Ustvariti okrepitveni postopek - misli ob diskusiji o dolgotrajni oskrbi

Da bi dolgotrajna oskrba bila anti-diskriminacijsko orodje, pa tudi zaradi povsem etičnih in pragmatičnih ozirov, mora biti postopek zasnovan, da deluje kot proslava napredovanja in ne kakor ceremonija ponižanja. Formalni postopki so namreč netelesne, statusne preobrazbe, v tem primeru iz zavarovanca v enakopravnega partnerja pri izvajanju storitev, iz nekoga, ki je zaradi svojih težav in stisk diskriminiran v vsakdanjem življenju, v nekoga, ki se vrne oz. ostane član občestva enakopravnih ljudi. Zaradi etičnih in estetskih razlogov je treba zahtevati, da so postopki vstopa v sistem dolgotrajne oskrbe skladni z njenim ciljem in namenom, vprašanje pa je, ali morebitni elementi postopka, denimo ocenjevalne lestvice, ki so s tem namenom disonantni, bistveno vplivajo na končni rezultat postopka v smeri, da človek zares postane z njimi tudi bolj odvisen, prikrajšan, zapostavljen.

V razpravi o vstopu v sistem dolgotrajne oskrbe nam ni v pomoč terminološka nenatančnost izraza 'ocena' in konceptualna nejasnost pojma potreb. Jasno je sicer, da moramo pri oblikovanju 'potreb' hkrati izhajati iz življenjske situacije upravičenca ('ocena stanja') in njegovih ali njenih osebnih prioritet oz. ciljev.[1] Ocenjevalne lestvice nam lahko pomagajo izmeriti prvo, ne morejo pa življenja natančno opisati, predvsem pa ne morejo neposredno zaznati življenjskih ciljev upravičenca.

Vsebinsko morajo postopki dolgotrajne oskrbe zajeti več področij. Morajo ugotoviti upravičenost, vsaj do dajatev, ki jih bodo prejemali, predvidoma pa tudi sploh do vstopa v sistem. Ugotoviti morajo obseg in vrsto potreb, ki jih upravičenci imajo, in skupaj z njimi ugotoviti, katere odgovore na te potrebe potrebujejo (iz nabora storitev dolgotrajne oskrbe in drugih sistemov).  Pred uresničevanjem načrta (izvajanjem storitev in uporabo sredstev) mora instanca tak osebni paket storitev potrditi. Po določenem obdobju izvajanja pa preveriti uspešnost, učinkovitost in kakovost izvajanja in potem načrt oz. bolje rečeno paket dopolniti, popraviti glede na izvajanje in novo nastalo situacijo.

Te, splošne, elemente lahko zložimo skupaj na več načinov. Ogledali smo si tri: novega nemškega in dva, ki bi ju lahko preskusili pri pilotiranju. Bistvena razlika med temi modeli postopka je v tem, da prva dva predvidevata »ocenjevanje potreb« z ocenjevalnimi lestvicami, tretji pa ne.  Tretji nakaže, da kvantitativno ocenjevanje potreb z lestvicami utegne biti redundantno, odveč. Pokazali smo namreč več tveganj, ki jih uporaba standardiziranih lestvic, prinaša – postvarjenje, onesposabljanje, oženje perspektive. Poleg subjektivnih prednosti, ki jih prinaša navezanost na staro paradigmo (navidezna gotovost in objektivnost ocene),[2] je morebitna prednost takih lestvic, da lahko ocenimo upravičenost relativno hitro v primerih, ko podrobno izdelan osebni načrt ni potreben. Tam je pavšalna ocena lahko prihranek časa oz. bližnjica do ocene, za kolikšno količino sredstev je človek upravičen. Tak primer je lahko, če naj bi človek optiral za sredstva v denarju in ne v storitvah.

