Oviranje ali onemogočanje? (drugo nadaljevanje razprave o terminologiji omogočanja)

Odgovor je seveda na dlani. Nobeno! Če seveda govorimo o dejanjih. Ko govorimo o besedah, ki jih neradi uporabljamo (nesnovna težavna dediščina – bi rekli v Muzeju norosti), pa moramo izbirati.

Ovire

Izraz »oviranost« se je v več izpeljankah bistveno bolj uveljavil od drugih alternativ »invalidnosti«. Čeprav so »ovire« v socialnem modelu mišljene kot ovire, ki jih postavlja družba oz. jih postavljajo oviranim drugi, pa zaradi neustreznih besednih zvez vseeno pogosto izzveni kot, da bi govorili o ovirah (hibah, pomanjkljivostih) ljudi, ki to nalepko nosijo.

V slovenščini namreč nismo vzpostavili močnega razlikovanja med zmanjšano zmožnostjo človeka, da nekaj dela, opravi (ang. impairment) in družbenim onemogočanjem (disability), družbenimi ovirami, da bi to počel, kar je sicer v korenu »socialnega modela«.

Ta težava se kaže še zlasti v besednih zvezah, v katerih so »ovire« desni polstavčni prilastek, Na primer, ko hočemo uveljaviti »najprej ljudje« slog izražanja, kot v zvezi »ljudje z ovirami«, se sliši, pa čeprav to ni namen govorca, kot da bi ljudje sami imeli ovire, ne pa da bi jim jih kdo postavljal. Tovrstna skladenjska implikacija je gotovo manjša, če je prilastek »oviran« levi in deluje kot ujemalni prilastek, ki postavi pridano identiteto na prvo mesto, kot npr. »ovirani ljudje«. S tem bi sicer kršili maksimo »najprej ljudje (človek)«, a bi, še zlasti, če bi občasno omenili tudi »družbeno oviranost«, menda presegli implikacijo desnega prilastka. To pa je morda dasiravno bolj plodno, kot če bi vztrajali pri »ljudeh« na prvem mestu.[1]

Onemogočanje

Razlog, da namesto »ovir, oviranosti, oviranja in oviranih« poskušamo z »onemogočanjem, onemogočanimi« ipd., torej ni le v neustreznosti desne lege prilastka, temveč še nekaj več. Ko smo namreč razpravljali o medicinskem modelu, ki je po Goffmanu[2] različica popravljalnega storitvenega modela, smo mu v praksi dezinstitucionalizacije postavili po robu »ustvarjalni model omogočanja« –  človeka ni treba popravljati, temveč mu omogočiti (da kljub pomanjkljivosti, hibi) lahko počne, kar mu je pač pomembno (ustvarjanje novega kot nasprotje popravljanja).[3]

Izraz »omogočati« torej uvajamo, da laže vzpostavimo dialektiko med hendikepom in oviro (če naj uporabimo konjeniške izraze), med družbenim onemogočanjem (oz. omogočanjem) in človekovo zmanjšano zmožnostjo za neko dejavnost – kot imamo to v računalniških programih v gumbu »omogoči« (enable) in »onemogoči« (disable).[4]

Da bi se izognili pojmovanju, da je to nekaj, kar človek ima, ali celo, kar je, temveč poudarili, da je to nekaj, kar se mu dogaja, bomo uporabili glagolske oblike (tudi glagolnik in deležnik) in sicer v nedovršni obliki[5] (onemogočati, onemogočanje,  onemogočan – slednji, deležnik se sicer »slabo« sklanja, a se uho dokaj hitro privadi). Izogibali se bomo samostalniški izpeljanki »onemogočenost«, še zlasti v neustrezni desni legi. Govorili bomo torej o »onemogočanih«, ne pa o »ljudeh z onemogočenostjo«, raje o »ljudeh z nalepko intelektualnega onemogočanja« kakor o »ljudeh z intelektualno onemogočenostjo oz. oviranostjo, ovirami«. Sem in tja bomo dostavili tudi, da gre za »družbeno onemogočanje«, kar pa si bralec mora vedno ob rabi teh izrazov, tudi če ni tako zapisano, do-misliti. Upajmo, da eksperiment uspe, če ne pa tudi nič. Ne bomo nič na slabšem. 

