[V tem blogu analiziram pričakovanja in bojazni oz. izzive za okolje zavoda v preobrazbi][1]
Bližnji - približevanje
Nekaterim bližnjim se s preobrazbo življenje ne bo zares spremenilo. Nekateri bližnji, ki so ob namestitvi v zavod svoje ljudi odpisali, jih pozabili, bodo pri tem vztrajali. Tudi nekateri stanovalci v takih primerih ne bodo hoteli z njimi obnoviti stikov. Nekatere bo navzočnost v skupnosti, večja geografska bližina, prevrednoten status in bolj vsakdanji način življenja spodbudil k pogostejšim stikom, pri nekateri celo za njihovo celostno obnovo.[2] V tem primeru, kakor tudi v primerih, ko so vzdrževali tesne stike tudi med bivanjem v zavodu, se jim bo življenje zelo spremenilo. V dobrem in v slabem.
V vsakem primeru so pričakovanja bližnjih, da ne bodo ostali sami z uporabnikom, da se ne bodo ponovile obremenilne, negotove in nesmiselne situacije, ki so pripeljale do namestitve v zavod.[3] Da bodo imeli oskrbo, podporo tudi v primeru, da jih sprejmejo nazaj, a tudi sicer, da bodo preskrbljeni. Nekateri tudi pričakujejo, da bodo v novih razmerah sodelovali pri »oskrbi«, da se bodo po svojih močeh in volji vključevali v procese podpore in razvijali stike tako ali drugače. Pričakujejo tudi, da bodo imeli v delavcih naklonjene sogovornike, sodelavce, da bodo ti stiki bolj osebni in manj uradni.
Bojazni bližnjih gredo torej vsaj v dve smeri. Da jih novonastala situacija ne bo preobremenila, na drugi strani pa, da bo za njihove bližnje poskrbljeno. Nekateri se bodo tudi ustrašili, ko jih bomo povabili k sodelovanju, saj se nimajo za strokovnjake na tem področju in imajo pred strokovnjaki in zaposlenimi strahospoštovanje, tremo.
Izziv za bližnje je torej, kako se vključiti v oskrbo in se pri tem znosno obremeniti, biti koristen in prispevati k temu, da bodo njihovi bližnji živeli bolje. Ta izziv je še toliko večji in pomembnejši za tiste, ki bodo povabili bližnje k sebi.
Akterji v neposrednem okolju – vključujoča skupnost
Tem se tudi ne bo življenje (bolje rečeno delo) radikalno spremenilo, bodo pa imeli postopoma več in več dela tako z uporabniki kakor z zaposlenimi oz. z zavodom kot organizacijo. Tudi narava sodelovanja naj bi se predvidoma spremenila. Službe na terenu naj bi se bolj neposredno vključevale v samo izvajanje oskrbe (ne le dajale mnenja, urejale virtualne zadeve ipd.).[4] Podobno velja tudi za akterje, katerih poslanstvo ni oskrba in ki so denimo že ceremonialno sodelovali ob posebnih priložnosti. Ti bodo ponekod vključevali v svoje kulturne, proizvodne, izobraževalne in druge dejavnosti tudi uporabnike preobraženega zavoda.
Pričakovanja akterjev v skupnosti so na eni strani »altruistična«, imeli bodo priložnost pokazati se v ugodni luči, kot humana skupnost, ki sprejema povratnike[5], bodo pa imeli tudi bolj »sebične« interese, pričakovali bodo, da povratniki v skupnost sabo prinesejo tudi »doto«. Ta se lahko izkaže v tem, da skupnost pridobi nekaj novih virov, infrastrukture, dostopnosti strokovnjakov za širši krog ljudi. Lahko se kaže v tem, da bodo videli priložnost za razvoj novih dejavnosti, storitvene organizacije za razvoj novih storitev, proizvodne pa za krepitev njihove proizvodnje s koristnim zaposlovanjem, pa tudi s promocijo, ki jo lahko pomeni takšno sodelovanje.
Bojazni, ki smo jih srečali v Divači, in se bodo verjetno še kje ponovile, niso toliko bojazni pred stanovalci per se. So izraz protislovij v neki skupnosti, ki jih prihod novincev razkrije in ki jih skupnost hoče razrešiti na njihovih plečih.
