Polje, struktura, sistem

 

V pogovorih in publicističnem slogu pisanja izraze »polje«, »struktura« in »sistem« uporabljamo sinonimno. Ker se mi zadnja leta zdi, da je polje precej bolj uporaben in produktiven pojem, ki ga je v socialnem delu ali nasploh, ko hočemo nekaj spreminjati, primerneje uporabiti. V tej glosi poskušam te tri pojme med seboj primerjati predvsem na podlagi slovarskih definicij. Za zdaj nimam ambicije, da bi med seboj primerjal teoretska izročila, ki en ali drug pojem postavljajo v ospredje. Je pa tudi skromno, in upam primerno, novoletno darilo Bernardu in vsem tistim, ki nas to utegne zanimati.[1]

***

Glede na slovarske definicije (SSKJ) lahko povzamemo, da je sistem celota povezanih enot, ki jo urejajo bodisi naravni bodisi človeški, družbeni zakoni. Struktura pa je predvsem zgradba, ki jo določajo razmerja med njenimi elementi. Polje pa razsežnost (planjava), ki določa vrednost elementov (množico), ki jih vsebuje. 

Vsi trije pojmi zajamejo pojem celote, vzpostavljajo odnose med njenimi deli.

»Sistem« poudarja povezave med enotami celote. Ti potekajo na podlagi zakonitosti (te so lahko eksplicitne in sistem iz njih deduktivno izpeljemo ali pa ostanejo implicitne in jih lahko induktivno rekonstruiramo – v obeh primerih so tako rekoč ontološka podlaga, podstat sestave). 

»Struktura« poudarja razmerja v sestavi. Ta uvajajo skupno lastnost celotne zgradbe. Razmerja so lahko količinska (delež istovrstnih elementov v celotni zgradbi), za samo zgradbo pa so bolj pomembne pozicije v zgradbi, strukturi. Slednje velja za telesa v trdnem stanju (ali pa če si jih lahko statično predstavljamo – npr. struktura atoma). Manj pa to velja za tekoča ali plinasta stanja; pri teh lahko ugotavljamo predvsem (količinsko) strukturo zmesi plina ali tekočine. Pozicionalnost pa v teh stanjih lahko ugotavljamo glede na sloje, plasti – usedline, ustaljene pasove.

»Polje« vzpostavi predvsem razsežnosti celote (prostorske; ko gre za hodološki prostor tudi časovne). Polje vzpostavlja celoto oz. njen obseg s svojo jakostjo, ki v različnih intenzitetah seva do njegovega oboda, meje. Na delce v polju vpliva le, če imajo odzivno lastnost nanj – valenco. Če delci nimajo naboja, niso motivirani oz. ne ustvarjajo svojega lastnega polja, ji le v prostoru orientira.

Struktura je torej statičen pojem, polje pa dinamičen. Po tej lastnosti je sistem bolj podoben strukturi, s tem, da predpostavlja, da točke v sistemu med seboj komunicirajo, pošiljajo in prejemajo informacije. V tem smislu je struktura danost, nekaj kar obstaja je, polje se poraja, nastaja, je aktivno; sistem pa deluje, funkcionira.

Struktura se spreminja s prelomi, gre za prestrukturiranje. Polje, se vedno spreminja, spreminjajo ga nove sile, njihovi seštevki. Sistem se prilagaja inputom iz okolja, če pa ne deluje več, pa se reformatira. 

Dogodek v polju (vedno?) lahko beremo kot rezultanto delovanja sil v polju, v strukturi kot razmerja med deli strukture, v sistemu pa hkrati kot posledico zakonitosti, ki povezuje sistem in izmenjav med njegovimi deli. Dogodek v strukturi, ki je statična tvorba, pomeni vsaj minimalno spremembo strukture. Dogodki v polju, kot dinamični entiteti, so stalnica – v polju se mora nekaj dogajati, delovati.

Če se v polju vzpostavi kvazistacionarno ravnotežje, potem polje dobi podobo strukture (se pretvarja, da je struktura). Struktura je tudi lastnost sistema, v družbeno ustvarjenih sistemih izraža tudi njegovo normativno podlago.

