Našli so ga v spodnjicah v zakotju bostonskega pristanišča. Po telesu je bil malce umazan, predvsem pa je prestrašeno, zmedeno gledal. Ljudi je cukal za rokav, jim poskušal nekaj dopovedati, a ga mimoidoči niso razumeli. Govoril je bodisi pretiho ali pa je kričal. Izpuščal je glasove, ki so zveneli kot besede, a jih nihče ni razumel. Govoril je trdo, odsekano. Nerazumljivo. Zdelo se je, da hoče nekaj dopovedati, včasih kot da nekaj obupano in prestrašeno išče, kot da bi na vsak način rad nekam šel, a je ostal na mestu. Potem je sedel na tla, glavo skril v dlani, zrl predse. Potem spet vstal in po svoje razgrajal. Iskal z očmi nekoga, ki bi mu pomagal. Ljudje, ki so hodili mimo po jutranjih opravkih, so se pred prizorom za hip ustavili, a jih je pogled, srečanje z očmi, spomnil, da morajo naprej. Raje so pogledali v bodočnost svojih rutinskih opravkov, kot pa gledali to žalostno prikazen.
Trgovec, ki je odpiral trgovinico, pred katero se je to dogajalo, je poklical policijo. Ko je ta prišla, jim je povedal, kaj se dogaja, to pa so tudi sami videli in doživeli. Videti je bilo, kot da jih je človek v spodnjicah vesel, potem pa spet, da se jih je ustrašil. Hotel je oditi, pa so ga morali zadržati. Trgovcu so pojasnili, da ne morejo nič, saj ni nič ukradel, se s kom stepel ali pa naredil kaj drugega, kar bi bilo v nasprotju z zakonom (pa še klicali so jih na drugo prizorišče zločina). Prizor je bil res beden, treba je bilo nekaj narediti – si misli trgovec. Poklicali so rešilca.
Ko je rešilec prišel, sta iz njega stopila dva močna moška. Z moškim v spodnjicah sta se poskušala pogovoriti – a z enakim uspehom kot vsi poskusi doslej. Občinstvo, ki se je nabralo, si je želelo, da bi se zadeva razrešila. Moška v belem sta spretno zagrabila osebka. Ta se je upiral, hotel zbežati, kričal nerazumljive besede. Njegova »biriča« sta opravila zadevo hitro in profesionalno. Ulična drama se je končala tako, da je rešilec človeka v spodnjicah odpeljal. Ljudje so bili zadovoljni, da se je scena razrešila (pa čeprav niso mogli spremljati epiloga). Najbolj vesel je bil trgovec, saj mu taka reklama ni dela dobro, zdaj je lahko odprl trgovino in se prijazno pomenkoval s svojimi strankami – tudi o dogodku tik pred tem.
Ko so ga pripeljali na kliniko, so ga dali na sprejemni oddelek. Gole stene in bolniške postelje. Ker se je še vedno upiral, so mu dali injekcijo in ga zaprli v oblazinjeno sobo. Ko je vanjo stopil zdravnik, ga je »napadel« spet z nizom nerazumljivih, a artikuliranih glasov. Hotel se je prebiti ven, a so ga ustavili. Sesut se je sesedel in gledal predse. Zdravnik je odšel v svojo sobo, zapisal diagnozo človeku brez dokumentov. Paranoidna shizofrenija, vodilni simptom pa glosolalia (namišljeni jezik). Sčasoma se je umiril, prestavili so ga na kronični oddelek, morda bi ga celo odpustili, če bi le opustil nerazumljivo govorico in če bi ga imeli kam – bil je brez dokumentov, torej tudi brez naslova, na katerega bi ga odpustili. Bil je usedlina (pogosto tudi dobesedno, ko je mirno sedel in gledal v praznino svoje prihodnosti).
Po nekaj letih ga je našel nemški psihiater, ki se je prišel specializirat na to slavno kliniko. Ugotovil je, da govori nemščino. Bil je mornar, ki je v luki preživel burno noč. Ko se je zbudil, se je zbal, da bo zamudil odplutje svoje ladje – kar se je tudi zgodilo.
