Zakaj nisem odstopil od kandidature
Nekateri ste
me spraševali, kako to, da glede na to, da sem ob vložitvi kandidature
napovedal, da bom v primeru, če se bo še kdo prijavil, od kandidature odstopil,
da tega tudi nisem storil. Del odgovora je v tem, da nisem hotel razočarati
tistih, ki so mojo kandidaturo podprli, drug del odgovora je, da sem za to, da
obstaja še ena kandidatka, zvedel precej pozno (spet sramežljivost!?). V
povezavi s tem, se mi je tudi zazdelo, da je moja kandidatura sprovocirala še
eno (kar je u redu), zamalo se mi je zdelo, da utegne biti bolj pomembno od
tega, da sploh imamo kandidatko, da jaz dobim proti kandidatko (Lili ni nikoli
pojasnila, zakaj se ni odločila za kandidaturo ob prvem pozivu in zakaj zdaj).
In, kot sem že analiziral, program obljublja predvsem nadaljevanje starega.
Kljub vsem tem pomislekom, bi zelo verjetno od kandidature odstopil, če bi mi
po ponedeljkovi predstavitvi, sokandidatka dala konkretna zagotovila, da bo sprejela
bistveni del mojega programa (vizija in strategija) in ga uresničevala – lahko
bi mi, denimo, ponudila facilitiranje procesa ustvarjanja skupne vizije. To,
ali kaj podobnega se pa ni zgodilo. Vztrajam tudi zaradi tega, ker mi zdi
pomembno to izpeljati do konca.
Nenavzočnost
V pogovorih,
ki sem jih opravil pred volitvami, ste mi nekajkrat postavili vprašanje, kako
to, da se po tem, ko sem bil precej odsoten, ko me ni bilo na sceni, nanjo spet
vračam. Včasih so vprašanja bila v tonu očitka, včasih navdušenja nad
vrnitvijo.
Ob zahtevnih
projektih, ki so zahtevali maksimalno angažiranje (Izhodišča
dezinstitucionalizacije, priprava podlag za pilotske projekte dolgotrajne
oskrbe, še zlasti pa Makedonija), sem, priznam, tudi malo obupal. Po več
nerodnih in neuspešnih poskusih, da bi opozoril na pomanjkljivosti, da bi jih
odpravili, po zavrnitvah (tudi izdelanih) predlogov, sem si mislil, da sem že
prestar, da bi vztrajal, mislil sem si, da je zdaj na vrsti druga generacija –
da je to zdaj »njena šola«, sam pa da moram kaj napisati ali v praksi ustvariti
nek premik, preden se upokojim.
S tem, ko se
ni nihče javil za kandidaturo, sem videl, da pravzaprav ljudje podobno
doživljajo usodo »naše šole«, ki tako prenehuje biti naša. Moja nenavzočnost je
vzporedna pomanjkanju kandidatov. Govori o istem procesu. Zato sem jo prekinil.
Moje napol
prostovoljno izgnanstvo v zadnjih letih, seveda, pomeni tudi hendikep, saj
nisem na tekočem o vsakodnevnih problemih upravljanja šole. Je pa tudi
prednost, saj s temi zadevami nisem obremenjen, predvsem pa lahko na nekatere
stvari pogledam 'bolj od zunaj'.
Mit o mojem kršenju pravil
Tako kot
najbrž vsi, dnevno kršim pravila. Nekatere nevede, druge vede – iz nuje,
nekatere pa tudi iz veselja do življenja. Osebno občansko nepokorščino izvajam
takrat, ko pravila ščitijo močnejšega ali pa so povsem nesmiselna. Če ni
prometa npr. redno prečkam cesto, četudi je rdeča luč.[1]
Ko pa pravila ščitijo šibkejšega ali urejajo bistvena razmerja med ljudmi, ki
jih ne moremo urediti drugače, pa seveda pravila ne le upoštevam, jih tudi
zagovarjam. In mislim, da v svojem početju nisem osamljen.
V predvolilnem
času so se, denimo, pojavile govorice, da »hočem na vsak način, da brez
recenzentskega postopka, objaviti v Socialnem delu znanstveni članek« - kot
primer mojega notoričnega in nasilnega kršenja pravil. Seveda to ni res, kar
mora biti očitno vsakomur, saj mi več ni treba loviti točk in se boriti za
objavo v naši reviji. Stvarna podlaga za to govorico je, da sem si prizadeval
za objavo čim prej poročila s skupščine o reorganizaciji centrov za socialno
delo. Janko se je zelo potrudil, v kratkem času prepisal pogovor na skupščini.
Zapis je dobro pokazal, kako so se socialne delavke in delavci sposobni
argumentirano upreti in tudi na bistvene probleme reorganizacije. Ker je Vera
rekla, da bi poročilo kvarilo razmerje med znanstvenimi članki in drugimi
rubrikami, smo ponudili, da poročilo predelamo v znanstveni članek (ki seveda
gre v recenzijo). Kar smo tudi storili, glede na kratek čas, ki je bil na
razpolago, tudi razmeroma uspešno. A je iz želje, da ažurno objavimo aktualno
vsebino, in potem, da hkrati pomagamo dvigovati raven revije, prišlo to, da
hočemo nekaj vsiljevati in kršiti pravila.
Aktivizem v položaju
Nekateri se
sprašujejo, kako bom uskladil funkcijo s svojim siceršnjim aktivizmom. Kot sem
napisal v programu in kakor sem ponovil na predstavitvi, se ne bom med
opravljanjem funkcije lotil nobenega projekta, ki bi me bistveno obremenjeval
oz. v katerem bi imel vodilno vlogo. To velja tudi za aktivizem. To pa ne
pomeni, da ne bom podprl katere občanske pobude, še zlasti take, ki zadeva
socialno delo. Prav tako bom aktivistično goreče zagovarjal pravice in
blagostanje uporabnikov in nedvomno napredek in avtonomijo stroke, še posebej
pa avtonomijo naše fakultete.
Nuja sprave in ali je možna
Na
predstavitvi programov sem svojim nasprotnikom, oziroma tistim, s katerimi sem
bil v preteklosti v občutnejših konfliktih ponudil roko. To je bila hkrati
premišljena, a tudi zelo čustvena poteza. Ni mi bilo lahko to pred vsemi
izreči. Zavedam se namreč, da skupne vizije ne moremo ustvarjati, če smo
razdeljeni, da je pomembno, da v naslednjem obdobju, vsaj pri strateško
pomembni zadevah, delujemo skupaj. Ne mislim si, da bomo spet prijatelji, kot
smo nekoč bili, ko smo se skupaj preganjali po Pohorju, pisali skupne članke,
da spet kdo od vas živel pri meni. Imeli smo neko skupno vizijo boljšega
socialnega dela. Morda nekaj od tega lahko spet, tokrat v drugačnem času in
sestavi naredimo. Ne, to ni bila poceni predvolilna finta. Zato mi je žal, da
ni bilo odziva.
[1] To mi je
ostalo iz mladih let, ko sem bil v Angliji. Tam takrat (in verjetno še vedno),
za pešca prečkati rdečo luč ni bil prekršek. Rdeča luč za avtomobile mu namreč omogoča prečkati cesto, ga varuje pred
premočjo avtomobilov. Če avtomobilov ni … Zakaj upoštevati pravila takrat, ko
ne urejajo ničesar – v tem primeru prometa (ki ga ni).
Ni komentarjev:
Objavite komentar