Glavni koncept teorije umetnostnih terapij je razumevanje ustvarjalnega procesa kot potencialno terapevtskega procesa, v katerem niso pomembne veščinska predznanja, niti estetski normativi ali namen ustvarjanja nekega proizvoda s statusom umetniškega dela.[1]
To je natanko to, kar navadno kritiziram. Odvzamemo delu, dejavnosti njen lasten smisel – proizvod ni več važen, tudi estetika, torej vrednost samega dela, vse to se prenese nazaj na človeka, se mu vrne kot bumerang – delo pa se razvrednoti, po siceršnjih merilih – pa naj bo uporabnost, lepota ali cena.
Nominalno, deklarativno je smisel tega pogleda spreminjanje človeka . To naj bi bila nova vrednost, ki jo terapevtska umetnost ustvari.[2]
Prav diskurz ustvarjalnosti uvaja kot smisel človekove ustvarjalnosti spreminjanje sveta, ustvarjanje novega. V terapevtsko, psihiatrično-psihološkem definiranem ustvarjanju je pa svet predvsem, ali celo zgolj, on sam. Spremeniti sebe, ker ne morem spremeniti sveta.
Terapevtsko usmeritev je na srečo težko izpeljati. Kot Goffman pravi, je glavna motivacija za obiskovanje umetnostne terapije, izogniti se dolgčasu ali celo šikaniranju na oddelku ali pa pridobiti neke druge ugodnosti, ki izhajajo iz obiskovanja terapije. A na drugi strani vseeno terapevtsko pojmovanje ustvarjanja radikalno zoži prostor dialoga, ki lahko nastane le ob predpostavki, da gre za spreminjanje sveta (Freire).
To pomeni, da v najboljšem primeru človek ostane sam, se solipsistično pogreza vase. Če pa prevzamemo Freirovo perspektivo dialoga, pa to pomeni odpiranje prostora za vsiljevanje idej o sebi in svetu (bančniško depozicijo idej) – kar je povsem nasprotno temu, kar ugotavljamo zgoraj, in sicer, da človek z ustvarjanjem ustvarja tudi samega sebe. A je to zares možno le, če je zares ustvarjalec, subjekt, ne pa objekt, pa čeprav na prvi pogled lastnega ustvarjanja.
Kaj takega bi lahko, s podobnimi besedami, zapisali za performanse, ki uporabijo umetnika samega kot medij umetnosti. Seveda pa je zadeva seveda v tem primeru povsem obrnjena.
Terapevtski učinki – ne terapija
Bohm opisuje »mehansko zaznavanje« kot način odzivanja izhajajoč na preteklih izkušnjah in iz izhajajoče vednosti. »Ustvarjalno zaznavanje« pa Bohm opisuje kot zaznavanje, ko je človek prisoten v sedanjosti in se zmore odzivati spontano brez strahu pred neznanim, ter prerazporeja obstoječa spoznanja v nov red, ki je kompatibilen z danim trenutkom, posameznika odpira k novemu ter istočasno reorganizira njegove dosedanje izkušnje in tudi delovanje. Bohm in Csikszentmihalyi[3] ugotavljata, da so v vsakem ustvarjalnem procesu prisotna specifična občutja, ki jih Csikszentmihalyi poimenuje »tok ustvarjalnosti«, v katerem se pojavljajo občutki sreče, užitki v dejavnosti, ko ustvarjalec intuitivno nadaljuje v procesu ustvarjalnosti; delovanje in zavest sta spojena, kjer občutek za čas izgine, pojavi se popolna osredotočenost na delo, samokritika in cenzura se v tem toku razblini; dejavnost postane avtotelična kjer postane sama sebi namen, ko nekaj ustvarjaš in raziskuješ in v tem uživaš.
Zelo dober opis ustvarjalnosti, povsem nasproten terapevtizaciji umetnosti.
Kritika »umetnostne terapije« (zgoraj) pa seveda ne pomeni, da umetnost ni terapevtska. Poslušanje Mozarta na nas lahko vpliva blagodejno (krave dajo več mleka – pri Beethovnu manj), pri Shakespearjevi drami lahko doživimo osebno katarzo, Magrittova slika nas popelje v višave, v kinu nismo nikoli sami itn.
Torej bolje terapevtska umetnost kot umetnostna terapija. Bolje, da terapija ostane pridevnik, umetnost pa samostalnik 😊 V umetnosti je sicer pridevnik občinstvo. Ko gre za »terapevtsko umetnost« je občinstvo predvsem terapevt:
V fazi interakcije se vzpostavlja odnos med terapevtom v primeru umetnostne terapije, ter med umetnostnim medijem.