Razliki med prvim in drugim modelom sta v tem, da drugi ne predvideva kategorij oskrbe in da »ocena potreb« z lestvicami ne določa višine dajatev. Višino dajatev določa načrt. To je sicer v nasprotju z ugotovitvijo iz prejšnjega odstavka, da za denarne dajatve ne bi potrebovali natančnega načrta. Sta sicer možna dva načina, kako to premostiti. Prvi je, da naredimo upravičencu načrt, ki bi predvideval dajatve v naravi in na njegovi podlagi izračunali, kolikšna je ustrezna vrednost v denarju. Drugi način pa je, da bi naredili načrt, ki bi upošteval, da storitev upravičenec ne bi »kupoval« pri formalnih izvajalcih, torej dejanski načrt razpolaganja s sredstvi.[3]

V vseh modelih je ključno orodje osebni načrt. V prvem je to konkretizacija in realizacija izhodiščnega okvirja obsega storitev na način, ki je prilagojen posamezniku in upošteva njegove ali njene posebne okoliščine, prioritete in želene načine oskrbe. V drugem je tudi orodje ocene količine storitev. V tretjem pa glavno in edino orodje ocene potreb, upravičenosti in načrtovanja odgovorov nanje.

Osebni načrt je torej orodje, ki zares vzpostavlja dejanske potrebe in odgovore nanje. S tem je tudi orodje, ki omogoča selektivno univerzalnost oz. univerzalnosti dajatev po osebni meri. Človek dobi tisto, kar potrebuje.[4] V prvih dveh modelih je tudi osebna korekcija splošno ugotovljenih potreb.

Dolgotrajna oskrbe bržkone nikoli ne bo postala univerzalna dajatev, lahko pa je univerzalno dostopna in univerzalno učinkuje za upravičence. Njeno siceršnjo univerzalnost lahko povečujemo na tri načine: z strukturnimi ukrepi, univerzalnimi za celotno družbo, s skupnostnimi akcijami, ki krepijo konkretne oblike solidarnosti v določenem okolju in možnostjo diskrecije načrtovalcev oz. vratarjev sistema, da glede na posebne okoliščine znižajo prag upravičenosti oz. dodajo dajatve (storitve ali sredstva), ki jih človek potrebuje, a jih sistem ne predvideva kot dajatve dolgotrajne oskrbe (t. i. »joker«, ki ga lahko načrtovalec vloži v načrt. S temi ukrepi bi se zmanjšala razdalja oz. razlika med individualnim in absolutnim pragom subsidiarnosti, zvišal bi se povprečni prag subsidiarnosti, morda celo absolutni.

Možnost diskrecije oz. »jokerja« bi morali predvideti v postopku, možnost spodbujanja solidarnosti in drugih skupnostnih odgovorov bi tudi lahko bila snov zakona o dolgotrajni oskrbi, prav tako bi lahko bila možnost strukturnih, splošnih anti-diskriminacijskih ukrepov, a ta verjetno le pogojno ali kot dolžnost države, da tako ukrepa. Ti ukrepi so ekvivalent preventivnim ukrepom v zdravstvu, le da jih je treba na področju dolgotrajne oskrbe jemati kot družbeni vložek (socialno investicijo) v večjo blaginjo, izenačevanje možnosti in krepitev solidarnosti.

V diskusiji o fenomenu subsidiarnosti (Flaker, 2016) smo ugotavljali, da ima krivulja subsidiarnosti dva presežna pola: tiste, ki dobijo bistveno več pomoči, kakor jo dajo, in tiste, ki bistveno več dajo kot dobijo. Dolgotrajna oskrba bi morala poskrbeti in za ene in za druge. Do zdaj smo govorili predvsem o prvih,[5] da bi zagotovili večjo univerzalnost, bi morali govoriti tudi o drugih, saj tudi neformalni pomočniki potrebujejo pomoč in podporo. Morda bi veljalo razmisliti tudi o posebnih dajatvah za pomočnike, morda celo osebnemu načrtu zanje.

Viri:

Flaker, V., Nagode, M., Rafaelič, A., Udovič, N. (2011), Nastajanje dolgotrajne oskrbe: ljudje in procesi, eksperiment in sistem. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Flaker, V. (2016), Kdaj po po.moč – vprašanje praga subsidiarnosti. Vito Flaker agenda [blog], ponedeljek, 22. februar 2016,  dostopno na: http://vitoflakeragenda.blogspot.si/2016/02/kdaj-po-pomoc-vprasanje-praga.html

Flaker, V. (2016b), Enačba upravičenosti do dolgotrajne oskrbe – prispevek k izdelavi metodologije vstopa v sistem DO ((izvleček iz Flaker, V., Nagode, M., Rafaelič, A., Udovič, N. (2011), Nastajanje dolgotrajne oskrbe: ljudje in procesi, eksperiment in sistem. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo; str. 189–193). Vito Flaker agenda [blog], sobota, 8. oktober 2016,  dostopno na: http://vitoflakeragenda.blogspot.si/2016/10/enacba-upravicenosti-do-dolgotrajne.html

