Izpeljava
postopkov pred volitvami in volilnega procesa je imela več napak. Večji sta
bili, da programa nista bila ustrezno objavljena in da volilni upravičenci ne
morejo glasovati po pošti. Program je bil namreč objavljen na oglasni deski v
dekanatu in sicer med prazniki, tako da je bil dostopen največ 24 ur od desetih
dni. Kdor je pričakoval, kakor jaz, da ga bomo videli na spletni strani ali pa
vsaj dobili po elektronski pošti, se je uštel in predvidevamo lahko, da se je le
malokdo v programa poglobil pred njuno predstavitvijo.
Darja je
večkrat predlagala, da bi, glede na to, da bo v času volitev v tujini, ona in
drugi, ki se bodo znašli v takem položaju glasovali po pošti. Odgovor (vodstva,
ne volilne komisije) je bil, da ni možno spreminjati pravil med potekom
volilnih postopkov. Pri tem je vztrajalo, tudi potem, ko je Darja opozorila, da
v pravilniku piše, da nekdo ne sme glasovati preko pooblastila, ne piše pa, da
ni dovoljeno glasovati po pošti in bi torej lahko omogočili glasovanje po pošti
(sam dodajam, da imamo številne korespondenčne seje senata, na katerih izvedemo
številne volitve, pa pravilnik ne navaja te možnosti – ali so torej vse te
volitve, ki smo jih izvedli korespondenčno neveljavne?!).
Te napake
lahko imamo za posledico neveščosti (take volitve imamo prvič) oz. po domače
'šlampariji', lahko jih pripisujemo sramežljivosti, lahko pa bi jih razumeli
tudi kot dejanja, ki so v prid eni od kandidatk oz. kot obrobno vplivanje na
volitve.
Brezbrižnost
do postopkov bi bila upravičena v primeru, ko bi bilo vseeno, kdo je dekanica.
Če bi bil kolektiv močen in v sedlu, bi lahko dekanico tudi izžrebali, ali pa
bi bila izvoljena po nekem vrstnem redu. A do tja je treba priti.
V tem
trenutku pa povzročajo, vsaj pri nekaterih, zaskrbljenosti in ugibanje in
negotovost. Glede na to, da sedanja dekanica ni naklonjena moji kandidaturi, bi
morala poskrbeti, da volilni postopki in »opravila« potekajo karseda v skladu s
pravili in da ni mogoče niti posumiti, da so v kakorkoli pristranski in da
favorizirajo enega kandidata.
Prav
verjetno je, da bodo rezultati volitev tesni. Tudi sam bom, če zmagam za glas
ali dva, imel probleme s tem, ali sem legitimno izvoljen.[1]
Resnično ne vem, kako bi kolegice, ki ne bodo navzoče, volile.
Sramežljiv
odnos do volitev je deloma legitimen deloma pa ne. Zakaj ne bi objavili
programov na zelo javnem mestu, denimo, na spletu? So programi tako slabi, da
jih je treba prikrivati? Če sramežljivost navzven ni na mestu, pa je morda
navznoter. Splošne, strankarske politične volitve so razmeroma neosebne.
Kandidate le malokrat poznamo osebno, še manj pa kandidati poznajo svoje
volivce in tudi volivci niso povezani v neko razločno skupnost. Pri nas pa
volitve zadirajo prav v rahlo in negotovo tkivo medosebnih odnosov. Za
marsikoga je izraziti podporo enemu kolegu in odreči drugemu zagatna situacija,
ki načenja spodobnost. Zato se ni čuditi, da situacija volitev refleksno poraja
sramežljivost – kot obrambo pred izbruhom zamer s te ali one strani. Tako da mi
je določena mera sramežljivosti celo všeč, predvidevam pa, da je Lili
sramežljivost še bolj po meri :).
Največji
problem s spodrsljaji pri izvedbi volitev pa je, da vzbujajo paranojo –
pomisleke, skrbi, ugibanja in razne konstrukcije, za katere najbrž nikoli ne
bomo vedeli, ali so resnične. Ne le, da napake v taki situacije sprožajo
ugibanja, ali hoče tisti, ki vodi volitve, doseči prednost za enega kandidata,
še več, utegne se zdeti, da hoče to doseči na vsak način. Porajajo se
vprašanja, čemu je potem nekaj takega namen. Če doseganje ciljev opravičuje
sredstva, kakšni so potem cilji? In tu se paranoja zares prav začne.
Paranoja,
zaskrbljenost, ugibanje, kaj hoče drugi doseči, niso prijetna čustva. Večinoma
se jih hočemo otresti. Zato si pogosto v takih situacijah, kot je nastala,
zatiskamo oči in si raje mislimo, da je do nepravilnosti prišlo zaradi
naključij, neveščosti ali sramežljivosti, saj bi nas v nasprotnem primeru
preplavil strah in občutek nemoči, saj bi pristali, da nam življenje vodijo
neke nevidne, težko določljive sile.
Približno
tako bom ravnal tudi sam. Ne bom se pritoževal, kot me je usmerjal Srečo, še
zlasti ne vnaprej. Gojil bom dalje svojo naivnost in zaupanje do drugih.
Institucijam je treba zaupati, a biti tudi do njih kritičen in še posebej od
njih neodvisen.
Ni komentarjev:
Objavite komentar