V družbeni strukturi se človek zgolj nahaja. Svoj položaj lahko spremeni, lahko si prizadeva za spremembo tudi same strukture.

Za vstop v družbeni sistem človek potrebuje pooblastilo – ta pa določa njegovo vlogo in naloge v sistemu.

V družbenem polju se človek znajde. Nanj delujejo sile v polju, ker pa je tudi sam po sebi polje, deluje tudi nanje. Za uresničevanje svojih ciljev, se mora po pravilu povezovati s konjunktivnimi silami v polju.

V strukturi je človek del nekega dela strukture, grupacije, sloja. V sistemu je človek točka, ki deluje glede na soležne točke. V polju je človek dejavna sila.

Neformalno oskrbo lahko pojmujemo kot sistem, strukturo ali polje.

Strukturno je sloj oskrbe, ki si ga formalni sloj vedno skuša podrediti. Je pa tudi struktura sama po sebi, struktura neformalnih (sorodstvenih, sosedskih, prijateljskih, tovariških) razmerij.

Sistemsko bi bilo videti, da je podsistem splošnega sistema oskrbe, je pa hkrati formalni sistem glede nanj tujeroden. Ta sistema obvladujeta povsem drugačna seta pravil. Lahko sta komplementarna (npr. subsidiarna), a zaradi drugačne logike delovanja inkompatibilna.

Neformalna oskrba se navadno porodi kot posebno polje iz stisk (pa tudi virov) neke neformalne skupine (ali pa v neformalnem vidiku delovanja formalnih skupin), kljub temu pa nanjo vplivajo silnice formalno zakoličenih polj – na eni strani indukcijska polja zunaj konkretnega polja oskrbe (npr. službene obveznosti članov podporne mreže) ali pa sile, ki dejansko delujejo v polju, a izvirajo zunaj njega (npr. vstop formalnih oskrbovalk v polje oskrbe).  

Sistem, struktura in polje so videti kot le kot kategorije, ki jih lahko uporabimo za opisovanje enega in istega pojava, saj ga pač opisujejo z različnih vidikov. Zares pa ne gre le za poljubne vidike, temveč tudi za to, kako se do pojava postavimo in kaj lahko glede tega naredimo.

Ko se nekega pojava lotimo kot sistema, nam to lahko pomaga, da disfunkcije sistema popravimo – bodisi da nek del popravimo tako, da deluje v skladu z zakonitostmi sistema bodisi tako, da sistem prilagodimo, da bo del postal funkcionalen. Težko pa sistem v celoti reformatiramo – pri obstoječih družbenih sistemih je tveganje preveliko.

Ko uzremo v pojavu strukturo, se moramo spoprijeti s podobno bojaznijo. Lahko se bojimo, da bo razpadla, ali celo da se bo trdna struktura utekočinila ali celo uplinila. Zgradbo lahko ali adaptiramo (nekatere elemente preložimo) ali pa jo v osnovi spremenimo (porušimo in na novo izgradimo).

V polju negacija obstoječega ni nujno grožnja destrukcije polja (kot je grožnja sesutja sistema ali zgradbe), utopija želenega (upanja) obstaja kot ena izmed sil v polju, ki pa se mora za svojo uresničitev združevati s silami, ki jo afirmirajo, in se spopadati s silami, ki ji nasprotujejo. Pojmovanje polja kot celote nam omogoča njegovo kartografijo, zemljevide smiselnega delovanja, pojmovanje sil kot poveznic v polju, pa njihovo vektorsko izračunavanje, oblikovanje tvornih povezav.

Referenci:

Stritih, B. (1975). Teorija polja Kurta Lewina. V T. Lamovec, J. Musek& V. Pečjak (ur.) Teorije osebnosti. Ljubljana: Cankarjeva založba. Glej tudi: Stritih, B. (1980). Teorija polja Kurta Lewina. V G. Čačinovič Vogrinčič & B. Stritih Teorije osebnosti (Teksti k predavanjem iz Psihologije osebnosti in Svetovanje v socialnem delu – izbor besedil iz T. Lamovec, J. Musek& V. Pečjak (ur.) Teorije osebnosti, Ljubljana: Cankarjeva založba, 1975), (str. 88–122).. Ljubljana: Višja šola za socialne delavce.

