Prazniki teme in svetlobe

Prazniki[1] – prazni dnevi? 'Niti pod razno!' sem si mislil kot otrok, saj so prav prazniki bili polni nečesa – polni obiskov, daril, praznovanj in zabave. Zdaj, ko sem star deloholik, se mi zdijo prazniki bistveno bolj prazni. Nekateri izpeljujejo besedo 'praznik' prav iz dejstva, da so to dnevi, ko naj ne bi delali, dela prosti oz. prazni dnevi, dnevi 'brez' dela.[2] Ko sem raziskoval izvor besede 'praznik' sem bil presenečen tudi nad tem, da v prekmurščini praznik pomeni 'prešuštnika' (in lenuha), v črnogorščini 'siromaka' (tudi lenuha), pred odpravo tlačanstva pa tudi 'na pol svobodnega kmeta'.

Prazniki so torej najprej namenjeni lenarjenju, nedelu. Hkrati so namenjeni zabavi, veselju, včasih celo razuzdanosti, norčevanju (pust), včasih pa temu, da smo doma in se posvetimo družini. Večinoma se pa družinski, skupnostni in javni vidiki praznovanja dopolnjujejo – v enem samem prazniku (gremo na polnočnico in potem domov), le da nam za nekatere praznike bolj govorijo, da so družinski, drugi nas pa bolj vržejo v skupne zabave in celo javna praznovanja. Prazniki vržejo vsakdanjo dialektiko med Hestio in Hermesom, med domačim ognjiščem in potepanjem na višjo raven, na kateri apolinični princip zamenja dionizični – smeh in užitek.

Če praznike razumemo kot dneve brez dela, potem jih tisti, ki sicer ne delajo, nimajo. Na tragičen način je njihovo življenje nenehen praznik. Če se večina otrok veseli praznikov in počitnic, se jih nekateri, še zlasti revnejši, ne veselijo, pravzaprav jih je groza praznikov. »Vsi bodo nekam šli, nekaj dobili – jaz pa nič; starši bodo imeli več časa, da nam težijo, oče, da me pretepe itd.« Nekatere upokojence je strah, ali jih bo kdo sploh obiskal, v domovih za stare je med praznikih slabša hrana in postrežba, saj je manj osebja (praznujejo jih pred prazniki – v nekem zavodu so »silvestrovali« 22. decembra ob dvanajstih opoldne, saj je bilo na Silvestra, med prazniki nasploh, osebje večinoma doma). Pogost literaren motiv je, kako brezdomni otrok, z mrzle ceste opazuje skozi okna srečne družinske prizore ob jelki in darilih. Morda je zdaj, ko se je praznovanje v veliki meri preselilo na javne prostore, brezdomcem laže doživeti vsaj del praznovanja in od tega nekaj imeti. Še vedno pa so pogostitve, ki jih dobrodelneži prirejajo za brezdomce in druge reveže večinoma karikatura siceršnjih bakanalij – dobijo sendvič in sok.

Med pomembnejšimi nalogami praznikov je, da nam razdelijo leto na pregledne in smiselne enote. Glavni prazniki in praznovanja zaznamujejo bodisi solsticije (Božič, Novo leto zimskega; kresovanje poletnega) ali pa enakonočje (Velika noč)[3] – označujejo torej letne čase. Ker je to malo zblojeno – zima se, na primer, kot meteorološki fenomen začne prej, vremenoslovci pravijo, da prvega decembra. Da je najkrajši dan ali noč, ali pa enakonočje, začetek nekega letnega časa, je tudi malo mimo, saj je neumno, da poletje zaznamuje čas, ko se dnevi prično krajšati. Zares so to mejniki, ko se dolžina dni in noči prevesi v svoje nasprotje, ob solsticijih se začno dnevi ali noči krajšati oziroma daljšati, ob enakonočjih pa postane dan krajši od noči, ali pa obratno.

Za tiste, ki nam je dolžina dneva pomembna, bi lahko veljala delitev leta na štiri letne čase, glede na dolžino dneva ali noči oziroma glede na količino svetlobe. V taki delitvi bi solsticiji ali ekvinokciji bili središče letnega, svetlobnega časa. Začetek letnega časa oz. konec prejšnjega pa bi bil približno 45 dni pred ali po centralnem astronomskem dogodku, torej enakonočju ali solsticiju. Tako bi zimski solsticij zaznamoval najbolj temni del oziroma četrtino leta, poletni najbolj svetlo, enakonočji pa prehodna obdobja svetlitve oz. stemnitve. Taka delitev leta, ki je sicer logična, v današnjem času ne špila, je ni. Če pa pogledamo glavne praznike, ki ne sovpadajo s solsticiji in enakonočji, pa vidimo, da so ta obdobja bila pomembna za naše prednike (ker so bili bolj odvisni od količine luči). 

