Moč sirot (ob branju Miško Kranjec "Prostor na soncu")

Pogled na vas (Vrečič)

Po nekem naključju se mi je med koronsko branje uvrstil Prostor na soncu Miška Kranjca. Knjigo sem dobil že pred leti, ko mi je mama podarila, ob svoji predzadnji selitvi predzadnji kontingent svojih knjig. Pravzaprav je to knjiga, ki me je spremljala – če že ne celo življenje, pa celo otroštvo. Vedno je bila na pooblaščenem mestu med maminimi leposlovnimi knjigami, na samostoječi knjižni polici, ki jo je dobila za malo maturo, knjigo pa je dobila, kakor je razvidno iz posvetila, pri sedemnajstih (1942) za Božič, od Pera, vdovskega ljubimca njene matere. Torej eden izmed mnogih kamenčkov mitskega mozaika otroštva, ki ga je treba prebrati.[1]

Zaintrigiral me ni le lep slog pripovedovanja, ampak sam zaplet, ki je tudi lep. Zaplet ni dramski, ampak pripovedni, perspektivni. Ustvari ga s tem, da pripoved začne s siroto – z otrokom, ki ga mati prinese na prizorišče dogajanja – prekmursko vas Lepovico.[2] Tja pride »s hribov« za dojiljo bogatemu trgovcu, svojega otroka pa odda teti, ki ima v vasi gostilno. Ga tudi pri njej pusti, ko gre dalje po svetu. Otrok – Franc, to sprejema, saj mu ni nič hudega, nasprotno ima se dobro. Kakor tudi sprejme tetino smrt, po kateri ostane sam – prepuščen samemu sebi, kar mu ni slabo, saj mu vas in vrstniki ponujajo vse, kar potrebuje, vsaj dokler ga ne stisne zima. Poleti in jeseni je siroti na vasi dobro in celo lepo, pozimi potrebuje zavetje in zaloge hrane – potrebuje dom.

Dobi ga, tako kot je dobival vse drugo, pri prijateljih, vrstnikih. Povabijo ga k sebi otroci propadlega trgovca (dobrega človeka, ki raje ostane v gostilni, kakor da bi gledal, kako otroci stradajo). V opuščeni trgovini, kamor prihajajo tudi drugi otroci, ustvarijo svojo »otroško republiko«[3] – si pravijo zgodbe, razvijajo domišljijo, imajo svojo ekonomijo, razmerja in prevzemajo v tej otroški skupini posebne vloge. Francova vloga je konstitutivna. Prav to, da je sirota, mu omogoča drugačen pogled, brez omejitev, ki bi jih nalagali starši ali šola, ima pogled od zunaj in najde rešitve, ki so zunaj utečenega, a pravzaprav nič nenavadnega. Nima »superega« – prepovedi ali zapovedi – čisto skladje med tem, kar si poželi in kar lahko naredi – harmonijo med »egom« in »idom«. Njegova razzemljitev mu omogoča miselno in svobodo delovanja. Med drugim tudi, da gre »po svetu«. Prav to pa je na koncu tudi usoda skoraj vseh teh otrok.

Knjiga ima tri dele. Prvi je o otrocih in njihovi republiki, drugi o mladosti, o tem, kaj hočejo postati, kje si hočejo poiskati svoj prostor na soncu. Tretji o tem, v kaj odrastejo oz. kje prostor dejansko najdejo. To trodelno kompozicijo odlikuje napetost med otroškim upanjem in sanjami, ki jih zares ne morejo uresničiti. Izkaže se, da so sanje, ki si jih v mladosti vsak po svoje zastavi, pravzaprav utvara, da z njihovim uresničevanjem pravzaprav ne najdejo svojega prostora na soncu. Katerikoli prostor že najdejo, je bržkone prostor nekoga drugega.

