Triangulacija (za Gordanu)

 Triangulacija je akademska poštapalica, ameboidna riječ koja ima tako širok obim značenja da se ne zna više što znači i koja se koristi više za stvaranje utiska negoli za opis nekog konkretnog postupka. Zato je s pravom očekivati da ocjenjivač, recenzent nekog znanstvenog rada pita autora kako je taj pristup upotrijebio.

Sam postupak triangulacije proističe iz geometrije odnosno iz geodezije. Ona je odgovor na pitanje kako izmjeriti udaljenost neke točke kad je to fizički neizvedljivo. Tada zauzmemo dvije točke stajanja i ako znamo udaljenost između te dvije točke i uglove po kojim točku, odnosno objekt, promatramo s oba stajališta možemo s ta tri parametra izračunati udaljenost točke koju promatramo. Kao kad su nas u izviđačima učili da možemo izmjeriti visinu stabla ili zgrade pomoću jednakokračnog pravokutnog trokuta. Udaljenost od objekta jednaka je njegovoj visini kad ulovimo objekt u njegovoj visini u vizuru trokuta kojeg jedna kateta mora biti poravnana s horizontalom. 

Triangulacija je dakle način kako nešto izmjeriti ili pak ustanoviti, kad to nije moguće (ili prikladno) direktno, posredno putem drugih podataka, informacija, saznanja.

***

U osobnom planiranju, primjerice, da upoznamo čovjeka i njegov svijet odnosno još više da ustanovimo koji su njegovi ciljevi upotrijebiti ćemo više tehnika kojima ćemo saznati nešto (ali ne sve) o tome. Razgovarat ćemo s njime, promatrati njegovu situaciju, pričati s ljudima koji ga poznaju i probati neke radnje da vidimo npr. sviđa li mu se nešto ili ne. Pitati ćemo ga na primjer što bi htio raditi, ali ćemo i promatrati njegove reakcije kad bude nešto tako radio, možda čak inscenirati probu; uz to ćemo razgovarati s onima koji ga dobro poznaju.

Takva triangulacija je nužna, kad razgovor nije dovoljan da ustanovimo želje i ciljeve čovjeka koji stvara plan – bilo da ne zna što želi bilo da nije u mogućnosti to reći. Poželjna je kad nije siguran u svoje želje i ciljeve. Triangulacija će se u svakom slučaju dogoditi kad bude svoje ciljeve ostvarivao. Tada ćemo ustanoviti valjanost ciljeva u zbilji.

Kad koristimo različite tehnike pribavljanja podataka u različitim situacijama odnosno u različitim grupama, ne radi se nužno o triangulaciji metoda. Kad imamo zapis diskusije o nekoj temi u jednoj grupi, a u drugoj dobijemo podatke o istoj temi putem razgovora, istina je da upotrebljavamo različite tehnike, međutim različitost tehnika ne omogućava triangulaciju. Različite tehnike koristimo zato što su prikladnije ali služe istoj namjeri da o istoj temi prikupimo podatke iz različitih grupa. Triangulacija metoda u tom primjeru bila bi, kad ne bismo bili sigurni u valjanost podataka, da uz grupnu diskusiju imamo još i individualne razgovore s članovima te iste grupe. Time bismo unakrsno validirali  izjave učesnika u jednoj i drugoj situaciji.

Međutim, prema tome da se radi o istoj temi možemo triangulirati izjave različitih učesnika u različitim situacijama. U tom slučaju ne radi se o triangulaciji metoda već o triangulaciji različitih setova podataka. Pri tome razlika između tehnika koje smo upotrebljavali nije važna, bitne su razlike u sastavu grupa i kontekstu izjavljivanja i dakako u sadržaju izjava.

Jednake ili slične izjave u različitim grupama odnosno setovima podataka validirati (potvrditi) će induktivnim putem  zajedničke teme (teze, stavove …), povećati njihovu općenitu vrijednost odnosno vrijednost uopćavanja.

Razlike u setovima podataka, izjavama također služe validaciji teza. Dok sličnost izjava, pojmova, saznanja sužuje njihov obim (na račun čvrstoće sadržaja), različitost njihov obim širi (ali i čini njihov sadržaj upitnim). Ako su razlike tek „varijacije na temu“ sadržaj pojma ne mijenja se bitno. Ako su razlike disonantne, ako iskazuju pak suprotnosti onda one mijenjaju i sadržaj. U svakom slučaju razlike obogaćuju naše znanje, šire ga, dok ga sličnosti samo potvrđuju.

Dok sličnost omogućuje indukciju, različitost zahtjeva abdukciju. Da objasnimo razlike moramo izaći iz okvira koji nameće glavna tema. Moramo naći neko drugo objašnjenje – postaviti hipotetski zaključak koji će odstupanje najbolje objasniti. Taj hipotetski zaključak možemo učvrstiti deduktivno – nalaženjem  dokaza koje možemo pretpostaviti i predvidjeti, pa da ih onda induktivno kroz promatranje testiramo. (Mogli bismo ustanoviti da je triangulacija deduktivnog, induktivnog i abduktivnog zaključivanja ona temeljna triangulacija metoda. Ali je baš abdukcija način zaključivanja koji zahtijeva neku minimalnu triangulaciju. U tome je ta, inače zapostavljena, metoda zaključivanja paradoksno usprkos svojoj nepotpunosti ako ne najpotpunija onda najiskrenija.)[1]

Za metodološka pitanja od puke triangulacije setova podataka važnija je triangulacija metoda. Dobar primjer za takvu triangulaciju je brza procjena potreba i usluga (Rapid assessment and response).To je metoda koja služi brzom uspostavljanju odgovora na potrebe pučanstva na nekom omeđenom teritoriju za određenu temu (npr. u početku HIV epidemije organizaciju novih službi za uživaoce zabranjenih droga koje bi smanjivale prijenos virusa  (Stimson, i Rhodes, 1998) ili za dezinstitucionalizaciju odnosno razvoj službi za dugotrajnu skrb (Flaker idr., 2019)). U tom metodološkom paketu sjedinjuju se epidemiološki (kvantitativni) i etnografski (kvalitativni) pristupi s akcijskim istraživanjem i uključivanjem korisnika odnosno znalaca iz svojeg iskustva. Razni setovi (obično već postojećih) brojčanih podataka dati će nam uvid u rasprostranjenost i raspodjelu pojave – bila to procjena broja ljudi u takvoj nevolji ili broj postojećih službi i njihovih korisnika ili pak troškova za njih. Etnografski podatci pružat će nam sliku kako ljudi žive i kako izlaze na kraj sa svojim poteškoćama; s njima bolje ćemo moći opisati procese u kojim sudjeluju (procese, postupanja i druge radnje gotovo je nemoguće obuhvatiti kvantitativnim metodama). Uključivanje korisnika (i praktičara) neće ojačati samo njihovu perspektivu, pogled i uvid u istraživanu pojavu nego će nam, ponekad doslovno, otvarati vrata u svijet koji je obično skriven (droge) i prezren (dugotrajna zaštita). Uključivanje ključnih aktera u zajednici neće nam pružati samo relevantne informacije o mogućnostima organiziranja novih službi nego će te mogućnosti i ojačati, povećati spremnost zajednice da prihvati i proba nešto novo.  Tom kombinacijom metoda moći ćemo zamisliti i osmisliti set relevantnih odgovora na potrebe ljudi koji će biti i ostvariv.[2]

