Varljiv pristan – psihiatrični nesporazum v Bostonu

 

Našli so ga v spodnjicah v zakotju bostonskega pristanišča. Po telesu je bil malce umazan, predvsem pa je prestrašeno, zmedeno gledal. Ljudi je cukal za rokav, jim poskušal nekaj dopovedati, a ga mimoidoči niso razumeli. Govoril je bodisi pretiho ali pa je kričal. Izpuščal je glasove, ki so zveneli kot besede, a jih nihče ni razumel. Govoril je trdo, odsekano. Nerazumljivo. Zdelo se je, da hoče nekaj dopovedati, včasih kot da nekaj obupano in prestrašeno išče, kot da bi na vsak način rad nekam šel, a je ostal na mestu. Potem je sedel na tla, glavo skril v dlani, zrl predse. Potem spet vstal in po svoje razgrajal. Iskal z očmi nekoga, ki bi mu pomagal. Ljudje, ki so hodili mimo po jutranjih opravkih, so se pred prizorom za hip ustavili, a jih je pogled, srečanje z očmi, spomnil, da morajo naprej. Raje so pogledali v bodočnost svojih rutinskih opravkov, kot pa gledali to žalostno prikazen.

Trgovec, ki je odpiral trgovinico, pred katero se je to dogajalo, je poklical policijo. Ko je ta prišla, jim je povedal, kaj se dogaja, to pa so tudi sami videli in doživeli. Videti je bilo, kot da jih je človek v spodnjicah vesel, potem pa spet, da se jih je ustrašil. Hotel je oditi, pa so ga morali zadržati. Trgovcu so pojasnili, da ne morejo nič, saj ni nič ukradel, se s kom stepel ali pa naredil kaj drugega, kar bi bilo v nasprotju z zakonom (pa še klicali so jih na drugo prizorišče zločina). Prizor je bil res beden, treba je bilo nekaj narediti – si misli trgovec. Poklicali so rešilca.  

Ko je rešilec prišel, sta iz njega stopila dva močna moška. Z moškim v spodnjicah sta se poskušala pogovoriti – a z enakim uspehom kot vsi poskusi doslej. Občinstvo, ki se je nabralo, si je želelo, da bi se zadeva razrešila. Moška v belem sta spretno zagrabila osebka. Ta se je upiral, hotel zbežati, kričal nerazumljive besede. Njegova »biriča« sta opravila zadevo hitro in profesionalno. Ulična drama se je končala tako, da je rešilec človeka v spodnjicah odpeljal. Ljudje so bili zadovoljni, da se je scena razrešila (pa čeprav niso mogli spremljati epiloga). Najbolj vesel je bil trgovec, saj mu taka reklama ni dela dobro, zdaj je lahko odprl trgovino in se prijazno pomenkoval s svojimi strankami – tudi o dogodku tik pred tem.

Ko so ga pripeljali na kliniko, so ga dali na sprejemni oddelek. Gole stene in bolniške postelje. Ker se je še vedno upiral, so mu dali injekcijo in ga zaprli v oblazinjeno sobo. Ko je vanjo stopil zdravnik, ga je »napadel« spet z nizom nerazumljivih, a artikuliranih glasov. Hotel se je prebiti ven, a so ga ustavili. Sesut se je sesedel in gledal predse. Zdravnik je odšel v svojo sobo, zapisal diagnozo človeku brez dokumentov. Paranoidna shizofrenija, vodilni simptom pa glosolalia (namišljeni jezik). Sčasoma se je umiril, prestavili so ga na kronični oddelek, morda bi ga celo odpustili, če bi le opustil nerazumljivo govorico in če bi ga imeli kam – bil je brez dokumentov, torej tudi brez naslova, na katerega bi ga odpustili. Bil je usedlina (pogosto tudi dobesedno, ko je mirno sedel in gledal v praznino svoje prihodnosti).

Po nekaj letih ga je našel nemški psihiater, ki se je prišel specializirat na to slavno kliniko. Ugotovil je, da govori nemščino. Bil je mornar, ki je v luki preživel burno noč. Ko se je zbudil, se je zbal, da bo zamudil odplutje svoje ladje – kar se je tudi zgodilo.