Največ jih odide po svetu, v Ameriko. Tudi Marko Čeh, najstarejši trgovčev sin, ki ostane zvest svoji otroški ljubezni (in s tem kraju), po poskusu umora moža svoje ljubice, ki naj bi uresničil njegove sanje, ljubico najde v objemu drugega in jo skupaj z ljubimcem ubije. Ljubezen, ki so jo otroci, v svojem prostoru pod soncem imeli, je kolektivna – ko se individualizira postane spodletelo srečanje – ali pa pogubna strast preganjana fantomov.

Prostor, ki so ga otroci ustvarili, zasede njihov oče. Sicer ne tako, kakor si je zamisli, z velikim dobitkom pri kartah – to se mu sicer končno zgodi, a človeku, od katerega si je bogastvo priigral, premoženja ne more vzeti, saj mu njegova družina ne pusti, sam igralec pa naredi samomor – tudi ne z navidezno obuditvijo trgovine – temveč s tem, da vas, z denarjem, ki ga pošiljajo otroci iz Amerike,  poskrbi zanj. Povsem na koncu knjige dobi od Franca razglednico:

»No upam, da se mu dobro godi. Saj je bil pameten, dovolj pameten, da si je lahko poiskal primeren prosto na svetu. Od kod pa piše?!«

Ema je brala: »Zdaj sem v Perpignanu. Jutri gremo dalje proti jugu.«

Njegov prostor je torej v svetu, pa ne v Ameriki, ampak v španski državljanski vojni. S tem se roman Prostor pod soncem tudi konča. Trenutek zmagoslavja?!

Roman je predvsem oda proletariatu, svobodi tistih, ki nič nimajo. Biti sirota ni zgolj metafora, je prototip proletarca. Nikomur in nikamor ne pripada, lahko gre in pride, nič ga ne veže ne zavezuje. Pa vendar je konstitutivni člen skupnosti.

Kljub temu, da nima nadnaravne moči in sredstev, ki so na voljo Piki Nogavički, in prav zaradi tega se njegova moč kaže še bolj radikalno.

Je tudi oda otroški skupnosti, kar je tudi tema mladinske literature (Mark Twain, Bratovščina Sinjega Galeba) in še zlasti socialnega realizma. Otroška perspektiva ni le naivno-kritična, je tudi inventivna, izumlja tisto, kar svet odraslih ne premore. Otroška skupnost ni le literarni prijem, ali celo leposlovna fikcija, je dejanski del stvarnosti, ki, morda, v enaindvajsetem stoletju izginja ali pa jo spregledamo v razmerju med šolo in družino, institucijama, ki naj bi otroštvo obvladali. Je pa videti, da je otroška skupnost, kolektiv, za socialni realizem zastavek neke bodoče – enakopravnejše skupnosti, prostora na soncu.

Čeprav ima roman svoje posamezne junake, pa to niso literarni liki psihološkega realizma[4] – lik je otroški kolektiv na ozadju življenja neke vasi, in širše – ob prelomnih dogodkih svetovne vojne in proletarske revolucije. A to je tisti oddaljen svet, ki se skorajda naključno zgosti v situacijah, ki jih otroci ustvarjajo in ki ustvarjajo njihove usode in prostor na soncu. Pripoved, ki teče in nas zanima, je prav o situacijah in razmerjih, ki se med junaki pletejo, brez posebnega (osebnega) zapleta in razrešitve, so pač zgodbice, ki se ljudem dogajajo – zanimive same po sebi in pa tudi v spletenem nizu situacij. Tisto, kar bralca pritegne (zanima) je preplet usod in ne posamične usode.

 

Referenci:

Kranjec, M. (1937) Prostor na soncu. Ljubljana: Naša založba.

Slodnjak, A. (1939) Kritika. Miško Kranjec. Prostor na soncu. Roman. Naša založba, Ljubljana 1937. Sodobnost (1933), letnik 7, številka 1. URN:NBN:SI:doc-UACNSM64 s http://www.dlib.si[5]

---

[1] Se spomnim, da sem kot otrok spraševal mamo o Mišku Kranjcu in o njegovih knjigah na njeni knjižni polici. Je rekla, da je to verjetno najboljši slovenski sodobni pisatelj. Lirično lep. Pozneje sem ga tudi osebno srečal, saj je živel v bližini naše šole, njegov sin (Matjaž) pa je nanjo hodil. En razred pred mano. Je bil nekakšna zvezda – odličen dijak in športnik s kodrastimi lasmi in lepimi očmi, tehnični urednik šolskega glasila – čeprav sem bil formalno njegov pomočnik, ga nikoli nisem zares spoznal.  