Akcijsko istraživanje skoro pa po definiciji uvijek sadržava triangulaciju[3][4] – barem akcije i promatranja odnosno zapisivanja – obično i više od toga. No, bitno je što akcijsko istraživanje u vidu triangulacije donosi u smislu razumijevanja i interpretacije podataka koje ćemo steći drugim metodama.  Uvođenje neke metode ili pristupa bismo mogli naime istraživati i na klasičan način. Kad bismo se služili kvantitativnom metodologijom, metoda bi mogla biti neovisna varijabla a izmjereni učinci ovisne varijable. Kvalitativnom metodologijom mogli bismo promatrati i opisati proces koji metoda stvara, zabilježiti doživljaje učesnika te njihov odaziv na metodu. 

Međutim akcija odnosno akcijsko istraživanje uvijek mijenja odnos snaga u polju istraživanja, ruši ono što je Lewin nazvao kvazistacionarna ravnoteža. To omogućuje spoznaju sila koje su inače u toj ravnoteži prikrivene (također njihovu upotrebu za ciljeve akcije). Time omogućava drukčije čitanje podataka sticanih klasičnim metodama, ali i ti isti podaci sad se mogu koristiti za vrijeme akcije i time dodatno mijenjati njezino polje. Podaci generirani klasičnim metodama istraživanja sad postaju kodovi koje učesnici koji su postali su-istraživači u dijalogu dekodiraju. Podaci nisu više otisci zbivanja na papiru već dobivaju svojstvo aktivne sile koja mijenja situaciju. Akcijsko istraživanje nije namijenjeno rješavanju problema (koje izmisli istraživač ili naručitelj) već otkrivanju problema, onih proturječja u kojima ljudi žive. Metode istraživanja mogu se koristiti za njihovu detekciju, analizu a i informirano laćanje njima. Dok akcija otvara nove horizonte i posve drukčije polje istraživanja i spoznaje, istraživački rad, tehnike, analize i sinteze dopunjuju akciju kontemplativnošću  i sistematičnim pristupom.

Bitni uglovi koje akcijsko istraživanje dodaje klasičnim perspektivama u nekoj triangulaciji jesu akcija i njezini ciljevi. Akcijsko istraživanje ima neprikrivenu teleološku dimenzije – radimo ga s određenim ciljem, to je mjerilo kojim procjenjujemo i interpretiramo podatke.  A akcija istraživanju dodaje s jedne strane spoznaju koju rađa rad – hvatanje u koštac sa sasvim materijalnom zbiljom (a to je iskustvo bitno različito od pukog promatranja, mjerenja i kontempliranja), a s druge strane umjesto racionalizma ili empirizma uvodi pragmatizam kao odrednicu logičkog zaključivanja (Peirce, 1931).

Reference:

Carson, D. (2009). The Abduction of Sherlock Holmes. International Journal of Police Science & Management, 11(2), 193–202. Pridobljeno 20. 2. 2024 s https://doi.org/10.1350/ijps.2009.11.2.123

Flaker, V., Ficko, K., Grebenc, V., Mali, J., Nagode, M., Rafaelič, A. (2019). Hitra ocena potreb in storitev. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Glaser, G. B. in Strauss, A. (1967), The Discovery of Grounded Theory: Strategies for Qualitative Research. Chicago: Aldine.

Peirce, C. S. (1931). The Collected Papers Vol. V: Pragmatism and Pramaticism (Lecture 7. Pragmatism and Abduction, §2. Abduction and Perceptual Judgments, odstavek 189). Textlog.de pridobljeno 20. 2. 2024 s https://www.textlog.de/7664.html.

Stimson, G. V., Fitch, C. & Rhodes, T. (1998). The Rapid Assessment and Response Guide on Injecting Drug Use. Ženeva: World Health Organization – Programme on Substance Abuse,

 

---

[1] Abdukcija je po Aristotelu uz deduktivni i induktivni treći način logičkog zaključivanja. Zbog dominacije racionalizma i empirizma dugo je, i još biva, prezren. Djelomično ga je reafirmirao kao bitno oruđe pragmatizma tek na prelasku iz 19. u 20. stoljeće Peirce . To što je Arthur Conan Doyle u Sherlocku Holmesu nazivao „deduktivnom metodom“ u biti je abdukcija (Carson, 2009). Slično (ali i suprotno) autori brze procjene potreba i usluga (Stimson, Fitch i Rhodes, 1998) nazivali su glavni metodološki pristup svoje metode metodom indukcije (i dodavali: „na detektivski način.).

[2] Kad bismo koristili samo jednu vrstu metoda (imali jednodimenzionalan pristup) tada bismo npr. znali koliko ljudi nešto treba ali ne što trebaju i kako to organizirati, odnosno znali bi što treba ali ne o kojoj količini i kakvoj rasprostranjenosti ili ne bismo znali kako to organizirati odnosno  bi li ljudi (tako korisnici kako i okolina) bili to spremni prihvati.

[3] U tradiciji akcijskog istraživanja uvijek se koristilo više različitih istraživačkih metoda da bi fenomen (akciju) sagledali iz više kutova promatranja. To se nije isticalo i nazvalo triangulacijom. Bilo je samo po sebi razumljivo. Do zazivanja triangulacije, tako se čini, došlo je potkraj prošlog stoljeća prilikom reafirmacije kvalitativne metodologije. Pozitivistička kvantitativna metodologija naime teži k purizmu pristupa (s dobrim razlogom – za brojanje i procesiranje brojki podaci moraju biti jednoobrazni i standardizirani). U kvalitativnom istraživanju to ne treba. U kvalitativnoj analizi možemo baratati s vrlo raznorodnim podacima (Stauss i Glaser*)). Isticanje triangulacije u kvalitativnoj metodologiji potrebno je kao legitimacija kvalitativnog metoda u atmosferi u kojoj dominira pozitivizam kao prilika nauke. (To potvrđuje da je isticanje triangulacije poštapalica – ali poštapalica koja otvara neka vrata).

