Proces, polje in sozvočje ravni delovanja (Sklep in smernice – tri osi razvoja socialnega varstva 8)

Najbolj očitna rdeča nit ali celo skupni imenovalec ovir, pomanjkljivosti sistema in polja, ki ga opisujemo, je, da imajo udeleženci oz. akterji – od uporabnikov pa čisto do vrha piramide – manj moči.[1] So tudi čedalje manj ustvarjalni pa tudi, paradoksno glede na proklamirano storilnostno usmeritev sistema, čedalje manj produktivni. Med njimi je tudi čedalje manj sodelovanja.

Ustvarila se je nepregledna in nekonsistentna struktura. Prav poudarek na strukturi onemogoča tisto, kar je v socialnem delu še posebej pomembno – procese. Človeško življenje pa je bolj proces kot struktura.

Ostali smo fiksirani v svojih (predpisanih) vlogah. Obvladuje nas strah pred napakami, pred avtoriteto, ki pa je kafkovskega značaja.

Pristajamo na obstoječe stanje. A to ni varen pristan, temveč pokopališče ladij.

a veš, da smo bili leta dolgo v neke čudnem stanju, ko se mi je zdelo dobro, da se borim, da lahko delam socialno delo in sem se počutila OK, samo da mi še tega niso vzeli in bila vesela, da imam pri svojem delu mir, dejansko pa se nisem zavedala, kako zelo globo smo zabredli...zdaj počasi vidim, ko se začenja zbujati pravi duh, da smo še nižje, kot se mi je od daleč dozdevalo... [2]

Odgovor je torej mobilizacija, osebno, skupinsko, strokovno in človeško angažiranje v forumih, akcijah, aktivih, projektih itn. → GIBLJIVO GIBANJE

Tri osi – en proces, eno polje

Nevarna past, ki preži na nas, ko se lotevamo sprememb na teh treh oseh, je, da bi jih obravnavali le vsako zase, ločeno ene od druge – da bi izvedli mehanično dezinstitucionalizacijo, ne da bi hkrati in v povezavi z njo prenovili socialno delo na centrih za socialno delo; da bi se lotili prenove in oplemenitenja socialnega dela, ne da bi pri tem upoštevali njegovo vlogo pri prehodu v skupnost in uresničevanju ideje dolgotrajne oskrbe. Ali pa da bi vzpostavljali sistem dolgotrajne oskrbe, kot posebni tir socialne politike, ki bi bil ločen od socialnega varstva in drugih sektorjev, ne pa da bi jih integriral in preoblikoval.

Gre namreč za en proces, ki poteka na treh oseh in ustvarja enotno polje delovanja. Poudariti je treba, da pri tej spremembi ne gre toliko za nov sistem, novo strukturo, temveč gre za proces, ki poteka v konkretnem družbenem polju, v katerem delujejo raznolike in številne sile.[3]

Pri tem ima vsaka od osi svojo naravo in v proces prispeva na svojstven način. Vsaka na svoj način prispeva k uresničevanju ciljev, ki so skupni vsem trem osem – uresničevanju solidarnosti in svobode. 

 

Slika 3: Polje, ki ga ustvarjajo prenova centrov, dezinstitucionalizacija in dolgotrajna oskrba

Dolgotrajna oskrba je za zdaj ideja, virtualna paradigma, ki naj bi jo šele VZPOSTAVILI in ki naj bi poenotila, združila polje. Na eni strani uvaja nove obrazce oskrbe, nove pristope in novo pojmovanje upravičenosti. Na drugi pa nove načine zbiranja, pretoka in razporejanja (distribucije) sredstev.

Dolgotrajna oskrba, ki obstaja virtualno, naslavlja drugi dve osi, ki sta zasidrani v skupnosti in v njej stvarno obstajata. Pri tem obstoječi zavodi s PREOBRAZBO prispevajo k skupnim ciljem svoje človeške in materialne vire. Centri pa s PRENOVO socialnega dela pokrivanje terena in lokalno povezovanje akterjev. Ne gre torej za tri ločene procese, še manj za tri ločene segmente sistema. Ne gre niti za sistem, ampak za polje delovanja. Dolgotrajna oskrba ne sme postati še en tir delovanja sistema, ne sme podvajati, ampak združevati.

