Zakaj Švejk in ne Kafka? -- V spomin Vesne Vulović (1950—2016)

V seriji smrti ikon naše mladosti je pred prazniki umrla Vesna Vulović. V nasprotju z drugimi ikonami je bila čisto navadna ženska, ki se je v središču pozornosti znašla zgolj po naključju, ampak hudem in dramatičnem.

Ko sem novico prebral v Novem listu, sem jo objavil na FB s komentarjem: »Naključna heroina, žrtev terorizma iz sedemdesetih. Ob njeni postelji, kot po naključju, Švejk!«.

Napis ni dobil kaj dosti lajkov, pač pa ga je več ljudi objavilo na svojem zidu. Moji mlajši prijatelji verjetno niso niti vedeli, za koga gre.

Bila je stevardesa na JAT-ovem poletu, ki je zaradi bombe strmoglavilo nad Češko leta 1972. Zločin ustaškega terorizma. Prvo JAT-ovo letalo, ki je strmoglavilo (Pele se je zaradi varnosti, če je le mogel, vozil z JAT-om). Ena izmed prvih takih terorističnih akcij. Je edini človek, ki je preživel pad z več kot 10.000 m.

Zato je bila heroina tistega časa. 22-letno urbano, samostojno dekle, je postalo simbol odpora, rezistentnosti terorizmu, znak, da je tudi takšen napad mogoče preživeti. Heroina je postala naključno (accidental heroine), tako kakor so bili drugi sopotniki naključne žrtve terorističnega napada, žrtve, ki jih ni izbiral. Padli so samo zato, ker so bili potniki jugoslovanskega letala (pilot Slovenec).

Presenetljivo naključje zgornje fotografije je, da Vesna z zdravo roko objema lutko dobrega vojaka Švejka. Prav on daje črno beli fotografiji, ki jo osvetljuje svetloba bolnišničnega okna, v maniri hamburških fotografij Beatlesov, še posebno prisrčnost in pomen. Švejk je junak, ki naključja malih ljudi spreminja v vsakdanje gotovosti, ki iz malih ljudi naredi junake, ki se lahko zoperstavijo neizprosni logiki mnogo močnejših strojev.

Pa vendar, je najbrž šlo za naključje in za nenameravano sporočilo. V tistem času je bil Švejk namreč glavni češki spominek, trade mark češke identitete v socializmu. Vedno, ko je kdo prišel iz Češke, smo dobili kaj švejkastega, in velika lutka, ki se s stevardeso smehlja iz bolniške postelje, je verjetno največji možni prisrčni spominek, ki so ga lahko v tistem trenutku našli. Vsekakor boljša izbira kot plišasti medvedek ali celo slonček Dumbo.

Zakaj je bil Švejk takrat na Češkem tako zelo popularen in zakaj danes ni več? Švejk je bil simbol upora malega človeka (kakor tudi Vesna Vulović) proti avtoritarnemu sistemu (avstro-ogrske monarhije, vojske). Zato je bil maskota češkega upora, civilne neposlušnosti in trdoživosti vsakdanjika, ko se ta sreča s stroji, ki ga hočejo ukrojiti. S tem si sicer lahko razložimo njegovo popularnost med ljudmi v času Husakovega stalinizma. Ne pove pa nam, zakaj so ga kot nacionalno maskoto dovolili, bil je namreč skorajda eksplicitna kritika režima; režima, ki je vlekel skorajda več iz avstro-ogrske avtokratske birokracije kakor pa iz ruskega patriarhalnega despotizma, ki je izvorno oblikoval stalinizem v Sovjetski zvezi.

Odgovor lahko najdemo v dveh smereh. Hašek je bil komunist, niso ga mogli preprosto izbrisati iz nacionalnega panteona – nacionalizem je bil bistveni sestavni del stalinistične ideologije. Stalinistični režimi so pa tudi, ne glede na to, koliko so bili trdi, ljubili satiro in jo podpirali. Da so ljudem dali ventil za sproščanje napetosti in frustracij, pa tudi zato, da so ohranili videz, pa tudi možnost dejanske kritike sistema.