[4] Triangulacija ima četiri vida. Triangulirati možemo kao što smo do sad pokazali setove podataka i metode istraživanja. Uz to možemo triangulirati i više promatrača, čak istraživača, a postoji i triangulacija različitih teorija. U akcijskom istraživanju to se događa automatski i makinalno. Ne treba nam posebno grupa različitih promatrača odnosno istraživača, jer njih već imamo pošto imamo više aktera koji djeluju barem djelomično kao istraživači. Dijalog među njima je jedna od bitnih stavki akcijskog istraživanja. Oni su i angažiraniji od nekih vanjskih dodatnih promatrača – što je više prednost nego nedostatak (pristranost). Što se tiče triangulacije teorija – ne možemo zamisliti akcijskog istraživanja u kojem ne bi došlo do intenzivne razmjene ideja. Tu se doduše više radi o implicitnim teorijama učesnika, no one nisu nepovezane s eksplicitnim teorijama već su njihova manifestacija u svakodnevnici, njihov diferencijal u međuljudskim razmjenama.

Odvajanje ta četiri vida triangulacije ima smisla u klasičnom istraživanju koje se temelji na pasivnom promatranju, u akcijskom radi se samo o četiri razine (obično prepletene) jedne te iste djelatnosti. No, ako nema potrebe po posebnom uvođenju takve ili onakve triangulacije, može postojati potreba naknadnog osvrta na to kako se podaci, metode, promatrači i teorije dopunjuju, kako na temelju njih formiramo spoznaju i usmjeravamo akciju. Time ćemo produbiti i učvrstiti vrijednost spoznaje i učinkovitost akcije.

Izbira (dolgotrajna oskrba med vizijo in zakonom 6)

 

Upravičenec do dolgotrajne oskrbe lahko izbira med štirimi glavnimi sklopi storitev (institucijo, oskrbo na domu, oskrbovalcem družinskega člana in denarni prejemek). Predvidevamo lahko, da bo upravičenec lahko razmeroma suvereno izbiral med štirim splošnimi zvrstmi storitev, ki so na voljo. A že v izhodišču ne bo mogel na podlagi tega zakona izbrati drugih uveljavljenih storitev, denimo, osebne asistence ali osebnega paketa storitev.[1]

Zakonodajalec je zamudil priložnost, da bi v zakon o dolgotrajni oškrbi integriral osebno asistence, ki jo zdaj še vedno urejujejo drug, poseben zakon. O tem bomo gotovo še razpravljali – v tej seriji blogov in tudi sicer. Upravičenec do dolgotrajne oskrbe bo sicer lahko še vedno prejemal tako oblike storitev, a do nje ne bo upravičen iz naslova zavarovanja za dolgotrajno oskrbo. Še več, zna se zgoditi, da bo upravičen do dolgotrajne oskrbe, ne pa do osebnega asistenta, pa čeprav bi mu taka oblika oskrbe najbolj ustrezala. Delavec, ki bo zavarovanca sprejel na vstopni točki, ki naj bi bila enotna, bo sicer lahko zapisal željo po osebni asistenci, a bo moral upravičenca usmeriti v povsem drug postopek. Podobno velja tudi za druge oblike storitev, ki jih zagotavlja druga zakonodaja. Torej vstopna točka ni tako zelo »enotna«, kot smo si to želeli v raznih obdobjih snovanja dolgotrajne oskrbe. Preglednost in razširjeno izbiro sicer pogojno omogoča osebni načrt. Ocenjevalec oz. načrtovalec na centru za socialno delo ali kje drugod, ima sicer možnost (zakon mu tega ne prepoveduje, a tudi ne zapoveduje ali vsaj usmerja tudi ne), da naredi kompleten osebni načrt, ki ne vključuje zgolj storitev iz nabora storitev, ki jih priznava zakon o dolgotrajni oskrbi, temveč da vanj vključi tudi druge elemente, ki jih predvidita z upravičencem. S tem bo omogočil uporabniku (pa tudi drugim udeleženim) pregled nad celotnim osebnim poljem oskrbe, hkrati pa povečal možnosti izbire onkraj zvrst oblik storitev, ki jih predpisuje zakon.

Potem ko bo izbral glavno usmeritev, ki naj bi jo njegova oskrba imela, pa bi moral upravičenec imeti priložnost, da v tem sklopu storitev izrazi svoje preference in izbira med načini izvajanja storitev, med izvajalci, ritmom (trajanjem, pogostostjo, uro izvajanja ipd.) pa seveda tudi med posamičnimi storitvami, ki sodijo v ta sklop. Glede na to, kako primerljive storitve (institucionalno varstvo in pomoč na domu) potekajo zdaj, lahko pričakujemo, da bodo možnosti izbire hudo omejene. Če bo upravičenec  izbral oskrbo z namestitvijo, kakor zakon ustrezno preimenuje »institucionalno varstvo«, si laže predstavljamo, da bodo stanovalca vključil v režim izvajanja oskrbe, kot že sicer poteka v neki instituciji, kakor da bi mu omogočili, da sam dizajnira potek, pa tudi nabor, storitev. Po večjem številu domov za stare se sicer uveljavlja težnja personalizacije tako prostorov kakor oskrbe (Mali, Flaker, Urek in Rafaelič, 2018), a je ta proces omejen le na posamezne ustanove in tudi ko gre za namestitev več ljudi na istem mestu, so možnosti osebne mere že s  tem omejene. Uvajanje dolgotrajne oskrbe je lahko priložnost, da se prav prek vstopne točke oz. spodbud temeljnega načrta, spodbudi več poosebljanja storitev.

Tudi utečena praksa pomoči na domu, ki se je preimenovala v oskrbo na domu, ne obeta možnosti večje izbire. Organizacija dela in pomanjkanje kadra, bodo predvidoma še naprej omejevale izbiro časa oskrbe, oskrbovalke, omejeval pa jih bo tudi že omenjeni zoženi nabor storitev. Večkrat smo ugotavljali, da je oskrba (pomoč) na domu v zasnovi lahko zelo intenziven odgovor na hude in poglobljene stiske, a se je v našem prostoru oblikovala tako, da za nekatere skupine ljudi ali nekatera opravila postavi previsok prag vstopa, češ da oskrba na domu ni primerna za takšno vrsto stiske. Več v Flaker in drugi, 2015; Flaker in Rafaelič, 2023).

