Boj za avtonomijo

Mislim, da je moja kandidatura že zdaj, še pred volitvami uspešna. Imamo volitve. To je pomembno. Morda se je celo začel pogovor o skupni viziji. Kam hočemo priti! Prva dva koraka sta narejena. Veliko jih je še pred nami.

Zdaj sem namreč še bolj prepričan, da je to bilo treba narediti. V programu sem hipotetično govoril o scenariju, v katerega nas bo povleklo, če se ne postavimo zase in na noge – da prenehamo obstajati kot fakulteta. Na žalost, sem v pogovorih dojel, da je ta scenarij bistveno bolj realen, kot se mi je zdelo.

Zato tudi zdaj, tik pred volitvami to poudarjam. Za avtonomijo se je treba boriti!

Ne gre le za odpor centralizaciji univerze, le za ohranitev fakultete – gre za njeno uveljavitev, razvoj in prodornost.

 

Za oblikovanje vizije

Je treba skupaj ugotoviti stanje, vire in ovire – izdelati zemljevid. Za to si je treba vzeti čas in intenzivno sodelovati. Za razvoj se je treba pogovarjati in vzpostaviti:

1)      poslanstvo

2)      umeščenost

3)      organizacija

4)      finance

Hkrati pa tudi delovati konkretno in vizijo krepiti z izkušnjami uveljavljanja najočitnejših prioritet (spremeniti način financiranja, da bo dovoljeval pestrost izkušnje, uveljavljati nove pristope k organizaciji in nove oblike izvedbe študija, kakor tudi nove oblike dela v »praksi«.

Predvsem pa z oblikovanjem strategije za naslednje obdobje vzpostaviti okvir ravnanja fakultete kot skupnosti – omogočiti samostojno, a koordinirano delovanje.

 

Izboljšati svojo navzočnosti

Kar moramo storiti s povezovanjem z akterji v sociali, postati referenčna točka konceptualizacije socialnega dela in dela z ljudmi, prostor dialoga, in bi stalno vključeni v socialo in socialna gibanja. Ažurno je treba spremljati dogajanja (blog, objave, okrogle mize) in obnoviti, popraviti in spraviti na višjo raven stike z akterji. Med drugim tudi razviti svetovalno (konzultantsko) funkcijo in lastno prakso.

Tudi s sodelovanjem in vodenjem razvojnih nalog (reorganizacija CSD, dolgotrajna oskrba, dezinstitucionalizacija, migranti, UTD in drugo). Ključna naloga je razvoj teorije povezane s prakso – »praksis« - ki črpa iz prakse (jo praksa informira) in jo sooblikuje (prakso informira).

Z enakopravnim vključevanjem uporabnikov, praktikov in študentov (zadruga, vključevanje uporabnikov v izvedbo študija in raziskovanje, skupščine).

Z graditvijo srži stroke, a hkrati interdisciplinarnem delovanju – tako raziskovalnem kot izobraževalnem.

Izumiti načine integracije ugotovitev uporabnih raziskav in razvojnih projektov v teorijo socialnega dela (razprava o srži SD, izdaja temeljnih besedil, odprte recenzije).

Začeti s prenovo osnovnega programa in načrtovati nove programe (dodiplomske in podiplomske – npr. dolgotrajna oskrba, mladinsko delo, socialno delo in management, skupnostno delo).

Intenzivirati objave, okrepiti izdajanje, založbo in reviji; omogočiti raziskovalno delo in posledično objave. Predvsem pa zagotoviti čas za pisanje.

 

Se primerno organizirati

S prečnim povezovanjem pri konkretnih nalogah in projektih, okrepiti delovanje med katedrami (delovne skupine, projektne skupine), izkoristiti možnosti IT in zastaviti debirokratizacijo fakultete.

S krepitvijo spoštovanja vrlin sodelavcev, akademske svobode in tovarištva.

Ustvariti ozračje – iz »ne da se« v »možno je« in prekiniti začaran krog 'preobremenjenosti'.

Krepiti pripadnosti kolektivu in spoštovanja ter vrednotenja slehernega prispevka in potenciala za skupno delo.

Povečati število asistentov, vključiti v raziskovalno in razvojno delo. Nove zaposlitve preko projektov, in s tem krepiti tudi pedagoško funkcijo. Sčasoma preobrniti razmerje v prid asistentov.

Z bolj neposredno udeleženostjo vseh pri odločanju in omogočanju več neposredne demokracije (socio-kracija, neposredna in demokracija direktne akcije[1]) in dosledno odprtostjo sestankov vseh teles – aktivno vabljenje na senat!

Vzpostavljanje skupnega lastništva nad fakulteto in maksimalna transparentnost vodenja – vključno s tviti in blogi, jasno rotacijo na vodilnih položajih in jasnim pristojnostmi.