N. B. Resnični začetniki dolgotrajne oskrbe v skupnosti, so bili zavodi za oskrbo na domu, ki so jih ustanovili centri za socialno delo. Pa tudi gibanja, ki so vzpostavljala nove, skupnostne oblike (pogosto tudi s podporo CSD).

Točke in ravni delovanja za spremembe

Glavna usmeritev pri uvajanju spremembe, za katere se tu zavzemamo je ne pristajati na aksiome oblasti in vsakdanjosti – »tako mora biti«. Izhajati moramo iz etičnih imperativov – svobode, solidarnosti – postajati čedalje bolj človek. Pri tem pa uporabljati abstraktne sheme tako, da bodo izhajale iz življenjskega sveta (uporabnikov, skupnosti), ne pa da ga bodo urejale po svoje.

Pri tem pa stopamo v polje delovanja na povsem različnih točkah, delujemo na ravneh (platojih), ki imajo svojo lastno, med seboj različno, konsistentnost in logiko delovanja.

Slika 4: Ravni in točke delovanja za spremembe

Temelj in izhodišče sprememb mora biti svet v katerem živimo – predvsem uporabniki, a tudi izvajalci storitev – naš življenjski svet. Kriterij in merilo pa je pri tem moč, ki jo pridobimo, koliko smo se z nekim posegom okrepili (oz. nasprotno izgubili moči). Metode dela so način, kako ta cilj doseči, kako uresničiti avtonomijo → tako uporabnikov v razmerju do strokovnjakov, kot slednjih v razmerju do upravljavcev in financerjev. Oblike dela, v tem momentu predvsem oskrba po osebni meri in krepitev skupnosti so formalni produkt, ki oblikuje in povezuje dejanja v, za udeležence, smiselno in pregledno celoto in omogoča vpisovanje v sheme financiranja, povezovanja v sistem, strukturo, v proces in polje.

Polje prenavljamo in ustvarjamo lahko le deloma od spodaj, za zrelo delovanje polja je potrebna reforma sistema. Ta mora biti hkrati njegova demokratizacija. Konkretno mora biti utemeljena v življenjskem svetu (pravicah in »potrebah« – HOPS), oblikovana kot skupna vizija in strategija, njeni nosilci morajo biti kadri zavzeti za spremembe, udeležence se povezati v koalicijo za spremembe, ustvariti moramo ozračje, da so spremembe možne. Spremembe moramo ustvarjati v nenehnem  dialogu, ki mora postati tudi glavno orodje in značilnost delovanja na vseh ravneh. 

[V seriji blogov objavljam besedilo, ki je nastalo ob posvetu Tri osi razvoja socialnega varstva, ki ga je pripravila katedra za duševno zdravje na Fakulteti za socialno delo, 14. junija, 2022. Oblikoval sem ga sam, pri pripravi posveta in nastanku besedila pa so sodelovali še: Janko Cafuta, Vera Grebenc, Andraž Kapus, Vili Lamovšek, Lea Lebar, Juš Škraban, Mojca Urek, Marjan Vončina, Darja Zaviršek, Jelka Zorn in drugi.]   

Lahko štejemo, da je besedilo nastalo tudi v okviru raziskovalnega programa »Socialno delo kot nosilec procesov družbenega vključevanja in socialne pravičnosti v Sloveniji – teoretske podlage, metodološke in metodične usmeritve in zgodovinski razvoj« (številka: P5-0058) pa tudi raziskovalnega projekta »Dolgotrajna oskrba ljudi z demenco v teoriji in praksi socialnega dela« (številka: J5-2567), ki ju financira ARRS.

---

[1] Tudi pri tistih, ki imajo nominalno največ moči in od katerih (po kafkovsko) pogosto največ pričakujemo, se pogosto, ko se nanje obrnemo, izgovarjajo, da jih, čeprav soglašajo s spremembami, ne morejo (v tem trenutku) uveljaviti. Razloge najdejo bodisi v tem, da »zdaj ni pravi trenutek«, izgovarjajo se na druga ministrstva, ki pri projektu niso pripravljena sodelovati (navadno na finančno ministrstvo), trenutno pomanjkanje sredstev, nedorečenost zakonodaje, včasih celo na mednarodne dejavnike ipd.