[2] To je verjetno prav Velika Polana – skorajda anagram. Morda tudi Lipovci (Lipahovci), kjer je Miško Kranjec tudi nekaj časa živel. Če delo ni avtobiografsko krajevno, pa je časovno, saj opisuje čas Kranjčevega otroštva.

[3] Izraz je moj odmev na »prekmursko republiko«. Slodnjak (1939) to poimenuje »otroški komunizem«.

[4] Slodnjak ob izdatni pohvali pripomni, da bi lahko like v njihovi globini bolj razdelal.

[5] Digitalna knjižnica napačno navaja Lina Legišo kot avtorja kritike.

»Postavljanje meja« – strup za socialno delo

 

Border collie - "odvračalec mej"😃

»Postavljanje mej« je besedna zveza pri kateri dobim ošpice. Socialno delo je namreč veda in stroka, ki naj bi premoščala, ali celo rušila meje med ljudmi, ne pa jih postavljala. V taki preokupaciji lahko zaznamo vdor strokovnjaštva v socialno delo – torej pravzaprav pogosto ne gre za postavljanje mej kot takih, temveč za postavljanje sebe kot »strokovnjaka«, za ločevanje med »nami« in »njimi«.

Pa vendar, dileme so resnične. Ob pogovorih o vlogi načrtovalca je kolegica izpostavila takole situacijo. Na praksi je delala osebni načrt. Ko sta z načrtovanjem zaključila, si je uporabnik želel v enakem "tempu" še naprej pogovarjati, tako preko sporočil kot tudi preko Skypea (stiki so potekali med koronskim zaprtjem). V glavnem si je želel klepetati – o hrani, vsakdanjih dogodkih. Kolegica pa nima časa za to. Kakšna je zdaj vloga načrtovalke? Kako lahko peljemo odnos in kako ocenimo, kdaj je odnos postal preveč "prijateljski"? Kdaj in kako postaviti meje in na kakšen način to doseči, da ti uporabnik še vedno zaupa in se nate zanese? To so bila vprašanja, ki so se kolegici postavila.

V teh vprašanjih lahko ločimo dva različna sklopa vprašanj – splošno glede stikov in odnosov, mej in mostov med uporabniki in njihovimi pomočniki, drugo pa se nanaša konkretno na načrtovanje, kako ta problem vključiti v načrtovanje.

***

V socialnem delu klasična definicija vloge strokovnjaka kot nepristranskega, distanciranega itn. odpove. Še več, je v nasprotju z žlahtnimi vrednotami socialnega dela (tovarištvo, skupno delo, vzajemno spoznavanje itn.).

V socialnem delu moramo predvsem graditi mostove in postavljati mej. Uporabniki so že tako preveč "omejeni", imajo preveč ovir in mej in nima smisla oz. je v nasprotju s splošno funkcijo socialnega dela, postavljati meje tam, kjer jih ni treba.

Predvsem postavljati meje vnaprej, a priori. Samo zato, ker je nekdo uporabnik.

Seveda meje postavljamo tudi v vsakdanjem življenju. Toda te meje niso apriorne in so fleksibilne. Tudi tistim, ki so nam najdražji postavljamo meje - se nočemo pogovarjati, ko smo utrujeni, jih zavrnemo, ko moramo nekaj narediti.

Istega človeka enkrat sprejmemo le na vratih, ki ga spustimo drugič v predsobo, ga povabimo v dnevno sobo ali pa celo v spalnico. Torej meje v stikih z drugimi ljudmi vedno postavljamo, in vedno spreminjamo. Sogovorniki to sprejmejo (kakor sprejmemo tudi sami v nasprotno smer), navadno ne zamerijo.