S povezovanjem raznih služb v delovanje z večjim učinkom in tesnejšim sodelovanje med administracijo in pedagoškim delom (izkoristiti potenciale v administraciji).

S krepitvijo pobud in vloge študentov (razvoj projekta študent prodekan, kontinuirani stiki, odprta vrata, na voljo na hodniku). Predvsem je pomembna študentska pobuda pri načrtovanju novih programov in ovrednotenju obstoječih.

Ustvariti je treba prostor za študente in za krepitev praktičnega angažiranja (tabori, terensko delo, študentski projekti).

 

Načela

Svoje delo bom uravnaval po naslednjih načelih:

        I.            Nikogar ne siliti v nekaj, česar noče.

      II.            Nobenih odločitev brez tistih, ki jih to zadeva.

    III.            Urejati z dogovori in ne s pravili.

    IV.            Delegirati pristojnosti.

      V.            Ne vstopati v druge vodilne vloge.

    VI.            Ne pretiravati z delom.

  VII.            Poslušati, zbirati predloge in pobude – ne jih dajati.

S tem hočem doseči zgoraj zapisane cilje.

 

Naloge in roki

Zgornje cilje imam namen uresničiti v dveh letih. Potem se poslovim. Dinamiko uresničevanja si zamišljam takole:

naloga/	2019 – Z	2020 – P	2020 – Z	2021 – P
vizija	zemljevid	vizija		strategija
umestitev	stiki	oblikovanje koalicij	skupni projekti in  programi
organizacija	spodbujanje skupnega ustvarjanja	uvajanje projektnega dela	organizacija za uveljavitev strategije	trden kolektiv – ponovna prilastitev

Dela bo torej veliko. Upam, da sprejmete izziv.

---

[1] Demokracija direktne akcije je možna zaradi fevdalnega ustroja univerze, ki daje avtonomijo. Možna je gladko pri pobudah, ki ne zahtevajo novih sredstev; možna je tudi pri dejavnostih, ki pridobijo sredstva za njihovo izvedbo. Sicer je treba vključiti druge mehanizme – eden je razvojni sklad, ki bi podpiral tovrstne pobude. Skupščine so lahko dodatni forum odločanja.

Zakaj vztrajati?

 

Zakaj nisem odstopil od kandidature

Nekateri ste me spraševali, kako to, da glede na to, da sem ob vložitvi kandidature napovedal, da bom v primeru, če se bo še kdo prijavil, od kandidature odstopil, da tega tudi nisem storil. Del odgovora je v tem, da nisem hotel razočarati tistih, ki so mojo kandidaturo podprli, drug del odgovora je, da sem za to, da obstaja še ena kandidatka, zvedel precej pozno (spet sramežljivost!?). V povezavi s tem, se mi je tudi zazdelo, da je moja kandidatura sprovocirala še eno (kar je u redu), zamalo se mi je zdelo, da utegne biti bolj pomembno od tega, da sploh imamo kandidatko, da jaz dobim proti kandidatko (Lili ni nikoli pojasnila, zakaj se ni odločila za kandidaturo ob prvem pozivu in zakaj zdaj). In, kot sem že analiziral, program obljublja predvsem nadaljevanje starega. Kljub vsem tem pomislekom, bi zelo verjetno od kandidature odstopil, če bi mi po ponedeljkovi predstavitvi, sokandidatka dala konkretna zagotovila, da bo sprejela bistveni del mojega programa (vizija in strategija) in ga uresničevala – lahko bi mi, denimo, ponudila facilitiranje procesa ustvarjanja skupne vizije. To, ali kaj podobnega se pa ni zgodilo. Vztrajam tudi zaradi tega, ker mi zdi pomembno to izpeljati do konca.

 

Nenavzočnost

V pogovorih, ki sem jih opravil pred volitvami, ste mi nekajkrat postavili vprašanje, kako to, da se po tem, ko sem bil precej odsoten, ko me ni bilo na sceni, nanjo spet vračam. Včasih so vprašanja bila v tonu očitka, včasih navdušenja nad vrnitvijo.

Ob zahtevnih projektih, ki so zahtevali maksimalno angažiranje (Izhodišča dezinstitucionalizacije, priprava podlag za pilotske projekte dolgotrajne oskrbe, še zlasti pa Makedonija), sem, priznam, tudi malo obupal. Po več nerodnih in neuspešnih poskusih, da bi opozoril na pomanjkljivosti, da bi jih odpravili, po zavrnitvah (tudi izdelanih) predlogov, sem si mislil, da sem že prestar, da bi vztrajal, mislil sem si, da je zdaj na vrsti druga generacija – da je to zdaj »njena šola«, sam pa da moram kaj napisati ali v praksi ustvariti nek premik, preden se upokojim.