 

---

[1] Če zgornje drži potem so 'potrebe' izvedena kategorija, ki je ne moremo zaznati same po sebi, ampak jo izpeljemo iz medigre resničnega (realnega, stvarnega) življenja, kakor ga nekdo živi, in virtualnega življenja ciljev in želj, torej življenja, ki bi ga nekdo hotel živeti. Upravičeno lahko postavimo vprašanje, ali je ugotavljanje  'potreb' sploh potrebno. Cilje, prav tako kot potrebe, tudi izvedemo iz življenjske situacije. Ali torej cilji niso dovolj za izdelavo osebnega načrta (in tako torej tudi za ugotovitev potreb, na katere je treba odgovoriti)? Pri osebnem načrtovanju so potrebe »vmesni produkt« med opisom življenjske situacije in postavitvijo ciljev. Večkrat se zgodi, da ugotovimo potrebe, a odgovor nanje ni prioriteta, človek si ne zastavi cilje, ki naj bi na potrebe odgovarjali, vsaj za zdaj ne. Zaznane potrebe, ki jih uporabnik-načrtovalec ne pretvori v cilje, ostanejo ostanek načrtovanja. V načrt jih sicer zapišemo, dodamo pa, da v naslednjem obdobju (do revizije) ne bomo nič s temi potrebami v zvezi ukrepali. Zapis takih potreb je pomemben, da lahko ob reviziji preverimo, ali je treba kaj v zvezi z njimi storiti v naslednjem ciklusu načrtovanja in izvajanja storitev. Znotraj samega postopka pa to postavlja vprašanje, denimo, količinskega določanja potreb – zares ima upravičenec več potreb, kot jih bo izvajanje načrta zadovoljilo. Zanje je načeloma upravičen, saj smo jih ugotovili, ne bo potreboval sredstev za uresničevanje ciljev, ki bi iz teh potreb izhajali. 

[2] V zameno pa dobimo predvsem le občutek objektivnosti in lažno gotovost ocenjevalca. Čeprav smo s standardizacijo postavk in ocenjevanja dosegli večjo objektivnost ocenjevanja, ne pomeni, da lestvice merijo nekaj objektivnega. Še vedno je to ocena, ki je po definiciji subjektivna. Predvsem pa si ne moremo od takih lestvic obetati, da bodo razkrile objektivne potrebe po oskrbi. Objektivna potreba po oskrbi (podpori, pomoči) strogo in dobesedno ne obstaja, potreba je po definiciji subjektivna. Objektivno pa obstaja v prostoru želja, odnosov in drugih stvarnih in nestvarnih okoliščin, ki porajajo potrebe. Na tem področju ne moremo povleči vzporednice z medicino, ki za subjektivno pritožbo ali bolečino, najde objektivnega povzročitelja bolezni v telesu.

[3] V prvem primeru bi veljala korekcija oz. znižanje zneska, ki v nemškem sistemu velja, če se upravičenec odloči za dajatev v denarju, v drugem pa bi veljal znesek, ki bi ga na podlagi načrta izračunali in ki bi bil nižji zaradi drugačne uporabe sredstev (neformalna pomoč, sivi in črni trg).

[4] To lahko izrazimo z enačbo upravičenosti, ki temelji na razliki med zaznanimi potrebami in potrebami, ki jih upravičenec že uresničuje (brez subsidiarnosti dolgotrajne oskrbe) in na razumnem odstopanju od standardnih odgovorov na potrebe (Flaker et al., 2011: 189—193; glej tudi Flaker, 2016b).

[5] V osnutkih zakonov je sicer nekaj pozornosti namenjeno tudi neformalnim pomočnikom, a naše diskusije so jih zanemarile.