Če pa nekoga a priori postavimo na distanco, pa se to zdi krivica (oz. predsodek), še zlasti, če je to zaradi tega, ker je "tak človek"  (uporabnik) – s tem človeka kot takega definiramo, sebe pa kot strokovnjaka (birokrata, Weber).

Skratka apriorno postavljanje mej je nasprotno tako načelom vsakdanjih izmenjav kakor tudi postulatom socialnega dela.

Res je sicer, da so nekateri ljudje, med njimi tudi uporabniki, »lačni« stikov – bodisi zaradi tega, ker so sicer prikrajšani za tople, prijateljske in enakopravne stike, bodisi, ker nas imajo v čislih, ali preprosto radi in bi radi več časa preživeli v pogovoru z nami. To je lahko nadležno v določeni situaciji (npr. imamo veliko dela, se slabo počutimo ipd.). Toda to ni razlog, da bi se vnaprej ograjevali.

Drobno pojasnilo je navadno čisto dovolj, pa tudi takrat ko ne zaleže takoj, bomo situacijo zlahka obvladali. V vsakem primeru pa bomo z vnaprejšnjim postavljanjem mej veliko izgubili. Še zlasti, če bo razlog za postavljeno mejo neka nalepka, razlika v statusu, ne pa naši povsem osebni razlogi.[1]

Vnaprejšnje kategorično postavljanje mej torej ni potrebno. Meje lahko postavljamo sproti, refleksivno, glede na situacijo, v kateri se znajdemo. Še več, vnaprejšnje postavljanje mej je škodljivo, z njim rušimo možnosti resničnega (in vzajemnega) spoznavanja, srečanja in konec koncev tudi skupnega dela (v žargonu »vzpostavljanja delovnega odnosa« oz. »zavezništva«). Nenazadnje je tudi etično sporno – saj vpeljuje mehanizme predsodkov in stigmatiziranja.

***

V osebnem načrtovanju pa nam taka situacija, kot jo je opisala kolegica, govori, med drugim, tudi o človekovih potrebah in željah. Npr. nekdo nas po tem, ko smo že naredili in potrdili načrt, večkrat pokliče, se hoče pogovarjati o povsem banalnih stvareh. Torej je to neka želja, ki je v načrtu nismo oblikovali kot cilj.

Zadevo lahko rešimo takole. Rečemo, da očitno rabi take pogovore in predlagamo, da tudi to uvrstimo v načrt. Rečemo tudi, da se lahko tudi kdaj pa kdaj slišimo in poklepetamo. Seveda tudi to, da smo na voljo, če je kakšna stiska. V načrtu pa določimo sogovornika, klepetavca – tako ali drugače.

***

Prijateljstvo je pomembno v socialnem delu, se ga ni treba sramovati ali ogniti. Nič ni narobe, če se z uporabnikom ali uporabnico spoprijateljimo. Nasprotno, to nam gre v prid. V nekaterih situacijah in pristopih (»nežno učenje«) je to sploh glavni način, kako lahko nekaj s človekom skupaj zares naredimo. Navezanost (bond) je včasih edini način, kako človeka po letih čustvene prikrajšanosti (npr. zaradi institucionalizacije) sploh »spraviti v promet«, ga priključiti občestvu in omogočiti sodelovanje, odločanje ipd.

Je tudi treba ločiti med »prijateljstvom«, »prijateljem« kot samostalnikom in pridevnikom »prijateljski«. Je prav, da v stikih s uporabniki ravnamo prijateljsko – torej tako, kot bi ravnali s prijateljem – imamo odnos, ki vzbuja zaupanje, zanesljivost, zavezo in deloma tudi zaroto. Ne moremo pa biti prijatelji v vsemi uporabniki. Najbolj očitno takrat, ko imamo veliko uporabnikov. Pa tudi če lahko najdemo skupne vrednote skorajda z vsakim človekom – in na njih utemeljimo naše razmerje, imamo torej vsaj ščepec prijateljstva v takih odnosih – pa ne moremo z vsakim postati prijatelji, vsaj v ožjem pomenu besede ne. Morda pa smo lahko »prijatelji za ta trenutek«. Nenazadnje pojem prijateljstva obsega zelo široko paleto vzorcev, kako smo si ljudje skupaj.