[2] Iz odziva socialne delavke na diskusijo na FB.

[3] Koncept polja lahko razumemo v pomenu Lewinove teorije polja, lahko pa tudi kot bukolično prispodobo našega delovanja (tudi v skladu s konservacijskim imperativom zgoraj).

Izumljanje novega sistema za dostojanstvo človeka (dolgotrajna oskrba) (tri osi razvoja socialnega varstva 7)

Ideja sistema in zavarovanja za dolgotrajno oskrbo ni nastala zgolj zaradi demografskih sprememb (in razvoj dolgotrajne oskrbe je tudi prispeval k demografskim spremembam). K temu, da smo uvideli, da potrebujemo poseben sistem, s svojim zavarovanjem in novo paradigmatsko zasnovo, so prispevali še spremembe v kulturi vsakdanjega življenja, uporabniška gibanja in spremembe v pokrajini oskrbe (dezinstitucionalizacija). V nasprotju z ne tako zelo oddaljeno preteklostjo, zdaj živimo bistveno bolj individualistično, tradicionalne skupnosti, kot smo jih poznali, so se razkrojile. Hkrati pa so se krepila uporabniška gibanja, s tem pa tudi zavest o pravicah, ki jih imamo kljub bolezni, starosti, revščini in drugih osebnih značilnosti, ki nas potisnejo v razvrednotene družbene vloge. Dezinstitucionalizacija in druge spremembe v sistemu oskrbe, ki ukinjajo potrebo po institucijah kot prevladujočega socialnega korektiva, vpeljujejo razpršenost odgovorov in predvidevajo večjo stopnjo avtonomije – tako uporabnikov kakor izvajalcev storitev.[1]

Te (in druge) družbene spremembe so namreč znižale to, kar smo poimenovali prag subsidiarnosti. Še pred pol stoletja je dolgotrajna oskrba bila zasebna zadeva ljudi, ki so doživljali dolgotrajne stiske. Večina ljudi je s pomočjo lastnih virov (premoženja, iznajdljivosti, predvsem pa podpornih socialnih omrežij) poskrbela zase, ko so doživljali dolgotrajno stisko oz. potrebovali kontinuirano oskrbo. Formalne oskrbe (tipično namestitve v ustanovo) je bil deležen le tisti del, prebivalstva, ki teh virov niso premogli.[2] Z družbenimi spremembami se je dolgotrajna oskrba prelevila iz zasebne v javno zadevo. S tem pa tudi sama narava formalnih dajatev – iz subsidiarnih korektivov k univerzalnim pravicam.

Kako univerzalizirati pravico do nečesa, kar je za vsakega človeka nekaj posebnega, je med glavnimi konceptualnimi izzivi ustvarjanja novega sistema dolgotrajne oskrbe.[3] 

Izzivi dolgotrajne oskrbe

Poleg univerzalnosti dostopa do dajatev, in v povezavi z njo, uvajanje dolgotrajne oskrbe prinaša vrsto izzivov, ki so v marsičem nasprotni značilnostim delovanja obstoječega sistema. Oskrba naj bi postala zvezna (kontinuirana).  Bila naj bi tudi integrirana – utemeljena na transdisciplinarnem pristopu, ki naj bi socialne in zdravstvena, pa tudi druge storitve celostno povezoval. Dajatve v sistemu naj bi izhajale iz pravic in ne iz potreb oz. primanjkljajev posameznika. Med drugim in predvsem iz pravice do aktivnega in vključujočega življenja v skupnosti. Temeljila naj bi na oskrbi po osebni meri. Hkrati pa ohranjala tradicionalne in razvijala nove oblike neformalne oskrbe (hkrati pa prekinila familialistični slog oskrbe).

Oskrba po osebni meri

V mnogočem je oskrba po osebni meri srž uvajanja dolgotrajne oskrbe in dobro ponazarja njene temeljne storitvene usmeritve. 

