Oči, ki vidijo, oči, ki gledajo (po operaciji v srčiki pogleda) [1]

Nekako čudno je pisati z novimi očmi, novim pogledom. Barve, resolucija na ekranu, kontrast – vse je drugače. Črke so manjše, bolj izrazite, drugačne barve. Tudi vse ikone so bolj jasne, svetle in izrazite. Pravijo, da se morajo možgani navaditi na novo sliko.

Operacija sive mrene naj ne bi bila zahtevna. Opravijo jo »v živo« z lokalno anestezijo, seveda ne z injekcijo, samo kapnejo ti anestetik v oko. Po operaciji greš domov in naj bi bil cel in zdrav v kratkem. Tako je t udi bilo.

A vseeno, oči so oči, trema je trema. Ko greš k zobozdravniku, se bojiš bolečine (in navadno, ko gre zares, tudi boli). Če izrujejo zob, boš hin. Morda ne boš kakšen dan mogel vsega jesti. A tudi če ti izpulijo vse, boš lahko še vedno jedel. Zob imaš (na začetku) 32, oči pa samo dve. Če bo šlo kaj narobe, boš v temi.

Sama operacija je bizarna skoraj nadrealna, deloma psihedelična. 

 

Med operacijo moraš gledati, a nič ne vidiš, saj ti delajo prav tam, kjer gledaš.  

Subjekt je slepa pega pogleda.

Vidiš močno belo svetlobo, kar pa ni mistična izkušnja. Ker se oblike in barve s posegi v oko spreminjajo, je estetsko zanimivo, a glede na položaj, v katerem si se znašel, ne preveč navdihujoče. Preplet oblik, ki se spreminjajo, kliče po tem, da bi zaprl oči, se sprostil in užival v spreminjajočih se vzorcih. Pa ne gre. Oči morajo biti odprte, in negibne. Veke prilepijo na operacijsko ponjavo in oko izstopa v zunanjem pogledu kirurga – zanj obstaja samo to, kar je zanj (in zate) pomembno. Vse ostalo ostane prikrito. Z drugim očesom sicer lahko gledaš, a nimaš kaj videti. A je siva tema zadosti, da imaš deljen pogled. Enega, v katerem ti delajo (a tega ne vidiš – vsaj od zunaj ne) in enega, ki vidi sivo temo kirurškega pregrinjala. A tudi ta, skromen, pogled ti da občutek, oziroma dejanski dvojni pogled. A kaj ko z nobenim ne vidiš kaj dosti. A vseeno – pogled je dvojen. Pogleda sta dva, a slike ni nobene.

V navodilih za operacijo so zapisali, da moraš biti med operacijo sproščen in misliti na nekaj prijetnega. Čeprav tega navodila niso dali še ustno, tik pred operacijo, sem ga zavzeto upošteval. Se mi je zdelo, da je od tega odvisen uspeh operacije. Ali pa je pač bila edina stvar, ki sem jo k operaciji lahko prispeval. Ko sem se tako sprostil, sem videl oči. Vse sorte lepih oči, ki sem jih v življenju videl. ene take, ki sem se vanje pogosto zazrl, se v njih utopil, druge spet le bežni pogledi, ko me je presenetila njihova lepota.

 

Oči so edino čutilo, ki je direktno povezano z možgani. Vsa druga čutila imajo med čutnicami in možgani preklop. Oči so torej morfološki del možganov, njihov zunanji del, ki gleda ven iz lobanje. Čeprav zelo periferno, sem imel odprto operacijo na možganih. Po možganskih operacijah ljudje navadno niso kaj pametnejši, prej nasprotno, zagotovo pa je moj pogled zdaj bister, kristalno jasen. Morda zato nič pametnejši, a bolj zvedav in morda celo bolj prodoren.

Spet je to vprašanje pogleda – z moje strani zagotovo – s strani občinstva pa stvar njihovih projekcij v moja temna očala, ki jih zdaj nosim, da ne bi bil preveč pameten. Spet slepa pega pogleda – ne vidim namreč, da ljudje mojih oči ne vidijo. Ravnam tako, kakor da bi sogovorniki imeli z menoj očesni stik, a ga v resnici nimajo. Oni pa – eni tako, kakor da bi imel »hladen« pogled, kakor da stika ne bi bilo, samo posel. Prodajalka, ko jo pogledam, se mi ne nasmehne – niti z očmi ne z ustnicami in obrazom, samo pove znesek računa in se hladno odzove, ko ji zaželim prijeten preostanek dneva. Drugi se s tako minimalno transakcijo ne zadovoljijo. Poskušajo manko sogovornikovega pogleda in stika z njegovimi očmi nadoknaditi s povečano siceršnjo prisrčnostjo. 

 

***

-          Kaj delaš?

-          Iščem umetne solze!?

Po operaciji si moraš večkrat na dan v oči nakapati razne kapljice. Med njimi tudi »umetne solze«, ki zares niso zdravilo, ampak vlažilo (blažilo? pogleda).

Lastne, ta prave solze navadno ne iščeš, tudi če jih še tako pogrešaš. Same privrejo na oči – zaradi joka, žalosti, sreče, veselja, ganotja ali pač mraza. So del naše nehotne istovetnosti. Imamo »krokodilje solze«, ko jokamo brez čustev, ko pa jokamo brez solz, pa si drugi mislijo, da jok (in žalost) hlinimo. Pravih solz pa gotovo nikoli ne iščemo, tudi če jih še tako rabimo. Umetne pa so vedno pri roki, na nočni omarici, samo poiskati jih je treba, potipati in jih najti.

***

Kljub temu, da sam poseg ni boleč in da tudi po njem ni kaj dosti bolečin, si po njem utrujen, čeprav že hitro vidiš, da bolje vidiš, raje bolj mižiš, kakor da bi gledal, pa čeprav si spregledal. Pa ne gre za to, da bi se bal tega, kar bi utegnil zdaj bolje videti – zdaj, na primer, vidim, kako umazane so šipe na mojih oknih, koliko se prahu nabralo po kotih sobe itn., oči so preprosto utrujene, boječe. Ne bojijo se podob ampak svetlobe, ne bojijo se pogleda ampak gledanja. Morda se bojijo »drznega pogleda« prav v dobesednem pomenu – hitrega obrata oči, spremembe fokusa. Po vsem, kar se jim je zgodilo, so previdne. Bolj pomembno je, kaj se v njih dogaja, občutek celjenja, blagodejnost teme in počivanja v njej. Postanejo sredstvo počitka, ne pa dejavnosti, budnosti.

Ko se odpočijejo, dobijo prejšnjo gotovost pogleda, ko se začne razkrivati svet, ki je bil prej zastrt (zdaj vidim, kaj ljudje delajo na Krimu, ki mi je prej bil pač hribna gmota), se pojavi vprašanje, kako najbolje izkoristiti novi vid, kaj iti pogledat, s čim nasladiti pogled, ki je postal bogat in požrešen. Kaj je treba v mestu in v svetu videti?

 

 P. S. Za nove poglede sem hvaležen Marku Hawlini in njegovi pomočnici, socialni delavki, Petri Čelik. Hvala.

---

[1] Tale blog ni kaj dosti o socialnem delu. Je o eni osebni izkušnji. Se opravičujem tistim, ki so mislili drugače 😊