---

[1] Tako se npr. pogosto zgodi v romantičnih stikih, da vnaprej nekomu sporočimo, da nismo na voljo za več kot pogovor. Pa se tudi tam zgodi, da vnaprej postavljena meja pade. Tudi pri osebnem načrtovanju lahko vnaprej povemo, da smo v procesu načrtovanja bolj na voljo, kot bomo pozneje, ko je načrt narejen.

Operaciji C+D: Stopnjevanje intenzivnosti posega je tudi stopnjevanje moči ali nemoči (operacije 18, krepitev moči 4, odnos 7)

Tale blog sem napisal ob razpravah s študenti. En namen je ponazoritev stopnjevanja posegov v življenjski svet uporabnikov. Predvsem pa sem hotel s primerom nazorno pokazati, da krepitev moči ni le upoštevanje perspektive moči, ali kot raje rečem, da se izognemo tej zmedi – vrlin, opogumljanje v pogovoru, skratka, da to ni le pogovorna praksa, temveč tudi praksa delovanja, ukrepov in povsem stvarnih, pa tudi nestvarnih, preureditev.

Vzemimo primer, kakor ste ga navajali v razpravi, in ga z malo domišljije dopolnimo. Prijateljica ima težave v šoli. Ima slabe ocene, učiteljica jo je vzela na piko, grozi ji, da bo razred ponavljala, ali celo, da jo bodo vrgli iz šole.

Raven pogovora. Kot prijateljici, se o njenih težavah pogovarjata. Tolažita se, šimfata učiteljico, ki jo je vzela na piko, iščeta rešitve, razmišljata o tem, kako bi se lahko bolje naučila, kako bi se lahko postavila zase pred učiteljico, snujeta taktike, kako povedati za težave staršem itn.

Podpora. Skupaj poizvesta, kaj se je treba naučiti. Posodite ji zvezke, knjige. Skupaj se učita. Gresta skupaj na pogovor k učiteljici.

Pomoč. Inštruirate jo v predmetih, ki jih obvladate. Stopite do učiteljice in ji pojasnite situacijo in se dogovorite za dodatna izpraševanja. Napotite oz. usmerite jo k šolski svetovalni delavki, s katero se poznate, saj ste sodelovali pri nekem skupnem projektu.

Koordinacija (oskrbe). Zagotovite inštrukcije od sošolk oz. sošolcev, ki dobro obvladajo gradivo. V razredu naredite majhno zbiralno akcijo, da si kupi knjige, ki ji manjkajo. Dogovorite se s predsednico razreda, da opozori razredničarko, da jo imajo nekateri učitelji na piki. S starši se dogovorite, da jo ne bodo izpisali iz šole in v času, ko bo popravljala ocene, ne bodo preveč obremenjevali z delom doma. Zraven pa poskrbita za rekreacijo in sprostitev, določita čas in aktivnosti, ki jo bodo razbremenjevale.

Premestitev. Ker so razmere doma neznosne, se za čas intenzivnega učenja prijateljica preseli k vam. Skupaj gresta med prvomajskimi počitnicami se učit na vaš vikend. (Varianta B – se preseli v internat ali v stanovanjsko skupino; varianta C (lahko tudi v kombinaciji z B) – ker ima na šoli tako zelo slab sloves, se »prešola«).

Ali pa primer iz doma za stare (z malo domišljije dopolnjen). Stanovalka se ne razume s svojo cimro. Imata drugačen življenjski slog, ena gre zgodaj spat, druga gleda televizijo; ena ima rada pospravljeno, druga razmetava. Pogosto se sporečeta itn.