Švejk je še vedno najbolj žlahtna propaganda komunizma kot ideje osvoboditve in sožitja.

Od devetdesetih let prejšnjega stoletja, od tranzicije naprej, nam iz Prage nosijo Kafkove spominke.  Narodnega Švejka je zamenjal svetovljanski K. Kafka je ustreznejši avtor za post-blokovski svet.

Neverjetno je, kako sta Hašek in Kafka vzporedna. Živela sta v istem času, v istem kraju, celo se oba v mladosti spogledovala z anarhizmom, a se zares nikoli nista dotaknila en drugega. En introverten, drug ekstraverten, sta govorila dva različna jezika, blodila po različnih labirintih – zavarovalniških in pivniških, izgorela hkrati na povsem različen način, oba umrla od različnih pljučnih bolezni, hkrati se oba smejala istemu stvoru birokratskega (ir)racionalizma, vsak na svoj način, in ga tudi vsak po svoje privedla do ekstrema, ki razkrije njegovo absurdnost.

Kafkov način ni tako neposreden, vsakdanji. Švejk pokaže, da so predpostavke mega-stroja v vsakdanjem življenju neumne in neizvedljive. Hvali norost vsakdanjega življenja. Norost, ki jo »hvali« Kafka, je norost samega stroja, ki preobraža vsakdanji svet, da komaj kaj od njega ostane.

Zato je Kafka danes ustreznejši suvenir iz Prage. Zdaj deluje samo še stroj, brez človeka.

Vesna Vulović je ušla desnemu, fašističnemu terorizmu. Tudi če se nismo s terorizmom strinjali, smo takrat lahko navijali za leve ali desne teroriste. Imeli so različne cilje – vzpostavo fašistične diktature ali ljudsko vstajo in revolucijo, imeli so drugačne metode – desni so napadali ljudi, da bi sejali paniko, levi pa predstavnike režima, da bi opogumili mase k revoltu. Na srečo oba neuspešno.

Danes ni distinkcije med levim in desnim terorizmom. Obstaja, kot je že obstajala takrat, le razlika med državnim in podtalnim terorizmom. Pa še ta se izgublja. Vtis je, da se je hladna vojna končala, da bi se lahko nadaljevale vojne med vohunskimi službami.

Vesna Vulović je bila v resnici, še bolj pa tisti, ki nesreče niso preživeli, kafkovska žrtev, saj ni bilo in še vedno ni jasno, zakaj so umrli. Sama Vesna, je, ko so ji omenjali, da je imela srečo, da je preživela, odgovorila, da sreče pač ni imela, imela je nesrečo, da je bila prav na tistem letalu.

Pa vendar, na zgornji sliki, bi si le stežka predstavljali, da bi poleg Vesne Vulović na bolniški postelji ležala plišasta lutka Gregorja Samse, preobraženega v žužka. Ne le, da Švejk bolje ponazarja žilavost malega človeka – gotovo je tudi boljši posteljni tovariš. Pa čeprav le v bolniški postelji mladega dekleta, ki nas spodbuja k življenju.

SLAVA PADLIM BORCEM!

Ustvariti okrepitveni postopek - misli ob diskusiji o dolgotrajni oskrbi

Da bi dolgotrajna oskrba bila anti-diskriminacijsko orodje, pa tudi zaradi povsem etičnih in pragmatičnih ozirov, mora biti postopek zasnovan, da deluje kot proslava napredovanja in ne kakor ceremonija ponižanja. Formalni postopki so namreč netelesne, statusne preobrazbe, v tem primeru iz zavarovanca v enakopravnega partnerja pri izvajanju storitev, iz nekoga, ki je zaradi svojih težav in stisk diskriminiran v vsakdanjem življenju, v nekoga, ki se vrne oz. ostane član občestva enakopravnih ljudi. Zaradi etičnih in estetskih razlogov je treba zahtevati, da so postopki vstopa v sistem dolgotrajne oskrbe skladni z njenim ciljem in namenom, vprašanje pa je, ali morebitni elementi postopka, denimo ocenjevalne lestvice, ki so s tem namenom disonantni, bistveno vplivajo na končni rezultat postopka v smeri, da človek zares postane z njimi tudi bolj odvisen, prikrajšan, zapostavljen.