***

To zgodbo je v glavnih obrisih ob neki priložnosti povedal Bernard Stritih, ki naj bi jo slišal od Günterja Ammona (Stritih, 1988), ta pa naj bi bil psihiater, ki je človeku v spodnjicah omogočil spregovoriti. Zgodba je v trenutku, ko jo slišimo, osupljiva, neverjetna. Ko pa malo razmislimo, vidimo, da je možna.[1]

Kmalu za tem, ko sem slišal  zgodbo, sem v časopisu prebral podobno zgodbo. Tokrat je šlo za kitajskega nelegalnega priseljenca. Ta se tudi ni kaj dosti trudil, da bi povedal, kdo je, saj se je bal, da bi ga deportirali. V bolnišnici je preživel kakih dvajset let. Njegova identiteta in to, da govori kitajščino, se je razkrila, ko so ga prostovoljci (moč dezinstitucionalizacije) odpeljali v kitajsko restavracijo. Tam je našel sogovornike, ki so ga razumeli in lahko njegov »izumljeni« jezik prevajali. Kmalu so ga, ob zajetni odškodnini, odpustili. Podobno zgodbo sem slišal tudi od Davida Brandona. Šlo je za v devetdesetih za precej staro žensko, ki se je med drugo vojno zatekla v Anglijo (pa je tam niso razumeli).

Tudi v Hrastovcu smo videli nekaj podobnega. Na prvem ali drugem taboru so nam predstavili zelo mirnega, tihega moškega. Povedali so nam, da gre za avtističnega shizofrenika.[2] Torej za človeka, ki je umaknjen, živi v svojem svetu in nima skoraj nič stikov z drugimi. Zvedeli smo tudi, da je Madžar iz Prekmurja. Med nami je bil poliglot (pozneje tudi veleposlanik), ki je znal madžarsko. Ko sta vzpostavila stik, se je človek razgovoril, postal je prava klepetulja. Umaknjen (avtističen) je bil, ker se ni imel s kom pogovarjati. (N. B. v Hrastovcu je zaposleno več delavcev iz Prekmurja, a kot kaže nihče iz madžarske manjšine, ali pa so madžarsko govoreči delali na drugem oddelku ali pa se zaradi »profesionalne etike« nižjih slojev delavcev niso hoteli vmešavati v delo strokovnjakov).

Zgodbo sem od Bernarda slišal v shematizirani obliki, približno takole: »Nemški psihiater se je med svojo prakso v Bostonu srečal s človekom, ki so mu nadeli nalepko izmišljenega jezika (glosolalia). Ugotovil je, da je ta jezik nemščina in v pogovoru izvedel, da je nemški mornar, ki se je po prekrokani noči zbudil brez obleke in dokumentov. Ker ga niso razumeli, so ga odpeljali na psihiatrijo.«

Ker sem se zgodbe na predavanjih in razmišljanju o nalepkah večkrat spomnil in jo uporabil za predstavitev problemov psihiatrične obravnave kot posledice interakcijskih prekrškov (cf.: Flaker idr., 2008, str. 231–257; Flaker@ Boj za, 2012, str. 159 – 169), sem si hotel nazorno predstavljati, kaj se je utegnilo dogajati (nazadnje v enem ob zadnjih blogov o pretvarjanju neformalnih silnic v pogoje formalnega sprejema oz. o ključnem pomenu pomanjkljive oskrbe za sprejem v ustanovo (Flaker, 2025). Zato je v podrobnostih moja pripoved literarna invencija, ki skuša bolj dognati in preveriti možnost tega sicer neverjetnega dogodka. Moja pripoved torej ni povsem resnična, pripoveduje pa o tem, kar se res dogaja. Italijani pravijo: Sed oppure non e verro, e ben trovato.

Sklici:

Stritih, B. (1988). Kdo je Günter Ammon in kaj je bistvo njegovega dela?. V R. Randall & John Southgate, Skupinska dinamika v skupnosti (str. 67–69), Ljubljana: Zveza kulturnih organizacij Slovenije in Višja šola za socialne delavce.