Pogovor. Stanovalka se s svojo stisko in pritožbami oglasi pri socialni delavki. Pogovarjata se tako o stiskah, ki jih doživlja, kakor tudi skupaj iščeta možne rešitve – bodisi v tem, kako se bosta s sostanovalko dogovorili o boljšem sožitju, bodisi o tem, kako se lahko situaciji bolje prilagodi. Raziskujeta tudi možnost formalne pritožbe, o možnostih preselitve v drugo sobo.

Podpora. Socialna delavka informira stanovalko o možnostih pritožbe, ki stanovalka pri njej v pisarni spiše in se pri tem posvetuje s socialno delavko. Skupaj se pozanimata pri glavni sestri o prostih mestih in sobah. Socialna delavka večkrat obišče sostanovalki, da bolje spozna situacijo in tudi da se lahko mimogrede kaj pogovorijo in morda kaj uredijo.

Pomoč. Socialna delavka pokliče glavno sestro in se dogovori za preselitev k drugi sostanovalki. Varianta B: zagotovi ji dodatek za tujo postrežbo in pomoč – tako da si lahko privošči nadstandard enoposteljne sobe. Varianta C: ker preselitev trenutno ni možna (ali pa ker socialna delavka presodi, da bo v drugi sobi spet ista situacija – kar je lahko le opravičilo za nezmožnost prve J) se pogovarja skupaj z obema, kako se bolje razumeti in skupaj živeti.

Koordinacija oskrbe. Ker se v pogovorih izkaže, da je neznosnost življenja v istem prostoru, le ena izmed težav, ki jih stanovalka doživlja, se odločita s socialno delavko, da bosta naredili osebni načrt. Ta poleg cilja preselitve v drugo sobo, zajema tudi več izhodov iz doma (v spremstvu), udeležbo v več dejavnosti v domu in bolj intenzivno družabno življenje, več stikov z vnuki in pa, v času do preselitve, nekoga, ki bo posredoval v sporih dveh sostanovalk.

Premestitev. Preselitev v drugo sobo. Lahko tudi v drug dom ali pa nazaj domov. V slednjem primeru z osebnim paketom storitev, ki bo stanovalki zagotavljal oskrbo, ki jo  potrebuje in zaradi katere je sploh prišla v dom.

***

Kljub temu, da bi morda kdo drug postavil kakšno od naštetih dejavnosti v sosednjo kategorijo, naj bi ta primera dobro ponazarjala tako prehod iz ene stopnje intenzivnosti posega v drugo, kakor tudi logiko, ki velja na eni ravni, na drugi pa ne.

Iz teh dveh ponazoritev je tudi razvidno, da, ko »prestavimo« v intenzivnejšo stopnjo posega, lahko prenesemo oz. nadaljujemo z dejavnostmi nižje stopnje, le da zdaj dobijo drugačen predznak oz. so drugače umeščene v celoten sklop dejavnosti. Prijateljici se namreč še vedno pogovarjata, posvetujeta in svetujeta, vendar zdaj tudi o tem, kaj bosta zares skupaj naredili, kako bosta v svoje akcije vključili še druge, ali celo na kakšnem drugem kraju. Vsaka povečana stopnja intenzivnosti vključuje torej dejavnosti manj intenzivnega posega.

Seveda pa velja tudi obratno, da vsaka manjša stopnja, po definiciji, ne more vsebovati bolj intenzivnih posegov, oz. jih lahko vsebuje le kot posredno posledico svoje lastne intenzivnosti – npr. prijateljici v pogovoru uvidita, da je »prešolanje« najboljša rešitev in potem prijateljica v težavah zamenja šolo, vendar to stori sama, brez podpore, pomoči ali koordinacije svoje prijateljice. A to lahko stori le, če ima za kaj takega dovolj moči (če je pa nima, jo pa bodo drugi vrgli iz šole – brez večjega upora).

Razlika v moči je torej ključ prehoda z ene stopnje na drugo. Gre za razlike v moči med močjo, ki jo človek dejansko ima in ki jo potrebuje, da bi uresničil svoje želje oz. cilje, hkrati gre za razliko v moči med tistim, ki mu pomagajo in agentom pomoči, pa tudi razliko v tipu moči, ki jo generira neka stopnja intenzivnosti posega.

