četrtek, 30. september 2021

Za kaj ali koga smo odgovorni? (Labirinti odgovornosti 3)

Ko se vprašamo o tem, za kaj smo odgovorni, v vsakdanji miselnosti navadno pomislimo na svoja dejanja.[1] Praviloma naj bi ta dejanja bila plod zavestne odločitve.[2] Vsaj taka, za katera smo odgovorni. Če kolikor-toliko zavestne odločitve ni, gre bolj za dogodke kakor dejanja. Značilnost dogodkov je, da se zgodijo, jih ne delamo, naredimo (jih pa lahko ustvarimo?).[3] Običajno pa se pojem odgovornosti veže na naloge in obveznosti – torej na dejanja, ki so nam naročena, torej dejanja, katerih subjekt nismo, smo pa njihov izvajalec oz. agens. Kar nas pripelje do drugega vprašanja, ki določa odgovornost – komu smo odgovorni (o tem malo pozneje).

Drug razred oz. register tega, za kar smo lahko odgovorni so stvari in ljudje. Na eni strani gre tudi pri teh za odgovornost, kaj s stvarmi in ljudmi počnemo, torej dejanja v zvezi z njimi. Na drugi strani pa gre pri predmetih, ki imajo telesno eksistenco (ki obstajajo kot v prostoru določljiva in končna telesa), za možnost manipulacije z njimi, še bolj pomembno za razpravo o odgovornosti, pa tudi za njihovo lastninjenje oz. prilaščanje. Lastnost lastninjenja je bržkone tudi eden izmed konstitutivnih elementov odgovornosti. A konstituira jo prvenstveno odgovornost do drugega.[4] Zunanja odgovornost do drugega nastane takrat, ko uporabljamo, upravljamo ali kako drugače razpolagamo z lastnino drugega. Za nastanek kategorije odgovornosti sta torej nujna pogoja odtujitev in lastnina.



Ko gre za zadeve, ki ne obstajajo telesno, poleg dejanj denimo: stanja, situacije, razmerja, se glede odgovornosti zanje znajdemo v zagati. Na eni strani ni dvoma, da smo za situacije in razmerja, v katerih smo udeleženi, vsaj deloma odgovorni, na drugi strani pa netelesnost teh »stvari« onemogoča razpolaganje z njimi in njihovo določno prilaščanje. Da bi to lahko storili, jih moramo tako ali drugače postvariti, opredmetiti. Postvaritev oz. opredmetenje je torej drugi pogoj za porajanje odgovornosti (ko gre za breztelesne predmete). Opredmetimo jih predvsem z besedami, a tudi drugimi zaznamki in oznakami, ki omogočajo metonimijo dejanja, konstelacije ali odnosa. Prevoz ni stvar, a ga za potrebe ustvarjanja menjalne vrednosti opredmetimo s prevoženimi kilometri – ali kako drugače, da lahko izdamo vozovnico, ki ga potem ponazarja ali celo izmeri.

Odgovornost za dejanja, pa tudi za situacije, razmerja in stanja, ne vpeljujejo dejanja sama po sebi, temveč njihovi učinki. A je odgovornost mera negativnih učinkov oz. posledic naših dejanj. Negativnih – bodisi v njihovi vrednosti, ki jih imajo za nas, predvsem pa za druge, bodisi v izostanku pričakovanih dejanj in njihovih učinkov. Za izdelke, zmage, dosežke, uspehe smo zaslužni, za neuspehe, izgube, poraze pa smo odgovorni. Odgovornost je torej anti-produktivna kategorija, »luzerska« kategorija poraza – izguba (oz. grožnja izgube)[5] pa je njen naslednji pogoj.