V razpravi o vstopu v sistem dolgotrajne oskrbe nam ni v pomoč terminološka nenatančnost izraza 'ocena' in konceptualna nejasnost pojma potreb. Jasno je sicer, da moramo pri oblikovanju 'potreb' hkrati izhajati iz življenjske situacije upravičenca ('ocena stanja') in njegovih ali njenih osebnih prioritet oz. ciljev.[1] Ocenjevalne lestvice nam lahko pomagajo izmeriti prvo, ne morejo pa življenja natančno opisati, predvsem pa ne morejo neposredno zaznati življenjskih ciljev upravičenca.

Vsebinsko morajo postopki dolgotrajne oskrbe zajeti več področij. Morajo ugotoviti upravičenost, vsaj do dajatev, ki jih bodo prejemali, predvidoma pa tudi sploh do vstopa v sistem. Ugotoviti morajo obseg in vrsto potreb, ki jih upravičenci imajo, in skupaj z njimi ugotoviti, katere odgovore na te potrebe potrebujejo (iz nabora storitev dolgotrajne oskrbe in drugih sistemov).  Pred uresničevanjem načrta (izvajanjem storitev in uporabo sredstev) mora instanca tak osebni paket storitev potrditi. Po določenem obdobju izvajanja pa preveriti uspešnost, učinkovitost in kakovost izvajanja in potem načrt oz. bolje rečeno paket dopolniti, popraviti glede na izvajanje in novo nastalo situacijo.

Te, splošne, elemente lahko zložimo skupaj na več načinov. Ogledali smo si tri: novega nemškega in dva, ki bi ju lahko preskusili pri pilotiranju. Bistvena razlika med temi modeli postopka je v tem, da prva dva predvidevata »ocenjevanje potreb« z ocenjevalnimi lestvicami, tretji pa ne.  Tretji nakaže, da kvantitativno ocenjevanje potreb z lestvicami utegne biti redundantno, odveč. Pokazali smo namreč več tveganj, ki jih uporaba standardiziranih lestvic, prinaša – postvarjenje, onesposabljanje, oženje perspektive. Poleg subjektivnih prednosti, ki jih prinaša navezanost na staro paradigmo (navidezna gotovost in objektivnost ocene),[2] je morebitna prednost takih lestvic, da lahko ocenimo upravičenost relativno hitro v primerih, ko podrobno izdelan osebni načrt ni potreben. Tam je pavšalna ocena lahko prihranek časa oz. bližnjica do ocene, za kolikšno količino sredstev je človek upravičen. Tak primer je lahko, če naj bi človek optiral za sredstva v denarju in ne v storitvah.

Razliki med prvim in drugim modelom sta v tem, da drugi ne predvideva kategorij oskrbe in da »ocena potreb« z lestvicami ne določa višine dajatev. Višino dajatev določa načrt. To je sicer v nasprotju z ugotovitvijo iz prejšnjega odstavka, da za denarne dajatve ne bi potrebovali natančnega načrta. Sta sicer možna dva načina, kako to premostiti. Prvi je, da naredimo upravičencu načrt, ki bi predvideval dajatve v naravi in na njegovi podlagi izračunali, kolikšna je ustrezna vrednost v denarju. Drugi način pa je, da bi naredili načrt, ki bi upošteval, da storitev upravičenec ne bi »kupoval« pri formalnih izvajalcih, torej dejanski načrt razpolaganja s sredstvi.[3]

V vseh modelih je ključno orodje osebni načrt. V prvem je to konkretizacija in realizacija izhodiščnega okvirja obsega storitev na način, ki je prilagojen posamezniku in upošteva njegove ali njene posebne okoliščine, prioritete in želene načine oskrbe. V drugem je tudi orodje ocene količine storitev. V tretjem pa glavno in edino orodje ocene potreb, upravičenosti in načrtovanja odgovorov nanje.