Stritih, B. (1980). Teoretična izhodišča raziskave: Lewinova teorija polja, teorije učenja, skupinska dinamika. V B. Stritih, G. Čačinovič Vogrinčič, L. Kunič, V. Flaker, A. Kavar-Vidmar, B. Mesec, V. Miloševič-Arnold, P. Rapoša-Tajnšek & F. Stopajnik, Vpliv družbenega prostora na socializacijo otrok (str. 27–103). Ljubljana: Višja šola za socialne delavce.

 

---

[1] Novoletno darilo zato, ker sem tole napisal na Silvestrovo 2024. Bernardu zato, ker je med prvimi o Lewinu pisal (1975; 1980 )in tudi zato, ker se je v določenem času prav okoli njegove dejavnosti vzpostavljalo polje sodobnega socialnega dela (cf.: Flaker, V. (2023). Bernard Stritih – v viru našega socialnega dela (ob 85-letnici). Socialno delo kot naprava družbene solidarnosti: izbrane problematike v zgodovinski in izkušenjski optiki (spletna stran, april 2023). Ljubljana: Center za proučevanje zgodovine socialnega dela pri Fakulteti za socialno delo.

 

Preoblačenje neformalnih momentov v formalne pogoje (Kritični primeri 2)

 

Pri neformalnih dejavnikih oz. momentih za namestitev proti volji je drugače.[1] Pravo namreč mora svojo materijo reducirati, zvesti na minimum treh pogojev in jih postaviti konjunktivno zaradi apodiktične narave izreka, torej takega, ki ne dovoljuje ugovora, ki mora biti popolnoma gotov. Neformalnih momentov je veliko, jih je več in tudi ne vemo, v kolikšni meri in kdaj nastopajo v konjunkciji, oz. koliko so konjunktivni oz. disjunktivni. Vprašanje, ki se ob tem postavlja, pa je tudi, kako se ti življenjski momenti preobrazijo, »preoblečejo« v formalne kategorije neprisebnosti, nevarnosti in izčrpanja manj omejujočih možnosti.

Glede na indeks potreb (Flaker idr., 2008) bi lahko sodili, da je glavna kategorija, ki ustvarja pogoje nameščanja, kategorija življenjskih dogodkov, se pravi velike obremenitve, izguba gotovosti in smisla, hkrati z obrazci drame institucionalizacije, pretvorbami gotovosti v negotovosti (porajanje paranoje) ipd. Videli pa smo, da je pomanjkanje stanovanja lahko sprožilec namestitve (tudi stiske in negotovosti), prav tako pomanjkanje denarja pa tudi, denimo izključevanje na delovnem mestu, njegova izguba (s hkratno izgubo ne le dohodka, temveč tudi pomembnih stikov, organizacije življenjskega ritma, občutka koristnosti ipd.). Sprožilec so lahko tudi spremenjene ali neustrezne rutine, pomanjkljivo oz. disfunkcionalno gospodinjstvo, morda celo pomanjkanje možnosti imeti »prosti čas« oz. praznina v njem, se v njem izraziti, ubežati od težav, se v prostem času potrditi; pa tudi nezmožnost izvajanja opravkov, ki jih od nas družbeni ustroj zahteva. V institucijo nas lahko izvržejo interakcijski prekrški, ne-sporazumi, nezmožnost okolja, kako drugače razumeti in se ukvarjati z našimi dejanji. Vzgib (moment) namestitve je lahko osamljenost, zapuščenost od drugih ali pač prevelika odvisnost, medosebni konflikti: lahko pa nalepka, ki jo dobimo, okoliščine kariere, ki narekujejo namestitev (npr. ob odpust s forenzike; premestitev zaradi nezmožnosti bivanja v neki ustanovi). Vsekakor je moment namestitve tudi pomanjkanje družbene moči, ki jo črpamo iz osamosvajanja hkrati pripadnosti.