Ko gre za odgovornost za ljudi, so potrebne vse te premene, ki smo jih našteli – postvaritev, odtujitev in lastnina, izguba oz. negativne posledice. Ljudje sicer imajo telo, a imajo voljo. Redukcija ljudi na stvari torej pomeni odvzem volje oz. podrejanje njihove volje volji tistega, ki je odgovoren za njih. To je tudi pogoj odgovornosti.[6]

Ko smo analizirali podlago odgovornosti oz. za kaj ali koga smo lahko odgovorni smo pri vsakem možnem elementu ugotavljali pogoj odgovornosti. Pri dejanjih smo prišli do izgube (negativne posledice), pri stvareh do odtujitve, pri situacijah in razmerjih do postvaritve, pri odgovornosti za ljudi do odvzema volje, dogodki pa so nas opozorili na fenomen pripisovanja.[7]


Čeprav smo naštete pogoje izluščili pri posameznih elementih, lahko, vsaj poskusno, trdimo, da so ti pogoji splošni in nujni za vzpostavljanje odgovornosti za karkoli (in kogarkoli). Z drugimi besedami: da vzpostavimo odgovornost mora pretiti izguba oz. negativna posledica, zadeva mora biti vsaj toliko odtujena, da zadeva tudi druge, mora dobiti značaj stvari, ki z njo lahko razpolagamo in ki jih vzame voljo in ima možnost pripisovanja.

 


[1] Tako nam pravijo – od novega veka naprej v duhu protestantizma in kapitalizma.

[2] Odločitev je sicer dejanje – odločanja. Ni pa še dejanje, ki bi spreminjalo zunanjo stvarnost (ko se odločamo, da bomo nekaj storili). Je torej virtualno, vrlinsko dejanje, ki mu sledi dejansko ravnanje. Odločitev za nakup, še ni nakup, odločitev za obisk nekoga, še ni obisk.

Podobno velja za postavljanje ciljev, ki je osnovna značilnost osebnega načrtovanja. Gre pa med tema dvema dejanjema za pomembno razliko v tem, da je odločanje reaktivno dejanje, da če prav je odločanje lahko kot proces ustvarjalno, ne ustvarja nečesa novega, je bolj odzivanje na obstoječe možnosti, izbor vsaj dveh alternativ – od katerih je lahko v nekem trenutku ena bolj privlačna od drugih. Postavljanje ciljev je proaktivno dejanje, je več kot izbiranje alternativ, je njihovo ustvarjanje. Je produkt želje in ne predvsem razuma. Pri tem ne smemo želje razumeti kot nekaj, kar a priori obstaja v posamezniku, temveč v mašinskem povezovanju z drugim(i).

Seveda se odločanje in postavljanje ciljev v resničnem življenju prepletata – tudi tam navsezadnje nista eno in isto. Razmerje med odločanjem in postavljanjem ciljev, je treba še raziskati oz. dobro premisliti. Je pa jasno, da se pri postavljanju ciljev (in osebnem načrtovanju) vprašanje odgovornosti (akterja) ne postavlja, vsaj ne na tako zelo pereč način. Nosilec načrta sicer prav z dejanjem načrtovanja, prevzema odgovornost za svoje življenje in njegov potek, a je ta odgovornost eksistencialna, dejanska odgovornost je pri tistih, ki prevzemajo naloge, ki jih človek v načrt zapiše.

[3] Za naravne dogodke ne verjamemo, da jih ustvarijo božanstva in zanje ni nihče odgovoren. (Zdaj sicer vidimo, da so nekateri naravni dogodki pač posledica globalnega segrevanja, ki je človekova odgovornost, ta odgovornost pa je kolektivna.) Podoben status naravnega dobi tudi nehotno dejanje v stanju neprisebnosti. V kazenski zakonodaji velja, da ni zločina, če ni subjekta. Ker subjekt manjka, ga mora (v klasičnih shemi) ustvariti psihiatrija. V novem pojmovanju, ki se trudi, da človeku ne bi vzeli subjektivnosti, gre za novo kvalifikacijo odgovornosti oz. za oporo, da človek odgovornost obdrži. Na ravni vsakdanjih manjših »naravnih dogodkov, kakor so kolcanje, kihanje, prdenje ipd. sicer nimamo težav pripisati dogodka konkretnemu človeku, a se ta lahko opraviči in se s tem distancira od svojega dejanja, vzpostavi razliko med (naravnim) dogodkom in njegovo osebo, celo osebnostjo. Lahko pa tudi svoje dejanje poskuša prikriti in ustvari v svetu otrok igro »kdor ga zvoha, ta ga spoha«.