---

[1] Tudi sicer se glede tega bijeta dva pogleda na poimenovanje stigmatiziranih skupin. V socialnem delu in tudi v socialni politiki, se je uveljavil pogled »najprej ljudje«; npr. »ljudje z duševno stisko«, »ljudje, ki se teže učijo« »otroci v sporu z zakonom« itn. Vendar se nekatere skupine raje poimenujejo »najprej z identiteto« npr. »istospolno usmerjeni (ljudje)«, »stari ljudje« ipd. Obe naravnanosti si prizadevata, na jezikovni ravni, prevrednotiti družbeno vlogo in položaj poimenovane skupine. Prvi rek izraža to, da smo v prvi vrsti ljudje, ki imajo med drugim tako ali drugačno značilnost. Kot desni prilastek, je ta značilnost naključna. V drugem reku, ko je na prvem mestu pa je ključna. Prva uvaja »besedni humanizem«, izražanje tega, da je bistvena naša skupna človeškost in šele nato vloge, ki jih prevzemamo. Taki plemeniti jezikovni gesti stoji nasproti, bolj izzivalna, subverzivna jezikovna taktika, ki postavi identiteto zanemarjene skupine na prvo mesto in ji s tem skuša dodati vrednost jo prevrednotiti v smislu »gay pride«, »mad pride«. Splošni humanizem zamenja partikularna identitetna politika. Slednja je legitimna, če jo vodijo ljudje, ki jih to zadeva. Je pa problematična, ko neke lastnosti tem istim ljudem pripisujejo drugi. Takrat postane subverzivni moment prevrednotenja besed in vlog problematičen. Nenazadnje se lahko ljudje poimenujejo, kakor hočejo, ko jih naslavljamo drugi, pa moramo biti pazljivi in spoštljivi, še posebej če jih naslavljamo, ali celo zgolj poimenujemo, kot strokovnjaki oz. »ljudje, ki imajo več moči«. 

[2] Erving Goffman, Azili, Založba /*cf, Ljubljana, 2019, str. 307–370.

[3] Vito Flaker, »Uvod v postinstitucionalnost (spremna beseda)«, v Erving Goffman, Azili, Založba /*cf, Ljubljana. 2019, str. 409.

[4] Presenečeni bomo, kolikokrat bomo ta izraz uporabili tudi za osebje, strokovnjake, ki jim medicinski oz. institucionalni model tudi onemogoča marsikaj. Videli bomo, da smo pogosto v istem čolnu onemogočenosti, oviranosti oz. da smo v tem sistemu tudi strokovnjaki precej invalidni.

[5] Dovršna oblika deležnika »onemogočen« je ušesu sicer bolj prijazna, smo je bolj navajeni, a bomo uporabljali nedovršno obliko, da poudarimo, da gre za proces in nedovršeno družbeno stanje, ne pa za človekov atribut, lastnost.

Hendikepi »hendikepa« (nadaljevanje razprave o terminologiji omogočanja)

Od starih izrazov je angleški izraz »hendikep« (handicap) daleč najboljši. Pomeni namreč izenačevanje vrednosti, možnosti. Pogosto sicer slišimo, da je ta izraz še slabši od izraza »invalid«, saj naj bi govoril o tem, da so bili v vojni pohabljeni borci prisiljeni za svoje preživetje s kapo v roki beračiti za svoje preživetje. Zagovorniki takšne etimologije nam celo priskrbijo imena in datume, ko naj bi se to prvič zgodilo in tako še utrdijo svojo napačno razlago.[1] Taki izmišljotini zlahka nasedemo, saj nam ponudi klasično podobo pohabljenega berača, ki prav s svojo hibo vzbuja usmiljenje in spravi mimoidoče v zadrego, ki jo potem lahko rešijo s tem, da navržejo »nekaj drobiža«.

V resnici je etimološka zgodovina povsem drugačna. Izraz izhaja iz 17. stoletja (nekateri prvo rabo datirajo še bolj zgodaj) in je označeval igro oz. postopek izenačevanja vrednosti pri menjavi dobrin. Ko se dva, ki sta barantala o vrednosti predmetov, ki naj bi jih zamenjala, nista mogla sporazumeti, sta našla razsodnika, ki jima je pomagal s pomočjo te igre priti do rešitve. Vsi trije so v kapo dali nekaj kovancev, svoj zastavek, razsodnik je določil razliko v vrednosti, barantača pa sta svoje strinjanje pokazala tako, da sta iz kape potegnila roko. Če je bila polna, sta se s sodnikovo oceno strinjala, če je bila prazna se nista. Če sta oba naredila enako – imela v dlani denar ali pa je bila dlan prazna – je zastavek pobral sodnik, če pa je en sprejel razsodnikovo vrednotenje, drugi pa ne, je zastavek dobil tisti, ki se je z razsodnikovo oceno strinjal. Če sta se strinjala z oceno, sta seveda izvršila zamenjavo dobrin, če ne pa ne – a je v igri vseeno nekdo zmagal.