Narava univerzalnosti dolgotrajne oskrbe – misli ob diskusiji o dolgotrajni oskrbi (8)

(preliminarna razprava)^[1]

Razmislek o vstopu v sistem dolgotrajne oskrbe in še posebej o tem, kako oblikovati upravičenost do nje, smo začeli z ugotovitvijo, da dolgotrajna oskrba kot javna dejavnost prehaja od subsidiarnosti k univerzalnosti. Kot v vseh univerzalnih sistemih (zdravje, izobraževanje) je tudi pri dolgotrajni oskrbi univerzalnost omejena. V univerzalnih sistemih je pravica univerzalna s tem, da ima vsakdo možnost vsaj pristopa, če ne dostopa k storitvam – vsakdo ima pravico do zdravniškega pregleda in vsakdo se sme vpisati v šolo. Niso pa vse dajatve univerzalnih sistemov brezpogojno dostopne vsem. V nasprotju z res univerzalnimi dajatvami (univerzalni otroški dodatek, univerzalni državljanski dohodek) so veliki univerzalni sistemi dajatev (zdravstvo, izobraževanje) pogojni, ali morda bolje rečeno – potencialni, zagotavljajo dajatve takrat, ko jih potrebujejo (in takšne kot jih potrebujejo).^[2]

Kaj bo nekdo v sistemu dobil, določijo strokovnjaki (zdravniki, pedagogi). V točki, kdo določa dajatve, je tudi paradigmatski premik, ki ga uvaja dolgotrajna oskrba, saj uporabnik določa, katere storitve potrebuje (strokovnjaki mu pri tem le pomagajo in ga pri tem podpirajo). Prav ta premik pa povzroča tudi težave pri določanju, do česa je človek upravičen oz. za postavljanje kriterijev upravičenosti.^[3]

Da bi omogočili univerzalno dojemanje dolgotrajne oskrbe, pa tudi določanje upravičenosti do nje, navadno izhajamo pri ocenjevanju potreb iz samostojnosti pri izvajanju dejavnosti. To je sicer korak naprej od ocenjevanja (ne)sposobnosti (ali drugih osebnih značilnosti), saj so dejavnosti nekaj, za kar moramo biti družbeno osposobljeni, za kar potrebujemo sredstva, sodelovanje drugih, spretnosti, ki se jih naučimo od drugih itn. In vendar, ko ločimo dejavnosti od konteksta njihovega izvajanja, jih pripišemo zgolj posamezniku, s tako abstrakcijo predpostavljamo posameznika, ki zmore ali ne zmore samostojno biti dejaven in ga torej vidimo bolj ali manj sposobnega. Z redukcijo dejavnosti na abstraktnega posameznika, tudi na videz odpravimo druge momente (dogodke, odnose, družbenih položaj), ki vplivajo na njegove ali njene potrebe.

Redukcija na dejavnosti, pa čeprav so dejavnosti ena od osrednih kategorij človeškosti, je gotovo epistemološka napaka – tako za razumevanje človeških potreb kakor tudi za metodiko dela z ljudmi. Morda pa so dejavnosti same zase za namen merskega inštrumenta ustrezen pokazatelj, prediktor količine potreb po oskrbi, ki naj bi jih nekdo imel. Da bi to ugotovili, je treba analizirati literaturo o merskih značilnostih tovrstnih lestvic, še posebej pripravljalne študije za NBA, pa tudi spremljati povezanost in soodnosnost (korelacijo) med merili samostojnosti pri izvajanju dejavnosti in drugimi momenti, ki lahko vplivajo na potrebe ljudi, ki doživljajo dolgotrajno stisko. Kot dopolnilo NBA bi torej morali izdelati merski inštrument, ki bi meril dimenzije potreb, ki jih osnovna lestvica ne meri (Slika 2: Poskus taksonomije potreb črno obarvane postavke).

Smiselno bi dejavnosti kot izhodišče dolgotrajne oskrbe nadgraditi s konceptom pravic. Namen dolgotrajne oskrbe ni zgolj omogočiti dejavnosti temveč odpraviti krivice, ovire, ki ovirajo dejavnosti, svobodno odločanje in udeležbo v skupnosti.^[4] V tem je dolgotrajna oskrbe prvenstveno anti-diskriminacijski sistem, sistem, ki odpravlja krivice in vzpostavlja izenačene možnosti za vse. Morda je prav v tem iskati njegovo univerzalno poslanstvo. Treba je torej poudariti anti-diskriminacijsko dimenzijo, ne le v uvodnih odstavkih zakona, temveč tudi tako, da bomo anti-diskriminacijsko načelo vgradili v postopke, ki omogočajo vstop v sistem. Dolgotrajna oskrba bi morala popravljati krivice, ovire, ki onemogočajo ljudem do enake mere uresničevati svoje osebne cilje, kot jih lahko uresničujejo ljudje, ki dolgotrajnih stisk ne doživljajo.

