Boj za avtonomijo

Mislim, da je moja kandidatura že zdaj, še pred volitvami uspešna. Imamo volitve. To je pomembno. Morda se je celo začel pogovor o skupni viziji. Kam hočemo priti! Prva dva koraka sta narejena. Veliko jih je še pred nami.

Zdaj sem namreč še bolj prepričan, da je to bilo treba narediti. V programu sem hipotetično govoril o scenariju, v katerega nas bo povleklo, če se ne postavimo zase in na noge – da prenehamo obstajati kot fakulteta. Na žalost, sem v pogovorih dojel, da je ta scenarij bistveno bolj realen, kot se mi je zdelo.

Zato tudi zdaj, tik pred volitvami to poudarjam. Za avtonomijo se je treba boriti!

Ne gre le za odpor centralizaciji univerze, le za ohranitev fakultete – gre za njeno uveljavitev, razvoj in prodornost.

 

Za oblikovanje vizije

Je treba skupaj ugotoviti stanje, vire in ovire – izdelati zemljevid. Za to si je treba vzeti čas in intenzivno sodelovati. Za razvoj se je treba pogovarjati in vzpostaviti:

1)      poslanstvo

2)      umeščenost

3)      organizacija

4)      finance

Hkrati pa tudi delovati konkretno in vizijo krepiti z izkušnjami uveljavljanja najočitnejših prioritet (spremeniti način financiranja, da bo dovoljeval pestrost izkušnje, uveljavljati nove pristope k organizaciji in nove oblike izvedbe študija, kakor tudi nove oblike dela v »praksi«.

Predvsem pa z oblikovanjem strategije za naslednje obdobje vzpostaviti okvir ravnanja fakultete kot skupnosti – omogočiti samostojno, a koordinirano delovanje.

 

Izboljšati svojo navzočnosti

Kar moramo storiti s povezovanjem z akterji v sociali, postati referenčna točka konceptualizacije socialnega dela in dela z ljudmi, prostor dialoga, in bi stalno vključeni v socialo in socialna gibanja. Ažurno je treba spremljati dogajanja (blog, objave, okrogle mize) in obnoviti, popraviti in spraviti na višjo raven stike z akterji. Med drugim tudi razviti svetovalno (konzultantsko) funkcijo in lastno prakso.

Tudi s sodelovanjem in vodenjem razvojnih nalog (reorganizacija CSD, dolgotrajna oskrba, dezinstitucionalizacija, migranti, UTD in drugo). Ključna naloga je razvoj teorije povezane s prakso – »praksis« - ki črpa iz prakse (jo praksa informira) in jo sooblikuje (prakso informira).

Z enakopravnim vključevanjem uporabnikov, praktikov in študentov (zadruga, vključevanje uporabnikov v izvedbo študija in raziskovanje, skupščine).

Z graditvijo srži stroke, a hkrati interdisciplinarnem delovanju – tako raziskovalnem kot izobraževalnem.

Izumiti načine integracije ugotovitev uporabnih raziskav in razvojnih projektov v teorijo socialnega dela (razprava o srži SD, izdaja temeljnih besedil, odprte recenzije).

Začeti s prenovo osnovnega programa in načrtovati nove programe (dodiplomske in podiplomske – npr. dolgotrajna oskrba, mladinsko delo, socialno delo in management, skupnostno delo).

Intenzivirati objave, okrepiti izdajanje, založbo in reviji; omogočiti raziskovalno delo in posledično objave. Predvsem pa zagotoviti čas za pisanje.

 

Se primerno organizirati

S prečnim povezovanjem pri konkretnih nalogah in projektih, okrepiti delovanje med katedrami (delovne skupine, projektne skupine), izkoristiti možnosti IT in zastaviti debirokratizacijo fakultete.

S krepitvijo spoštovanja vrlin sodelavcev, akademske svobode in tovarištva.

Ustvariti ozračje – iz »ne da se« v »možno je« in prekiniti začaran krog 'preobremenjenosti'.

Krepiti pripadnosti kolektivu in spoštovanja ter vrednotenja slehernega prispevka in potenciala za skupno delo.

Povečati število asistentov, vključiti v raziskovalno in razvojno delo. Nove zaposlitve preko projektov, in s tem krepiti tudi pedagoško funkcijo. Sčasoma preobrniti razmerje v prid asistentov.

Z bolj neposredno udeleženostjo vseh pri odločanju in omogočanju več neposredne demokracije (socio-kracija, neposredna in demokracija direktne akcije[1]) in dosledno odprtostjo sestankov vseh teles – aktivno vabljenje na senat!

Vzpostavljanje skupnega lastništva nad fakulteto in maksimalna transparentnost vodenja – vključno s tviti in blogi, jasno rotacijo na vodilnih položajih in jasnim pristojnostmi.

S povezovanjem raznih služb v delovanje z večjim učinkom in tesnejšim sodelovanje med administracijo in pedagoškim delom (izkoristiti potenciale v administraciji).

S krepitvijo pobud in vloge študentov (razvoj projekta študent prodekan, kontinuirani stiki, odprta vrata, na voljo na hodniku). Predvsem je pomembna študentska pobuda pri načrtovanju novih programov in ovrednotenju obstoječih.

Ustvariti je treba prostor za študente in za krepitev praktičnega angažiranja (tabori, terensko delo, študentski projekti).

 

Načela

Svoje delo bom uravnaval po naslednjih načelih:

        I.            Nikogar ne siliti v nekaj, česar noče.

      II.            Nobenih odločitev brez tistih, ki jih to zadeva.

    III.            Urejati z dogovori in ne s pravili.

    IV.            Delegirati pristojnosti.

      V.            Ne vstopati v druge vodilne vloge.

    VI.            Ne pretiravati z delom.

  VII.            Poslušati, zbirati predloge in pobude – ne jih dajati.

S tem hočem doseči zgoraj zapisane cilje.

 

Naloge in roki

Zgornje cilje imam namen uresničiti v dveh letih. Potem se poslovim. Dinamiko uresničevanja si zamišljam takole:

naloga/	2019 – Z	2020 – P	2020 – Z	2021 – P
vizija	zemljevid	vizija		strategija
umestitev	stiki	oblikovanje koalicij	skupni projekti in  programi
organizacija	spodbujanje skupnega ustvarjanja	uvajanje projektnega dela	organizacija za uveljavitev strategije	trden kolektiv – ponovna prilastitev

Dela bo torej veliko. Upam, da sprejmete izziv.

---

[1] Demokracija direktne akcije je možna zaradi fevdalnega ustroja univerze, ki daje avtonomijo. Možna je gladko pri pobudah, ki ne zahtevajo novih sredstev; možna je tudi pri dejavnostih, ki pridobijo sredstva za njihovo izvedbo. Sicer je treba vključiti druge mehanizme – eden je razvojni sklad, ki bi podpiral tovrstne pobude. Skupščine so lahko dodatni forum odločanja.