Namen ni le obstati, tudi vstati

(Program za delo dekanice oz. dekana v naslednjem mandatu)

Namesto, da bi se odpravljal v pokoj, se potegujem za mesto dekana oz. dekanice. Težave pri tem, da bi kdo kandidiral za dekanico (no zdaj sva dva 😉), nam govorijo o določeni meri anomiji oz. o stanju odtujenosti. To me je tudi vodilo k temu, da sem vložil kandidaturo. Moj glavni namen je torej, da si znova prilastimo fakulteto, ki so nam jo odtujili.

Načeloma so možni so trije scenariji za prihodnost naše fakultete.

• Ohranjanje statusa quo
• Razvoj, širitev in utrditev ali
• Ponik.

Načeloma pravim zato, ker prvi scenarij skorajda ni možen. Za organizacije večinoma velja, da se – ali razvijajo, napredujejo ali pa nazadujejo in se na koncu – če ne pride krize, ki lahko pomeni preporod, tudi poniknejo, utopijo v neki močnejši organizaciji. Kaj lahko se zgodi, da se bo to zgodilo, če se ne bomo zorganizirali drugače, da bomo postali oddelek neke druge fakultete. Če hočemo, kot fakulteta preživeti – in biti fakulteta je pomemben kapital, ne samo za nas, ki smo na fakulteti, temveč za celotno stroko – nam skorajda ne preostane drugega, kakor da sprejmemo izziv in se lotimo prav propulzivne poti naprej, na človeški način in skupaj.

Tega se moramo lotiti tako, da skupaj ustvarimo vizijo razvoja, da se trdno postavimo in zasidramo tako v akademski kot tudi v prostor stroke in da navznoter vzpostavimo ozračje skupnega dela, učinkovite in fleksibilne organizacije in demokratičnih, vključujočih odnosov.

 

Ustvarjanje vizije

Če hočemo napredovati, moramo vedeti, kam hočemo priti, imeti pogled usmerjen naprej, imeti dolgoročne kot tudi kratkoročne cilje. Če jih hočemo uresničiti, mora vizija biti skupna in jasna. Zato si postavljam kot glavno nalogo, da omogočim tak proces in da si zastavimo pravo vizijo, na pravi način.

V ta namen naj bi najprej ustvarili zemljevid, torej posnetek stanja, v katerem se nahajamo v več razsežnostih (človeški, organizacijski, poslovno-finančni, medinstitucionalni ipd.).

Vizijo moramo ustvarjati skupaj in z največjo mero soglasja in vključenosti. Za to sta potrebna intenzivno sodelovanje in čas. Slednjega nam kronično primanjkuje – morali ga bomo najti in si ga vzeti. Za prvo pa vsaj za hip zanemariti delitve in pozabiti na zamere – kar morda niti ne bo tako zelo težko, saj se, če zadeve stečejo, to lahko tudi samodejno zgodi.

Konkretni cilj, ki si ga, pa tudi vsem ostalim, postavljam, je v prvem letu zgraditi skupno vizijo, v drugem pa izdelati strategijo za naprej.

 

Postavitev v prostor

Glede na neke druge čase, fakulteta deluje na bistveno bolj skrčenem prostoru. Izziv, s katerim se je treba spoprijeti, je, da se znova postavimo v prostor slovenske sociale, in sicer na način, ki nam je lasten. Morda prav zdaj slovenski socialni prostor potrebuje orientacijsko točko, ne zgolj vir razumevanja svojih težav, temveč tudi vir in spodbudo razvoja. Moramo postati referenčna točka konceptualizacije, prostor dialoga akterjev na tem področju in biti stalno vključeni v dogajanje v sociali.

Moj namen se je tesneje povezati z akterji na našem področju – ne v socialnem varstvu, temveč tudi na sosednjih področjih. Ustvariti zavezništva za produktivne in smiselne spremembe, bolj stopiti v prakso in biti na voljo tako organizacijam kot posameznikom.

To ne bo zahtevalo le povezovanja in mreženja, temveč tudi sodelovanje pri razvojnih projektih in izzivih (ki jih v tem trenutku ni malo) – bodisi z akcijskimi raziskavami – temeljnega in uporabnega značaja – bodisi s konzultacijami, svetovanjem, supervizijo, usposabljanji in drugimi konkretnimi dejavnostmi na terenu oziroma skupaj z ljudmi, ki jih socialno delo zadeva.

Kot fakulteta imamo možnost, morda celo poslanstvo, ustvarjati prostor dialoga, v katerem ne bodo odločali le odločevalci, temveč tudi praktiki in uporabniki socialnega dela. Učitelji, raziskovalci in študenti imamo privilegij drugačnega bolj teoriji in vrednotam zavezanega pogleda in nevezanega na trenutne razmere, odnose moči in dnevne prioritete v samem polju delovanja. To moramo izkoristi in prispevati k izboljšanju sociale. Tako delovanje pa je tudi priložnost, da se kaj naučimo in da razvijamo v dejanskosti utemeljene pojme, zamisli in znanje o socialnem delu nasploh.