Tudi ko se bojazen ne izrazi tako silovito, v večini stikov lahko pride do nelagodja, saj ljudje in predstavniki akterjev ne vedo dobro, kako stopiti v povezave z zavodom, ki sicer bil nekaj ločenega, na robu skupnosti, pa tudi s stanovalci, ki še vedno nosijo na sebi stigmo.
Preseči to nelagodje ali celo bojazen, je verjetno eden od glavnih izzivov akterjev v skupnosti. Konkretneje – poleg občega človeškega smisla morajo najti tudi bolj priročen smisel. Vklopiti se mora v njihovo siceršnje delovanje, hkrati pa ga tudi delno spreminjati.
Za zavod pa to predstavlja veliko izzivov. Najprej mora zavod skupnost »spoznati« na drugačen način, kot jo je spoznaval poprej. Spoznati mora zaveznike (in nasprotnike), dinamiko v skupnosti, vrednote in kulturo bivanja v njej. Detektirati mora vire, ki so v skupnosti na razpolago za vključevanje uporabnikov, pa tudi za skupno delo zavoda in skupnosti onkraj oskrbe povratnikov. Izumiti mora načine, kako vključiti skupnost v življenje, odločanje, načrtovanje pa tudi izvajanje oskrbe.[6]
Oblast – nov obraz
Težko je govoriti o življenjskem svetu oblasti, saj ne gre za organizem, ki bi zares in dejansko živel. Lahko pa pričakujemo, da se bo v neki manjši meri spremenilo življenje nekaterih uradnikov na ministrstvu ali kakšni drugi zavodu nadrejeni instanci. Od potrjevanja zahtevkov, posredovanja navodil in smernic so se morali že zdaj premakniti v skupno izumljanje načinov, kako nekaj izpeljati, kako spremeniti regulacijo ali jo primerno obiti oz. uporabiti za nove načine dela in dejavnosti.
V tako amorfnih strukturah je tudi teže govoriti o dejanskih pričakovanjih ljudi. Po uradni plati naj bi si želeli, da projekt uspe, da ima Slovenija kaj pokazati, pa tudi s tem ministrstvo. (Nekateri si želijo tudi nasprotno, saj bi uspeh projekta spodbujal celovitejšo reformo, to pa bi v veliki meri spremenilo utečena razmerja in način delovanja nadrejenih instanc). Bolj izražena in oblikovana pričakovanja imajo do preobrazbe tisti uradniki, ki so se v proces bolj vključevali (verjetno so se vključevali tudi tisti, ki jih to tudi sicer bolj zanima). Ti od preobrazbe pričakujejo, da bo imela demonstracijsko vrednost, da bo pokazala, da se da delati drugače. Pričakujejo tudi razvoj novih storitev in služb, ki bodo prispevala k bogatejši pokrajini socialnega varstva in sorodnih panog. Pričakujejo, verjetno, tudi nove obrazce upravljanja in nove metode dela. Manj so njihova pričakovanja vezana na konkretne ljudi, ki so v zavodu.
Bojazen nekaterih uradnikov je torej, da se bo ustvaril nov red ali celo »nered«, ki ga ne bodo več tako obvladovali kot prej. Bojijo se tudi, da ne bi šlo kaj narobe, za kar bi bili »objektivno« oni odgovorni. Ta bojazen je bila v preteklosti morda bolj lastna političnemu delu oblasti kakor administrativnemu. Slednjega bolj ogroža dinamičnost procesa, nova vprašanja in razmerja, ki načenjajo inertnost aparata. V nekem momentu namreč preobrazba zavoda tudi začetek preobrazbe temeljnih predpostavk (birokratske oblasti).
Preobrazba zavoda je torej za oblast izziv sama po sebi. Izziv sprejmejo bodisi tisti, ki hočejo tudi sicer nekaj spremeniti, bodisi tisti, ki se jih to dotakne povsem po človeški plati – najbolje oboje.[7] A obeh je malo oz. jih je težko v oblastnih in upravljavskih strukturah najti. To pa je izziv za zavod, kakor tudi sicer vključevanje odločevalcev v dejanski proces, v resnično življenje.
