Zakaj Švejk in ne Kafka? -- V spomin Vesne Vulović (1950—2016)

V seriji smrti ikon naše mladosti je pred prazniki umrla Vesna Vulović. V nasprotju z drugimi ikonami je bila čisto navadna ženska, ki se je v središču pozornosti znašla zgolj po naključju, ampak hudem in dramatičnem.

Ko sem novico prebral v Novem listu, sem jo objavil na FB s komentarjem: »Naključna heroina, žrtev terorizma iz sedemdesetih. Ob njeni postelji, kot po naključju, Švejk!«.

Napis ni dobil kaj dosti lajkov, pač pa ga je več ljudi objavilo na svojem zidu. Moji mlajši prijatelji verjetno niso niti vedeli, za koga gre.

Bila je stevardesa na JAT-ovem poletu, ki je zaradi bombe strmoglavilo nad Češko leta 1972. Zločin ustaškega terorizma. Prvo JAT-ovo letalo, ki je strmoglavilo (Pele se je zaradi varnosti, če je le mogel, vozil z JAT-om). Ena izmed prvih takih terorističnih akcij. Je edini človek, ki je preživel pad z več kot 10.000 m.

Zato je bila heroina tistega časa. 22-letno urbano, samostojno dekle, je postalo simbol odpora, rezistentnosti terorizmu, znak, da je tudi takšen napad mogoče preživeti. Heroina je postala naključno (accidental heroine), tako kakor so bili drugi sopotniki naključne žrtve terorističnega napada, žrtve, ki jih ni izbiral. Padli so samo zato, ker so bili potniki jugoslovanskega letala (pilot Slovenec).

Presenetljivo naključje zgornje fotografije je, da Vesna z zdravo roko objema lutko dobrega vojaka Švejka. Prav on daje črno beli fotografiji, ki jo osvetljuje svetloba bolnišničnega okna, v maniri hamburških fotografij Beatlesov, še posebno prisrčnost in pomen. Švejk je junak, ki naključja malih ljudi spreminja v vsakdanje gotovosti, ki iz malih ljudi naredi junake, ki se lahko zoperstavijo neizprosni logiki mnogo močnejših strojev.

Pa vendar, je najbrž šlo za naključje in za nenameravano sporočilo. V tistem času je bil Švejk namreč glavni češki spominek, trade mark češke identitete v socializmu. Vedno, ko je kdo prišel iz Češke, smo dobili kaj švejkastega, in velika lutka, ki se s stevardeso smehlja iz bolniške postelje, je verjetno največji možni prisrčni spominek, ki so ga lahko v tistem trenutku našli. Vsekakor boljša izbira kot plišasti medvedek ali celo slonček Dumbo.

Zakaj je bil Švejk takrat na Češkem tako zelo popularen in zakaj danes ni več? Švejk je bil simbol upora malega človeka (kakor tudi Vesna Vulović) proti avtoritarnemu sistemu (avstro-ogrske monarhije, vojske). Zato je bil maskota češkega upora, civilne neposlušnosti in trdoživosti vsakdanjika, ko se ta sreča s stroji, ki ga hočejo ukrojiti. S tem si sicer lahko razložimo njegovo popularnost med ljudmi v času Husakovega stalinizma. Ne pove pa nam, zakaj so ga kot nacionalno maskoto dovolili, bil je namreč skorajda eksplicitna kritika režima; režima, ki je vlekel skorajda več iz avstro-ogrske avtokratske birokracije kakor pa iz ruskega patriarhalnega despotizma, ki je izvorno oblikoval stalinizem v Sovjetski zvezi.

Odgovor lahko najdemo v dveh smereh. Hašek je bil komunist, niso ga mogli preprosto izbrisati iz nacionalnega panteona – nacionalizem je bil bistveni sestavni del stalinistične ideologije. Stalinistični režimi so pa tudi, ne glede na to, koliko so bili trdi, ljubili satiro in jo podpirali. Da so ljudem dali ventil za sproščanje napetosti in frustracij, pa tudi zato, da so ohranili videz, pa tudi možnost dejanske kritike sistema.

Švejk je še vedno najbolj žlahtna propaganda komunizma kot ideje osvoboditve in sožitja.

Od devetdesetih let prejšnjega stoletja, od tranzicije naprej, nam iz Prage nosijo Kafkove spominke.  Narodnega Švejka je zamenjal svetovljanski K. Kafka je ustreznejši avtor za post-blokovski svet.

Neverjetno je, kako sta Hašek in Kafka vzporedna. Živela sta v istem času, v istem kraju, celo se oba v mladosti spogledovala z anarhizmom, a se zares nikoli nista dotaknila en drugega. En introverten, drug ekstraverten, sta govorila dva različna jezika, blodila po različnih labirintih – zavarovalniških in pivniških, izgorela hkrati na povsem različen način, oba umrla od različnih pljučnih bolezni, hkrati se oba smejala istemu stvoru birokratskega (ir)racionalizma, vsak na svoj način, in ga tudi vsak po svoje privedla do ekstrema, ki razkrije njegovo absurdnost.

Kafkov način ni tako neposreden, vsakdanji. Švejk pokaže, da so predpostavke mega-stroja v vsakdanjem življenju neumne in neizvedljive. Hvali norost vsakdanjega življenja. Norost, ki jo »hvali« Kafka, je norost samega stroja, ki preobraža vsakdanji svet, da komaj kaj od njega ostane.

Zato je Kafka danes ustreznejši suvenir iz Prage. Zdaj deluje samo še stroj, brez človeka.

Vesna Vulović je ušla desnemu, fašističnemu terorizmu. Tudi če se nismo s terorizmom strinjali, smo takrat lahko navijali za leve ali desne teroriste. Imeli so različne cilje – vzpostavo fašistične diktature ali ljudsko vstajo in revolucijo, imeli so drugačne metode – desni so napadali ljudi, da bi sejali paniko, levi pa predstavnike režima, da bi opogumili mase k revoltu. Na srečo oba neuspešno.

Danes ni distinkcije med levim in desnim terorizmom. Obstaja, kot je že obstajala takrat, le razlika med državnim in podtalnim terorizmom. Pa še ta se izgublja. Vtis je, da se je hladna vojna končala, da bi se lahko nadaljevale vojne med vohunskimi službami.

Vesna Vulović je bila v resnici, še bolj pa tisti, ki nesreče niso preživeli, kafkovska žrtev, saj ni bilo in še vedno ni jasno, zakaj so umrli. Sama Vesna, je, ko so ji omenjali, da je imela srečo, da je preživela, odgovorila, da sreče pač ni imela, imela je nesrečo, da je bila prav na tistem letalu.

Pa vendar, na zgornji sliki, bi si le stežka predstavljali, da bi poleg Vesne Vulović na bolniški postelji ležala plišasta lutka Gregorja Samse, preobraženega v žužka. Ne le, da Švejk bolje ponazarja žilavost malega človeka – gotovo je tudi boljši posteljni tovariš. Pa čeprav le v bolniški postelji mladega dekleta, ki nas spodbuja k življenju.

SLAVA PADLIM BORCEM!