[4] Na ravni uporabne vrednosti, nas paradoksno, če gre za zares osebno lastnino, lastniško razmerje do predmeta, lastnina načeloma odveže odgovornosti do drugih in tudi do predmeta. Kako ravnamo s predmetom, ki je izključno naš in namenjen izključno lastni uporabi, se zares nikogar ne tiče. V potrošniški, hiperprodukcijski družbi smo postali odgovorni sicer za predmete, ki si jih ne lastimo več – za odpadke in odplake.

Odgovornost za nek predmet nastane, ko mu pripišemo menjalno vrednost. Proizvajalec in prodajalec morata, denimo, dati garancije za predmet, ki ga ponudita na trgu. V tem primeru je kupčeva odgovornost pravilna uporaba predmeta – če naj garancijo hoče kdaj uveljaviti – ali pa če mu tako veleva neka zunanja instanca – avto mora biti tehnično brezhiben, če naj ga uporabljamo na javnih cestah.

[5] Odgovornost nas, če je postavljena pred neželenim dogodkov, svari pred izgubo, jo torej preprečuje, s tem pa tudi, da bi zares postali »luzerji«. Dasiravno pa možnost izgube vpelje. Antiproduktivna nota kategorije odgovornosti je v defenzivnosti – toliko se bojimo poraza, da nas zmaga več ne zanima. 

[6] Ta pogoj seveda velja za ljudi, a velja do neke mere tudi v drugih zadevah, ki smo jih zgoraj našteli kot take, da se zanje vzpostavlja odgovornost. V situacijah in razmerjih obstaja volja, a je ta volja sestavljena – ne le iz kombinacije volj udeležencev, temveč tudi iz okoliščin, materialov, shem, ki v njih delujejo. Celo za stvari, ki imajo svojo težo in potencialno silo pa moč, lahko ugotavljamo, da v stiku s človekom, še posebej, če jih je človek ustvaril, imajo nekaj podobnega volji, svoj namen, pa tudi moč, kar je posebej očitno pri strojih. Avto ima namen in moč hitrega premikanja. Kot naprava je tudi odgovoren za nesrečo, ki se zgodi zaradi prevelike hitrosti, a mu te odgovornosti ne pripisujemo, pripisujemo jo človeku za volanom. V mašinskih sestavah, ko pride do vprašanja odgovornosti, pravni diskurz išče odgovornega subjekta (navadno človeka, najraje posameznika), če ga ne najde gre za dogodek in ne za dejanje. Še bolj natančno – ne gre za kaznivo, krivdno dejanje ali za prekršek, temveč za nesrečo.

[7] Česar nismo natančneje obdelali.

torek, 28. september 2021

Odgovornost brez odgovarjanja (Labirinti odgovornosti 2)


Odgovornost je v prvi vrsti funkcija formalne organizacije, je pa tudi pojem, ki se pojavlja v vsakdanjih interakcijah. V prvem primeru govori o nalogah, vlogah, pristojnosti itn., ki jih v neki organizaciji prevzamemo. V vsakdanjem življenju pa to besedo slišimo pogosto kot očitek, da nečesa nismo (prav) naredili, da smo izneverili pričakovanja, kot jih sicer implicitno definira nek sorodniški, partnerski, tovariški, delovni odnos. Izrečemo jo tudi kot opozorilo – navadno o tem, da se je v interakciji treba ozirati še na kaj drugega, kot zgolj na to, kar se v njej neposredno dogaja. Ko žena, denimo, možu očita, da ni »odgovoren oče«, ga ne opozarja zgolj na konkretni spodrsljaj, ki se mu je pripetil, temveč priklicuje, sicer nedefinirano, splošno podobo tega, kaj naj bi oče bil.

