Malce pozno
se oglašam glede na vrhunec debate o zaporih[1],
ki so jo sprožili pobegi in drugi zaporski incidenti. Pa vseeno – Psi so nehali lajat', karavana pa še ni šla
mimo. Se tudi zavedam, da to ni ravno moja tema oz. da se z zapori nisem
tako podrobno ukvarjal kot z drugimi institucijami. Se zato opravičujem bolj
informiranim bralcem in bralcem, ki bi radi informacije in ne zgolj mojega
pogleda.
Ena od
glavnih tem ali celo ugotovitev, s katero so se v debati več ali manj vsi
strinjali, je bila, da so zapori pretesni
oz. da je v njih preveč zapornikov in posledično premalo kadra. Hkrati je
debato spremljal podton nasprotnih mnenj, v katerem so eni poudarjali, da so
zapori preveč 'udobni' (beri 'človeški'), drugi pa da je treba ohraniti
humanistično, rehabilitacijsko usmerjenost, značilno za slovenske zapore. Značilnost
debate, npr. v državnem zboru, je bila tudi, da, z izjemo kolega Petrovca, ni
nihče postavljal ključnih in temeljnih vprašanj o namenu in viziji kaznovanja,
kaj šele zaporov, pač pa so vse strani ponavljale zahteve o stavbah, normativih,
organizaciji dela in podobno. Ni presenetljivo, gotovo zaskrbljujoče, morda
celo neumno.
Neumno zato,
ker vsak, ki obvlada osnovnošolsko računico, lahko vidi, da tej diskusiji
manjka levi del enačbe. Če so zapori premajhni, to ne pomeni nujno, da jih je
treba povečati (oz. kadrovsko okrepiti), lahko pomeni tudi, da je v njih preveč
ljudi, da jih je treba, vsaj deloma (zaradi mene pa tudi povsem), izprazniti.
Črne mačke dezinstitucionalizacije – prehoda v skupnost – se je tudi tu treba
izogniti, tu verjetno še bolj!?
V začetnem
valu dezinstitucionalizacije so bili namreč tudi zapori na njenem dnevnem redu,
pa so zaradi zanemarjanja socialne na
račun fizične varnost (ideologija strahu
novega liberalizma!) s seznama institucij, ki jih je treba odpraviti, izginili.
Dasiravno je znano, da zapiranje in zapori nimajo občutnega zastraševalnega
učinka, da so »šola kriminala« oz. da se tam ljudje ne popravijo, prej
pokvarijo. Z zapiranjem, izločevanjem iz skupnosti, ljudi de-socializiramo, jim pravzaprav onemogočimo, da bi se
rehabilitirali in ponovno vključili v skupnost. Brez potrebe in pravzaprav,
četudi legalno, nelegitimno odvzamemo več človekovih pravic, kakor zgolj
svobodo gibanja. (V diskusiji so zagovorniki 'trde roke' večkrat omenjali, da
so naši zapori »kot hoteli«. Lahko pa se vprašamo, zakaj ljudje pretežno ne
živimo v hotelih, če naj bi to bilo tako idealno – zato, ker hočemo ohraniti
svoj dom, svojo vsakdanjo suverenost, ker nočemo živeti pod oblastjo nekoga
drugega, pa če je to še tako udobno in 'nobel').
Izprazniti
zapore ni tako nemogoča naloga, kot bi se utegnila zdeti. Celo obstaja več
načinov, kako to storiti. Najprej pride na misel problem drog. Večina
zapornikov sedi zaradi deliktov povezanimi z drogami. Že dekriminalizacija
uživanja, normalizacija odnosa do drog, kaj pa šele legalizacija, bi občutno
zmanjšale pritisk na zapore. Podobno velja za manjše kraje, ki izhajajo iz revščine
in iz življenjske nuje. Pri teh gre pravzaprav za 'robin-hoodovsko', divjo
socialno politiko – prerazporejanje bogastva v nepravični družbi – namesto, da
bi počakali v vrsti na centru za socialno delo, na socialno pomoč, ki jo
legalno od premožnejših z davki pobere država, ljudje vzamejo socialno pravičnost
v svoje roke – »aktivna socialna politika«. Čeprav smo nejevoljni in jezni na
tatu, ki nam kdo ukrade telefon, računalnik, kolo ali avto, nas ne zanima
toliko, ali bo nepridiprav kaznovan, kolikor to, kako bomo nadoknadili škodo.