Pri izbiri oskrbovalca družinskega člana bo upravičenec omejen ne le na člane družine, temveč zgolj na tiste, ki z njim živijo na istem naslovu (2. alineja prvega odstavka v 20. členu).[2] Kaj bosta skupaj počela in kakšne »storitve« bo oskrbovalec zagotavljal, za zdaj še ni povsem jasno. Obstajata dve možni razlagi oz. oblikovanji te oblike oskrbe, ki jo niso le preimenovali, temveč tudi (na papirju) konceptualno dopolnili. Prva je, da bo delo oskrbovalca potekalo približno tako, kot je potekalo do zdaj v primeru družinskega pomočnika, da se bosta udeleženca torej okvirno dogovorila o tem, kako bosta sodelovala in svoje razmerje sproti urejala in oblikovala. Drugi je, da bo upravičenec z načrtovalcem naredil načrt oskrbe. V tem primeru je načrt lahko le okvir sodelovanja, ki zastavi osnovne cilje in načine njihovega uresničevanja, lahko pa podrobno določi naloge, urnik in druge elemente oskrbe. Koordinator, ki je skupaj z upravičencem sestavil načrt, pa lahko občasno le preverja, ali se temeljni cilji in naloge uresničujejo, ali je uporabnik zadovoljen s kakovostjo oskrbe (ob preverjanju tudi zadovoljstva oskrbovalca) in jima ob takih priložnostih pomaga urejati morebitne nesporazume in napetosti, ki se v takem razmerju pogosto pojavijo. Lahko pa svojo nadzorno nalogo zastavi bolj birokratsko in zahteva (kot je zapisano tudi v 21. členu zakona) podrobna poročila, profesionalno dokumentacijo ipd. V bolj ohlapnem načinu izvajanja te oblike bo več možnosti za spontano in sprotno izbiro (brez ugotovitve ciljev na začetku, pa tudi, da oskrbovalec družinskega člana ne bo upošteval volje svojega oskrbovanca), dosledno upoštevanje črke zakona (ne da bi zakon spremenili), pa utegne takšno izbiro omejiti, še več, oskrbovalca spraviti v precep, ko bo oskrbovanec zahteval kakšno uslugo, kije ni v »naboru storitev dolgotrajne oskrbe«.

V neformalnem sektorju namreč praviloma ne gre za storitve, se pravi za »opravila po naročilu in proti plačilu« (SSKJ: za razliko med »storitvijo« in »uslugo« glej tudi Flaker, 2015, str. 33–36). Med prijatelji in sorodniki gre za »usluge«, torej opravila, ki jih naredimo zaradi medsebojne povezanosti in zavezanosti. Oskrbovalec družinskega člana se znajde v precepu oz. v mešanem režimu povsem različnih pričakovanj. Na eni strani bo še vedno deležen sorodniških pričakovanj, da oskrbuje družinskega člana zaradi vzgibov sorodniške, medgeneracijske ali partnerske solidarnosti, na drugi strani pa bo stopil v povsem formalno vlogo oskrbovalca, v približek delovnega razmerja. To ga bo delno odvezalo od sorodniške obveznosti, a ne povsem. Hkrati pa ga bo zavezalo precej formaliziranim obveznostim in odgovornosti formalnim instancam. V neko osebno polje oskrbe takšen mešan režim vpelje odčitavanja uslug in storitev. V tem polju lahko prevlada formalizacija odnosov ali pa domači, prijateljski odnosi, ki se prenesejo tudi na formalne oskrbovalke (če so te dovolj stalne).

Načeloma naj bi denarni prejemek omogočal največ izbire. Z denarjem v roki bi upravičenec namreč lahko zelo poljubno izbiral izvajalca, zvrst storitev in se suvereno dogovarjal z izvajalci o načinu in tempu izvajanja storitev. V resnici pa bo prav pri tej obliki zaradi neprimerljivo finančno nižje dajatve najbolj omejen. Z manj kot petsto evri (491) za najintenzivnejšo kategorijo oskrbe oz. za preračunano urno postavko 4,60 € si ni mogoče privoščiti kaj več kot, da upravičenec, tako kot zdaj z dodatki za pomoč in postrežbo, občasno nagradi svoje neformalne oskrbovalce za njihov trud. Z novim zakonom se denarni prejemek namreč ni prav nič povišal. To je velika pomanjkljivost zakona. Višina sedanjih zneskov takih prejemkov je od 497,75 € za »najtežje« upravičence, do 347,11 € za višje in 173,56 € za nižje. Zakon pa predvideva vsote od 89 € za prvo kategorijo upravičencev, 179 € za drugo, 268 € za tretjo, 357 € za četrto do 491 € za tiste, ki potrebujejo največ oskrbe. Torej je zakon to dajatev le preimenoval in vključil v nov zakon, pri tem jo razčlenil na več stopenj in spremenil način njene pridobitve (prej komisija na ZPIZ-u, zdaj vstopna točka in ocenjevalna lestvica). Spremenil se je torej način pridobitve, ne pa narava oz. obseg dajatve.  

Vtis je, da denarni prejemek v takšni višini deluje navadno kot dopolnilo k družinskem ali gospodinjskem proračunu. S tem dvigne motivacijo neformalnih oskrbovalcev in nekoliko dvigne prag subsidiarnosti, se pravi, nujo, da zaprosi za formalno pomoč v naravi, ki jo kljub identičnemu rezultatu na ocenjevalni lestvici upravičenec prejme v večji stroškovni odmeri (ura oskrbe na domu velja približno 17,90 €, ura pomoči na podlagi denarnega prejemka pa le okoli 4,5 €, to pa je približno četrtina cene ure formalnega oskrbovalca). Da bi denar, ki ga prejme, upravičenec dejansko uporabil za plačevanje storitev bodisi na črnem trgu bodisi pri legaliziranih izvajalcih, mora biti premožen in je to le dodatek k njegovi siceršnji finančni zmožnosti.

V takih pogojih upravičenci z majhnim socialnim ali osebnim kapitalom (šibko mrežo in z malo denarja ali iznajdljivosti) pravzaprav niti te pičle izbire nimajo. Morali se bodo odločiti za kakšno drugo obliko oskrbe, najverjetneje za odhod v institucijo (saj bo tam v celoti, torej totalno, preskrbljen).