Vedno, ko se s pojmom odgovornosti srečamo, nastane težava kafkovske sorte. Odgovornost je namreč izredno kompleksen pojem, z množico možnih pomenov, večinoma takšne vrste, ki predpostavlja neko virtualno instanco, navadno célo vrsto njih, po katerih se moramo ravnati. Vemo, da nekdo od nas nekaj v neki situaciji pričakuje, a ne vemo pravzaprav kdo (komu smo zares odgovorni), pogosto pa tudi ne, kaj od nas pričakujejo.

***

Napačno bi bilo domnevati, da odgovornost pomeni, kakor naj bi beseda sama pravila, »zmožnost ali sposobnost odgovoriti (odgovarjanja)«.[1] Glagol »odgovarjati« sicer razumemo predvsem, kot govorno dejanje, ko nam nekdo postavi vprašanje, ali kot dejanje, potezo, ki se sledi dejanju ali potezi drugega (npr. odgovoriti na pismo), celo kot uporniško besedičenje podrejenega.[2] Šele potem kot dolžnost ali obvezo »odgovarjati« za nekoga ali nekaj oz. pred nekom ali nečim. Samostalnik »odgovornost« pa slovar definira povsem brez ozira na osnovni pomen glagola »odgovarjati« oz. samostalnika »odgovor«.

***

SSKJ pojasnjuje »odgovornost« na pet načinov. Morda se prav odsotnost dejanja odgovarjanja (odziva na vprašanje, potezo) kaže kot skupni imenovalec slovarskih razlag. Ta osnovni pomen nadomestijo razlage, ki temeljijo na odnosu do norm, na dolžnosti, obveznosti, na posledicah (predvsem negativnih), pojasnjevanju, utemeljevanju, skrbnosti, slovar jo navaja kot sopomenko, sinonim za »nalogo«, »obveznost«. Slovenski jezik (kakor mnogi drugi) vzame v pojmu odgovornosti dejanju odgovarjanja prav bistvo tega početja, njeno neposredno in dejansko refleksivnost – odzivnost na konkretna dejanja, dogodke. Refleksivnost kategorije odgovornosti, če temu lahko še tako rečemo, je posredna in virtualna. Nanaša se na norme, na zahteve in, tudi če je lastna oz. osebna, na možne posledice, ki lahko šele pridejo. Je lastni odziv na nekaj, kar (še) ne obstaja (posledice) oziroma na neoprijemljive in netelesne instance, ki glede na norme (ne pa na lastna dejanja) nekaj pričakujejo, navadno celo zahtevajo. Poleg (predpisanih) dejanj zahteva od svojega subjekta (tega, ki ji je podvržen) odziv opravičevanja, utemeljevanja, skrbnosti in skrbi.[3] 

Pojem odgovornosti, kot ga definira slovar, torej vzpostavlja virtualno sfero (ki priključuje nosilca odgovornosti na abstraktne dispozitive podrejanja) in postavlja človeka v a priori podrejen položaj do njih. Kot tak, pojem odgovornosti ni v prvi vrsti interakcijska – psihološka, sociološka ali socialna kategorija, temveč je predvsem politična, pravna oz. pravno-ekonomska kategorija.

Odgovornost je predikatna kategorija v smislu, da določa dejanja oziroma kvalificira dogodke. Tako jo določata njena posvečena predmeta – kot smo ugotavljali je subjekt odgovornosti le simulaker osebka – predvsem komu smo odgovorni, pa tudi za kaj smo odgovorni. Starševske odgovornosti ni, če ni otrok oz. če niso zanje odgovorni. Odgovornosti ključnega delavca ni, če ni odgovornosti za uresničevanje uporabnikovih ciljev, za njegovo splošno blaginjo in za to, da bodo drugi upoštevali njegovo ali njeno voljo. A predmet tega, za koga ali kaj smo odgovorni, vzpostavi le osnovo vrste odgovornosti, dokončno jo oblikuje tisti ali tisto, komur smo odgovorni. Ta določa predikatno vrednost odgovornosti. Če smo kot starši odgovorni predvsem otrokom (in povratno sebi kot staršem), smo pa tudi hkrati odgovorni zdravstveni oblasti, da otroke cepimo, šolski, da se otroci naučijo pesmico in naredijo domačo nalogo itn. Kot ključni delavci smo odgovorni predvsem uporabnikom, čigar ključni delavci smo, smo pa tudi odgovorni timu, v katerem sodelujemo – in sicer ne tako, da prilagajamo ravnanje uporabnika zahtevam tima, temveč je naša odgovornost, ne le do uporabnika, temveč tudi do članov tima, da zagovarjamo uporabnikovo voljo, ojačamo njegov ali njen glas, da ga drugi slišijo. Če nam prvi predmet – za koga ali kaj smo odgovorni – daje podlago odgovornosti, nam jo drugi – komu ali čemu smo odgovorni – oblikuje in usmerja.