S tem, ko se ni nihče javil za kandidaturo, sem videl, da pravzaprav ljudje podobno doživljajo usodo »naše šole«, ki tako prenehuje biti naša. Moja nenavzočnost je vzporedna pomanjkanju kandidatov. Govori o istem procesu. Zato sem jo prekinil.

Moje napol prostovoljno izgnanstvo v zadnjih letih, seveda, pomeni tudi hendikep, saj nisem na tekočem o vsakodnevnih problemih upravljanja šole. Je pa tudi prednost, saj s temi zadevami nisem obremenjen, predvsem pa lahko na nekatere stvari pogledam 'bolj od zunaj'.

 

Mit o mojem kršenju pravil

Tako kot najbrž vsi, dnevno kršim pravila. Nekatere nevede, druge vede – iz nuje, nekatere pa tudi iz veselja do življenja. Osebno občansko nepokorščino izvajam takrat, ko pravila ščitijo močnejšega ali pa so povsem nesmiselna. Če ni prometa npr. redno prečkam cesto, četudi je rdeča luč.[1] Ko pa pravila ščitijo šibkejšega ali urejajo bistvena razmerja med ljudmi, ki jih ne moremo urediti drugače, pa seveda pravila ne le upoštevam, jih tudi zagovarjam. In mislim, da v svojem početju nisem osamljen.

V predvolilnem času so se, denimo, pojavile govorice, da »hočem na vsak način, da brez recenzentskega postopka, objaviti v Socialnem delu znanstveni članek« - kot primer mojega notoričnega in nasilnega kršenja pravil. Seveda to ni res, kar mora biti očitno vsakomur, saj mi več ni treba loviti točk in se boriti za objavo v naši reviji. Stvarna podlaga za to govorico je, da sem si prizadeval za objavo čim prej poročila s skupščine o reorganizaciji centrov za socialno delo. Janko se je zelo potrudil, v kratkem času prepisal pogovor na skupščini. Zapis je dobro pokazal, kako so se socialne delavke in delavci sposobni argumentirano upreti in tudi na bistvene probleme reorganizacije. Ker je Vera rekla, da bi poročilo kvarilo razmerje med znanstvenimi članki in drugimi rubrikami, smo ponudili, da poročilo predelamo v znanstveni članek (ki seveda gre v recenzijo). Kar smo tudi storili, glede na kratek čas, ki je bil na razpolago, tudi razmeroma uspešno. A je iz želje, da ažurno objavimo aktualno vsebino, in potem, da hkrati pomagamo dvigovati raven revije, prišlo to, da hočemo nekaj vsiljevati in kršiti pravila.

 

Aktivizem v položaju

Nekateri se sprašujejo, kako bom uskladil funkcijo s svojim siceršnjim aktivizmom. Kot sem napisal v programu in kakor sem ponovil na predstavitvi, se ne bom med opravljanjem funkcije lotil nobenega projekta, ki bi me bistveno obremenjeval oz. v katerem bi imel vodilno vlogo. To velja tudi za aktivizem. To pa ne pomeni, da ne bom podprl katere občanske pobude, še zlasti take, ki zadeva socialno delo. Prav tako bom aktivistično goreče zagovarjal pravice in blagostanje uporabnikov in nedvomno napredek in avtonomijo stroke, še posebej pa avtonomijo naše fakultete.

 

Nuja sprave in ali je možna

Na predstavitvi programov sem svojim nasprotnikom, oziroma tistim, s katerimi sem bil v preteklosti v občutnejših konfliktih ponudil roko. To je bila hkrati premišljena, a tudi zelo čustvena poteza. Ni mi bilo lahko to pred vsemi izreči. Zavedam se namreč, da skupne vizije ne moremo ustvarjati, če smo razdeljeni, da je pomembno, da v naslednjem obdobju, vsaj pri strateško pomembni zadevah, delujemo skupaj. Ne mislim si, da bomo spet prijatelji, kot smo nekoč bili, ko smo se skupaj preganjali po Pohorju, pisali skupne članke, da spet kdo od vas živel pri meni. Imeli smo neko skupno vizijo boljšega socialnega dela. Morda nekaj od tega lahko spet, tokrat v drugačnem času in sestavi naredimo. Ne, to ni bila poceni predvolilna finta. Zato mi je žal, da ni bilo odziva.

---

[1] To mi je ostalo iz mladih let, ko sem bil v Angliji. Tam takrat (in verjetno še vedno), za pešca prečkati rdečo luč ni bil prekršek. Rdeča luč za avtomobile mu namreč omogoča prečkati cesto, ga varuje pred premočjo avtomobilov. Če avtomobilov ni … Zakaj upoštevati pravila takrat, ko ne urejajo ničesar – v tem primeru prometa (ki ga ni).