Prehod v najtemnejši del leta zaznamujejo Dan mrtvih in martinovanje, po nekem zgodovinskem naključju pa tudi nekateri pomniki revolucij – dan reformacije, oktobrske revolucije, v Veliki Britaniji pa tudi Guy Fawkes Night – kot da bi si želeli razsvetliti temo (grmade za noč Guya Fawkesa, pa tudi svečke za dan mrtvih) ali pa v plašču noči spremeniti svet – zares pa je bolj verjetno, da prihajajoča zima, zaradi napovedi pomanjkanja, prebudi revolucionarno silo, željo po prerazdelitvi bogastva, ali pa odvratnost preživeti še eno zimo v strelskih jarkih (kar je bilo pomembno pri oktobrski revoluciji, pa tudi pri koncu prve svetovne vojne (premirje je bilo podpisano na Martinovo).

Na drugi strani pa prehod v najsvetlejšo četrtino leta napoveduje tudi revolucionaren, delavski praznik Prvi maj. Ta se je združil z Evropsko nočjo čarovnic, Valpurgino nočjo.[4] Imeti revolucionarne praznike, ko se začne svetloba je bolj naravno-logično – svetla prihodnost, pa tudi bolj toplo je za revolucionarne dejavnosti (torej je revolucionarnost na nasprotnem koncu teme in svetlobe bolj posledica obupa, morda pa tudi spoštovanje do prednikov, naša dolžnost, da zaradi njih izboljšamo svet J). Prvomajsko rajanje druži z Valpurgino nočjo zažiganje kresov (spet, da bi odgnali čarovnice in duhove, ampak tokrat ne zato, da posvetimo v prihajajočo temo, temveč da prikličemo svetlobo (temo pa preženemo). Na obeh prehodih – v svetlobo ali temo – so torej revolucija in čarovnice povezane.

Prehod iz teme v svetlitev oznanjajo pust, Valentinovo, pri nas pa tudi Prešernov dan. V tem času ni čarovnic in duhov, pač pa je ljubezen in norost. Karneval je preobrat, inverzija družbenih vlog. Pust je kakor kralj praznikov, saj je njihova skupna značilnost, da subvertirajo, invertirajo ali celo pervertirajo tisto, kar je sicer navadno, običajno, pravilno in redno. Je tudi kulminacija žuriranja čez celo zimo in tudi čas za zresnitev – zaroko in potem poroko.

Začetek stemnitve, prehoda od svetlega k temnemu, označi Veliki Šmaren (Marijino vnebovzetje), kakšnih drugih praznikov pa takrat niti ni. Sploh je ta del leta reven, kar se praznikov tiče. Verjetno je pomanjkanje velikih praznikov čez poletje in začetek jeseni, med drugim, posledica tega, da je takrat bilo veliko dela, v modernih časih pa so itak poleti počitnice in dopusti (med počitnicami so prazniki čisto brez veze, za dopust pa prav pridejo, saj ga za kakšen dan podaljšajo) in prazniki takrat ne pridejo do izraza – tudi kresne noči prav zares ne praznujemo več.