***
To zgodbo je v glavnih obrisih ob neki priložnosti povedal Bernard Stritih, ki naj bi jo slišal od Günterja Ammona (Stritih, 1988), ta pa naj bi bil psihiater, ki je človeku v spodnjicah omogočil spregovoriti. Zgodba je v trenutku, ko jo slišimo, osupljiva, neverjetna. Ko pa malo razmislimo, vidimo, da je možna.[1]
Kmalu za tem, ko sem slišal zgodbo, sem v časopisu prebral podobno zgodbo. Tokrat je šlo za kitajskega nelegalnega priseljenca. Ta se tudi ni kaj dosti trudil, da bi povedal, kdo je, saj se je bal, da bi ga deportirali. V bolnišnici je preživel kakih dvajset let. Njegova identiteta in to, da govori kitajščino, se je razkrila, ko so ga prostovoljci (moč dezinstitucionalizacije) odpeljali v kitajsko restavracijo. Tam je našel sogovornike, ki so ga razumeli in lahko njegov »izumljeni« jezik prevajali. Kmalu so ga, ob zajetni odškodnini, odpustili. Podobno zgodbo sem slišal tudi od Davida Brandona. Šlo je za v devetdesetih za precej staro žensko, ki se je med drugo vojno zatekla v Anglijo (pa je tam niso razumeli).
Tudi v Hrastovcu smo videli nekaj podobnega. Na prvem ali drugem taboru so nam predstavili zelo mirnega, tihega moškega. Povedali so nam, da gre za avtističnega shizofrenika.[2] Torej za človeka, ki je umaknjen, živi v svojem svetu in nima skoraj nič stikov z drugimi. Zvedeli smo tudi, da je Madžar iz Prekmurja. Med nami je bil poliglot (pozneje tudi veleposlanik), ki je znal madžarsko. Ko sta vzpostavila stik, se je človek razgovoril, postal je prava klepetulja. Umaknjen (avtističen) je bil, ker se ni imel s kom pogovarjati. (N. B. v Hrastovcu je zaposleno več delavcev iz Prekmurja, a kot kaže nihče iz madžarske manjšine, ali pa so madžarsko govoreči delali na drugem oddelku ali pa se zaradi »profesionalne etike« nižjih slojev delavcev niso hoteli vmešavati v delo strokovnjakov).
Zgodbo sem od Bernarda slišal v shematizirani obliki, približno takole: »Nemški psihiater se je med svojo prakso v Bostonu srečal s človekom, ki so mu nadeli nalepko izmišljenega jezika (glosolalia). Ugotovil je, da je ta jezik nemščina in v pogovoru izvedel, da je nemški mornar, ki se je po prekrokani noči zbudil brez obleke in dokumentov. Ker ga niso razumeli, so ga odpeljali na psihiatrijo.«
Ker sem se zgodbe na predavanjih in razmišljanju o nalepkah večkrat spomnil in jo uporabil za predstavitev problemov psihiatrične obravnave kot posledice interakcijskih prekrškov (cf.: Flaker idr., 2008, str. 231–257; Flaker@ Boj za, 2012, str. 159 – 169), sem si hotel nazorno predstavljati, kaj se je utegnilo dogajati (nazadnje v enem ob zadnjih blogov o pretvarjanju neformalnih silnic v pogoje formalnega sprejema oz. o ključnem pomenu pomanjkljive oskrbe za sprejem v ustanovo (Flaker, 2025). Zato je v podrobnostih moja pripoved literarna invencija, ki skuša bolj dognati in preveriti možnost tega sicer neverjetnega dogodka. Moja pripoved torej ni povsem resnična, pripoveduje pa o tem, kar se res dogaja. Italijani pravijo: Sed oppure non e verro, e ben trovato.
Sklici:
Stritih, B. (1988). Kdo je Günter Ammon in kaj je bistvo njegovega dela?. V R. Randall & John Southgate, Skupinska dinamika v skupnosti (str. 67–69), Ljubljana: Zveza kulturnih organizacij Slovenije in Višja šola za socialne delavce.
Flaker, V. @Boj za (2012). Direktno socialno delo. Ljubljana: Založba /*cf.
Flaker, V. (2025). Preoblačenje neformalnih momentov v formalne pogoje (Kritični primeri 2). Vito Flaker agenda [blog], ponedeljek, 13. oktober 2025. Pridobljeno 25. 10. 2025 s https://vitoflakeragenda.blogspot.com/2025/10/preoblacenje-neformalnih-momentov-v.html
[1] Lahko štejemo, da je besedilo nastalo tudi v okviru raziskovalnega programa »Socialno delo kot nosilec procesov družbenega vključevanja in socialne pravičnosti v Sloveniji – teoretske podlage, metodološke in metodične usmeritve in zgodovinski razvoj« (številka: P5-0058) pa tudi raziskovalnega projekta »Dolgotrajna oskrba ljudi z demenco v teoriji in praksi socialnega dela« (številka: J5-2567), ki ju financira ARRS.
[2] V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je bil »avtizem« predvsem opis pojava umaknjenosti v svoj svet. Pripisovali so ga v glavnem psihozam, shizofreniji. Svojo nevrološko podlago nevrorazličnosti je privzel šele pozneje.