Te kategorije se, kot smo ugotavljali, prekrivajo oz. bolje rečeno prelivajo. Z drugimi besedami med njimi obstaja velika stopnja konjunkcije, se pravi da pojav na enem indeksu deluje skupaj ali celo ojača pojav na drugem. Vendar je ta konjunkcija variabilna. Iz prakse pa tudi vemo, da gre v nekaterih primerih izolirane pojave zgolj ene kategorije oz. da brez pojava neke stiske na tistem področju, stiske na drugih področjih ne bi bile usodnega pomena (primer mornarja v Bostonu, je primer, v katerem je sprožilec hospitalizacije interakcijski prekršek, a so, vsaj tako lahko sklepamo, v postopku hospitalizacije vzniknile vsaj še kontingence tega, da niso razumeli njegovega (nemškega) jezika, da ni pripadal katerikoli skupnosti v Bostonu, da ni imel stalnega naslova, da so njegovi tovariši in ladja odpluli). Predvidevamo torej lahko, da v nekaterih primerih različni vzgibi delujejo hkrati, v nekaterih pa ena kontingentni dogodek, v začetku izoliran, sproži kontingentno verigo še drugih vzgibov.

Nam pa omenjeni primer nemškega mornarja pravzaprav govori o temu, da je za njegovo hospitalizacijo bila ključna deteritorializacija njega samega. Resnična kontingenca njegove hospitalizacije je bila konjunkcija med tem, da je neka javna služba morala ukrepati (zanj poskrbeti), in tem, da se ni mogla z njim sporazumeti, ga identificirati, ga nekam umestiti – pospremiti domov, ga predati njegovim bližnjim. Gre torej za konjunkcijo med pozitivno zahtevo, mandatom in negativno zmožnostjo ureditve zadeve na običajen način. Tako golo protislovje (ki izpostavlja nemoč neke službe) je treba pokriti s strokovnim figovim listom – priročno diagnozo in storiti, kar se v tisti situaciji da – poskrbeti zanj v psihiatrični bolnišnici.

Tako oblačenje težav resničnega življenja v psihiatrični izrek ni le (napačna) redukcija oz. abdukcija[2] življenjske situacije na problem nerazumljivosti oz. »izmišljenega jezika«, temveč je tudi transpozicija z vsakdanjega razumevanja na psihiatrični register, ki temelji na zahtevi (volji) po dejanski transpoziciji, premestitvi v psihiatrično bolnišnico. V tej transpoziciji se obrni vrstni red rezoniranja. Če se je resnični vrstni red razmišljanja začel z razmišljanja z uganko – kaj storiti s tem izgubljenim človekom v spodnjicah, ki ga ne moremo razumeti, se je obrnil v argumentacijo – človeka ne razumemo, torej je nor in ga bomo pospremili na psihiatrijo.[3]

Preoblačenje oz. prevajanje resnične situacije v jezik (prisilne) namestitve v psihiatrično bolnišnico vsebuje tri operacije: redukcijo več dimenzionalne situacije na eno (osebno) značilnost, konceptualno in prostorsko prestavitev z vsakdanjega na psihiatrični register in inverzijo predikata in posledice (nerazumljivost ni več posledica temveč vzrok situacije – nuja premestitve, reteritorializacije, ki dejansko zahteva diagnozo, se sprevrže v to, da diagnoza zahteva premestitev).

To pa kaže na dvoje. Najprej na to, da ima »oskrba« predikatno vrednost tudi, ko gre za spreganje (konjunkcijo) stvarnih, življenjskih vzgibov, in da velja za vezni člen med neformalnimi momenti, ki povzročajo stisko in pogoji, ki konjunktivno legitimirajo premestitev. To pa tudi potrjuje tezo o oskrbi kot ključni (materialni) sili pri uvedbi ali zavračanju prisilnih ukrepov. Ali lahko to tezo posplošimo?