Viri

Adorján, András (1989). Black is OK!. Batsford.

Adorján, A. (1993). The way it all started … Black is OK! – A quaterly that fights against dogmas, superstition and prejudices of ALL KINDS. Zero – complementary issue, marec 1993, str. 2–5.


[1] Tako so poskušali redefinirati pojem odgovornosti v humanistični psihologiji, konkretneje Fritz Perls v Gestalt terapiji. V angleščini je videz, da je temu tako, še bolj zavajajoče očiten – »respons(e)-ability«. Gre predvsem za poskus subverzije pojma, ki je pravzaprav pojem gospodovalnosti, je upor zoper nedoločno avtoritarnost. Gre pa tudi za psihologizacijo te sicer družbene kategorije. Kot domislica in psihološki eksperiment je za našo razpravo, čeprav ponesrečen, lahko tudi produktiven. Upira se namreč »razosebljanju«, ki jo ta pojem predpostavlja – predvsem prelaganju, nalaganju, prevzemanju in veriženju odgovornosti za drugega, na drugega in od drugega. Pojem, ki je kafkovsko brez osebka (subjekta), vsaj za hip vrne akterju subjektiviteto, v dejanju pa ga, pa čeprav gre le za utvaro, osvobodi jarma, podrejenosti volji drugega. 

[2] Dejanje odgovarjanja oz. pojem odgovornosti avtomatično vpeljujeta sintakso podrejanja. Tisti, ki nekaj vpraša, ima pobudo, kakor jo ima tisti, ki dobi pri šahu bele figure. Hkrati pa v tem primeru, pomeni, da podrejeni »ne sme odgovarjati«, kar pomeni imeti svojega mnenja, nasprotovati avtoriteti. »Odgovarjati« je prekršek zoper odgovornost. A biti črn, je u redu, pravi András Adorján (1989, 1993), znani madžarski šahist, velemojster, ki je zmagoval s črnimi figurami, hkrati pa to zanj pomeni tudi borbo proti vsem vrstam dogmatike in apartheida, vključno s tistim, ki ga je tudi sam doživljal in se kot aktivist za pravice uporabnikov psihiatrije proti njemu boril.

[3] Slednji del pričakovanega ali zahtevanega navadno poteka na način notranjega dialoga z instanco gospostva. Glasno postane bodisi kot upor zoper instanco, ugovor – ki postane resnično odgovarjanje – ali pa ko pride do sankcije, ko speča oblast pošlje svoje sle oz. biriče in zahteva – odgovor. V tistem hipu odgovornost še vedno ostane virtualna, se pa, kot je primer pri obsodbi na zaporsko kazen ali namestitvi v zavod, dejanske okoliščine radikalno spremenijo.

ponedeljek, 27. september 2021

Labirinti odgovornosti 1 - Črna

 


Že tako je odgovornost pomembna beseda (pogosto vroča tema) v vsakršni formalni organizaciji, v zavodih, ki se ukvarjajo z oskrbo ­– kar navadno pomeni tudi vsaj neko mero skrbništva nad stanovalci, pa je odgovornost k(o)ronski pojem.[1] V Črni še toliko bolj, je ključna beseda, ki nas pričaka na koncu vsakršne razprave, je pa najbrž tudi ključ, ki lahko odpre vrata za marsikoga.