Toda, ali ni tako formulirana dolgotrajna oskrba tudi (le) socialni korektiv? Je, a sta njegova narava in namen drugačna od klasičnih socialnih korektivov. Vzemimo za primer klasičnega korektiva subvencije šolskih malic. Z njo sicer dosežemo, da učenec, ki je socialno prikrajšan, dobi tisto, kar dobijo učenci iz bolj premožnih družin. Hkrati pa učenca stigmatiziramo kot revnega in ne odpravimo njegove zapostavljenosti na drugih področjih – obšolskih dejavnostih, pri dostopu do virov znanja, statusa med vrstniki itn. Z brezplačno malico za vse učence, kar bi bila klasična in res univerzalna pravica, sicer odpravimo diskriminacijo, stigmatizacijo, ki jo socialni korektiv prinaša,^[5] ne odpravimo pa prikrajšanosti na drugih področjih. Za to bi potrebovali še niz ukrepov, kot so npr.: brezplačna letovanja, brezplačni treningi in druge obšolske dejavnosti, brezplačne inštrukcije (pomoč pri učenju) itn.^[6] Verjetno pa bi tudi z najbolj široko zastavljenim izenačevanjem možnosti ostale luknje, točke, v katerih bi bili nekateri otroci zaradi svojih socialnih in osebnih značilnosti zapostavljeni. To pa je argument za osebni pristop k splošni, univerzalni anti-diskriminaciji.

Kot kaže, univerzalni ukrepi, taki, ki veljajo za celotno populacijo, imajo lahko le parcialen, delen anti-diskriminacijski učinek – izenačijo njihove pravice le omejenem področju človekovega delovanja. Zato mora anti-diskriminacijski pristop, ob univerzalnih ukrepih, imeti tudi singularne, ki bodo konkretno izenačevali možnosti ljudi v njihovem dejanskem življenju in odpravljali dejanske mikro krivice.^[7] S tem uvajamo univerzalno anti-diskriminacijo za posameznika na vseh (za njega pomembnih) področjih.

Imamo torej vsaj tri vidike univerzalnosti. Minimalna univerzalnost je univerzalnost dostopa, maksimalna je, da neko dajatev prejme celotno prebivalstvo (in ne samo določene kategorije). Tretji vidik, komplementaren prvemu in suplementaren drugemu, pa je univerzalnost uresničevanja pravic na vseh področjih. 

Slika 1: Možnosti univerzalnosti dolgotrajne oskrbe

Dolgotrajna oskrba ne bo nikoli univerzalna dajatev države, saj to ni smiselno niti ni izvedljivo.^[8] Lahko pa ustvarimo sistem, ki bo univerzalen po dostopu do njega in ki bo s celostno obravnavo omogočal odpravljanje krivic na vseh življenjskih področjih. Pri tem je treba dostop pojmovati širše kot le fizični dostop, ideja o osebnem načrtovanju kot univerzalni pravici je, denimo ukrep, ki bistveno poveča dostop do dolgotrajne oskrbe – tudi za tiste, za katere se po načrtovanju lahko izkaže, da niso upravičeni do storitev ali sredstev dolgotrajne oskrbe. Osebni načrt pa mora obravnavati res življenje v celoti in ne samo tista področja, ki so ozko pojmovana snov dolgotrajne oskrbe. Osebni pristop anti-diskriminaciji pa ne odvezuje države od sprejemanja univerzalnih ukrepov, ki smiselno odpravljajo, diskriminacijo na nekem področju.^[9]

---

[1] V tem trenutku ni mogoče izpeljati dokončne razprave, ki bi primerno povzela zgornje ugotovitve in prišla do sklepov, zato je razprava še v marsičem odprta, nedodelana in jo bo treba dopolniti, glede na razpravo, ki jo zdaj pričakujem. Na mnoga od vprašanj, ki si jih zdaj postavljamo, pa bomo lahko odgovorili šele po pilotskem uvajanju dolgotrajne oskrbe.