Epilog te argumentacije je imperativ ostati v situaciji. Glede na sklep, ki smo ga izvedli glede interakcijski prekrškov v pregledu potreb dolgotrajne oskrbe (Flaker idr., 2008, str. 239–257), sta v primeru bostonskega mornarja možni dve produktivni rešitvi. Dedramatizacija tako, da bi golemu in zbeganemu mornarju dali nekaj denarja in obleko in mu s tem omogočili, da se sam znajde oz. najde nekoga v Bostonu, ki razume nemško, ali tako, da bi presegli nerazumevanje, se z njim zares sporazumeli in vsaj približno razumeli njegovo situacijo.

Sklic

Flaker, V., Mali, J., Kodele, T., Grebenc, V., Škerjanc, J., & Urek, M. (2008). Dolgotrajna oskrba: Očrt potreb in odgovorov nanje, Fakulteta za socialno delo, Ljubljana.

 

---

[1] Nadaljevanje prejšnjega bloga: »Kritični primeri – način vzorčenja in dokazovanja v primeru namestitve proti volji na varovani oddelek (1)«. Besedilo bloga je nastalo ob komentiranju doktorskega dela Juša Škrabana o preobrazbi varovanega oddelka (še v delu). Lahko pa tudi štejemo, da je besedilo nastalo tudi v okviru raziskovalnega programa »Socialno delo kot nosilec procesov družbenega vključevanja in socialne pravičnosti v Sloveniji – teoretske podlage, metodološke in metodične usmeritve in zgodovinski razvoj« (številka: P5-0058) pa tudi raziskovalnega projekta »Dolgotrajna oskrba ljudi z demenco v teoriji in praksi socialnega dela« (številka: J5-2567), ki ju financira ARRS.

[2] Test abdukcije (domneve, hipoteze, ki odgovori na uganko) je v najboljšem prilaganju (best fit) podatkom, ki so na voljo. V tem primeru se hipoteza duševne motnje ne prilega resničnim podatkom – to vidimo le retrogradno, ko uganko razvozlamo. Se pa dobro prilega razpoložljivim virom delovanja oz. splošnemu postulatu normalnosti in aksiomu, da nerazumljivost (norost) sodi v norišnico. 

[3] Ne vemo, ali je takratna ameriška zakonodaja za namestitev v bolnišnico zahtevala pogoj »ogrožanja«, pa tudi ni ključnega pomena. Situacija je bila tudi v tem smislu zgovorna, pričala je o tem, da se je človek spravil v »nezavidljiv« torej ogrožajoč položaj. Konjunkcija s psihiatrično diagnoza tako »ugotovitev« le ojača.

Kritični primeri – način vzorčenja in dokazovanja v primeru namestitve proti volji na varovani oddelek (1)

 

V akcijskem raziskovanju pa tudi sicer, ko se pri praktičnem delu srečujemo z ugankami, ki jih je treba razvozlati, pogosto uporabimo metodo oz. vzorčenje kritičnih primerov.[1] Kot razumem, gre za metodo vzorčenja, ki je utemeljena na tem, da je tak dogodek reprezentativen, ne glede na (statistično) pogostost, saj nedvomno kaže na nekaj ali celo to dokazuje.

Vzemimo npr. primer nekoga, ki so ga namestili na varovani oddelek zaradi pomanjkanja oskrbe, torej zato, ker mu terenske službe niso mogle zagotoviti oskrbe, podpore, pomoči tam, kjer živi. Ta primer kaže na to, da je lahko prav pomanjkanje oskrbe lahko dejavnik (moment) namestitve oz. zapiranja. Ne vemo pa, koliko močan in pogost je ta dejavnik. Da bi to zvedeli, bi morali uporabiti standardizirano metodo in s statističnimi metodami (faktorsko analizo, analizo variance ipd.) analizirati pogostost pojavljanja, prepletenost z drugimi dejavniki in kolikšni je delež tega dejavnika pri vseh namestitvah oz. kolikšni delež variance lahko s tem dejavnikom pojasnimo.

