[Nadaljujem z izzivi preobrazbe v življenjskem svetu udeležencev. Tokrat o spremembah, ki jih bodo doživljali strokovnjaki in tehnično osebje.][1]
Spremenilo se bo tudi delo strokovnjakov.[2] Spremembe ne bodo toliko v ritmu dela kolikor v načinu, deloma tudi vsebini, predvsem pa v pojmovanju svojega dela. Več bodo na terenu – bodisi tam, kjer bodo uporabniki živeli, bodisi v dogovarjanju z akterji v skupnosti, manj bodo v zavodu (ali centrali, ko zavoda fizično več ne bo), manj bodo skriti v svojih pisarnah (morda jih celo ne bodo več potrebovali).[3] Bolj bodo povezani z drugimi strokovnjaki in delavci – bodisi v skupnih razvojnih projektih bodisi v odgovornosti za delovanje območnih timov. Svojega strokovnega dela bodo manj opravili neposredno z uporabniki (individualno ali skupinsko), pač pa bodo svoje znanje in spretnosti morali posredovati svojim sodelavcem z nasveti, inštruktažo v konkretnih situacijah, v delovanju timov in z izobraževanjem. Manj se bodo trudili »popravljati« ljudi, več se bodo trudi omogočati njihove dejavnosti, uresničevati njihove prioritete itn.
Tvorna pričakovanja strokovnjakov so, da bodo s prehodom imeli več možnosti za razvijanje svojega znanja in spretnosti. Pričakujejo tudi več timskega dela in sodelovanja z drugimi profili.[4] Tudi to da bodo laže uveljavili perspektivo svoje stroke in da bodo laže opravljali svoje resnično delo.[5] Pričakujejo, da bodo v novem sistemu imeli več avtonomije, a tudi to, da bodo bolj udeleženi v vodstvenih funkcijah in procesih odločanja.
Bojazni strokovnjakov so menda predvsem pred izgubo moči in strokovne identitete.[6] V resnici pa gre za premeno, reartikulacijo teh dveh vrlin. Dobijo drugačno moč in strokovno identiteto. Iz moči, ki je navzven pasivna, pa tudi navznoter rigidna in neustvarjalna, naj bi se s preobrazbo spremenila v bolj produktivno moč, v moč povezovanja z zunanjimi akterji za skupno delovanje v skupnosti – v prid uporabnika po tudi v korist skupnosti. Vodilni delavci s tem pridobijo ugled in številne sodelavce in zaveznike. S tem pa lahko okrepijo izvorno poslanstvo svoje stroke – na način in z vidika svoje stroke – zdravstveno, psihološko, socialnodelovno, delovnoterapevtsko, fizioterapevtsko pomagati ljudem, da bolje živijo.[7]
Strokovnjaki se tudi bojijo, tokrat upravičeno, da bodo imeli več dela, da se bodo morali bolj angažirati, da bodo imeli z uporabniki preveč tesne stike. Tu so, gledano ozko ekonomistično, seveda na zgubi – za isti denar bodo delali več. Tudi če se strinjamo, da je strokovnjake in delavce v socialnem varstvu treba bolj in izdatneje nagraditi, sploh pa nagraditi njihov dodaten trud in vložek pri spremembah, pa je nagrada še nekje drugje – vidijo, da je njihovo delo produktivno, da ljudje bolje živijo.
Glavni izziv za strokovnjake v procesu preobrazbe je torej ustvariti novo strokovnost. Iznajti nov način dela in strokovne drže, ki bo izhajala predvsem iz mandata, ki ga dobi od uporabnika, ki bo omogočala sodelovanje z drugimi strokovnjaki, ki bo spodbujala povezovanje s skupnostjo. Izziv je torej, kako oblikovati izvorno poslanstvo neke stroke na način, ki bo pripraven za delo v skupnosti. Velik izziv je tudi timsko, skupno delo – in kako v timu opravljati za stroko nespecifična opravila in vendar ohraniti perspektivo svoje stroke in jo posredovati drugim, jim jo dati na voljo in uporabo.
Tehnično osebje – posebne službe ali integracija v območne
Lahko si mislimo, da se bo življenje tehničnega osebja v primerjavi z drugimi zaposlenimi najmanj spremenilo, a ne vemo natančno koliko manj in na kakšen način. Predvidevamo pa lahko, da bodo spremembe opazne in občutne. Predvidevamo lahko tudi za nekatere skupine dva precej različna scenarija. Za tiste, ki skrbijo za prehrano, denimo, glede na to, da bo to del gospodinjskega življenja uporabnikov zunaj, si lahko zamislimo, da ne bodo več toliko uporabni, saj ne bo več centralne kuhinje in centralne nabave živil. V tem primeru bi bilo najbolj smotrno to osebje usposobiti za »gospodinje«, ki bodo, podobno kot zdaj varuhinje, sodelovale v vodenje posameznih gospodinjstev. Drug scenarij pa je, da kuhinjsko osebje obdrži svoje področje dela, če bo zavod v procesu preobrazbe razvil ali dostavo kosil na Krasu ali pa gostinsko dejavnost – v obeh bi se lahko zaposlili tudi uporabniki in obe bi lahko nekaterim uporabnikom ali stanovanjskim skupinam dostavljali obroke.
Podobno velja za vzdrževalne delavce, ki bodo lahko delo našli v skupnostnih enotah. Njihovo delo bo v tem primeru bolj hišniško – v smislu manjši popravil, občasnih obnov ipd. Bodo pa pri tem imeli več stikov in povezav s stanovalci in drugim osebjem. Če pa bo zavod razvijal dejavnost upravljanja z nepremičninami, pa bo potreb po takšnih storitvah, in tudi bolj zahtevnih, več.