Pooblaščeno občinstvo ali surogat občinstva. 😊
Socialno delo – birokratsko
Ko se ukvarjamo z ustvarjalnostjo in socialnim delom, se mimogrede vsili naraščajoča birokratizacija socialnega dela. Kolegica pravi:
Na področju socialnega dela pa smo zavezani določenim pravilom in zakonskim omejitvam …
Nič bolj kot kdorkoli drug. Razen če zvedemo socialno delo le na izvajanje zakonskih nalog, »javnih pooblastil« - to pa je le en del socialnega dela. Še več, socialno delo ima mesto v birokraciji prav zaradi svoje ustvarjalnosti, saj ga lahko definiramo kot »umetnost ravnanja v nepredvidljivih situacijah«. Z drugimi besedami socialno delo umestimo v birokratski aparat prav tam, kjer upravno delo ni možno (podobno velja denimo za šole – v njih so socialni delavci umeščeni za tiste situacije, ki ne potekajo po »učnem načrtu«).
Čeprav birokratizem veže socialno delo, je slednje še vedno njegova antiteza. In zato nujno – prav v tem istem okviru.
Nerazumevanje socialnega modela
Pogosto imamo polna usta socialnega modela, ki ga potem, še v ustih, oblikujemo po medicinsko.
Posameznik je stroj za predelavo situacij – zato, da jih sprejme. Je to moč, ki nam preostane?
Socialni model posamezniku skuša pomagati predelati in sprejeti situacije, se okrepiti.[4]
Tu avtorica spusti, da je pravzaprav glavni smoter socialnega modela situacije spremeniti (s tem spregledom socialno delo, ki je usmerjeno predvsem v svetovanje, po tihem priznava nadvlado medicinskega modela).
… izrazno-ustvarjalni mediji lahko veliko pripomorejo k zagotavljanju varnega delovnega konteksta in omogočajo iskanje odgovorov na sledeča vprašanja: »kako naj znova pridobim moč in nadzor nad svojim življenjem, kako naj vnesem želene spremembe v svoje življenje, kako naj poskrbim za stabilnost v svojem življenju, kako naj se naučim govoriti v svojem imenu in ne v imenu družbenih pričakovanj in kako se lahko odločam za svoje življenje, ne samo o svojem življenju«.[5]
Zaradi obljube svobode, se tole sliši kar u redu. V resnici pa je to precej psihopedagoška usmeritev. Umetnost je več kot to. Vzemimo, na primer, neko gledališko uporabniško skupino, ki ustvari odmevno predstavo (torej zadeva ni terapija, ampak gre zares). To je glavno. Spremljajo pa jo še drugi socialni vidiki: da akterje vidijo v drugačni vlogi kot sicer, da dobijo družbeno priznanje, da so problematizirali svoj družbeni položaj, ozaveščali, da so se naučili veliko praktičnih spretnosti, ki so uporabne tudi sicer (od postavljanja praktikablov, električne napeljave, naprej).
Če ustvarjalnost v socialnem delu ne zamislimo tako, da je to polnovredna dejavnost, potem človeku vzamemo moč, da bi se zares kaj odločal – pridobi le navidezno moč, njen psihološki simulaker.
[1] Kolegica citira Aleksandro Schuller po Caf, B. In Cajnko, B. (2008): Oblike in metode dela v umetnostni terapiji. Zbornik prispevkov. Ljubljana. (str. 11-20). Ta blog je tretje nadaljevanje blogov odzivov na osnutek magistrske naloge na toisto temo.
[2] Ta vrednost je zelo vprašljive sorte. Še zlasti, ko človeka spreminja nekdo drug in po svojih merilih. Zares je to fašizem. Kaj pa »spreminjanje« samega sebe? To se sliši malo boljše. Še vedno pa problematično. Seveda se vsi ves čas spreminjamo, nikoli nismo isti. A se to ne dogaja po nekem »centralnem planu«. Pogosto se spreminjamo, da bi bili všeč drugim.
[3] Kolegica povzema po Caf, B. In Cajnko, B. (2008): Oblike in metode dela v umetnostni terapiji. Zbornik prispevkov. Ljubljana, str. 13–14).
[4] Kolegica citira Kustec, K. (2011): Umetnostna izrazna sredstva v socialnem delu. Socialno delo, 50.
[5] Kustec, K. (2017): Uporaba izrazno ustvarjalnih medijev v socialnem delu in sorodnih poklicih pomoči. Socialno delo, 56, 2: 95.