Skrb o odgovornosti je v CUDV-jih primerjavi s posebnimi zavodi, kakor sta Dutovlje in Hrastovec, še bolj izražena. K temu prispevajo trije snopi momentov – nalepka in kariera, skrbnost pedagoške stroke in zavzetost staršev. Stanovalci Črne imajo namreč takšno nalepko, ki postavlja odklon od »normale« v zgodnja leta. V nasprotju z »duševnimi bolniki«, ki se jim življenje zaplete v starostni dobi, ki je vsaj nekoliko odmaknjena od otroštva, se začne kariera uporabnika, pogosto tudi stanovalca, že v otroštvu. Vstop v »kariero« je torej posledica spoznanja odklona, ne pa življenjske prelomnice, krize.[2] V njihovi karieri se formalno skrbništvo posledično večkrat ne vzpostavi z odvzemom poslovne sposobnosti, temveč s podaljševanjem statusa otroka in starševskih pravic.

Gre tudi za ustanovo, ki je bila sprva namenjena izključno otrokom. To je pomenilo, da so v začetkih svoje varovance ob polnoletnosti odpustili – navadno premestili v zavod za odrasle (npr. iz Dornave v Hrastovec).[3] Sčasoma pa so jih obdržali kar pri sebi – najprej kot ljudi s podaljšanim otroštvom (do 26. leta), potem pa kot stanovalce, ki niso več predmet vzgoje in izobraževanja, temveč predvsem oskrbe (oz. natančneje namestitve). A čeprav gre zdaj za ustanove, v katerih so nameščeni predvsem odrasli ljudje in je v njih ostala le peščica takih stanovalcev, ki so otroci v ozkem pomenu besede, je pomen pedagoške stroke v tovrstnih zavodih ostal prevladujoč. V njih je nastajala defektologija (zdaj specialna pedagogika). Pedagoški model, še bolj pa defektološki, je soroden medicinskemu v tem, da predpostavlja, da stroka ve bolje, kaj morajo »učenci« doseči, znati, kako se vesti; kaj je prav in kaj narobe.[4] Za našo razpravo pa je pomembna tudi podobnost v pokroviteljski vlogi strokovnjakov in osebja, ki je v pedagoški inačici »medicinskega modela« v nekaterih potezah še bolj izražena (saj gre za otroke!).

Umetno podaljšano otroštvo in z njim skladna pedagoška usmeritev ojačata navzočnost staršev oz. sorodstva. V primerjavi z vzgojnimi, pa tudi posebnimi zavodi, v katerih stanovalce njihovi sorodnik pogosto odpišejo (če ne prej, ob namestitvi v zavod), so tu starši v povprečju bolj zavzeti za dobrobit svojih potomcev.[5] Delitev odgovornosti je bolj podobna delitvi v šoli, kjer so učitelji odgovorni za tisti del otrokovega življenja, ki ga preživi v ustanovi, starši pa za tisti, ki ga preživi zunaj (in za splošne zadeve). Več je možnosti za prelaganje odgovornosti (»prepucavanje«), a tudi za skupno delo ali vsaj sodelovanje. Ne glede na to, ali gre za povezovanje ali ločevanje, takšna dinamika postavlja vprašanje odgovornosti na bistveno bolj poudarjen način.

Viri:

ZUDV Dornava (b. d.) »Zgodovina zavoda«. ZUDV Dornava, Zavod za usposabljanje, delo in varstvo dr. Marjana Borštnarja (spletna stran: O zavodu/ Zgodovina zavoda), dostopno na: http://www.zavod-dornava.si/index.php/zgodovina-zavoda.html 20. 9. 2021.

Kostnapfel J. (1996) Marjan Borštnar. V: J. Kostnapfel (ur.) Slovenski psihiatri. Radovljica: Didakta, str. 157–163.


[1] Pojavi pa se pogosto tudi v vsakdanjih izmenjavah. Navadno kot očitek, opozorilo. Več o tem v naslednjih blogih.

[2] Je pa začetek kariere življenjska prelomnica, kriza, ki jo spoznanje, diagnoza odklona sproži – večkrat prav za starše.