Nekoč je baje skupina znanstvenikov predlagala prav poleg dekriminalizacije
majhnih tatvin tudi obvezno zavarovanje zoper tatvine, ki lahko avtomatično
potem škodo nadoknadi (na policijo pogosto prijavimo krajo le zato, da bi lahko
na zavarovalnici povrnemo nastalo škodo, ne pa zaradi moralnega zadoščenja in maščevanja nad storilcem). Blasfemična se
nam zdi primerjava med kaznimi, ki jih dobijo ljudje, ki so ukradli nekaj
malega, in kaznimi tistih, ki so poneverili, prigoljufali milijone.
Seveda se ne
da dekriminalizirati vseh kaznivih dejanj, a tudi pri teh lahko zmanjšamo
število zapornikov – ne z ukrepi na vhodni, temveč na izhodni strani.
Alternativnih oblik kaznovanja poznamo veliko. Poleg klasičnih načinov, ki ne
pomenijo zaporne kazni – globami, pogojnimi kaznovanjem, vikend zapori, hišnim
zaporom, so se, tako drugod kakor tudi pri nas, uveljavile še – nadzor v
skupnosti (tudi elektronski – 'zapestnice'), povračilo nastale škode
oškodovancem ali z družbeno koristnim delom, poravnave ipd. Take kazni so se
praviloma izkazale za zelo učinkovite – tako stroškovno kot moralno oz.
rehabilitacijsko. Ne maščevanje, povračilo – temveč poravnava. Treba bi jih
bilo le razširiti in jih uporabljati bolj pogumno, tudi za tiste zločine, ki se
nam zdijo grozni – nasilna dejanja, krvne delikte ipd. Pri tem pa izmisliti še
dodatne posege, ki bi, denimo, res omogočili na eni strani varnost, na drugi pa
da se človek, pa tudi situacija, ki je sprožila zločin, spremeni.
Rehabilitacija, tudi v primeru, ko gre za duševne stiske povezane z kaznivimi
dejanji, pa pomeni pogosto tudi spremembo družbenih razmerij (na mikro kakor
tudi na makro ravni) – in tudi ne tako redko njihovo obsodbo in preoblikovanje. Če bi sodišča imela ta pogum in
moč, bi to bil res velik korak naprej.
Zapori bi
lahko torej ostali (v spremenjeni obliki seveda) le kot uklonitvena naprava za
primere, ko bi šlo dejansko, konkretno grožnjo nekomu ali nečemu in bi za nekaj
časa bilo treba nekoga odstraniti, da ne bi nečesa storil. Ali pa za tiste, ki
so neupravičeno obogateli, ki bi jih, kakor so to storili v srednjem veku,
zaprli, dokler ne bi vrnili tega, kar so nam odtujili. Kakor smo mi postali
talci njihovega pohlepa, naj oni postanejo talci javnega dobra. J
O vsakem
zgornjem predlogu bi lahko napisali cele študije (in dobro bi bilo, da bi jih),
a to je le majhna kolumna, v majhnem mesečniku, jaz pa mali profesor, ki se malo
oglaša. Sicer večine predlogov niti ne bi bilo težko izvesti, so precej
izvedljivi, po pragmatični plati niso utopični. Se pa zavedam, da so utopični
in težko izvedljivi na ideološkem planu. Kapitalizem bo težko pristal, na
dekriminalizacijo majhnih kraj, četudi bi to bilo zelo pragmatično, saj bi to
pomenilo, čeprav majhen, pa vseeno bistven odstop od svetosti zasebne
(ne-osebne) lastnine. Težko bi tudi pristal na ostrejše ukrepe zoper mega
tatove, saj je meja med legalnim in nelegalnim razlaščanjem precej nejasna
(glej primer Trump!). Avtoritarnost, ki je na pohodu, pa bi težko sprejela,
četudi bolj učinkovite, pa na videz milejše kazni oz. odzive na nedovoljena
dejanja. Kljub temu, se mi je zdelo, da se je treba oglasiti, in povedati
očitno – če ne zaradi drugega, da razgalimo cesarja in vsaj malo načnemo idejno
blokado, če ne že zaroto molka, res smiselne razprave o zaporih.
p. s. Po
oddani kolumni sem zasledil še to, zelo informativno novico. Med drugim
vpeljuje še eno dimenzijo – reševanje problema migracij, izkoriščanja tujih
delavcev ipd. z zapori in zapiranjem.
[1]
Objavljen blog je izšel v kolumne, ki sem jo objavil v 1. aprilski, 155.
številki Kraljev ulice.