Flaker, V., Mali, J., Kodele, T., Grebenc, V., Škerjanc, J., & Urek, M. (2008). Dolgotrajna oskrba: Očrt potreb in odgovorov nanje- Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Flaker, V. @Boj za (2012). Direktno socialno delo. Ljubljana: Založba /*cf.

Flaker, V. (2025). Preoblačenje neformalnih momentov v formalne pogoje (Kritični primeri 2). Vito Flaker agenda [blog], ponedeljek, 13. oktober 2025. Pridobljeno 25. 10. 2025 s https://vitoflakeragenda.blogspot.com/2025/10/preoblacenje-neformalnih-momentov-v.html

 

---

[1] Lahko štejemo, da je besedilo nastalo tudi v okviru raziskovalnega programa »Socialno delo kot nosilec procesov družbenega vključevanja in socialne pravičnosti v Sloveniji – teoretske podlage, metodološke in metodične usmeritve in zgodovinski razvoj« (številka: P5-0058) pa tudi raziskovalnega projekta »Dolgotrajna oskrba ljudi z demenco v teoriji in praksi socialnega dela« (številka: J5-2567), ki ju financira ARRS.

[2] V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je bil »avtizem« predvsem opis pojava umaknjenosti v svoj svet. Pripisovali so ga v glavnem psihozam, shizofreniji. Svojo nevrološko podlago nevrorazličnosti je privzel šele pozneje. 

Polje, struktura, sistem

 

V pogovorih in publicističnem slogu pisanja izraze »polje«, »struktura« in »sistem« uporabljamo sinonimno. Ker se mi zadnja leta zdi, da je polje precej bolj uporaben in produktiven pojem, ki ga je v socialnem delu ali nasploh, ko hočemo nekaj spreminjati, primerneje uporabiti. V tej glosi poskušam te tri pojme med seboj primerjati predvsem na podlagi slovarskih definicij. Za zdaj nimam ambicije, da bi med seboj primerjal teoretska izročila, ki en ali drug pojem postavljajo v ospredje. Je pa tudi skromno, in upam primerno, novoletno darilo Bernardu in vsem tistim, ki nas to utegne zanimati.[1]

***

Glede na slovarske definicije (SSKJ) lahko povzamemo, da je sistem celota povezanih enot, ki jo urejajo bodisi naravni bodisi človeški, družbeni zakoni. Struktura pa je predvsem zgradba, ki jo določajo razmerja med njenimi elementi. Polje pa razsežnost (planjava), ki določa vrednost elementov (množico), ki jih vsebuje. 

Vsi trije pojmi zajamejo pojem celote, vzpostavljajo odnose med njenimi deli.

»Sistem« poudarja povezave med enotami celote. Ti potekajo na podlagi zakonitosti (te so lahko eksplicitne in sistem iz njih deduktivno izpeljemo ali pa ostanejo implicitne in jih lahko induktivno rekonstruiramo – v obeh primerih so tako rekoč ontološka podlaga, podstat sestave). 

»Struktura« poudarja razmerja v sestavi. Ta uvajajo skupno lastnost celotne zgradbe. Razmerja so lahko količinska (delež istovrstnih elementov v celotni zgradbi), za samo zgradbo pa so bolj pomembne pozicije v zgradbi, strukturi. Slednje velja za telesa v trdnem stanju (ali pa če si jih lahko statično predstavljamo – npr. struktura atoma). Manj pa to velja za tekoča ali plinasta stanja; pri teh lahko ugotavljamo predvsem (količinsko) strukturo zmesi plina ali tekočine. Pozicionalnost pa v teh stanjih lahko ugotavljamo glede na sloje, plasti – usedline, ustaljene pasove.

»Polje« vzpostavi predvsem razsežnosti celote (prostorske; ko gre za hodološki prostor tudi časovne). Polje vzpostavlja celoto oz. njen obseg s svojo jakostjo, ki v različnih intenzitetah seva do njegovega oboda, meje. Na delce v polju vpliva le, če imajo odzivno lastnost nanj – valenco. Če delci nimajo naboja, niso motivirani oz. ne ustvarjajo svojega lastnega polja, ji le v prostoru orientira.

