Vse zgoraj (v prejšnjem blogu) naštete raziskovalne dimenzije lahko združimo v poseben hevristični model. Tak model ima podobno
funkcijo, kot jo imajo hipoteze ali senzitivirajoči pojmi pri bolj preprostih
raziskavah. Z njim izrazimo predpostavke, na katerih temelji raziskovanje, jih
med seboj povežemo v smiselno celoto in predvidimo odnose in razmerja med
posamičnimi dimenzijami in njihovo vzajemno delovanje. Hevristični model, ki
temelji na potrebah, odgovorih nanje, ki upoštevajo dezinstitucionalizacijo in
jih umeščajo v matrico prisvajanja in prilaščanja, kakor tudi povezujejo z
uvajanjem 'socialnega modela' lahko strnemo v naslednji izrek:
Na neko stisko v določeni življenjski situaciji obstaja večje število (morda celo nešteto) potencialnih odgovorov.Ti odgovori v različni meri krepijo (slabijo), vključujejo (izključujejo) in umestijo (premestijo) človeka.Kakšen bo nek odgovor na stisko (y), je odvisno od: (a) možnosti izraza želje (volje) človeka in (b) materiala, ki mu je na voljo; ali ki ga lahko, skupaj z drugimi (c), s pomočjo virov, ki so mu na razpolago(d), poraja (c+d), da, skupaj z drugimi (c1), svoje želje uresničuje (x).Kakšen bo odgovor, določa tudi sintaksa ustvarjanja odgovorov, pri kateri ima lastnina in odtujenost virov predikatno vrednost in ki določa vrednost intenzivnosti posega v življenjski svet človeka, določa pa tudi subjekta akcije in spremembe.Odgovor na stisko je vedno sprememba življenjskega sveta, na katerega vplivajo vektorji raznih abstraktnih shem na različnih ravneh bivanja.Dezinstitucionalizacijo lahko štejemo kot spremembo abstraktnih shem, (a) ki dovoljujejo beg od totalizirajočih k singularizajočim, (b) ki prostorsko razpršijo odgovore, (c) uvedejo množico mrežno (gomoljčno, rizomsko) povezanih akterjev in situacij, pa tudi (d) prenesejo moč od virtualnih institucij k dejanskim ljudem.Gre za prehod, ki ga navadno imenujemo prehod od »medicinskega« k »socialnemu« modelu. V resnici gre za prehode od reduktivnih razlag k prečnim (transverzalnim), od popravljalne usmerjenosti pri obravnavi ljudi in njihovih stisk k okrepitvenim ali osposoblaljnim in pa za premik pri (prostorski) organizaciji odgovorov od institucionalnih k skupnostnim.Konkretna preselitev torej pomeni prehod iz totalne situacije v povezovanje z različnimi viri moči z osvobajajočo in prilaščajočo sintakso, z uporabo dostopnih sredstev in ustvarjanjem želenih odgovorov. Pomeni tudi premik iz institucionalnega življenjskega sveta v vsakdanji življenjski svet.
Grafično lahko ponazorimo sintezo dimenzij kot dvokrako strukturo
»potreb« življenjskega sveta in odgovorov nanje. Krak dejanskosti in
potencialnosti. Prvega segmentirajo sklopi življenjskih tem (indeks potreb),
drugega pa hierarhija virtualnosti odgovorov (katalog odgovorov) in členitev
taksemov odgovorov (taksonomija).[1] Oba dodatno segmentira
dimenzija hierarhije ravnin bivanja. Dezinstitucionalizacijska dimenzija
prostorsko razpršuje, v času pa spreminja strukturo različnih ravni.
Nasprotno pa institucionalizacija dimenzije krči na eno točko – totalne
ustanove. Tako je »totalna« ustanova točkovni produkt dimenzij potreb in
odgovorov, ki ga vzpostavljajo različne dimenzije skozi svoje abstraktne sheme
s skalarsko preslikavo v eno samo točko na ravni življenjskega sveta. Nasprotno
pa je dezinstitucionalizacija razpršitev odgovorov na množico raznih točk ravni
življenjskega sveta, ki ima moč vektorskega delovanja na abstraktne sheme
drugih ravni s sporočanjem svojih želj in volje in povezovanjem z drugimi
akterji v življenjskem svetu.
Slika: Dimenzije modela dezinstitucionalizacije
[1]
Zaradi preglednosti slike teh členitev (indeksa potreb, kataloga odgovorov in
taksonomije storitev) nismo umestili v graf.
Ni komentarjev:
Objavite komentar