Sklici

Flaker, V. (2015). Prispevki k taksonomiji socialnega dela in varstva, 1. del. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Flaker, V., & Rafaelič, A. (2023). Dezinstitucionalizacija II: nedokončana. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Flaker, V., Rafaelič, A., Bezjak, S., Ficko, K., Grebenc, V., Mali, J., Ošlaj, A., Ramovš, J., Ratajc, S., Suhadolnik, I., Urek, M., Žitek, N. v sodelovanju z Dimovski, V., Kastelic, A., Pfeiffer, j. (2015). Izhodišča dezinstitucionalizacije v Republiki Sloveniji (Končno poročilo, verzija 3.2). (študija po naročilu Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, omogočila EU z uporabo Evropskega socialnega sklada), Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Mali, J., Flaker, V., Urek, M., & Rafaelič, A. (2018). Inovacije v dolgotrajni oskrbi : primer domov za stare ljudi. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

 

---

[1] Lahko štejemo, da je besedilo nastalo tudi v okviru raziskovalnega programa »Socialno delo kot nosilec procesov družbenega vključevanja in socialne pravičnosti v Sloveniji – teoretske podlage, metodološke in metodične usmeritve in zgodovinski razvoj« (številka: P5-0058) pa tudi raziskovalnega projekta »Dolgotrajna oskrba ljudi z demenco v teoriji in praksi socialnega dela« (številka: J5-2567), ki ju financira ARRS.

[2] Zakonodajalec v obrazložitvi člena ne navede razlogov za takšno omejitev. Z njo izloči tiste družinske člane, ki bi bili pripravljani prevzeti to vlogo, a ne živijo na istem naslovu oz. se ne bi hoteli preseliti k svojemu sorodniku, ki potrebuje oskrbo. Seveda je priročno, če je oskrbovalec vedno dosegljiv in na voljo (tega od formalnih oskrbovalk zakon ne zahteva), a ob e-oskrbi ni treba, da je človek na istem naslovu, dovolj je, da je dovolj blizu (v isti vasi, mestu), ko ga uporabnik potrebuje. Takšna ureditev ne oži le nabor možnih oskrbovalcev temveč udeležence sili tudi v izrazito tesno, simbiotsko razmerje, ki zoži življenjski prostor obeh udeležencev in pomembno poveča možnost, da izzveni v skrbniškem odnosu oskrbovalca do oskrbovanca.

Oskrba po osebni meri (dolgotrajna oskrba med vizijo in zakonom 5)

 [1]

Načela oskrbe po osebni meri pogosto ponazorimo z razliko med konfekcijskimi oblačili in tistimi, ki so skrojena posebej za določenega človeka. Dandanes obleke večinoma kupujemo. Skrojiti si jih damo takrat, ko naše mere niso standardne, ko smo previsoki, preširoki, ko imajo naša telesa nesorazmerne dimenzije, ali pa ko hočemo nekaj posebnega, kar v konfekcijski ponudbi ni na voljo, nekaj za posebne priložnosti ali pa posebne namene. Takrat se odpravimo h krojaču ali krojačici ali pa se lotimo izdelave obleke sami – po predlogi ali pa kar tako.  Tudi ko stopimo v trgovino, naša »osebna mera« ni nepomembna. Obleke pomerimo, izbiramo glede na svoj okus in namen uporabe, izbiramo tudi firmo, včasih nam jih trgovina tudi skrajša, prikroji ali pa to storimo sami, ko se vrnemo domov. 

V trgovini smo subjekt izbire, pri krojaču pa subjekt ustvarjanja. Prodajalka nam pove, kaj imajo na zalogi, nam pomaga pri izbiri, pomerjanju oblačil in nam da vedeti, da smo subjekt izbire, pa čeprav nam pod to pretvezo proda prav tisto, kar ona hoče.[2] Odnos s krojačico je drugačen. Na eni strani se srečujemo s strokovnjakinjo, znalko svoje obrti, na drugi strani pa nam prav ta strokovnost zagotavlja, da bomo dobili tisto, kar res hočemo. S strokovnjakinjo moramo torej vzpostaviti intenziven »delovni odnos«, predstaviti svoje zamisli o obleki oz. je del krojaške ekspertize tudi v tem, da dožene, kaj si želimo. Intenzivno srečevanje in sodelovanje se nadaljuje tudi po tem, ko smo obleko zasnovali. Moramo jo večkrat pomeniti, v podrobnostih dopolnjevati in biti na koncu z njo zadovoljni.[3] Pri krojaču gre za obrtniško srečanje in odnos (tudi pri njemu ali pri nas doma), v trgovini za industrijsko povpraševanje in ponudbo, ki se dogaja v nekem posebnem – hibridnem in odtujenem prostoru (Goffman, 2019; Flaker, 2022). Pri prvem gre za srečanje dveh ekspertov – enega za to, kaj želimo ustvariti, in drugega za to, kako to ustvariti. Pri drugem gre za stik med dvema le poznavalcema, ki se bolj ali manj spoznata na modo in oblačila, in ki izvršita transakcijo.  

Pri storitvah dolgotrajne oskrbe je podobno. Nekateri bodo vedeli, kakšne obstoječe oz. standardne storitve hočejo ali pa jim bo posrednik (ocenjevalec, načrtovalec) predstavil, kakšne so na voljo, in bo med njimi precej hitro izbral. Drugi bodo imeli prav posebne zahteve – objektivne, ki odražajo njihovo življenjsko situacijo, ali pa subjektivne, ki izhajajo iz njihovih osebni prepričanj ali preferenc. Med takimi bodo tudi taki, ki so že preskusili standardne, programirane storitve, pa jim niso ustrezale (ali pa, kot se pogosto zgodi, oni niso ustrezali takšnim storitvam).[4]  V prvem primeru bomo upravičencu predstavili storitve: kako potekajo, kdo jih izvaja, pod kakšnimi pogoji ipd. Njihove prednosti, in ker nismo prodajalci, tudi pomanjkljivosti. Pogovarjali se bomo o tem, kaj mu bolj ustreza, tudi s katero storitvijo bo uresničil svoje namene, tudi o tem, kako mu storitve prilagoditi. Večja bo izbira, bolje bo izbral. V drugem primeru bo načrtovalka morala bolje spoznati človeka, njegovo življenje, kaj je zanj pomembno. In potem, kako to doseči. Tako kot pri krojačici, bosta morala izbrati »štof«, material, iz katerega se da nekaj narediti – tako iz možnosti formalnih oskrbovalcev kot neformalnih. Upravičenec bo povedal, kaj bi rad, načrtovalka pa razmislila, kaj za to potrebuje. V analizi situacije in snovanju rešitev se bosta precej povezala, ustvarila intenziven »delovni odnos« oz. zavezništvo, medtem ko bodo v prvem tipu situacij dovolj civilna prijaznost in vljudnost.