[3] Prvi tovrstni zavod je nastal tako, da so v Dornavo leta 1953 preselili 67 otrok iz Hrastovca (ustanovljen 1947). Glej spletno stran zavoda Dornava.

[4] Sorodstvo modelov potrjuje konkretna genealogija defektologije v Sloveniji. Med glavnimi ustanovitelji te stroke je bila psihiatrija. Marjan Borštnar je bil med ustanovitelji zavoda v Dornavi, prav tako tudi med pobudniki in ustanovitelji defektologije na takratni Pedagoški akademiji. Bil je sicer tudi med ustanovitelji šole za socialne delavce (tudi predavatelj) (Kostnapfel, 1996), socialno delo pa je tudi v zgodnjem obdobju v znanstveno teoretični zasnovi temeljilo na medicinskemu modelu (t. i. terapevtska usmeritev v socialnem delu značilna za tisto obdobje).

Bolj kot zgodovinska genealogija je merodajna podobnost, vzporednost modeliranja. Tako v medicinskem kakor v splošnem pedagoškem modelu se obravnava ravna po vnaprej postavljenih vrednostih in odklonu od njih. Če jih »učenec« oz. »bolnik« ne dosega, je napaka v njem. Povezava med že tako podobnima modeloma, je v defektologiji prav ta napaka, defekt. Medtem ko pedagogika definira, kaj bo človek moral znati, pa medicina definira v čem je človekova (biološka, psihosocialna) nezmožnost, da bi to znal. Socialni model, na drugi strani, ne pomeni prevlado socialne stroke, temveč postavitev težišča na družbene ovire, ki onemogočajo doseganje želenih ciljev. Pa morda še bolj to, da si cilje v svojem življenju postavi človek sam, ne pa neka njemu nadrejena instanca.

V zavodski stvarnosti razlike med zdravstvenim in vzgojno-izobraževalnim modelom skorajda ni opaziti. Tako posebni zavodi kot CUDV-ji delujejo kot totalne ustanove. Razlika je, da v enih oddelke – torej konkretno organizacijo življenja v zavodu – vodijo medicinske sestre, v drugih pa pedagoški delavci. Medtem ko je specialno pedagoška služba v Hrastovcu služba, ki zagotavlja svoje storitve vsem oddelkom, ima tako vlogo oz. funkcijo v Črni zdravstvena služba. Z drugimi besedami: pedagoška stroka je z nastankom CUDV-jev vzpostavila do neke mere avtonomijo nasproti medicini, a je v smislu modeliranja življenja v ustanovi ostala na istem. Šolski model je prav tako institucionalen, kot je bolnišnični. Razlike so v niansah. Med pomembnejšimi in konkretnimi je ta, da imajo CUDV-ji en vir financiranja več (poleg zdravstva in sociale še izobraževalni) in s tem omogočajo več različnih dejavnosti in tudi sicer bolj bogato oskrbo.

[5] Glede na nalepko, ki jo dobijo, gre tako pri otrocih z raznimi nalepkami kakor pri ljudeh s psihiatrično nalepko za predpostavko (predsodek) »disfunkcionalnih družin«. Ne glede na veljavnost takšnega predsodka oz. na to, da to ne drži za mnoge stanovalce, pa to vpliva na vzorce povezovanja, ki jih s sorodniki vzpostavi osebje. Kakor velja tudi v nasprotno smer, da je osebje ustanove, kakršna je Črna, bolj dojemljivo za sporočila, predloge, celo sodelovanje s sorodniki. Bi pa lahko postavili hipotezo, da obstaja nekolikanj  »razredne« razlike med tipi zavodov. Morda so posebni zavodi poleg tega, da vanje stopajo odrasli ljudje, ki jih v povprečju laže odpisati, tudi bolj zavodi za revne, neuke ljudi, ki so že tako brez moči, preprosto zgolj odlagališča, na katera parkirajo ljudi, ki nimajo prostora pod soncem. Medtem ko so zavodi, kot je Črna, morda v uporabi bolj za tisti del prebivalstva, ki ima več družbene moči, več ugleda (ki ga nočejo zapraviti s tem, da ne skrbijo več za svoje otroke).