Občinstvo – kako postati igralec
Za splošno javnost (verjetno tudi za širšo strokovno?) velja, da se v njenem življenju ne bo veliko spremenilo, ostala bo občinstvo, ki kdaj pa kdaj opazi ali pa spremlja početje zgoraj naštetih akterjev. Imeli bodo sicer več stikov z ljudmi, ki so zdaj spravljeni v zavodih, zgubili bodo nekaj predsodkov, morda jim bo tudi pomagalo v njihovem življenju pri ravnanju v situacijah, ki so mejne namestitvi v zavod.
Pričakovanja javnosti lahko skonstruiramo na dveh polih. En je, da s tem, kljub prehodu v skupnost ne bodo imeli veliko odpraviti, da je to zadeva strokovnjakov in tistih, ki jih nekaj takega neposredno zadeva. Drug, nasproten pol pa je izraženo zanimanje za nekaj izjemnega (kot se kaže, denimo, v umetniški produkciji). To je za javnost tudi izziv. Za zavod oz. udeležence preobrazbe pa je velik izziv obveščati javnost o poteku, a tudi o zastavkih in učinkih preobrazbe.
Velik del občinstva bo ostal občinstvo, manjši del bo stopil na sceno in se prelevil v igralce. A preobrazba ni igra, da igralcem mine čas, temveč je namenjena tudi občinstvu, in sicer na tak način kot je to pri eksperimentalnih in uličnih gledališčih, da jih povabimo v igro.[8]
Sklici
Flaker, V. & Rafaelič, A. (2023). Dezinstitucionalizacija II: nedokončana. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.
Flaker, V., Mali, J., Kodele, T., Grebenc, V., Škerjanc, J., & Urek, M. (2008). Dolgotrajna oskrba: Očrt potreb in odgovorov nanje. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.
Goffman, E. (2019). Azili: eseji o socialni situaciji duševnih bolnikov in drugih zaprtih varovancev. Ljubljana: Založba /*cf.
Rafaelič, A. & Flaker, V. (2021). Dezinstitucionalizacija I: neskončna. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.
[1] Lahko štejemo, da je besedilo nastalo tudi v okviru raziskovalnega programa »Socialno delo kot nosilec procesov družbenega vključevanja in socialne pravičnosti v Sloveniji – teoretske podlage, metodološke in metodične usmeritve in zgodovinski razvoj« (številka: P5-0058) pa tudi raziskovalnega projekta »Dolgotrajna oskrba ljudi z demenco v teoriji in praksi socialnega dela« (številka: J5-2567), ki ju financira ARRS.
[2] Za primer takšnega obnovitvenega procesa ob preselitvah v Hrastovcu gl. Flaker in Rafaelič (2023, str. 192).
[3] »Dramo institucionalizacije« in njene posledice za tkivo odnosov med udeleženimi smo opisali v Dolgotrajni oskrbi (Flaker idr., 2008, str. 36–66). Tam smo dopolnili Goffmanova (2019, str. 135–144) opažanja o odtujitvi med bližnjimi, ki se zgodi ob hospitalizaciji.
[4] Lokalni psihiater je, denimo, med najbolj vključenimi akterji iz okolja. Vendar je njegovo oz. njeno delo omejeno na predpisovanje zdravil, podajanje mnenj ipd.
[6] Konceptualno oz. shematsko je to skoraj nemogoča naloga, saj gre za nepregledno mrežo raznorodnih akterjev. Predstavnik skupnosti v telesih upravljanja ni dovolj za to, kar bi radi, da bi se zgodilo. Tudi če bi bilo dovolj, pa ostane vprašanje njegove baze – koga predstavlja, kako dobi svoj mandat od skupnosti ipd. Zato se je treba izziva lotiti bolj pragmatično. Obstajata dve možnosti – ena je sprotno vključevanje akterjev v skupnosti v dejavnosti zavoda tam, kjer jih potrebujemo, druga pa je vključevanje zavoda v dejavnosti in telesa v skupnosti.
[7] Za pomen osebne angažiranosti ljudi iz političnega ali administrativnega spektra gl. Rafaelič in Flaker (2021, str. 240–245).
[8] V klasični delitvi vlog uporabnike večkrat obravnavamo kot občinstvo igre strokovnjakov. Tudi to »občinstvo«, ki naj postane del občestva, mora v procesu preobrazbe stopiti na sceno, postati glavni akter preobrazbe. Izziv št. 1.
Ni komentarjev:
Objavite komentar