Na drugi, izhodni strani lahko, denimo, se lahko nekdo z oddelka preseli tako, da živi samostojno. Ta primer nam kaže, da so take preselitve možne. Ne vemo pa, v kolikšnem obsegu so možne oz. koliko stanovalcev varovanega oddelka bi se lahko tako preselilo.

Zares kritični primer bi bil, če bi se preselil stanovalec varovanega oddelka z najbolj intenzivnimi potrebami po oskrbi. V tem primeru, bi lahko trdili, da je taka preselitev možna ne glede na intenziteto potreb po oskrbi za vse stanovalce tistega varovanega oddelka (celotno konkretno oz. specifično populacijo).

Če se vrnemo na prvi primer, bi bil povsem kritičen primer, ko bi ugotovili, da je bilo pomanjkanje oskrbe edini razlog (dejavnik) za namestitev. Takrat bi lahko ugotavljali, da je pomanjkanje oskrbe dejavnik, ki je neodvisen od drugih dejavnikov – tistih, ki so formalni pogoji za namestitev (neprisebnost, ogrožanje, izčrpane manj omejujoče možnosti) in drugih neformalnih dejavnikov (volja neposrednega okolja po izključitvi, karierne kontingence ipd.).

S tem pa nismo ugotovili, ali je dejavnik »pomanjkanja oskrbe« vseprisoten oz. ali vedno nastopa kot razlog namestitve proti volji. Ugotovili smo le, da konjunkcija, sprega z drugimi dejavniki, ni nujna (tako kot je npr. nujna konjunkcija vseh treh formalnih pogojev, namreč da nastopajo skupaj). Ker pa smo ugotovili, da je lahko neodvisen dejavnik, potem sledi, da ga je treba v postopkih namestitve (pred sodiščem) pretvoriti (obleči) v formalne dejavnike-pogoje namestitve. Navadno sicer tako, da pomanjkanje oskrbe pretvorimo v to, da je nekdo »nevaren sebi«, lahko pa (z malo domišljije) tudi v druge. Človek, ki npr. ni sposoben poskrbeti zase, je lahko prav zaradi te značilnosti pomanjkljivo priseben ipd. Je pa dejansko pomanjkanje oskrbe konkurentno z tretjim formalnim pogojem »izčrpanimi možnostmi manj omejujočih posegov« (=oskrbe). Če enačaj velja, potem je »pomanjkanje oskrbe« vedno prisoten pogoj-dejavnik namestitve proti volji.[2]

Sklep, da je pomanjkanje oskrbe ključni (glavni?) razlog za ukrepe proti volji bi morali preskusiti (z logičnim sklepanjem in empiričnimi primeri) tako, da bi dokazovali oz. preskušali, ali je nevarnost (ogrožanje) neodvisen dejavnik ali pač ne (v Italiji so dejavnik nevarnosti nevtralizirali s tem, da nevarnost sodi na področje urejanja redu in miru, ne pa v zdravstvo in socialo – oziroma mu podelili neodvisen status na drugem področju oz. tam, kjer ga že ima). Torej je vprašanje, ali obstaja oz. na kakšen način obstaja nevarnost v okviru človeške solidarnosti, ne da bi nevarnost pogojevala prav solidarnost (pomanjkanje oz. zadostnost oskrbe). Z drugimi besedami – povsem mogoče je, da ima zgornji dokaz luknjo; če je pa nima, pa je oskrba, solidarnost pravzaprav glavna tema v vprašanju zapiranja in prisile. ITD.

Razprava oz. dokazovanje, ki smo ju tu opravili, pa uvaja še vprašanje konjunkcije več momentov pri namestitvah proti volji (morda celo pri uporabi prisile nasploh). Ugotavljali smo namreč, da je takšna namestitev rezultanta več različnih dejavnikov, momentov. Formalizirani so predvsem trije, obstajajo pa tudi drugi, ki smo jih poimenovali »neformalni«. Gre za realne konstelacije (materialne okoliščine, vzorce medosebnih odnosov, institucionalne in druge ureditve, življenjske dogodke itn. ).

