ki jih
nekdo dobi se pogosto med seboj razlikujejo oz. se v nekem okolju zaradi sloga
diagnosticiranja pojavljajo redkeje ali pogosteje; neveljavnost – psihiatri brez težav pripišejo diagnozo nekomu, ki
je po vseh kriterijih povsem duševno zdrav (Rosenhahn, 1973/ 1991) oz. iz
diagnoze težko izvedemo prognozo 'bolezni' oz. nam ne pomaga kaj dosti pri tem
izbiri in uspešnosti zdravljenja. Najbolj pa so jo kritizirali zaradi učinka stigmatizacije – torej da človek
razvrednoti, zmanjša perspektivo uspešnega in zadovoljnega življenja ipd.
Kritizirali so jih tudi, da gre pri psihiatričnih diagnozah za 'preganjanje
čarovnic' (Szasz, 1982), torej za uporabo diagnoz za izključevanje tistih, ki
se ne vklapljajo v 'normalne' družbene tokove, za označevanje in preganjanje
deviantnosti (in ne diagnosticiranje in zdravljenje bolezni), torej predvsem za
družbeno kontrolo in ne pomoč ljudem v stiski. Poleg tega so psihiatrične
diagnoze kritizirali kot medikalizacijo socialnih, včasih čisto vsakdanjih
pojavov in kot podlago za medikamentalizacijo človeškega trpljenja ali
preprosto življenja (Slatnar, 2012).[3]
Hkrati pa že
to, da je 'duševne motnje' najdemo na mednarodnem spisku bolezni, priča o tem,
da 'duševna bolezen', vsaj pogojno obstaja oz. da medicina na nek način
'duševne motnje' obravnava kot nekaj sorodnega boleznim oz. jim da domovinsko
pravico v 'svetu bolezni'. Takšna diagnoza, četudi nima polnega statusa
bolezni, ima svojo pomembno družbeno funkcijo, saj daje podlago za ukrepanje –
pa naj bo to 'zdravljenje' (najpogosteje predpisovanje zdravil) ali pa prisilne
ukrepe, ki so lastni predvsem psihiatriji (zadržanje in zdravljenje proti
volji). Nalepka bolezni pa tudi daje človeku nekaj pozitivnega, saj omogoča
alibi za morebitne družbene prekrške, omogoča bolniško za ljudi, ki doživljajo
krizo in tudi možnost invalidske upokojitve. Duševna bolezen tudi obstaja kot
konverzacijski izraz, ki ga uporabimo, prejkone kot analogijo, in marsikdo, ki
so mu dodelili nalepko, jo ponotranji in se celo z njo poistoveti (»imam
bipolarno motnjo«, »sem shizofrenik« itd.).[4]
'Duševna bolezen'
torej ne obstaja kot naravno dejstvo,
kot bolezen, obstaja pa kot pogovorni izraz, interakcijska razlaga, kot podlaga
za bolniški status, predpisovanje zdravil in restriktivne ukrepe – torej kot družbeno dejstvo. Kot tako jo je, ne
glede ali izraz uporabimo ali ne, jo je treba tudi razumeti. Ker ima pojmovanje
duševne stiske kot 'duševne motnje' (beri bolezni) več razdiralnih učinkov kot
pa produktivnih, se večkrat pojavijo pobude, da bi njihovo družbeno funkcijo
zamenjali z boljšo rešitvijo. Bolj smiselno (in manj stigmatizirajoče) bi
namreč bilo oceniti, kakšno podporo za boljše funkcioniranje oz. boljše
življenje bi človek potreboval (saj to, kaj je s človekom 'narobe' pogosto ne
prispeva k boljši oskrbi, okrevanju ali celo zdravljenju); na primer, z Mednarodno
klasifikacijo funkcioniranja (WHO, 2017).
[ Blog sem
zapisal ob študentski predstavitvi na to temo.]
Viri:
Flaker, V.
(2015), Prispevki k taksonomiji
socialnega dela in varstva, 1. del. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.
Lamovec T.
(1998), Psihosocialna pomoč v duševni stiski, Ljubljana: Visoka šola za socialno delo.
Lamovec T. (2006) Ko
rešitev postane problem in zdravilo postane strup. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.
Rosenhahn,
L.D. (1973/1991), Zdravi v bolnem okolju. Subpsihiatrične
študije. Časopis za kritiko znanosti, 19, 138/139.
Slatnar, B.
(2012), Medikalizacija – medikamentalizacija družb poznega kapitalizma. V: Rafaelič,
A. (ur.), Flaker, V. (ur.) (2012), Iz-hod iz totalnih ustanov med ljudi. Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in
novo antropologijo, XXXIX, 250: 31-46.
Szasz, T. S.
(1982), Proizvoidnja ludila. Zagreb:
Grafički zavod Hrvatske.
WHO (2010) International Statistical Classification of
Diseases and Related Health Problems 10th Revision. [On line] Available at:
http://apps.who.int/classifications/icd10/browse/2010/en
WHO (2018) ICD-11 for Mortality and Morbidity
Statistics (ICD-11 MMS). 2018 version. [On line] Available at: https://icd.who.int/browse11/l-m/en
WHO (2017) International
classification of functioning, disability and health. [On line] Available at: http://apps.who.int/classifications/icfbrowser/
[1] Oziroma
tisto, kar je prej psihiatrija označevala kot bolezni, in za kar še vedno
pogovorno velja, da so 'duševne bolezni'.
[2] Več o pomanjkljivostih
psihiatrične taksonomije v Flaker, 2015: 10-11.
[3] Za
diskusijo o naravi duševne bolezni in različnih modelih duševne stiske glej
Lamovec 1998 in 2006.
[4] Za
interakcijske vidike nalepke duševne bolezni glej poglavji Namesto hospitalizacije in Nelagodje
v interakciji, pa tudi druga v Flaker in sodelavci 2008.