Za administrativne delavce in delavke lahko predvidevamo, da bodo imeli vsaj toliko in zelo podobno delo, kot ga imajo zdaj. Lahko si mislimo, da pa bo organizirano nekolikanj drugače. Območne enote bodo verjetno potrebovale, če naj bi imele svojo avtonomijo, nekaj neposredne administrativne pomoči.[8] Računamo lahko, da bo, s spremembo finančnih tokov oz. individualizacijo financiranja storitev, računovodstvo imelo več dela z izračunom osebnih paketov storitev. Zato bodo morali bolje poznati delo in bodo imeli verjetno več stikov z uporabniki.
Glede na to, da gre za osebje, ki ni neposredno vključeno v osrednjo nalogo zavoda, so ostali v razmislekih in načrtovanju preobrazbe najbolj ob strani. Predstavljamo si lahko, da tak položaj vzbuja številne bojazni (ali pa naivno indiferentnost) glede prihodnosti, s tem pa tudi lahko porodi določen odpor do sprememb.[9]
Zato je za to skupino glavni izziv vključiti se v proces preobrazbe, sodelovati pri načrtovanju, hkrati pa se tudi bolj vključiti v procese oskrbe. Pri tem pa skupaj z drugimi graditi vizijo svojega dela v prihodnosti – po enem ali drugem scenariju oz. mešanici obeh.
Sklici
Flaker, V. (1997). Timi kot način interdisciplinarnega sodelovanja. Socialno delo, 36 (1), str. 3 –13.
Flaker, V. & Rafaelič, A. (2023). Dezinstitucionalizacija II: nedokončana. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.
[1] Lahko štejemo, da je besedilo nastalo tudi v okviru raziskovalnega programa »Socialno delo kot nosilec procesov družbenega vključevanja in socialne pravičnosti v Sloveniji – teoretske podlage, metodološke in metodične usmeritve in zgodovinski razvoj« (številka: P5-0058) pa tudi raziskovalnega projekta »Dolgotrajna oskrba ljudi z demenco v teoriji in praksi socialnega dela« (številka: J5-2567), ki ju financira ARRS.
[2] Izognili se bomo izrazu »strokovne delavke«. Gre namreč za tehnični in žargonski izraz, ki bolj označuje sektorsko hierarhijo, manj pa stopnjo kvalifikacije oz. kakšno posebno vednost. Z izrazom »strokovnjak« tu označujemo bolj izobražene delavce, ki imajo večkrat tudi vodstveno funkcijo.
[3] O ukinjanju pisarniškega dela v Hrastovcu gl. Flaker in Rafaelič (2023, str. 162–164).
[4] Ta pričakovanja so lahko včasih nerealna. Razvoj tima mora pogosto vzpostaviti realna pričakovanja do drugih strokovnjakov. S timskim delom in njegovo dinamiko se bomo podrobno ukvarjali pozneje. Za oris delovanja timov v preobrazbi Hrastovca gl. Flaker in Rafaelič (2023, str. 217–225); gl. tudi Flaker (1997).
[5] Kot že Goffman (2019, str. 93–94) opisuje, so strokovnjaki, predvsem tisti, ki ne poosebljajo smotra ustanove, večkrat razočarani, ker v ustanovi ne morejo opravljati svojega dela, svojega poslanstva. Ustanova s svojim redom in logiko prevlada nad logiko stroke. Npr. tisto, kar naj bi bilo svetovanje, se sprevrže v prepričevanje stanovalca, da naj se podredi redu ustanove. Kar naj bi bila terapevtska skupina ali skupnost postane tribunal za dodeljevanje ali odvzemanje privilegijev itn.
[6] Ta bojazen je imaginarna tako, kot sta tudi moč strokovnjaka in njegova identiteta v instituciji navidezna.
[7] Pri tem imajo strokovnjaki dve vrsti težav. Prva izhaja iz znanja, ki so ga prejeli in ki je nastalo večinoma v institucionalnih dispozitivih in v marsičem napačno razlaga in usmerja strokovnjake. Druga je iz splošnega obrazca storitvenih poklicev. Goffman (2019, str. 307–370) v sklepnem eseju o medicinskem modelu opisuje protislovje med izvorno, liberalno koncepcijo profesionalizma in sponami delovanja v totalni ustanovi, ki se mu morajo strokovnjaki prilagoditi. Prehod v skupnost sicer omogoča delno osvoboditev teh spon, povratek k liberalni koncepciji poklica, hkrati pa strokovnjaka povezuje s skupnostjo in mu to svobodo krni. Nova strokovnost mora torej temeljiti na eni strani v prestopu od popravljalne naravnanosti k ustvarjalni oz. k omogočanju, na drugi strani pa na močnejšemu mandatu uporabnika in odgovornosti njemu, navzlic močni povezanosti s skupnostjo in mandatom, ki jih od skupnosti dobi.
[8] V Hrastovcu smo npr. med preobrazbo dodelili pisarniško pomoč socialni službi – s tem socialne delavce razbremenili »papirologije«. Administrativna sodelavka pa se je kmalu priučila sociali in postala del tima, ki je tvorno prispeval tudi k »strokovnim« vprašanjem.
[9] »Kontrarevolucija« ob preobrazbi v Osijeku, je imela svoje oporišče v kuhinji.
Ni komentarjev:
Objavite komentar