Formalizirani momenti oz. formalni pogoji za namestitev proti volji (pa tudi druge prisilne ukrepe, denimo skrbništvo) morajo vedno nastopiti v konjunkciji, delovati morajo vsi trije hkrati, ni zadosti, da deluje le eden. Ni dovolj, da človek »ni pri sebi«, mora »ogrožati druge, sebe ali premoženje«[3], hkrati pa tega ogrožanja, nevarnosti »ne moremo odpraviti »z manj omejujočimi« ukrepi, sredstvi.  Tudi ni dovolj, da človek karkoli ogroža, pri tem mora biti zaradi »duševne motnje« nepriseben.

Medtem ko sta prvi in drugi pogoj v povedi priredna, pa je tretji pogoj v povedi podreden, odvisen je od ugotovitve ogrožanja, nevarnosti, saj moramo prav to odpraviti oz. je v primeru prisilne namestitve ne moremo odpraviti drugače. Vendar taka sintaksa velja za izrek, za poved, v smislu dejanj, ravnanja pa gre v resnici za obrnjeno sintakso umevanja. Če namreč nevarnost lahko odpravimo z manj omejujočimi sredstvi, potem nevarnost (in posledično neprisebnost) nimata moči, postaneta nepomembni v procesu odločanja. Oziroma če to dokažemo, pokažemo pred sodiščem, se sodišče ne bo (naj se ne bi) odločilo za prisilni ukrep.[4] V tem smislu je pogoj »izčrpanih možnosti« nadrejen pogojema, ki ga sicer, v izreku, uvajata. Če manj omejujoči ukrepi oz. sredstva odpravljanja ogrožanja pomenijo organizacijo takšne oskrbe, ki ogrožanje odpravlja, potem bi lahko trdili, da je prav pomanjkanje oskrbe glavni, magistralni oz. odločilni pogoj za namestitev proti volji.

---

[1] Besedilo bloga je nastalo ob komentiranju doktorskega dela Juša Škrabana o preobrazbi varovanega oddelka (še v delu). Lahko pa tudi štejemo, da je besedilo nastalo tudi v okviru raziskovalnega programa »Socialno delo kot nosilec procesov družbenega vključevanja in socialne pravičnosti v Sloveniji – teoretske podlage, metodološke in metodične usmeritve in zgodovinski razvoj« (številka: P5-0058) pa tudi raziskovalnega projekta »Dolgotrajna oskrba ljudi z demenco v teoriji in praksi socialnega dela« (številka: J5-2567), ki ju financira ARRS.

[2] Logika, da je oskrba glavni namen pa tudi pogoj posega v življenje drugega (z rahlo drugačno argumentacijo) je tudi v ozadju Zakona 180.

[3] V tem delu je pogoj ogrožanja razdeljen na več podpogojev. Ti pa ni treba, da so konjunktivni, lahko nastopajo disjunktivno, se pravi, da je dovolj, da človek ogroža sebe ali drugega ali premoženje. Disjunkcija pa omogoča s širjenjem obsega dogodkov večjo arbitrarnost oz. večjo možnost zajema pojavov. 

[4] Lahko bi sicer odločilo, določilo omejene obvezne ukrepe, ki so manj omejujoči kot je namestitev na zaprti oddelek. Obstoječa zakonodaj to dovoljuje v »nadzorovani obravnavi«, a v praksi navadno tak ukrep pomeni nadzorovano jemanje zdravil in obvezne stike z izvajalci take »obravnave«, ne pa drugih fokusiranih ukrepov, kot bi bili npr. prepoved približevanje, upravljanja z vozilom, ravnanja s premoženjem, kot včasih opozarjamo v skladu z analizo tveganja. V primeru izrekanja takih ukrepov, bi sodišče seveda moralo te ukrepe prav tako utemeljiti na nevarnosti in neprisebnosti. Da ohranimo razpravo preprosto, te komplikacije tu ne bomo upoštevali.