Struktura je torej statičen pojem, polje pa dinamičen. Po tej lastnosti je sistem bolj podoben strukturi, s tem, da predpostavlja, da točke v sistemu med seboj komunicirajo, pošiljajo in prejemajo informacije. V tem smislu je struktura danost, nekaj kar obstaja je, polje se poraja, nastaja, je aktivno; sistem pa deluje, funkcionira.

Struktura se spreminja s prelomi, gre za prestrukturiranje. Polje, se vedno spreminja, spreminjajo ga nove sile, njihovi seštevki. Sistem se prilagaja inputom iz okolja, če pa ne deluje več, pa se reformatira. 

Dogodek v polju (vedno?) lahko beremo kot rezultanto delovanja sil v polju, v strukturi kot razmerja med deli strukture, v sistemu pa hkrati kot posledico zakonitosti, ki povezuje sistem in izmenjav med njegovimi deli. Dogodek v strukturi, ki je statična tvorba, pomeni vsaj minimalno spremembo strukture. Dogodki v polju, kot dinamični entiteti, so stalnica – v polju se mora nekaj dogajati, delovati.

Če se v polju vzpostavi kvazistacionarno ravnotežje, potem polje dobi podobo strukture (se pretvarja, da je struktura). Struktura je tudi lastnost sistema, v družbeno ustvarjenih sistemih izraža tudi njegovo normativno podlago.

V družbeni strukturi se človek zgolj nahaja. Svoj položaj lahko spremeni, lahko si prizadeva za spremembo tudi same strukture.

Za vstop v družbeni sistem človek potrebuje pooblastilo – ta pa določa njegovo vlogo in naloge v sistemu.

V družbenem polju se človek znajde. Nanj delujejo sile v polju, ker pa je tudi sam po sebi polje, deluje tudi nanje. Za uresničevanje svojih ciljev, se mora po pravilu povezovati s konjunktivnimi silami v polju.

V strukturi je človek del nekega dela strukture, grupacije, sloja. V sistemu je človek točka, ki deluje glede na soležne točke. V polju je človek dejavna sila.

Neformalno oskrbo lahko pojmujemo kot sistem, strukturo ali polje.

Strukturno je sloj oskrbe, ki si ga formalni sloj vedno skuša podrediti. Je pa tudi struktura sama po sebi, struktura neformalnih (sorodstvenih, sosedskih, prijateljskih, tovariških) razmerij.

Sistemsko bi bilo videti, da je podsistem splošnega sistema oskrbe, je pa hkrati formalni sistem glede nanj tujeroden. Ta sistema obvladujeta povsem drugačna seta pravil. Lahko sta komplementarna (npr. subsidiarna), a zaradi drugačne logike delovanja inkompatibilna.

Neformalna oskrba se navadno porodi kot posebno polje iz stisk (pa tudi virov) neke neformalne skupine (ali pa v neformalnem vidiku delovanja formalnih skupin), kljub temu pa nanjo vplivajo silnice formalno zakoličenih polj – na eni strani indukcijska polja zunaj konkretnega polja oskrbe (npr. službene obveznosti članov podporne mreže) ali pa sile, ki dejansko delujejo v polju, a izvirajo zunaj njega (npr. vstop formalnih oskrbovalk v polje oskrbe).  

Sistem, struktura in polje so videti kot le kot kategorije, ki jih lahko uporabimo za opisovanje enega in istega pojava, saj ga pač opisujejo z različnih vidikov. Zares pa ne gre le za poljubne vidike, temveč tudi za to, kako se do pojava postavimo in kaj lahko glede tega naredimo.

Ko se nekega pojava lotimo kot sistema, nam to lahko pomaga, da disfunkcije sistema popravimo – bodisi da nek del popravimo tako, da deluje v skladu z zakonitostmi sistema bodisi tako, da sistem prilagodimo, da bo del postal funkcionalen. Težko pa sistem v celoti reformatiramo – pri obstoječih družbenih sistemih je tveganje preveliko.

