Nova paradigma obravnavanja ranljivih skupin teži k temu, da
bi bile izhodišče dajatev pravice uporabnikov oz. upravičencev. Za razne
skupine poudarjajo tele pravice:
Družbena onesposobljenost (disability, 'invalidnost', 'oviranost')
|
Samostojno (neodvisno) življenje
|
Starost
|
Ohraniti dostojanstvo in vključenost
|
Duševno zdravje
|
Okrevanje – okrepitev in vstop v cenjene družbene vloge
|
Otroci
|
pravica do razvoja, izobraževanja, varnega in spodbudnega
(družinskega) okolja
|
Za vse ranljive skupine pa poudarjajo tri snope pravic:
A. pravica do življenja v skupnosti (vključenost, sodelovanje, članstvo, pripadnost – tudi dezinstitucionalizacija)B. do samostojnega odločanja (izbire, ipd.). – prosta voljaC. do starosti in kontekstu primernih dejavnosti (delo in prosti čas, izobraževanje, ustvarjalne in instrumentalne dejavnosti, …)
To so, seveda, tudi splošne človeške pravice in temelj
človeškosti, za katerega pa so ljudje, ki so odvisni od pomoči drugih oz. so
tradicionalno porinjeni na družbeni rob, dostikrat prikrajšani in jih je zato
treba posebej poudariti. In jim jih z dolgotrajno oskrbo zagotoviti.
Če postavimo
možnost uresničevanja splošnih pravic za kriterij prejemanja dajatev
dolgotrajne oskrbe, dobi zakon o dolgotrajni oskrbi izrazito
anti-diskriminacijski značaj. V tem primeru bi dolgotrajna oskrba postala
predvsem orodje uresničevanja pravic tistih, ki so zaradi dolgotrajnih stisk
ali težav v življenju prikrajšani pri izvajanju dejavnosti, vključenosti in pri
svobodnem odločanju. To bi bistveno razširilo definicijo dolgotrajne oskrbe. Ne
le, da bi definicijo razširilo z dejavnosti tudi na področje odločanja in
udeležbe in položaja v skupnosti, temveč bi po taki definiciji bili do
dolgotrajne oskrbe upravičeni tudi tisti, ki niso prikrajšani samo zaradi
osebnih okoliščin temveč tudi pripadniki diskriminiranih skupin prebivalstva
(npr. Romi, begunci, prebivalci posebej deprimiranih okolij, …).
Taka
razširitev bi gotovo povečala univerzalnost dajatev, utrdila bi pojmovanje
dolgotrajne oskrbe, kot sistema, ki s (pretežno osebnimi dajatvami) vsaj deloma
nevtralizira diskriminacijo vseh vrst, hkrati precej spremenila njen pomen. Zato je tako obširno definiranje snovi
dolgotrajne oskrbe je zaradi več razlogov vprašljivo.[1]
Ožja
definicija, ki bi še vedno temeljila na pravicah in anti-diskriminacijskem
izhodišču, bi lahko omejila področje dolgotrajne oskrbe na tiste, ki ne zmorejo
uresničevati svojih pravic zaradi osebnih
okoliščin (kot npr.: oslabelost, starost, dolgotrajna bolezen, telesne,
senzorne, intelektualne, duševne in druge težave).
Z
usmeritvijo na pravice in anti-diskriminacijo, torej če bi izhajali iz prikrajšanosti
pri uresničevanju temeljnih pravic, bi tudi upravičenost do dolgotrajne oskrbe
temeljila na stopnji prikrajšanosti pri uresničevanju pravic – tako glede
dejavnosti, kakor tudi glede proste volje in odločanja, pa tudi glede
vključenosti in položaja v skupnosti.
V tako
zasnovani upravičenosti bi orodje za ocenjevanje upravičenosti moralo oceniti
stopnjo uresničevanja oz. zmožnosti za uresničevanje teh pravic. Če bi za tovrstno
ugotavljanje upravičenosti uporabili ocenjevalne lestvice, o kakršnih
razmišljamo, ko postavljamo za temelj upravičenosti človeške temeljne in druge
dejavnosti, bi morali lestvicam, ki ocenjujejo stopnjo samostojnosti pri izvajanju
dejavnosti, dopolniti z lestvicami, ki bi merile prikrajšanost pri
uresničevanju pravic do odločanja in vključenosti v skupnost.