Osebni načrt je torej orodje, ki zares vzpostavlja dejanske potrebe in odgovore nanje. S tem je tudi orodje, ki omogoča selektivno univerzalnost oz. univerzalnosti dajatev po osebni meri. Človek dobi tisto, kar potrebuje.[4] V prvih dveh modelih je tudi osebna korekcija splošno ugotovljenih potreb.

Dolgotrajna oskrbe bržkone nikoli ne bo postala univerzalna dajatev, lahko pa je univerzalno dostopna in univerzalno učinkuje za upravičence. Njeno siceršnjo univerzalnost lahko povečujemo na tri načine: z strukturnimi ukrepi, univerzalnimi za celotno družbo, s skupnostnimi akcijami, ki krepijo konkretne oblike solidarnosti v določenem okolju in možnostjo diskrecije načrtovalcev oz. vratarjev sistema, da glede na posebne okoliščine znižajo prag upravičenosti oz. dodajo dajatve (storitve ali sredstva), ki jih človek potrebuje, a jih sistem ne predvideva kot dajatve dolgotrajne oskrbe (t. i. »joker«, ki ga lahko načrtovalec vloži v načrt. S temi ukrepi bi se zmanjšala razdalja oz. razlika med individualnim in absolutnim pragom subsidiarnosti, zvišal bi se povprečni prag subsidiarnosti, morda celo absolutni.

Možnost diskrecije oz. »jokerja« bi morali predvideti v postopku, možnost spodbujanja solidarnosti in drugih skupnostnih odgovorov bi tudi lahko bila snov zakona o dolgotrajni oskrbi, prav tako bi lahko bila možnost strukturnih, splošnih anti-diskriminacijskih ukrepov, a ta verjetno le pogojno ali kot dolžnost države, da tako ukrepa. Ti ukrepi so ekvivalent preventivnim ukrepom v zdravstvu, le da jih je treba na področju dolgotrajne oskrbe jemati kot družbeni vložek (socialno investicijo) v večjo blaginjo, izenačevanje možnosti in krepitev solidarnosti.

V diskusiji o fenomenu subsidiarnosti (Flaker, 2016) smo ugotavljali, da ima krivulja subsidiarnosti dva presežna pola: tiste, ki dobijo bistveno več pomoči, kakor jo dajo, in tiste, ki bistveno več dajo kot dobijo. Dolgotrajna oskrba bi morala poskrbeti in za ene in za druge. Do zdaj smo govorili predvsem o prvih,[5] da bi zagotovili večjo univerzalnost, bi morali govoriti tudi o drugih, saj tudi neformalni pomočniki potrebujejo pomoč in podporo. Morda bi veljalo razmisliti tudi o posebnih dajatvah za pomočnike, morda celo osebnemu načrtu zanje.

Viri:

Flaker, V., Nagode, M., Rafaelič, A., Udovič, N. (2011), Nastajanje dolgotrajne oskrbe: ljudje in procesi, eksperiment in sistem. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Flaker, V. (2016), Kdaj po po.moč – vprašanje praga subsidiarnosti. Vito Flaker agenda [blog], ponedeljek, 22. februar 2016,  dostopno na: http://vitoflakeragenda.blogspot.si/2016/02/kdaj-po-pomoc-vprasanje-praga.html

Flaker, V. (2016b), Enačba upravičenosti do dolgotrajne oskrbe – prispevek k izdelavi metodologije vstopa v sistem DO ((izvleček iz Flaker, V., Nagode, M., Rafaelič, A., Udovič, N. (2011), Nastajanje dolgotrajne oskrbe: ljudje in procesi, eksperiment in sistem. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo; str. 189–193). Vito Flaker agenda [blog], sobota, 8. oktober 2016,  dostopno na: http://vitoflakeragenda.blogspot.si/2016/10/enacba-upravicenosti-do-dolgotrajne.html