Nikoli namreč ne bomo dosegli akademske ravni oz. standardov, ki so si jih postavile druge, bolj in dalj uveljavljene discipline, ki so nam včasih zgled in po katerih se pogosto oziramo (denimo, sociologija, psihologija, pravo, ekonomija in druge). A tudi te ne bodo nikoli dosegle naše ravni in znanstvenega dosega, ki leži v: bližini ljudem, v praksisu – znanosti za ravnanje, delo, za spremembe in krepitev ljudi, pa tudi transverzalnosti doumevanja in delovanja. Afirmirati moramo naše lastne vrline in ne brezuspešno skušati posnemati druge.

Možnost za to vidim prav v interdisciplinarnem povezovanju pri raziskovalnih, razvojnih in izobraževalnih projektih. Mislim, da je tem priložnost dejanske (ne virtuelne) afirmacije, saj ima socialno delo veliko, kar v takih konstelacijah lahko prispeva.

Konkretni cilj je torej povezati se stroko na nov način in na konkretnih projektih, hkrati pa vzpostavljati skupno in afirmirajoče delovanje z drugimi disciplinami, fakultetami in doseči znanstveno odličnost – ne zgolj z nabiranjem točk, temveč ustvarjanjem podlage, ki bo te točke zlahka porodila.

 

Trdni organizacijski temelji

Fakulteto moramo pojmovati prav v dobesednem pomenu te besede – torej kot facultas, kot zmožnost. Zmožnost skupnosti učiteljev in študentov, da se, skupaj z drugimi, učijo, presprašujejo stvarnost in prispevajo k skupni blaginji.

Pri tem se ne slepim, da je akademsko delo, zaradi svojega izročila, sodobnih pritiskov, pa tudi svoje narave, pogosto razdrobljeno, da za ustvarjalnost nujno potrebuje občasno osamljenost, izločenost, celo stopnjo narcisizma. V taki anomični situaciji je včasih težko sodelovati in se povezovati. In vendar so bila v zgodovini naše šole obdobja, ko se je to zgodilo. Poleg dobrih skupnih projektov je k temu prispevalo tovariško ozračje, ki je takrat prevladalo, pripadnost kolektivu in spoštovanje ter vrednotenje slehernega prispevka in potenciala za skupno delo.

Da ne bo pomote, nimam namena v svojem mandatu sprovesti reorganizacije, spreminjati obstoječe, še zlasti ne tradicionalne organizacije. Imam pa jo namen podpreti in dopolniti z manj formalnimi, institucionalnim oblikami sodelovanja (delovnih skupin, projektnih timov, ad hoc srečanj) in preskusiti, kjer je mogoče in v omejenem obsegu, nekatere, manj klasične oblike delovanja (npr. socio-kracija, neposredna in demokracija direktne akcije, rotacija vlog in funkcij … ). Mislim, da je vsakdo od nas v nekem trenutku sposoben voditi fakulteto (bodisi kot dekan ali vodja nekega skupnega dela), a mora tudi kolektiv imeti možnost, ne le v vpogleda, temveč tudi odločujočega vpliva pri odločitvah, ki zadevajo nas kot celoto.

Akademska svoboda je sveta! Ne mislim torej ustvarjati nekega kolektivnega mišljenja (group-think), nasprotno raznovrstnost in raznorodnost idej je bogastvo fakultete. Treba je najti načine njihove večje in afirmacije, dialoga med njimi in načine, kako jih umrežiti v skupno učinkovito akcijo.

Ko govorim o celoti, nimam v mislih le učiteljskega jedra, temveč vse ostale sodelavce in študente. Asistentom, ki jih sicer prištevam v učiteljsko jedro, je treba omogočiti več časa za raziskovanje in objavljanje. Predvsem pa sčasoma povečati njihovo število in obrniti številčno razmerje med njimi in učitelji asistentom v prid, sicer nas bo to razmerje samo pokopalo (brez tujega grobarja). Imamo odlično administracijo, socialnemu delu primerno prijazno. Za večje učinke, se moramo še bolj povezati in s timskim delom izkoristiti potenciale, ki jih ima.

Študente jemljem kot enakopravne partnerje v procesu učenja in raziskovanja. V duhu socialnega dela jim moramo dati priložnost za skupno ustvarjanje študija, za lastne iniciative (iz katerih se bomo tudi učitelji učili) in jim dati konkretni prostor na fakulteti.

 

Vloga dekanice

Ne mislim se torej lotiti in izvesti velikih sprememb. Se pa mislim resno lotiti, skupaj z vami, saj to ni delo, ki bi ga lahko opravil en človek niti ne klika ljudi, pripravljanja in uvajanja sprememb.