Ko uzremo v pojavu strukturo, se moramo spoprijeti s podobno bojaznijo. Lahko se bojimo, da bo razpadla, ali celo da se bo trdna struktura utekočinila ali celo uplinila. Zgradbo lahko ali adaptiramo (nekatere elemente preložimo) ali pa jo v osnovi spremenimo (porušimo in na novo izgradimo).

V polju negacija obstoječega ni nujno grožnja destrukcije polja (kot je grožnja sesutja sistema ali zgradbe), utopija želenega (upanja) obstaja kot ena izmed sil v polju, ki pa se mora za svojo uresničitev združevati s silami, ki jo afirmirajo, in se spopadati s silami, ki ji nasprotujejo. Pojmovanje polja kot celote nam omogoča njegovo kartografijo, zemljevide smiselnega delovanja, pojmovanje sil kot poveznic v polju, pa njihovo vektorsko izračunavanje, oblikovanje tvornih povezav.

Referenci:

Stritih, B. (1975). Teorija polja Kurta Lewina. V T. Lamovec, J. Musek& V. Pečjak (ur.) Teorije osebnosti. Ljubljana: Cankarjeva založba. Glej tudi: Stritih, B. (1980). Teorija polja Kurta Lewina. V G. Čačinovič Vogrinčič & B. Stritih Teorije osebnosti (Teksti k predavanjem iz Psihologije osebnosti in Svetovanje v socialnem delu – izbor besedil iz T. Lamovec, J. Musek& V. Pečjak (ur.) Teorije osebnosti, Ljubljana: Cankarjeva založba, 1975), (str. 88–122).. Ljubljana: Višja šola za socialne delavce.

Stritih, B. (1980). Teoretična izhodišča raziskave: Lewinova teorija polja, teorije učenja, skupinska dinamika. V B. Stritih, G. Čačinovič Vogrinčič, L. Kunič, V. Flaker, A. Kavar-Vidmar, B. Mesec, V. Miloševič-Arnold, P. Rapoša-Tajnšek & F. Stopajnik, Vpliv družbenega prostora na socializacijo otrok (str. 27–103). Ljubljana: Višja šola za socialne delavce.

 

---

[1] Novoletno darilo zato, ker sem tole napisal na Silvestrovo 2024. Bernardu zato, ker je med prvimi o Lewinu pisal (1975; 1980 )in tudi zato, ker se je v določenem času prav okoli njegove dejavnosti vzpostavljalo polje sodobnega socialnega dela (cf.: Flaker, V. (2023). Bernard Stritih – v viru našega socialnega dela (ob 85-letnici). Socialno delo kot naprava družbene solidarnosti: izbrane problematike v zgodovinski in izkušenjski optiki (spletna stran, april 2023). Ljubljana: Center za proučevanje zgodovine socialnega dela pri Fakulteti za socialno delo.

 

Preoblačenje neformalnih momentov v formalne pogoje (Kritični primeri 2)

 

Pri neformalnih dejavnikih oz. momentih za namestitev proti volji je drugače.[1] Pravo namreč mora svojo materijo reducirati, zvesti na minimum treh pogojev in jih postaviti konjunktivno zaradi apodiktične narave izreka, torej takega, ki ne dovoljuje ugovora, ki mora biti popolnoma gotov. Neformalnih momentov je veliko, jih je več in tudi ne vemo, v kolikšni meri in kdaj nastopajo v konjunkciji, oz. koliko so konjunktivni oz. disjunktivni. Vprašanje, ki se ob tem postavlja, pa je tudi, kako se ti življenjski momenti preobrazijo, »preoblečejo« v formalne kategorije neprisebnosti, nevarnosti in izčrpanja manj omejujočih možnosti.