[2] Nesmiselno je namreč dajati nekaj, kar ljudje ne bi potrebovali. V zdravstvu so lahko univerzalni le nekateri preventivni ukrepi (cepljenje, redni šolski pregledi ipd.), kurativne storitve in druge dajatve pa imajo smisla, le če je nekdo bolan.  Ob vseh razlikah je dolgotrajna oskrba v tem podobna zdravstvu. Zdravje naj bi bilo univerzalna pravica in zdravljenje le način, kako to pravico uresničevati, v dolgotrajni oskrbi je osnovna pravica živeti polno življenje – biti dejaven, se svobodno odločati in živeti z drugimi v skupnosti, oskrba je le instrumentalna, orodna pravica, ki nam to omogoča uresničevati.

[3] Zdravnik je »vratar« (gate-keeper) z dvojnim mandatom. Je tisti, ki lahko prepozna bolezen. S tem pa dobi tudi mandat uradnika za razdeljevanje javnih sredstev. Načeloma je prvi mandat predpostavljen drugemu, naj bi imel večji pomen in težo. Nenazadnje, če gre le za zdravljenje, ne pa za upravičenosti do drugih dajatev, denimo, bolniškega staleža, si nihče, razen hipohondrov, ne želi biti bolan in biti zdravljen.

Pri dolgotrajni oskrbi je potreba po strokovnjaku, ki naj bi ugotovil potrebe po oskrbi, bistveno manjša in tudi povsem drugače definirana. Zdravnik pritožbo potencialnega pacienta objektivira v njegovem telesu, medtem ko načrtovalec le pomaga upravičencu bolje artikulirati svoje potrebe. Potrebe nimajo svojega objektivnega substrata v telesu. Telo je le en od momentov, ki porajajo potrebe. Če odmislimo željo, da bi bili podobni zdravnikom in bili zmožni ugotavljati »objektivne potrebe« (nemogoča naloga – lahko jih le objektiviziramo, kar pa je nasilje nad doživljanjem upravičenca), potem je prav mandat razdeljevanja sredstev oz. preusmerjanja virov razlog za težnjo po objektivnem ocenjevanju potreb. Ali res pričakujemo naval socialnih ali oskrbnih simulantov in hipohondrov? In če, v kolikem obsegu?

[4] Lahko sicer govorimo o dejavnostih odločanja in vključevanja, kar je zelo pomembno. A vendar vključenost v skupnost in svoboda odločanja niso zgolj dejavnosti. Odločanje, bolje rečeno odločitev, se razlikuje od drugih dejavnosti, ne le v tem, da je primarno za to, da smo sploh ljudje, temveč tudi ker gre za virtualno dejavnost, ki ni zgolj miselna (v nasprotju s fizično dejavnostjo), temveč je tudi zgolj trenutek, moment, ki nima svoje časovne dimenzije, ne traja, kakor trajajo dejavnosti.

Vključenost v skupnost sicer tudi lahko povežemo z dejavnostmi, ki jih v ta namen izvedemo in jih izvajamo kot člani skupnosti skupaj z drugimi, je pa predvsem mesto, položaj, ki ga imamo, ki nam pripada. Izključeni smo pogosto prav prostorsko (institucije izključevanja) ali pa simbolično. Proces vključevanja je pogosto prav ponovno prilaščanja skupnega ozemlja (reclaiming the common ground).

[5] Še vedno pa bodo učenci iz bolj premožnih družin kupovali hot-doge in hamburgerje v bližnjem »fast foodu« (slo.: obratu hitre prehrane), ko bo malica zanič. Kar pogosto po okusu otrok je – navzkrižje med strokovno dietično določenimi kalorijami in vitamini predpisane malice in željami otrok – ki jih med drugim, resnici na ljubo, določajo splošni trendi prehrane in živilsko predelovalna industrija.

[6] Skratka, kot si Bill Gates želi (Phillips, 2015) povratek k socializmu.

[7] Podobna univerzalna pravica, ki jo potrebovali ob dolgotrajni oskrbi, je univerzalna pravica do zagovorništva.

[8] Univerzalnost dolgotrajne oskrbe je možna le med ljudmi, tako da obstaja vedno nekdo, ki bo poskrbel zame, ko bom v stiski.

[9] Brezplačen javni prevoz, bi bil lahko ukrep te vrste. Podobno kot je zamisel vključujoče šole, bi lahko pristopili tudi problemom vključevanja v šport, rekreacijo, kulturo in zabavo…