 

---

[1] Če zgornje drži potem so 'potrebe' izvedena kategorija, ki je ne moremo zaznati same po sebi, ampak jo izpeljemo iz medigre resničnega (realnega, stvarnega) življenja, kakor ga nekdo živi, in virtualnega življenja ciljev in želj, torej življenja, ki bi ga nekdo hotel živeti. Upravičeno lahko postavimo vprašanje, ali je ugotavljanje  'potreb' sploh potrebno. Cilje, prav tako kot potrebe, tudi izvedemo iz življenjske situacije. Ali torej cilji niso dovolj za izdelavo osebnega načrta (in tako torej tudi za ugotovitev potreb, na katere je treba odgovoriti)? Pri osebnem načrtovanju so potrebe »vmesni produkt« med opisom življenjske situacije in postavitvijo ciljev. Večkrat se zgodi, da ugotovimo potrebe, a odgovor nanje ni prioriteta, človek si ne zastavi cilje, ki naj bi na potrebe odgovarjali, vsaj za zdaj ne. Zaznane potrebe, ki jih uporabnik-načrtovalec ne pretvori v cilje, ostanejo ostanek načrtovanja. V načrt jih sicer zapišemo, dodamo pa, da v naslednjem obdobju (do revizije) ne bomo nič s temi potrebami v zvezi ukrepali. Zapis takih potreb je pomemben, da lahko ob reviziji preverimo, ali je treba kaj v zvezi z njimi storiti v naslednjem ciklusu načrtovanja in izvajanja storitev. Znotraj samega postopka pa to postavlja vprašanje, denimo, količinskega določanja potreb – zares ima upravičenec več potreb, kot jih bo izvajanje načrta zadovoljilo. Zanje je načeloma upravičen, saj smo jih ugotovili, ne bo potreboval sredstev za uresničevanje ciljev, ki bi iz teh potreb izhajali. 

[2] V zameno pa dobimo predvsem le občutek objektivnosti in lažno gotovost ocenjevalca. Čeprav smo s standardizacijo postavk in ocenjevanja dosegli večjo objektivnost ocenjevanja, ne pomeni, da lestvice merijo nekaj objektivnega. Še vedno je to ocena, ki je po definiciji subjektivna. Predvsem pa si ne moremo od takih lestvic obetati, da bodo razkrile objektivne potrebe po oskrbi. Objektivna potreba po oskrbi (podpori, pomoči) strogo in dobesedno ne obstaja, potreba je po definiciji subjektivna. Objektivno pa obstaja v prostoru želja, odnosov in drugih stvarnih in nestvarnih okoliščin, ki porajajo potrebe. Na tem področju ne moremo povleči vzporednice z medicino, ki za subjektivno pritožbo ali bolečino, najde objektivnega povzročitelja bolezni v telesu.

[3] V prvem primeru bi veljala korekcija oz. znižanje zneska, ki v nemškem sistemu velja, če se upravičenec odloči za dajatev v denarju, v drugem pa bi veljal znesek, ki bi ga na podlagi načrta izračunali in ki bi bil nižji zaradi drugačne uporabe sredstev (neformalna pomoč, sivi in črni trg).

[4] To lahko izrazimo z enačbo upravičenosti, ki temelji na razliki med zaznanimi potrebami in potrebami, ki jih upravičenec že uresničuje (brez subsidiarnosti dolgotrajne oskrbe) in na razumnem odstopanju od standardnih odgovorov na potrebe (Flaker et al., 2011: 189—193; glej tudi Flaker, 2016b).

[5] V osnutkih zakonov je sicer nekaj pozornosti namenjeno tudi neformalnim pomočnikom, a naše diskusije so jih zanemarile.