Glede na indeks potreb (Flaker idr., 2008) bi lahko sodili, da je glavna kategorija, ki ustvarja pogoje nameščanja, kategorija življenjskih dogodkov, se pravi velike obremenitve, izguba gotovosti in smisla, hkrati z obrazci drame institucionalizacije, pretvorbami gotovosti v negotovosti (porajanje paranoje) ipd. Videli pa smo, da je pomanjkanje stanovanja lahko sprožilec namestitve (tudi stiske in negotovosti), prav tako pomanjkanje denarja pa tudi, denimo izključevanje na delovnem mestu, njegova izguba (s hkratno izgubo ne le dohodka, temveč tudi pomembnih stikov, organizacije življenjskega ritma, občutka koristnosti ipd.). Sprožilec so lahko tudi spremenjene ali neustrezne rutine, pomanjkljivo oz. disfunkcionalno gospodinjstvo, morda celo pomanjkanje možnosti imeti »prosti čas« oz. praznina v njem, se v njem izraziti, ubežati od težav, se v prostem času potrditi; pa tudi nezmožnost izvajanja opravkov, ki jih od nas družbeni ustroj zahteva. V institucijo nas lahko izvržejo interakcijski prekrški, ne-sporazumi, nezmožnost okolja, kako drugače razumeti in se ukvarjati z našimi dejanji. Vzgib (moment) namestitve je lahko osamljenost, zapuščenost od drugih ali pač prevelika odvisnost, medosebni konflikti: lahko pa nalepka, ki jo dobimo, okoliščine kariere, ki narekujejo namestitev (npr. ob odpust s forenzike; premestitev zaradi nezmožnosti bivanja v neki ustanovi). Vsekakor je moment namestitve tudi pomanjkanje družbene moči, ki jo črpamo iz osamosvajanja hkrati pripadnosti.

Te kategorije se, kot smo ugotavljali, prekrivajo oz. bolje rečeno prelivajo. Z drugimi besedami med njimi obstaja velika stopnja konjunkcije, se pravi da pojav na enem indeksu deluje skupaj ali celo ojača pojav na drugem. Vendar je ta konjunkcija variabilna. Iz prakse pa tudi vemo, da gre v nekaterih primerih izolirane pojave zgolj ene kategorije oz. da brez pojava neke stiske na tistem področju, stiske na drugih področjih ne bi bile usodnega pomena (primer mornarja v Bostonu, je primer, v katerem je sprožilec hospitalizacije interakcijski prekršek, a so, vsaj tako lahko sklepamo, v postopku hospitalizacije vzniknile vsaj še kontingence tega, da niso razumeli njegovega (nemškega) jezika, da ni pripadal katerikoli skupnosti v Bostonu, da ni imel stalnega naslova, da so njegovi tovariši in ladja odpluli). Predvidevamo torej lahko, da v nekaterih primerih različni vzgibi delujejo hkrati, v nekaterih pa ena kontingentni dogodek, v začetku izoliran, sproži kontingentno verigo še drugih vzgibov.

Nam pa omenjeni primer nemškega mornarja pravzaprav govori o temu, da je za njegovo hospitalizacijo bila ključna deteritorializacija njega samega. Resnična kontingenca njegove hospitalizacije je bila konjunkcija med tem, da je neka javna služba morala ukrepati (zanj poskrbeti), in tem, da se ni mogla z njim sporazumeti, ga identificirati, ga nekam umestiti – pospremiti domov, ga predati njegovim bližnjim. Gre torej za konjunkcijo med pozitivno zahtevo, mandatom in negativno zmožnostjo ureditve zadeve na običajen način. Tako golo protislovje (ki izpostavlja nemoč neke službe) je treba pokriti s strokovnim figovim listom – priročno diagnozo in storiti, kar se v tisti situaciji da – poskrbeti zanj v psihiatrični bolnišnici.