 

Slika 2: Tri dimenzije in tri drže pri zagotavljanju oskrbe po osebni meri

Utemeljena je na treh perspektivah in treh držah naravnanosti. Za njeno uveljavljanje je ključno prevzemanje perspektive uporabnikov (torej ne delovati iz perspektive strokovnjaka, institucije ali občestva). Izhajati mora iz perspektive vrlin (moči) in ne iz pomanjkljivosti, napak, defektov uporabnikov. Videti mora človeka na celostni način, upoštevati njegovo ali njeno življenje v celoti in ga ne drobiti na kose. Prizadevati si mora za okrepitev uporabnikov, za krepitev moči tako v njihovem življenju kakor tudi v vseh postopkih, ki jih je deležen. Namesto reaktivnega odzivanje na stiske uporabnikov (»gašenje požara«) mora biti proaktivna, ustvarjati vizijo boljšega življenja in vnaprej ustvarjati pogoje zanj (s tem pa tudi preprečevati stopnjevanje stiske). Mora omogočati bistveno večjo možnost izbire, a se pri tem ne sme zadovoljiti le s pasivnim izbiranjem, temveč mora, skupaj z uporabniki, nove storitve ustvarjati tako, da bodo ustrezale prav njej ali njemu. Dolgotrajna oskrba je proizvodnja, še več – ustvarjanje oskrbe, ne zgolj potrošnja obstoječe ponudbe.

Skupnost kot ključni element dolgotrajne oskrbe

Neformalna – sorodstvena, sosedska, stanovska in prijateljska oskrba – je bila v tradicionalnih skupnostih izključni način zagotavljanja »dolgotrajne oskrbe). Kljub družbenim spremembam in tudi imperializmu formalne oskrbe je še vedno – tako v pomenu kvantitete kakor kvalitete – ključni element oskrbe. Kljub temu in zaradi, lahko bi rekli, obsedenosti s formalno platjo uvajanja sistema in zavarovanja za dolgotrajno oskrbo, temu ključnemu fenomenu posvečalo le malo dejanske pozornosti, pa še ta je navadno zgolj konceptualna. 

Pomembno je odgovoriti na izzive in vprašanja:

-          Kako vključiti neformalne oskrbovalce v formalne oblike oskrbe in še bolj, kako naj se formalni oskrbovalci vključujejo v neformalne podporne mreže?

-          Kako zagotoviti sistematično in tudi sprotno podporo neformalnim oskrbovalcem, preprečiti preobremenjenost in izgorevanje?

-          Kako na pameten način in z občutkom integrirati, združiti dva načina oskrbe, ki imata sicer dve povsem različni logiki delovanja?

-          Kako nadomestiti (formalno in neformalno) skrbništvo kot osnovni obrazec oskrbe?

-          Kako doseči, da bo skupnostna oskrba več kot zgolj oskrba v skupnosti?

Skupnostna oskrba je v izhodišču pomenila, da namesto ustanov skupnost postane glavni akter oskrbe. Sčasoma je predikatni prislov postal lokativ. Zdaj skupnostna oskrba pomeni oskrbo v skupnosti – torej predvsem kraj izvajanja oskrbe, manj način izvajanja, skoraj nič pa o tem, da bi bila skupnost izvajalec dolgotrajne oskrbe. To si je v individualistični paradigmi pomoči skorajda nemogoče zamisliti. Pa vendar stvar je precej preprosta in izvedljiva.

Gre namreč za krepitev skupnosti, za vložek v skupnost in s tem posredno v njene kapacitete za oskrbo njenih članov. To lahko storimo na dva načina.

Prvi je klasičen in posreden – na ravni nacionalnih socialnih politik – večja dostopnost do stanovanj, pokojnine, ki omogočajo več kot preživetje, višji dohodki in prejemki, univerzalni temeljni dohodek, dostop do dela ali vsaj koristne brezposelnosti, vključujoče prostočasne in skupnostne organizacije. Vse to in še drugi takšni ukrepi bodo prispevale gradnike in gradiente k višanju praga subsidiarnosti (ki je tudi prag stigmatizacije), večji odpornosti prebivalstva in potencialom konkretnih skupnosti.