Nov zakon predvideva ob vstopu v sistem in v procesu načrtovanja večjo možnost izraza upravičenčeve volje in omogoča v večji meri uveljavljanje njegovih preferenc. Hkrati pa preveč zakoliči možne rešitve in trasira postopek tako, da naj se uporabnik vključi v program že ustvarjenih storitev (oskrbe na domu, institucionalne oskrbe).  Dikcija zakonskega besedila je mestoma skrbniška[5], upravičenca postavi v položaj objekta in ne subjekta oskrbe, kar naj bi bil en od glavnih smotrov novega zakona.

Sklici

Bolwby, R. (1993). Shopping wih Freud. London: Routledge.

Brandon, D., & Brandon, A. (1994). Jin in Jang načrtovanja psihosocialne skrbi. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo.

Castel, R. (2021). Psihiatrični red: Zlata doba alienizma. Ljubljana: Založba /*cf.

Flaker, V. (2021a). Labirinti odgovornosti 1 – Črna. Vito Flaker agenda [blog], ponedeljek, 27. september 2021. Pridobljeno 18. 05. 2023 s http://vitoflakeragenda.blogspot.com/2021/10/pogodba-s-hudicem-labirinti.html

Flaker, V. (2021b). Pogodba s hudičem? (Labirinti odgovornosti 6). Vito Flaker agenda [blog], petek, 8. oktober 2021. Pridobljeno 18. 05. 2023 s http://vitoflakeragenda.blogspot.com/2021/10/pogodba-s-hudicem-labirinti.html

Flaker, V. (2022). Oblastna inertnost totalnih ustanov. V: S. Bezjak (ur.), O skupnosti in dezinstitucionalizaciji onkraj obstoječih vrtov in vrtičkov. Trate: Muzej norosti, str. 215-240.

Flaker, V., Nagode, M., Rafaelič, A., & Udovič, N. (2011). Nastajanje dolgotrajne oskrbe: ljudje in procesi, eksperiment in sistem. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Goffman, E. (2019). Azili. Ljubljana: Založba /*cf.

Randall, R. & Southgate, J. (1988). Skupinska dinamika v skupnosti. Ljubljana: ZKOS in VŠSD.

 

---

[1] Lahko štejemo, da je besedilo nastalo tudi v okviru raziskovalnega programa »Socialno delo kot nosilec procesov družbenega vključevanja in socialne pravičnosti v Sloveniji – teoretske podlage, metodološke in metodične usmeritve in zgodovinski razvoj« (številka: P5-0058) pa tudi raziskovalnega projekta »Dolgotrajna oskrba ljudi z demenco v teoriji in praksi socialnega dela« (številka: J5-2567), ki ju financira ARRS.

[2] Že v začetku dvajsetega stoletja so bili prodajalci v takratnih veleblagovnicah usposabljani in imeli pisna navodila, kako uprizoriti izbiro tako, da bo kupec imel občutek, da je določeni artikel prav on izbral,, pa čeprav ga je prodajalec spretno k temu napeljal (Bowlby, 1993).

[3] Obrtniški proces krojenja in izdelave obleke dovoljuje več možnosti, da poteče kot ustvarjalni orgazmični ciklus, kakor ga opisujeta Randall in Southgate (1988).

[4] Osebno načrtovanje in osebni paket, ki je narejen povsem po meri uporabnika, je marsikdaj edina rešitev za ljudi, ki »štrlijo« iz povprečja, imajo kompleksne težave ali pa hud temperament. Cf. primer Judite (Brandon in Brandon, 1994, str. 42–54) ali nekatere udeležence eksperimenta neposrednega financiranja pri nas (Flaker, Nagode, Rafaelič in Udovič, 2011, str. 29–110).

[5] V razmerjih oskrbe se pogosto skrbniška vloga tistega, ki oskrbuje, vzpostavi samodejno, ne glede na to, koliko je »oskrbovanec« zmožen odločati o sebi. V vsakdanjih interakcijah pogosto opazimo, da navzoči naslavljajo oskrbovalca namesto oskrbovanca, podobno se dogaja tudi v formalnih razmerjih, zdravnik npr. sprašuje o počutju spremljevalca namesto bolnika. Tako delujejo tudi formalne ureditve, saj se napajajo prav v vzorcu skrbništva, na katerem temelji sploh vsa tradicionalna zgradba oskrbe (Castel, 2021; Flaker, 2021a, 2021b). Hkrati pa bi to morala biti tudi to tarča novega zakona, ki naj bi vzpostavil oskrbo, ki naj bi jo človek sam, brez skrbništva, obvladoval (z oporo drugih).

Prav prevzemanje skrbniške vloge in naravnanosti je še posebej občutljiva zanka, ko gre za družinska razmerja. Interakcijsko samodejnost vzpostavljanja pokroviteljstva, pa zakon (tudi samodejno, verjetno brez razmisleka) krepi tudi v formalnih ureditvah, npr. v zahtevi po sobivanju oskrbovalca družinskega člana (ODČ) in uporabnika (2. točka 1. odstavka 20. člena). Zakonodajalec je sicer popravil nalogo oskrbovalca, ki je v predlogu (21. člen, 4. odstavek) oskrbovalcu nalagala, da »Oskrbovalec družinskega člana sodeluje s koordinatorjem DO pri pripravi osebnega načrta.« in ki je mimogrede iz načrtovanja izključila prav človeka, ki ga načrt najbolj prizadeva. Seveda je sodelovanje oskrbovalca pri pripravi načrta pomembno, saj je glavni (če ne edini) izvajalec načrta, a mora biti osebni načrt last upravičenca, predvsem njegov izdelek. Načrtovanje se mora začeti na pobudo upravičenca in mora potekati zgolj z njegove perspektive, oskrbovalec pa je lahko le »sekundarni vir« v tem procesu in, seveda, udeležen pri snovanju načina (ne pa vsebine) izvajanja zastavljenih nalog in storitev. Zdaj zakon ustrezneje določa (20. člen, 5. odstavek): »Upravičenec v sodelovanju z oskrbovalcem družinskega člana sklene osebni načrt z izbranim koordinatorjem DO, ki je zaposlen pri izvajalcu DO na domu.« (naj opomnimo tudi tu, da je »sklene« neustrezen izraz, saj načrt ni pogodba, temveč naročilo). Še vedno pa ostane precej nejasno, kdo zaposluje oskrbovalca. Glede na duh zakona in glede na to, da je temeljni dokument, ki predvideva angažiranje oskrbovalca, osebni načrt bi to moral biti upravičenec. Vendar pa črka zakona tega ne izpelje dosledno. Rešitev z najmanj birokratskega zapletanja bi bila, da oskrbovalec potrdi osebni načrt in svojo vlogo v njem; lahko bi tudi z upravičencem sklenil poseben dogovor o svojem delu. Tako pa ob tem, da ga plačuje ZZZS, da mora poročati koordinatorju, javiti spremembe vstopni točki in tveganja osebnemu zdravniku (ne pa vstopni točki), ostane njegova obveznost do upravičenca manj jasna in je lahko predmet namenu zakona nasprotni interpretaciji oz. lahko zelo verjetno pomeni prevzem upravičenčevih prerogativov oz. postavljanja upravičenca na »stranski tir« odločanja o njemu samem oz. njegovem življenju.