Glavni prazniki so pozimi, v temi. Za to je najbrž več razlogov. En je gotovo ta, da je pozimi več časa (manj dela na polju, manj luči za delo podnevi), da so dolge noči, ki jih je treba nekako pregnati – z zabavo. Pri zimskih praznikih je od Martinovega do Velike noči tudi velik poudarek na hrani. S tem prazniki regulirajo porabo zalog, ki so jih ljudje ustvarili jeseni – npr. post od Martinovega, zdaj skrčen na advent, ali pa post do Velike noči. Zimski prazniki so tudi prazniki, ko dobivamo darila. V tradicionalnih, poljedelskih družbah, je bilo obdarovanje tudi zimska pomoč revnim, porazdeljevanje dobrin (hrane) tistim, ki so jo imeli manj. Cilj je bil, da (zimo) preživi cela skupnost, vas. Tudi tu gre za inverzijo – dobijo tisti, ki sicer ne dobijo, dajo tisti, ki sicer dobijo. Vendar taka prerazdelitev (v nasprotju z intenco revolucije) ne spreminja odnosov, temveč jih utrjuje. Jasno da vedeti, kam na družbeni lestvici kdo sodi in ta položaj – pa naj bo dober ali slab – le utrdi. V prehodu v razviti kapitalizem se je obdarovanje komercializiralo. Sproducirana histerija novoletnih, božičnih nakupov, miklavževanje, Valentinovo in celo pust, jasno pokaže, da dobijo več tisti, ki že imajo veliko. Če so bila darila v tradicionalnih družbi predvsem preživitvenega, in skupnosti zavezujočega, značaja, so zdaj luksuz in potrata (nedolgo nazaj sem prebral, da večino daril nikoli ne uporabimo in jih zavržemo, kakšenkrat pa tudi shranimo kot povsem brezkoristne spominke).

Pa vseeno lahko med prazniki kaj dobimo. Priložnost je ta, da prazniki spremenijo pravila, kako se ljudje vedemo en do drugega. Imamo več časa, stopamo v drugačne vloge, pravila vedenja se spremenijo. Lahko dobimo poljub, ki ga sicer ne bi, priložnost, da govorimo z nekom, ki se sicer ne suče v naših krogih, da stopimo do neznanca, da povemo nekaj, česar drugače ne bi. Prazniki so prazni vsakdanje navlake in lahko rodijo nekaj novega. Ne prav pogosto, včasih pa le.

---

[1] To je razširjena varianta kolumne, ki sem jo objavil v decembrski, 151. številki Kraljev ulice. Za nekaj besedila in slikico ni bilo prostora.

[2] Jezikoslovci izpeljujejo besedo praznik tudi iz plemenske produktivnosti živali. V starocerkveni slovanščini je neprazda (neprazna) žival pomenila brejo, ' porzda̋' pa tako, ki že ima mladiča, 'pȏrz' je torej mladič, pleme večje živali in tudi 'prȃz' pa v slovenščini ‛plemenski kozel, oven’. Gre za zanimivo dialektiko med praznim in polnim. Prazna žival je potencialno polna, v tej je njen plemenski, razploditveni potencial. J

[3] Jesensko enakonočje se zdi sirota, saj nima svojega praznika. Morda ga med cerkvenimi zaznamuje Mali Šmaren, ki sicer pade na 8. septembra, a po julijanskem koledarju na 21. (kar je verjetno bilo takrat enakonočje). Podobno verjetno velja za Miklavža, ki po julijanskem koledarju pade tudi na 21. december, torej solsticij.

[4] Se pa ni združil z Binskoštmi, ki so prav tako praznik začetka svetlega letnega časa, saj pomeni da je minilo 50 dni od Velike noči.

Osnovni sklopi spremenljivk pri hitri oceni potreb in storitev

Če poenostavimo lahko rečemo, da ima določen del ljudi dolgotrajne stiske oz. potrebe po dolgotrajni oskrbi, odgovori nanje pa so bolj ali manj institucionalne narave. Pri hitri oceni nas zanima, kaj je treba storiti in spremeniti, če naj bi se ljudje preselili iz ustanov oz. zaživeli neodvisno in samostojno življenje, v danih družbeno ekonomskih okoliščinah in glede na službe in politike, ki jih zdaj imamo.

Raziskovalne dimenzije, ki smo jih našteli zgoraj smo torej strnili v šest sklopov spremenljivk, saj moramo za vizijo sprememb in akcijski načrt njihove izvedbe (AN) najprej ugotoviti resnične potrebe na terenu (OPDO), potem pogledati institucije, jih opisati, kritično ovrednotiti in videti, kakšne vire premorejo, ki jih lahko uporabimo za razvoj odgovorov v skupnosti (OSTI). Poizvedeti moramo kakšne so bile izkušnje s prehodom v skupnost (dezinstitucionalizacijo) v preteklosti; kaj delovalo, kaj ne, kje so potenciali (OMPSŽ). Preveriti moramo kakšna je nacionalna in lokalna politika, zakonodaja, kako se uresničuje in kakšne skupnostni odgovori obstajajo, kaj in kako deluje ali ne, in kaj manjka, kaj bi bilo treba izboljšati, spremeniti (OSIP). Vse to moramo storiti z občutljivostjo za kulturni, zgodovinski, gospodarski in politični kontekst na državni, pokrajinski in lokalni ravni (OK). 