Izhajamo iz tega, da torej prehod z ene intenzivnosti na drugo označujejo primanjkljaj moči, nuja dodatne moči in iskanje novih virov moči in njihova uporaba.

Vir moči v pogovoru je srečanje – z enim ali več sogovorniki, ki odpre prostor za razmislek in za širjenje zavesti o možnostih delovanja. Gre za zgolj osebno okrepitev, ki izhaja iz medsebojnega spoštovanja, perspektive vrlin (moči).

V podpori je vir moči moč drugega, torej gre za dodajanje moči z navzočnostjo v realnem življenjskem svetu človeka, ki je podpore deležen.[1]

Pri pomoči je vir moči tudi moč drugega, a je ta investirana. Bodisi tako, da pomočnik deluje kot pooblaščenec človeka, ki mu pomaga – na primer, prijateljica se gre pogovarjat z učiteljico; bodisi tako, da je investicija v moč pomočnika družbena ali celo institucionalna. Pri uporabi tega vira pomoči gre za nadomeščanje (primanjkljaja) moči oz. za prenos moči na drugega, uporabo moči pomočnika v interesu pomaganega.

Pri koordinaciji oskrbe gre za vire zunaj življenjskega sveta človeka, ki je je deležen, pa tudi zunaj odnosa pomoči. To so navadno institucionalni viri (denarne ali storitvene dajatve), lahko pa tudi viri, ki so na razpolago v življenjskem svetu drugih ljudi. Gre za organizacijo moči, njen uvoz oz. posredovanje (brokerstvo) in redistribucijo.

Pri premestitvi gre tudi praviloma za institucionalne vire, ko gre za strokovno pomoč, pri neformalni pa večinoma za alternativne vire, torej druge vire, ki zamenjajo, tiste, ki jih je človek doslej uporabljal. Vendar v tem primeru ne gre za nadomeščanje moči, kot gre pri odnosu pomoči, temveč za priključitev na te alternativne vire, nadomeščanje »mesta« oziroma, še zlasti kot gre za institucionalno premestitev, prav tistih osnovnih virov za življenje (streha nad glavo, hrana). Ker gre za premestitev, lahko rečemo, da gre za »presaditev« - torej črpanje iz povsem drugih virov kot v prejšnjem življenjskem svetu. Če gre za premestitev emancipatornega značaja, za preselitev – torej zapuščanje nekega življenjskega prostora z namenom večje samostojnosti, neodvisnosti (npr. od staršev, šefa ipd.), gre za velik korak k totalni okrepitvi, medtem ko če gre le za premestitev oz. namestitev v institucijo, pa (sicer ob pridobitvi življenjskih virov) za totalno izgubo moči – redukcijo na predmet pomoči.

Zgornja primera sta se razlikovala v tem, da je v enem šlo za neformalno, v drugem pa za formalno pomoč. Videli smo, da je logika prestavljanja iz ene stopnje v drugo bolj podobna kot različna. Podobno tudi funkcionalne vloge, ki so jih pomočniki (prijateljica in socialna delavka), prevzemali. A smo videli, da so med njimi tudi razlike, ne le ceremonialne, temveč tudi razlike v moči.

Videli smo tudi, da so pogosto izidi lahko res okrepitveni, lahko pa so seveda tudi »razkrepitveni«. Dvojnost možnih izidov, ki je na prvi pogled zelo očitna pri premestitvi – razlika med premestitvijo kot emancipacijo in institucionalizacijo – zasledimo tudi na manj intenzivnih stopnja poseganja v življenjski prostor.

O tovrstnih dvojnih možnih izidih in premenah vlog formalnih in neformalnih pomočnikov v naslednjem blogu.

---

[1] Eventualno tudi za posojanje moči, ko gre za vzajemno, tovariško pomoč, pri kateri načelna simetrija odnosov zagotavlja »vračanje uslug«.