Drugi način je neposreden vložek v skupnost in v dolgotrajno oskrbo. Ponekod so, denimo, uveljavili periodične razpise skupnostnih mikro-projektov oz. vložke v skupnostno »infrastrukturo«. Organizacija skupnostnih prevozov, denimo, nadoknadi izpad javnega prevoza in pri potencialnih uporabnikih izostanek zasebnega prevoza (in prispeva k trajnostnem razvoju). Podobno lahko skupnostni socialni centri (medgeneracijski, intersekcijski, lahko se tudi razvijejo iz specialnih dnevnih centrov) lahko nadoknadijo propadanje družbene infrastrukture (zelo opazne na podeželju) in deloma nadomestijo osiromašenje neformalnih omrežij. Pri tem gre tudi za to, da takšni projekti nadgradijo enodimenzionalnost formalne, državne ponudbe. Ob prevozih si potniki izmenjajo informacije, pomagajo en drugemu, navežejo pomembne vezi, če nič drugega pokramljajo (kar ne bi mogli če bi se peljali sami). Torej ne gre samo za prevoz ali v primeru socialnih centrov za »preživljanje časa« temveč za večdimenzionalno srečevanje ljudi, kar lahko ustvari skupno dobro.[4]   

[V seriji blogov objavljam besedilo, ki je nastalo ob posvetu Tri osi razvoja socialnega varstva, ki ga je pripravila katedra za duševno zdravje na Fakulteti za socialno delo, 14. junija, 2022. Oblikoval sem ga sam, pri pripravi posveta in nastanku besedila pa so sodelovali še: Janko Cafuta, Vera Grebenc, Andraž Kapus, Vili Lamovšek, Lea Lebar, Juš Škraban, Mojca Urek, Marjan Vončina, Darja Zaviršek, Jelka Zorn in drugi.][5]

 

Sklic

Lebar, L., Dremelj, P., Flaker, V., Rode, N., Mali, J., Peternelj, A., Smolej Jež, S., Rajer, C., Zadnikar, M., Krajnc, A., Galof, K., Milavec Kapun, M., Topolovec, N., & Kobal Tomc, B. (2017).  Priprava podlag za izvedbo pilotnih projektov, ki bodo podpirali prehod v izvajanje sistemskega zakona o dolgotrajni oskrbi. Ljubljana: IRSSV.

 

---

[1] Dolgotrajna oskrbe je v mnogočem le drugi obraz dezinstitucionalizacije in nasprotno – dezinstitucionalizacija je le ključni mehanizem uveljavljanja dolgotrajne oskrbe. Paradoks, ki se je pojavil v koronskem diskurzu, je, da so prav domovi za stare postali metonimija dolgotrajne oskrbe – pa čeprav sta v resnično antinomičnem razmerju.

[2] Med vire, ki jih za organizacijo lastne oskrbe, brez sodelovanja formalnih oskrbovalcev, sodijo tudi ustrezni kulturni vzorci, ki to omogočajo. V tem smislu institucionalna kultura, aksiom, da nekdo, ki potrebuje pomoč, sodi v ustanovo, kljub zadostnim človeškim virom v mreži in zadostnim materialnim sredstvom onemogoča, da bi si človek zagotovil ustrezno neformalno osebno asistenco oz. oskrbo.

[3] Na prvi pogled se to zdi nemogoča naloga. V pripravah na pilotiranje (Lebar idr., 2017), smo prišli do obetavnih rešitev, ki so bile sprejemljive za več strok in akterjev. Žal pa v pripravi zakona teh rešitev niso upoštevali tako, da bi se to poznalo.

[4] Bolj neposredno lahko kot akter v načrtovanju in izvajanju lokalnih načrtov dolgotrajne oskrbe delujejo lokalne akcijske skupine (LAS) za dolgotrajno oskrbo. Izkušnje s področja drog so tako dobre kot slabe.

[5] Lahko štejemo, da je besedilo nastalo tudi v okviru raziskovalnega programa »Socialno delo kot nosilec procesov družbenega vključevanja in socialne pravičnosti v Sloveniji – teoretske podlage, metodološke in metodične usmeritve in zgodovinski razvoj« (številka: P5-0058) pa tudi raziskovalnega projekta »Dolgotrajna oskrba ljudi z demenco v teoriji in praksi socialnega dela« (številka: J5-2567), ki ju financira ARRS.

