Predstavitev
programov prejšnji ponedeljek se mi je zdela zelo uspešna in tvorni dosežek
naše fakultete. Prvič, potekala je v konstruktivnem, na hipe tudi ustvarjalnem
vzdušju, brez osebnih diskvalifikacij, kritizerstva in podtikanj. Drugič,
pokazala je precejšnjo skladnost programov obeh kandidatk in tudi voljo
uresničiti – skupaj – tisto, kar sta napovedovala. Prvo je dosežek, tudi če
vemo, da gre v določeni meri za videz, pročelje, saj se je v zakulisju
dogajalo, še marsikaj drugega, gre namreč za ustvarjanje ozračja, v katerem je
možen dialog o pomembnih stvareh, v katerem se ni treba bati, da bi nekdo
zaradi svojih stališč, vizije ali načina predstavljanja bil deležen osebne
diskvalifikacije (kakor sem se bal, da bi se utegnilo zgoditi, ali pa se je
tudi že zgodilo).
Tudi
skladnost programov je dosežek. Ko sem tik pred predstavitvijo le uspel priti
do programa so-kandidatke[1],
sem z veseljem ugotavljal, da Lilijin program ponavlja tisto, kar sem tudi sam
zapisal, zdelo se mi je, kakor da berem odgovore na svoj program.
Največja mera
skladnosti je v ugotovitvi, da se je treba bolje umestiti v prostor, povezovati
s prakso, biti v tem proaktiven (propulziven), delovati interdisciplinarno ipd.
Obstaja tudi določena mera skladnosti pri vprašanjih notranjega delovanja – več
prečnega delovanja in povezanosti med katedrami in skupinami na fakulteti,
preglednost delovanja, vključevanje študentov ipd. Nekaj manj skladnosti pa je
v moji ključni točki – torej skupnem ustvarjanju vizije, kjer se Lili zadovolji
s tem, da »močno upa, da bomo o pomembnih vprašanjih za našo prihodnost
razmišljali skupaj in soustvarjali nove odgovore.« Skratka, ob tej
pomanjkljivosti, dober program, ki bi ga tudi sam sprejel, še zlasti, ker tudi,
podobno kot moj, ponuja možnost dopolnitev.
Če sta si
programa po vsebini podobna, semantično, sta celo simetrična (manj pa
komplementarna), pa sta si v marsičem različna na semiotični ravni, torej v
tem, kar nakazujeta. Pa pri tem ni toliko pomemben precej različen slog. Nekateri
ste označili moj program kot preveč esejski, s preveč metaforami, menda celo
preveč znanstven, premalo konkreten, drugi ste očitali, da je program moje
so-kandidatke oz. proti kandidatke preveč formalen, da preveč taksativno
našteva področja, na katerih je treba kaj narediti, da pri tem preveč temelji
na siceršnjih programskih dokumentih fakultete, pa je pri tem (spet) premalo
konkreten tako v oceni problemov kakor tudi v praktični viziji, kaj storiti.[2]
To je gotovo po svoje odraz osebnega sloga in enačbe, pa tudi trenutnega
navdiha in pristopa pisanju programa. Verjetno pa kaže na tudi na različne
načine, kako se bo kdo podobnih nalog in izzivov lotil.
Če je slog v
veliki meri stvar osebnega okusa tako avtorjev programov kakor tudi občinstva,
prejemnikov, volivcev, pa je bistvena razlika med programoma v njuni
naravnanosti – v zastavkih v prihodnost, pa tudi odnosu do preteklosti in
sedanjosti. Lilijin program ne omenja niti vizije niti strategije, niti ne vidi
potrebe po preseganju anomične situacije, ki se je pokazala ob prvem pozivu za
kandidaturo. Oba programa sicer priznavata dosežke dosedanjega vodstva, niti ni
pomembna razlika v tem, da jim Lili posveti pravo hvalnico (jaz pač ne), temveč
v tem, da so za moj program ti dosežki odskočna deska za povsem nove podvige,
medtem ko so za drugi program temeljno izhodišče. Mislim, da ni dvoma o tem, da
je Lilijin program in kandidatura nadaljevanje dosedanjega z obljubo izboljšav,
medtem ko je moj vabilo k temu, da obrnemo bistveno nov list v zgodovini šole.
Seveda si vsi želimo oboje – in kontinuitete in sprememb – eni bolj sprememb,
drugi kontinuitete. Kaj bo prevladalo na kolektivni ravni, bomo videli na
volitvah.[3]
[1]
Podobnost programa in ustvarjalno vzdušje me je, kot kaže, navedlo k temu, da
se na sami predstavitvi nisem mogel spomniti, sicer formalno bolj ustreznega
izraza »proti kandidatka« in sem Lili poimenoval tako. Tudi v tem se kaže
paradoks volitev na neki mali akademski ustanovi – saj ni jasno, ali
kandidirava 'skupaj' ali 'en proti drugemu'.
[2] Moj,
pristranski, pogled na Lilijin program je tak, da premalo odločno pokaže na
glavne probleme, ki jih v tem trenutku imamo, in da, čeprav zelo podrobno
našteje številna področja, na katerih je treba delovati, ne pove, kako bo to
storila (kar je pogosto problem naših programov). Oba puščava določeno praznino
namenoma, da jo v skupnem dialogu zapolnimo. Večja konkretnost mojega programa
pa je v tem, da precej specifično časovno zastavi potek dogodkov, ki bi
ustvarili želene cilje.
[3] Ponovil
bom, da sta ustvarjanje vizije in izdelava strategije ključna zadeva.
Pomanjkanje vizije je med vzroki anomije in fatalizma, gotovo pa je ustvarjanje
vizije pomembno dramilo iz takega stanja. Značilnost dosedanjega vodstva (pri
tem mislim predvsem Vesno, ki je stalnica v vodstvu zadnjih 12 let), ki jo je
mogoče kritizirati, je prav pomanjkanje vizije in strategije. To se je med
drugim kazalo tudi v dnevnih redih »strateških« konferenc. Izvedba študija,
diplomske naloge, ustanovitev komisij, se lahko v določenem trenutku sicer
izkažejo strateškega pomena, so pa zadeve, ki so podrejene strategiji in
resničnim strateškim vprašanjem. Če ni eksplicitne vizije in strategije,
prevlada implicitna, ki jo vodstvo ima. V našem primeru je to: obstoj in ne
razvoj, en program, distanca do prakse, urejanje odnosov s pravili in
podrejanje »univerzi« in sklicevanje nanjo.
Taka bežna rekonstrukcija oz. njen povzetek je seveda subjektiven, semiotičen,
saj strategije nimamo zapisane. Lahko sem pretrd in sem kaj, ad improvisandum, spustil, a gotovo se
boste strinjali, da je bila drža zadnjih let predvsem defenzivna, konservativna
in marsikdaj restriktivna do takih ali drugačnih pobud.
Ni komentarjev:
Objavite komentar