Končni rezultat hitre ocene je vizija sprememb, delovanja v prihodnosti in pa operacionalizirani akcijski načrt (AN). Tega ustvarimo na podlagi ključnih ugotovitev posamičnih modulov, interakcije med spoznanji več modulov oz. z upoštevanjem konteksta. Tudi če izhodiščni namen ni preobrazba nekega zavoda, gre pravzaprav za dezinstitucionalizacijo – torej preoblikovanje služb, da bodo bliže uporabnikom, da bodo zagotavljale storitve po njihovi meri in omogočale čim bolj samostojno življenje (oz. preselitve iz zavodov ali pa da uporabniki ostanejo doma). Dezinstitucionalizacija[1] je torej splošno izhodišče hitre ocene, pa tudi njen konkretni, operativni cilj.

 

Ključna raziskovalna vprašanja

Za vsak od naštetih modulov hitra ocena odgovarja na naslednja ključna vprašanja (vprašanja bomo bolj podrobno razdelali v priročniku v posameznih raziskovalnih modulih):

• Kakšna je narava in obseg potreb po dolgotrajni oskrbi? Kakšne potrebe nastanejo ob preselitvah in uveljavljanju principa samostojnega življenja (potencialne potrebe)? Kakšni so trendi potreb? Kakšna je socialna in geografska distribucija potreb po dolgotrajni oskrbi? (ocena potreb po dolgotrajni oskrbi – OPDO)
• Kateri dejavniki na različnih ravneh bivanja in delovanja (politika, ideologija, socialna politika, zakonodaja, organizacija, poslovanje, postopki, metode, moč, življenjski svet) vplivajo na institucionalizacijo in možnosti preselitev? (ocena konteksta – OK)
• Kakšna je stopnja (prevalenca) institucionalizacije, kakšne so njene značilnosti in kakšne so njene posledice? (ocena stopnje institucionalizacije – OSTI)
• Kako pogoste so preselitve in kako navadno potekajo? Koliko družbene moči pridobijo uporabniki in kakšne so možnosti za samostojno življenje? Kaj jih spodbuja in kaj ovira? (ocena možnosti preselitev in samostojnega življenja – OMPSŽ)
• Kakšni so odgovori obstoječe politike in služb na potrebe po dolgotrajni oskrbi? Kateri odgovori že obstajajo in kateri manjkajo? (ocena politik in služb – OSIP)
• Kateri dejavniki vplivajo na zmožnosti in voljo posameznikov in organizacij, da začno razvijati službe v skupnosti, ki bodo omogočile preselitve in čim bolj samostojno življenje? (ocena konteksta – OK)
• Kakšni odgovori, ki bodo zagotavljali čimbolj samostojno življenje v skupnosti (preselitve in dezinstitucionalizacijo), so potrebni in izvedljivi? (akcijski načrt – AN)

S temi ključnimi vprašanji bomo zaznali zgoraj naštete raziskovalne dimenzije.  Raziskovalne dimenzije, ki jih predpostavljamo so prečnega, transverzalnega značaja, torej niso vezane zgolj na eno dimenzijo in jih kot (kontekstualni) dejavnik moramo upoštevati vedno. So pa vseeno vezane v večji meri na posamezne sklope spremenljivk. V spodnji preglednici torej predstavljamo, kako so raziskovalne dimenzije zastopane v posameznih sklopih spremenljivk oz. raziskovalnih modulih, ki jih bomo uporabili.

Preglednica 1: Uvrstitev raziskovalnih dimenzij po posamičnih sklopih spremenljivk