Tak pristop
k upravičenosti bi popravil nekatere pomanjkljivosti pristopa, ki temelji na
samostojnosti pri izvajanju dejavnosti. Bolj bi upošteval momente, ki niso
vezani zgolj na dejavnosti, nesposobnost izvajanja dejavnosti pa bi pretvoril v
skladu s pojmovanji družbenega onesposabljanja (social disablement) v
prikrajšanost pri uresničevanju pravic.[2]
Ne odpravi pa nujno pomanjkljivosti ne upoštevanja konkretnega konteksta
potencialnega upravičenca.
Pravice
nujno definiramo kot obče, krivice, ki se godijo in uresničevanje pravic, pa so
konkretne. Vsi imamo denimo splošno pravico do zdravja in zdravljenja ali
izobrazbe. Kako jo bomo uresničili, je na eni strani stvar naših preferenc
(želja, interesov, ipd.), na drugi strani pa posledica našega socialnega
položaja in odnosov. Ali bom študiral matematiko ali filozofijo je stvar moje
izbire, lahko izberem tudi, da bom rokodelec ali kmet. Ali bom sploh študiral
pa je odvisno od mojega družbenega položaja (premožnosti, kulturnega ozadja,
arhitektonski in drugih socialnih ovir). V idealnem izobraževalnem sistemu bi
morale biti slednje izničene, da bi lahko uveljavil prve. Podobno bi moralo
veljati tudi na področju dolgotrajne oskrbe. Na osebni ravni bi to pomenilo, da
lahko izrazim svoje želje in oblikujem svoje življenjske cilje, hkrati pa imam
zagotovljena sredstva, da premostim ovire, ki onemogočajo uresničevanje ciljev
– tiste ovire, ki izhajajo iz mojega posebnega, v naprej diskriminiranega, družbenega
položaja.
Nihče nima brezpogojne, vnaprej priznane
pravice, da bi poletel na luno. Vsi pa imamo pravico do želje, da bi tja
poleteli. Imamo tudi pravico, da si za to prizadevamo, hočemo svojo željo
uresničiti.
Dialektika
med splošnimi pravicami in konkretnimi željami in cilji je nujni del postopka,
ki uravnava dostop do dolgotrajne oskrbe, saj v nasprotnem tvegamo, da bomo
človeku, ki jo potrebuje, dali hkrati preveč in premalo, predvsem pa da bodo
dajatve zanj neustrezne.
Postopek
mora torej nujno vsebovati tudi povsem osebno noto – želje, prioritete, cilje,
preference upravičenca. To je tudi argument, da osebno načrtovanje uporabimo
kot osnovno orodje, ne le za načrtovanje oskrbe, temveč tudi za oblikovanje
dialektike upravičenosti.
[1] To bi
bila bistvena razširitev, ki bi pravzaprav temeljito spremenila pojmovanje
pravice do dolgotrajne oskrbe tako, da bi na osebni ravni postala univerzalni
odgovor na kršenje pravic oz. bi postala osnovno orodje zoper dolgotrajno
diskriminacijo. Bi pa za primere, ko gre za skupinsko diskriminacijo pomenila
tudi njeno individualizacijo in s tem morda neustrezno odpravljanje krivic, ki
jih je treba odpravljati z odpravljanjem strukturnih vzrokov na kolektivni
ravni. Hkrati pa bi tudi posegla tudi v sam pomen orodja, njegov oskrbni
element. Seveda je ta razmislek predvsem hipotetičen in bi razmišljanje o takem
zasnovi dolgotrajne oskrbe bilo izrazito utopično in v tem trenutku politično
težko izvedljivo. Nas pa opozarja, da
tudi pri skupinah prebivalstva, ki jim je to orodje v prvi vrsti namenjeno,
obstajajo strukturne in kolektivne dimenzije, ki jih je treba odpravljati na
kolektivni in strukturni ravni. Dober primer za to so denimo arhitektonske
ovire za gibalno ovirane, kolektivna stigma večine skupin potencialnih
upravičencev ipd.
[2] To je
seveda še vedno primanjkljaj, vendar primanjkljaj družbe, ki ni stopila
nasproti človeku v težavah.