Zavedam se, da ima marsikdo o meni povedati, poleg česa dobrega, tudi slabe stvari. Marsikatera drži, marsikatera tudi ne; nekatere me diskvalificirajo, druge pa lahko celo jemljem kot kompliment. Vem, da imam veliko napak, imam pa tudi veliko izkušenj. Poleg tega, da sem vodil številne projekte, nekatera društva in bil strokovni vodja socialno varstvenega zavoda, sem bil določeno obdobje dekan te fakultete. V tistem obdobju se nam je marsikaj posrečilo – malo zaradi sreče veliko pa zaradi prispevka vseh udeleženih. Postali smo fakulteta, uveljavili podiplomski in doktorski študij, razvili raziskovalno delo (tri in pol krat več kot pred tem oziroma porast od 5 % na 16,5 % proračuna fakultete), intenzivirali mednarodno sodelovanje in publiciranje, vzpostavili založniško dejavnost, kongrese socialnega dela, povečali prihodek (za 48,5 %) in število zaposlenih (za 71,9 % oz. z 32 leta 2001 na 55 leta 2007).

Izkušnje, pa tudi starost, me vodijo k temu, da svoje vloge ne bom zastavil kot vloge vodje, bolj kot vloge nekoga, ki naj bi nekatere procese omogočil, kot facilitator, pospeševalec, kdaj kot urednik, gospodinja ali vratar, včasih pa tudi kot posrednik in mediator. Nikogar ne mislim siliti k nečemu, pač pa podpirati in svoje delovanje utemeljiti na absolutnem zaupanju v sodelavce. Tudi ne bom sprejemal nobenih odločitev sam, brez tistih, ki jih to zadeva.

Za nekatere veljam kot nekdo, ki se upira pravilom in jih krši. To je do neke mere tudi res. Res pa je tudi, da globoko verjamem v pomembnost pravil, če so smiselna in če ne posegajo v sposobnost ljudi, da se sami dogovorijo o skupnih zadevah.

Svojo vlogo imam namen opravljati delovno in resno, dialoško in prijazno, in, upam, tudi zabavno.

Predvsem mislim podpirati mlajše kolege, da bodo prevzeli skupno dobro in ga, po mojem skorajšnjem odhodu, skupaj vodili in izkoristili vse vire, ki jih imamo.

Se pa mislim tej vlogi zares posvetiti in se v času opravljanja funkcije odpovedati vsem drugim vodilnim vlogam – pri projektih ipd. Hkrati pa tudi svoje dekansko delo časovno omejiti, ne prevzeti vsega nase in predvsem ustvarjati priložnosti za druge.

 

Skupaj zastaviti prioritete

Naša fakulteta je na splošno v dobrem stanju. V marsičem je zgledno urejena, končno imamo dovolj prostora za nemoteno delo (in tudi za razvoj), še vedno na njej prevladujejo pretežno prijazni in tovariški odnosi, dostopnost učiteljev, in duh, da smo usodno povezani s socialnim delom. Naredili smo prve korake k odpravi pretiranih obremenitev, kar je tudi, ob trudu prodekanice in raziskovalcev, prispevalo k intenziviranju raziskovalnega in razvojnega dela.

Hkrati pa je dejstvo, da je treba narediti bistven korak naprej, in torej:

1)      Oblikovati vizijo 

a)      s skupnim ugotavljanjem stanja, virov in ovir, 

b)      izkušnjami uveljavljanja najočitnejših prioritet in 

c)      oblikovanjem strategije za naslednje obdobje.

2)      Se dobro pozicionirati v prostoru

a)      s povezovanjem z akterji v sociali, 
b)      sodelovanjem in vodenjem razvojnih nalog, 
c)      ustvarjanjem prostora dialoga med akterji, 
d)     enakopravnim vključevanjem uporabnikov, praktikov in študentov, 
e)      graditvijo srži stroke, a hkrati interdisciplinarnem delovanju – tako raziskovalnem kot izobraževalnem.

3)      Se primerno organizirati

a)      s prečnim povezovanjem pri konkretnih nalogah in projektih, 
b)      krepitvijo spoštovanja vrlin sodelavcev, akademske svobode in tovarištva, 
c)      z bolj neposredno udeleženostjo vseh pri odločanju in omogočanju več neposredne demokracije, 
d)     povezovanju raznih služb v delovanje z večjim učinkom in 
e)      pobudami študentov.

Prva točka tega programa je prioriteta in tudi pogoj za vse ostale. Saj moramo odgovore na organizacijska vprašanja in vprašanja pozicioniranja najti skupaj. (konkretne rešitve za nekatere si sicer predstavljam, a jih nimam namena, niti tu, vsiljevati). Obljubim pa, da bom od prvega dne, če bom, seveda, izvoljen, navezoval stike z akterji, se trudil, da se bomo čim bolj vključili v razvojne procese . Kako in kaj in vse drugo pa moramo »doumiti« skupaj. Tudi organizacija je stvar vizije in poskusov.

Da sprejemam vse te izzive, si nalagam odgovornost in skušam nekaj, kar se zdi, da moremo le sanjati, morda kaže na to, da sem naiven, a to je moja prednost. Nič od tega ne zmorem sam (ne jaz, ne kdo drug), vse pa zmoremo skupaj. Upam, da boste mojo naivnost in pripravljenost produktivno in ustvarjalno izkoristili!

Vito Flaker                                                                            V Ljubljani, 25. aprila, 2019