Samostojnost – dejavnost in vključenost (dolgotrajna oskrba med vizijo in zakonom 4)[1]

 

Zakon naj bi uresničeval imperative številnih deklaracij, konvencij in programov, na katere se tudi sklicuje. Te poudarjajo aktivno starost, aktivno državljanstvo ljudi z raznimi nalepkami, družbeno udejstvovanje, vključevanje v družbene tokove, udeležbo pri odločanju o družbenih in skupnostnih zadevah itn.[2]  Vendar pa zakonsko besedilo nič od tega ne zagotavlja izrecno in ciljano. Nasprotno, področje delovanja zakona z ozkim naborom storitev zelo omeji in uporabnike prikrajša za pomemben del njihovega življenja. To je tudi največja pomanjkljivost zakona in jo je nujno čim prej, že med uveljavljanjem zakona, odpraviti!

Z naborom storitev (člen 14) namreč zakon definira dolgotrajno oskrbo kot zgolj vzdrževalno dejavnost. Storitve, do katerih je uporabnik upravičen so omejene na telo in njegovo neposredno okolje – gospodinjstvo.  Odreče pa spremstvo že pri nujnih opravkih, kot so, denimo, obiski zdravnika, opravki na uradih, pošti, banki ipd., kaj šele, da bi zagotavljal oporo pri obiskih prijateljev, sorodnikov, udeležbi na prireditvah, sodelovanje v društvih ali oporo pri plačanem ali prostovoljnem delu. V tem smislu zakonsko besedilo z upravičencev ustvarja invalide v dobesednem pomenu besede, nevredne in nedejavne ljudi, ki so obsojeni na ždenje doma, kjer jih sicer vzdržujemo pri življenju, ki pa izgubi svoj zunanji, družbeni pomen.

Za to, kako je do take restriktivne definicije dolgotrajne oskrbe, ki ne le ne uresničuje postavke socialnega modela, temveč je celo v nasprotju z zdravstvenim pogledom, prišlo, lahko najdemo dve razlagi: da s takšnimi omejitvami predlagatelj zakona skuša omejiti stroške sistema dolgotrajne oskrbe ali pa da del javnosti dolgotrajno oskrbo pojmuje prav kot vzdrževalni segment družbenega varstva, ki ga dopolnjujejo segmenti, ki so (selektivno) namenjeni »socialni aktivaciji«. Oba sta zmotna in škodljiva – celo znotraj svoje lastne logike.

Na prvi pogled se res utegne zdeti, da širši nabor storitev pomeni tudi večje stroške dolgotrajne oskrbe. Vendar tako mehanično vnaprejšnje seštevanje spregleda dinamiko storitev. Zelo jasno je namreč, da dejavnosti in vključevanje v družbo višata povsem telesni, še zlasti pa mentalni tonus. Omogočanje dejavnosti, ki so mi pomembne, srečanja z večjim številom ljudi ipd. dajejo smisel tistim bolj orodnim dejavnostim, kot so hranjenje, umivanje, premestitev s postelje na voziček itn. Vstanem zato, da bi kaj naredil, da bi koga srečal, vstajanje in podobne dejavnosti niso same sebi namen. Dejavnosti in vključenost torej preprečujejo človekovo, tudi povsem fizično, nazadovanje, včasih celo omogočajo napredovanje, povratek ali razvoj spretnosti – tudi osebne nege in sodelovanja v gospodinjstvu.[3] Z vložkom v takšne dejavnosti na dolgi rok več prihranimo, kot pa zapravimo. Hkrati pa ima tak vložek poleg neposrednih učinkov tudi posredne. Večja vpetost v dejavnosti in z njimi povezana omrežja poraja socialni kapital oz. prijateljske ali sorodstvene usluge, ki vsaj deloma razbremenijo formalni del oskrbnega paketa.[4] Pri tem pa je treba opozoriti, da so takšni vložki v dejavnost in vključevanje uporabnika, razmeroma majhni, v primerjavi z osebno nego in gospodinjskim delom pravzaprav simbolični (nekaj ur na teden), učinek pa je glede na vložek zelo velik.

Pojmovanje dolgotrajne oskrbe kot zgolj vzdrževalne dejavnosti je bilo prisotno že od samega začetka razprave o njenem uvajanju.[5] Tudi če smo težnjo že v samem začetku zavrnili, se je v raznih izpeljavah vedno znova pojavljala.[6] Najbolj se je poglobila oz. dobila dodatno razsežnost pri prizadevanjih za uvedbo osebne asistence. Da bi hitreje prišli do te pomembne  dajatve, ki je tudi dejansko velikemu številu ljudi omogočila boljše in avtonomnejše življenje, je bilo treba ustvariti razlikovalno značilnost, ki bi jo izvzela iz dolgotrajne oskrbe. Razliko so umetno ustvarili v tem, da je osebna asistenca namenjena mlajšim in aktivnim ljudem, medtem ko naj bi dolgotrajna oskrba bila sistem za stare ljudi (in pasivne?). Tako razlikovanje je seveda zmotno in diskriminatorno[7] (hkrati pa tudi drobi materijo dolgotrajne oskrbe). Je pa, kot kaže, preplavilo razumevanje, kaj naj bi bila dolgotrajna oskrba. V uvodu predloga zakona (Mininstrstvo za solidarno prihodnost, 2023, str. 9) lahko, na primer, beremo, da imamo dnevne centre, v katerih ljudje nekaj delajo (VDC) in dnevne centre, v katerih samo preživljajo svoj čas (vrtci za stare).