sklop spremenljivk	dimenzija	pomožni podatki	vsebina/ rezultat
OPDPO Ocena potreb	indeks potreb	epidemiološki podatki o razprostranjenosti potreb	ocena intenzivnosti, razprostranjenosti in vrste potreb in njihovih trendov
OSTI Ocena stopnje institucionaliziranosti	načelo normalizacije, stopnja institucionaliziranosti delovanja medicinski model	stopnja institucionaliziranosti, podatki o zavodu	stopnja institucionaliziranosti nekega območja, zavoda, profil ustanove
OMPSŽ Ocena možnosti za preselitev in samostojno življenje	socialni model, taksonomija preselitev, paradigma dolgotrajne oskrbe	zgodovina inovacij in prehoda v skupnost	pregled sprememb in potencialov za spremembe
OSIP Ocena služb in politike	katalog odgovorov, taksonomija storitev	epidemiološki podatki o uporabnikih skupnostnih služb	kritični opis stanja skupnostnih služb, ugotovitve o potrebnih izboljšavah in manjkajočih odgovorih
OK Ocena konteksta	ravni bivanja in delovanja, matrica prilaščanja (?)	podatki o okolju (PDS)	umestitev v okolje, vpliv dejavnikov okolja
AN Akcijski načrt	program dezinstitucionalizacije	ključne ugotovitve ocenjevalnih modulov	akcijski načrt: vizija, cilji, načini uresničevanja ciljev, potrebna sredstva, roki in reorganizacija

Raziskovalni moduli pa so tudi usmerjeni v zbiranje in obdelavo drugih podatkov, ki nam bodo pomagali bolje razumeti in operacionalizirati osnovne dimenzije in priti do bolj utemeljenih podatkov, da bomo prišli do želenih rezultatov (predstavljenih v zadnjem stolpcu).

 

Opomba: Razlike v perspektivi

Izhodišče hitre ocene potreb in storitev je seveda lahko različno. Lahko izhajamo iz preobrazbe nekega konkretnega zavoda ali procesa dezinstitucionalizacije na sploh (npr. Izhodišča dezinstitucionalizacije), lahko izhajamo iz želje po boljšem delovanju neke konkretne, vmesne strukture, ki sicer deluje v skupnosti (denimo VDC ali kakšna nevladna organizacija), lahko pa iz hotenja, da se na področju neke skupnosti (regije, občine) ustvarijo boljši odgovori za prebivalce tega geografskega območja. V prvem primeru bo poudarek na preselitvah stanovalcev zavodov v skupnost, seveda s perspektivo, da naj bi zaživeli samostojno, in v skladu s tem tudi preobrazba ustanove v skupnostne službe. V drugem primeru bo poudarek na preobrazbi organizacije tako, da bo bolj upoštevala potrebe uporabnikov in v skladu s tem bolj vključena v skupnost, odgovarjala na več in bolj raznolike potrebe, torej postala bolj propulzivna. V tretjem primeru bo poudarek na spoznavanju potreb (in virov) v skupnosti, ob hkratnem spoznavanju in načrtovanju tako neposrednih odgovorov, se pravi storitev, kakor tudi posrednih ukrepov, ki bodo zmanjševali potrebo po formalno organizirani oskrbi.

Seveda pa poudarki, ki izhajajo iz neke posebne perspektive oz. izhodišč za hitro oceno, ne smejo zamegliti drugih, za določeno perspektivo izhodiščno ne toliko pomembnih vidikov ocene in načrtovanja odgovorov. Tako, ob preobrazbi zavoda ne smemo zanemariti tudi potreb ljudi, ki doživljajo dolgotrajno stisko, pa niso v zavodu (t. i. prevencija institucionalizacije), kakor tudi potrebnih ukrepov, ki bodo omogočili prehod v samostojno življenje in ne le v vmesne strukture. Prav tako pri oceni potreb v neki skupnosti, ne smemo zanemariti števila in potreb prebivalcev te skupnosti, ki so trenutno v nekem zavodu. Podobno velja tudi za preobrazbo neke skupnostne službe, ki mora svoje poslanstvo na novo utemeljiti tako na potrebah prebivalcev skupnosti, ki zdaj niso uporabniki te službe, kakor tudi na potrebah ljudi, ki so v tem trenutku v zavodu in predvideti svojo vlogo pri njihovi preselitvi.

---

[1] Da je dezinstitucionalizacija, tudi če preobrazba nekega zavoda ni izhodišče neke hitre ocene, v žarišču našega zanimanja obstajata dva razloga. Prvi je, da so institucije zelo neustrezen, ne-etičen in škodljiv odziv na potrebe ljudi in jih je treba odpraviti. Drugi je, da institucije ustvarjajo institucionalne odgovore tudi v skupnosti oz. da tudi storitve, ki jih izvajamo v skupnosti, lahko (sčasoma) dobijo značilnosti totalnih ustanov. Dezinstitucionalizacijo moramo torej pojmovati širše kot način kako odpraviti take odgovore in kako najti najbolj ustrezne odgovore človeške stiske.