Imamo tehnologijo – nimamo pa stroja (tri osi razvoja socialnega varstva 6)

V vseh teh letih smo izumili, uvozili in prilagodili, uvajali in preskusili številne metode in oblike dela oz. oskrbe (glej spisek zgoraj). Znamo delati v skupnosti, poznamo osnovne oblike oskrbe – tako vmesne strukture kakor osebne storitve, a imamo vedno znova težave, kako jih uveljaviti v praksi. Srečujemo se z vrsto ovir zakonskega značaja, v zvezi s pretokom sredstev, financiranjem sprememb, kulturnega značaja (skrbniška kultura, aksiomi izključevanja, …),  fragmentacije sistema in pa tudi povsem managerskega, organizacijskega registra (uvajanje demokratičnega vodenja, uporabniško soupravljanje). Za vsako od teh ovir posebej vemo, kako jo premagati, a se vse (povezane v medsebojnem delovanju) pogosto postavijo kot zid, ki ga je težko prebiti.

Dezinstitucionalizacija je pogoj demokratičnega občestva

Totalne ustanove so pravzaprav dediščina razsvetljenega absolutizma. Vzpostavljajo aksiomatiko oblasti, ki izhajajo iz osnovnih predpostavk podrejanja, lastnine, pogodbenih razmerij in človekove identitete.

Na tem registru je dezinstitucionalizacija upor zoper tako logiko obvladovanja življenja. Ne izhaja iz postulatov obvladovanja prebivalstva, temveč iz etičnega imperativa osvobajanja.

Dezinstitucionalizacija kot praksa osvobajanja na praktični ravni pomeni več stvari. V prvi vrsti je cilj tega emancipatornega projekta rekonstrukcija pogodbene moči uporabnikov oz. stanovalcev – da znova postanejo državljani, občani. To hkrati pomeni prehod od pretežno skrbniškega razmerja med pomočniki in uporabniki v pretežno zagovorniškega; na ravni metod pa uporabo takih, ki postavijo uporabnika na prestol in upoštevajo njegovo oz. njeno perspektivo. Naravo postopkov je treba preoblikovati iz ceremonij ponižanja v proslavljanje napredka. Materialna podlaga za metodični in postopkovni premik te sorte financiranje storitev na način, da denar spremlja uporabnika (ne ustanove) – npr. neposredno financiranje. Na organizacijski ravni mora takšne spremembe podpirati demokratizacija odnosov v organizacijah, demokratično vodenje in soupravljanje (uporabnikov in zaposlenih). Demokratizacija razmerij se mora poznati tudi v povezovanje med (inter) službami, ustanovami, sektorji in strokami tako, da bodo v službi uporabnika, določene skupine uporabnikov in skupnosti. Zdaj se namreč postavlja vprašanje: »Čigav je uporabnik?«, kar je odraz skrbniškega lastninjenja uporabnikov. V resnici pa smo mi uporabnikovi izvajalci in bi se vprašanje moralo glasiti: »Kako bomo stopili skupaj, da bomo potegnili voz, na katerem sedi uporabnik«, kar je bistveno počelo timskega dela (»team« → »vprega«), resnično timsko delo pa je gonilo sprememb in garant zveznosti in kakovosti storitev. Za resnično demokracijo in okrepitev uporabnikov (kakor tudi izvajalcev storitev in služb, ki jih izvajajo) je treba uvajati – ne le svetov uporabnikov, temveč skupščin, zborov, kot organa odločanja v organizacijah oskrbe. Da bi vse našteto dosegli je nujno ustvarjanje širokih koalicij v prid emancipacije uporabnikov in za spremembe v sistemih oskrbe.[i]

Gre torej na eni strani za spreminjanje pogleda, pristopa, načina delovanja – torej usmerjenosti, naravnanosti, na drugi pa za spreminjanje naravnav – ureditev, organizacijskih obrazcev in strukture. Zato je potreben domišljen, dialoški in dinamičen management sprememb (ki ga moramo šele razviti). Zagate pri uveljavljanju dezinstitucionalizacije na terenu, kažejo na splošni problem v sociali (ki smo ga naslovili tudi v zvezi s centri za socialno delo).