Tako oblačenje težav resničnega življenja v psihiatrični izrek ni le (napačna) redukcija oz. abdukcija[2] življenjske situacije na problem nerazumljivosti oz. »izmišljenega jezika«, temveč je tudi transpozicija z vsakdanjega razumevanja na psihiatrični register, ki temelji na zahtevi (volji) po dejanski transpoziciji, premestitvi v psihiatrično bolnišnico. V tej transpoziciji se obrni vrstni red rezoniranja. Če se je resnični vrstni red razmišljanja začel z razmišljanja z uganko – kaj storiti s tem izgubljenim človekom v spodnjicah, ki ga ne moremo razumeti, se je obrnil v argumentacijo – človeka ne razumemo, torej je nor in ga bomo pospremili na psihiatrijo.[3]

Preoblačenje oz. prevajanje resnične situacije v jezik (prisilne) namestitve v psihiatrično bolnišnico vsebuje tri operacije: redukcijo več dimenzionalne situacije na eno (osebno) značilnost, konceptualno in prostorsko prestavitev z vsakdanjega na psihiatrični register in inverzijo predikata in posledice (nerazumljivost ni več posledica temveč vzrok situacije – nuja premestitve, reteritorializacije, ki dejansko zahteva diagnozo, se sprevrže v to, da diagnoza zahteva premestitev).

To pa kaže na dvoje. Najprej na to, da ima »oskrba« predikatno vrednost tudi, ko gre za spreganje (konjunkcijo) stvarnih, življenjskih vzgibov, in da velja za vezni člen med neformalnimi momenti, ki povzročajo stisko in pogoji, ki konjunktivno legitimirajo premestitev. To pa tudi potrjuje tezo o oskrbi kot ključni (materialni) sili pri uvedbi ali zavračanju prisilnih ukrepov. Ali lahko to tezo posplošimo?

Epilog te argumentacije je imperativ ostati v situaciji. Glede na sklep, ki smo ga izvedli glede interakcijski prekrškov v pregledu potreb dolgotrajne oskrbe (Flaker idr., 2008, str. 239–257), sta v primeru bostonskega mornarja možni dve produktivni rešitvi. Dedramatizacija tako, da bi golemu in zbeganemu mornarju dali nekaj denarja in obleko in mu s tem omogočili, da se sam znajde oz. najde nekoga v Bostonu, ki razume nemško, ali tako, da bi presegli nerazumevanje, se z njim zares sporazumeli in vsaj približno razumeli njegovo situacijo.

Sklic

Flaker, V., Mali, J., Kodele, T., Grebenc, V., Škerjanc, J., & Urek, M. (2008). Dolgotrajna oskrba: Očrt potreb in odgovorov nanje, Fakulteta za socialno delo, Ljubljana.

 

---

[1] Nadaljevanje prejšnjega bloga: »Kritični primeri – način vzorčenja in dokazovanja v primeru namestitve proti volji na varovani oddelek (1)«. Besedilo bloga je nastalo ob komentiranju doktorskega dela Juša Škrabana o preobrazbi varovanega oddelka (še v delu). Lahko pa tudi štejemo, da je besedilo nastalo tudi v okviru raziskovalnega programa »Socialno delo kot nosilec procesov družbenega vključevanja in socialne pravičnosti v Sloveniji – teoretske podlage, metodološke in metodične usmeritve in zgodovinski razvoj« (številka: P5-0058) pa tudi raziskovalnega projekta »Dolgotrajna oskrba ljudi z demenco v teoriji in praksi socialnega dela« (številka: J5-2567), ki ju financira ARRS.

[2] Test abdukcije (domneve, hipoteze, ki odgovori na uganko) je v najboljšem prilaganju (best fit) podatkom, ki so na voljo. V tem primeru se hipoteza duševne motnje ne prilega resničnim podatkom – to vidimo le retrogradno, ko uganko razvozlamo. Se pa dobro prilega razpoložljivim virom delovanja oz. splošnemu postulatu normalnosti in aksiomu, da nerazumljivost (norost) sodi v norišnico. 

[3] Ne vemo, ali je takratna ameriška zakonodaja za namestitev v bolnišnico zahtevala pogoj »ogrožanja«, pa tudi ni ključnega pomena. Situacija je bila tudi v tem smislu zgovorna, pričala je o tem, da se je človek spravil v »nezavidljiv« torej ogrožajoč položaj. Konjunkcija s psihiatrično diagnoza tako »ugotovitev« le ojača.