Taka umestitev dolgotrajne oskrbe ni le diskriminatorna, temveč je tudi antiproduktivna. Proizvajala bo nezadovoljne uporabnike, ustvarjala pasivna bitja, povzročala več bolezenskih stanj, konfliktov z oskrbovalci, onemogočala ustvarjanja smisla v življenju, omejevala stike z drugimi in s tem tudi onemogočala več solidarnosti, vzajemnosti, tudi sintezo med formalnimi in neformalnimi viri oskrbe.  

Sklici

Flaker, V. (2017). Ugotavljanje potreb je tudi njihova dekonstrukcija. V: Lebar, L., Dremelj, P., Flaker, V., Rode, N., Mali, J., Peternelj, A., Smolej Jež, S., Rajer, C., Zadnikar, M., Krajnc, A., Galof, K., Milavec Kapun, M., Topolovec, N. Kobal Tomc Priprava podlag za izvedbo pilotnih projektov, ki bodo podpirali prehod v izvajanje sistemskega zakona o dolgotrajni oskrbi. Ljubljana: IRSSV; str. 129–144.

Lebar, L., Dremelj, P., Flaker, V., Rode, N., Mali, J., Peternelj, A., Smolej Jež, S., Rajer, C., Zadnikar, M., Krajnc, A., Galof, K., Milavec Kapun, M., Topolovec, N., & Kobal Tomc, B. (2017)  Priprava podlag za izvedbo pilotnih projektov, ki bodo podpirali prehod v izvajanje sistemskega zakona o dolgotrajni oskrbi. Ljubljana: IRSSV.

Ministrstvo za solidarno prihodnost (2023) Predlog Zakona o dolgotrajni oskrbi. (gradivo za javno razpravo.) Ljubljana: Ministrstvo za solidarno prihodnost. Pridobljeno 27. 11. 2023 s https://e-uprava.gov.si/si/drzava-in-druzba/e-demokracija/predlogi-predpisov/predlog-predpisa.html?id=15617 

Roper, N., Logan, W., & Tierney, A. J. (2001). The Roper-Logan-Tierney Model of Nursing. Edinburgh: Churchill Livingstone.

Toth M., Bagari, N. in Mlakar, T. (2004). Predlog za uvedbo zavarovanja za dolgotrajno nego v R Sloveniji. Ljubljana: Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (delovno gradivo).

 

 

---

[1] Lahko štejemo, da je besedilo nastalo tudi v okviru raziskovalnega programa »Socialno delo kot nosilec procesov družbenega vključevanja in socialne pravičnosti v Sloveniji – teoretske podlage, metodološke in metodične usmeritve in zgodovinski razvoj« (številka: P5-0058) pa tudi raziskovalnega projekta »Dolgotrajna oskrba ljudi z demenco v teoriji in praksi socialnega dela« (številka: J5-2567), ki ju financira ARRS.

[2] Konvencija o pravicah »invalidov« poleg pravice do življenja v skupnosti (19. člen), ljudem, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo zagotavlja tudi pravico do osebne mobilnosti (20. člen), dostop do informacij (21. člen), izobraževanja (22. člen), delo in zaposlovanje (27. člen), sodelovanje v političnem in javnem življenju (29. člen) in tudi sodelovanje v kulturnem življenju, rekreaciji, prostočasnih dejavnostih in športu (30. člen).

[3] Ocenjevalna lestvica, po kateri naj bi ocenjevali zmožnost oz. nezmožnost samooskrbe, sicer vsebuje tudi del, ki »meri« sposobnost samostojnih dejavnosti zunaj telesa in gospodinjstva, a je skladnja spraševanja oz. poizvedovanja obrnjena. Ocenjevalcu ni treba začeti z odkrivanjem tega, kar bi človek rad delal, temveč ga bolj zanima, pri kakšnih opravilih potrebuje podporo ali pomoč vobče. Zato smo tudi v predpilotni študiji (Lebar in drugi, 2017) predlagali pilotiranje, s katerim bi primerjali ugotavljanje upravičenosti z ocenjevalno lestvico s tako, ki bi izhajala iz vsebine osebnega načrta.

[4] V tem je tudi primerjalna stroškovna prednost skupnostne oskrbe v primerjavi z institucionalno. Oskrba v skupnosti namreč poteka v odprtem polju, ki poleg formalne oskrb omogoča večje število dogodkov, ki porajajo solidarne odzive drugih navzočih v polju bodisi tako, da formalni pomočniki naredijo še kaj več, kot je njihova predpisana vloga (naredijo uporabniku uslugo, saj so z njim v osebnem odnosu), bodisi tako da se v oskrbo (tudi v povsem telesno nego in gospodinjska dela) spontano vključijo sorodniki, sosedje, prijatelji. Naloga ključnega delavca je pri tem, da ta prostor odpre, da vanj nevsiljivo povabi možne udeležence in tako konstelacijo vzdržuje in razvija. Zaprti prostor ustanove takšnega angažiranja širšega nabora udeležencev ne dovoljuje, jih preprečuje. Vloga svojcev v ustanovi je poleg popestritve z obiski, da nadomestijo tisto, kar institucija ne zagotavlja – prinesejo priboljške, odpeljejo sorodnika na sprehod, obisk itn.

[5] Prvi osnutek zakona govori o »dolgotrajni negi«, kakor so avtorji (Toth, Bagari in Mlakar, 2004) pred dvajsetimi leti prevedli »long-term care« oz. »pflege«. Temu smo se na področju sociale kmalu uprli, saj ne gre le za nega temveč za celostni pristop, ki vključuje tudi socialne dimenzije. Od takrat govorimo o dolgotrajni oskrbi.

[6] Najpogosteje (in nepremagljivo) se je pojavljala prav v naboru storitev predvsem klasifikacija oz. delitev storitev na storitve »temeljnih dnevnih življenjskih dejavnosti« (ADL – activities of daily living) in na »podporne« dnevne dejavnosti (IADL – instrumental activities of daily living). Taka klasifikacija je destilat sicer precej celostne teorije zdravstvene nege, ki ne obravnava človeka kot zgolj telo, ampak ga postavi v družbeni in okolijski kontekst (Roper, Logan in Tierney, 2001). Temelji na ideologiji »hierarhije potreb«, ki se prilega zdravorazumskemu pogledu na človekovo delovanje, v resnici pa je zmotna (Flaker, 2017). 

[7] Omejitev upravičenosti za osebno asistenco za ljudi starejše od 65 let pomeni grobo kršenje človekovih pravic. Gre za eklatanten primer starizma. Ne samo, da s tem, človeka onemogočimo, invalidiziramo zgolj zaradi njegove starosti, temveč mu tudi vsilimo po vsebini storitev sicer podobno a po obliki različno oskrbo (ki je družinska, institucionalna ali agencijska).