Management, upravljanje, vodenje v sociali mora biti socialno. Vzpostaviti je treba management, ki izhaja iz stroke (ne pa stroko podrejati managementu) in uporabnikov. Zaradi etičnih in praktičnih razlogov (razpršenost, avtonomija odločanja, boljši učinki …) mora biti vodenje demokratično in dialoško. Izhajati mora iz potreb na terenu (HOPS) ne pa iz političnih, stroškovnih, kvazi-strorilnostnih postulatov.

V tem trenutku na strokovni-politični ravni potrebujemo predvsem strategijo prehoda, ki bo rezultat široke konzultacije – kako uresničiti pravno in moralno obvezujoča 12. in 19. člen konvencije (2006).[ii] Strategiji mora slediti akcijski načrt z določnimi cilji in roki, te pa morajo spremljati lokalni in drugi parcialni akcijski načrti.

Za oblikovanje in uveljavljanje strategije in akcijskih načrtov potrebujemo na nacionalni ravni telesi (posvetovalno in operativno), ki bosta s polnimi pooblastili in konstantno spremljali, podpirali, korigirali in usmerjali dogajanje na terenu.

Za spremembe je potreben kadrovski vložek. Nujno je dobro izbrati in izobraziti kader, ki bo vodil spremembe (odločevalci, uradniki, direktorji itn.). Preobrazbo morajo voditi izpričani borci za pravice uporabnikov (Evropske smernice, str. 27).

[V seriji blogov objavljam besedilo, ki je nastalo ob posvetu Tri osi razvoja socialnega varstva, ki ga je pripravila katedra za duševno zdravje na Fakulteti za socialno delo, 14. junija, 2022. Oblikoval sem ga sam, pri pripravi posveta in nastanku besedila pa so sodelovali še: Janko Cafuta, Vera Grebenc, Andraž Kapus, Vili Lamovšek, Lea Lebar, Juš Škraban, Mojca Urek, Marjan Vončina, Darja Zaviršek, Jelka Zorn in drugi.][iii]

Sklici

Evropska  skupina  strokovnjakov  in  strokovnjakinj  za  prehod  iz  institucionalne  v  skupnostno oskrbo (2021), Skupne evropske smernice za prehod iz institucionalne v skupnostno oskrbo. Ljubljana: Inštitut Republike Slovenije za socialno varstvo. Pridobljeno 18. 8. 2022 s https://di.irssv.si/skupne-evropske-smernice

Flaker, V., Rafaelič, A., Bezjak, S., Ficko, K., Grebenc, V., Mali, J., Ošlaj, A., Ramovš, J., Ratajc, S., Suhadolnik, I., Urek, M., & Žitek, N. v sodelovanju z Dimovskim, V., Kastelicem, A., & Pfeifferjem, J. (2015). Izhodišča dezinstitucionalizacije v Republiki Sloveniji (Končno poročilo, verzija 3.2). Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Konvencija o pravicah invalidov (2006). Generalna skupščina Združenih narodov, 13. december 2006. Ur. L. RS 37/2008.

Rafaelič, A. & Flaker, V. (2021). Dezinstitucionalizacija I: neskončna. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

 

---

[i] Dezinstitucionalizacija ne more biti omejena le na sektor socialnega varstva. Potrebne so analogne spremembe v ustanovah, ki so v sektorjih zdravstva, šolstva in pravosodja.

[ii] Poleg neupoštevanja konvencije zoper družbeno onemogočanje, z nameščanjem v takšne strukture kršimo še

konvencijo o pravicah otrok, CEDAW, Ženevsko konvencijo in mnoge druge listine, ki jih je Slovenija podpisala (Flaker idr., 2015; Rafaelič in Flaker, 2021).

[iii] Lahko štejemo, da je besedilo nastalo tudi v okviru raziskovalnega programa »Socialno delo kot nosilec procesov družbenega vključevanja in socialne pravičnosti v Sloveniji – teoretske podlage, metodološke in metodične usmeritve in zgodovinski razvoj« (številka: P5-0058) pa tudi raziskovalnega projekta »Dolgotrajna oskrba ljudi z demenco v teoriji in praksi socialnega dela« (številka: J5-2567), ki ju financira ARRS.