V 18. stoletju so tako poimenovanje (in igro) uporabili pri konjskih dirkah. Da bi izenačili moči konj (in naredili dirko bolj zanimivo in negotovo) so močnejše konje dodatno obtežili. S tem je izraz poleg pomena izenačevanja vrednosti dobil še pomen izenačevanja možnosti. Ta pomen se je sčasoma razširil na druge športe in igre. V angleščini »handicap« pomeni »prednost« oz. kakor igralci pri nas v žargonu rečejo, da nekomu »daš foro«. V začetku 20. stoletja so potem začeli uporabljati tudi za oznako pohabljenih otrok.[2]

Morda niti ne zato, da bi jim zagotovili prednost, »foro«, ampak zato, ker so bili »obteženi« oz. so imeli prednost pred njimi drugi, katere so težko dohajali. V resnici torej je šlo za semantični obrat, s katerim je dajanje prednost v igri, začelo pomeniti začetno izgubo prednosti pred vrstniki torej oviro (še preden se igra sploh začne).[3] Po drugi svetovni vojni uveljavil tudi za odrasle v angleško govorečih deželah, pa tudi onkraj. Pri nas je konkuriral uradnemu izraz »telesno« ali »duševno prizadetega« in je takrat tudi dejansko pomenil, prav zaradi pomenskega obrata, eno in isto – ne človeka, ki bi imel prednost oz. ki bi mu dali prednost, temveč človeka, ki je »zaostal«, ki ima slabšo štartno pozicijo.

Prav zaradi tega pomenskega obrata, premika, ki se je bodisi zgodil, ko so izraz uporabili za označevanje ljudi in ne več za označevanje postopka, igre izenačevanja vrednosti in možnosti, in se je z rabo utrdil v takem, slabšalnem, celo poniževalnem sopomenu, kakor se zgodi vsem tovrstnim jezikovnim inovacijam, je postal izraz v prizadevanjih za izboljšanje položaja ljudi, ki jih je označeval, odvečen, treba ga je bilo zamenjati. Zamenjali so ga s takrat vrednostno nevtralnim izrazom »disability«. Ta zamenjava pa ni bila motivirana zgolj z željo po novem, z negativnim sopomenom nenasičenim izrazom, kot ugotavlja Okrent (2015), temveč tudi iz nasprotovanja izvornemu semantičnemu obratu, zdrsu od igre k poimenovanju človeka kot »zaostalega« (izraza »mental retardation« in »mental handicap« sta se uporabljala sinonimno in sočasno).[4]

Torej, četudi gre za izraz, ki mu ni tuj pomen izenačevanja možnosti, in je od starih izrazov morda najboljši, ga ne bomo uporabljali, pa ne samo zato, ker ni slovenski, ali zato, ker je dovolj star, da se je nalezel negativnih konotacij (kakor se jih je nalezel medtem že tudi »disability« (Atkinson, 2015)), temveč tudi ker napeljuje na »zaostalost« ljudi, ki so ga deležni. Bil bi ustrezen, če bi pomenil, da so to ljudje, ki jim damo prednost in če bi ga eventualno poslovenili npr. »ljudje s prednostjo«, kar bi lahko večznačno pomenilo hkrati, da so to ljudje, ki naj jim damo prednost, a tudi, ki imajo prav zaradi svoje hibe tudi neko prednost, ki je drugi nimamo. Morda je vredno s takšnim poimenovanjem tudi poskusiti, a lahko dvomimo, da bi se uveljavilo.

Viri[5]

Atkinson, Rebecca. (2015). Viewpoint: Is it time to stop using the word “disability”? Dostopno na: http://www.bbc.com/news/blogs-ouch-3438573822. 10. 2011.

Mikkelson, David. (2011). Etymology of Handicap: Did the word ‘handicap’ originate with the disabled’s having to beg for a living? Dostopno na: https://www.snopes.com/language/offense/handicap.asp,

Okrent, Arika. (2015). Why Did ‘Disabled’ Replace ‘Handicapped’ As the Preferred Term? Dostopno na: http://mentalfloss.com/article/69361/why-did-disabled-replace-handicapped-preferred-term

Tréguer, Pascal (2018). Origin of ‘handicap’: ‘hand in cap’ (name of a game). Word histories. 11. februar, 2018. Dostopno na: https://wordhistories.net/2018/02/11/handicap-origin/ 22. 10. 2011.

 

---

[1] Izmišljena zgodbica je, da je angleški kralj Henrik VII »leta 1504« ugotavljal, da pohabljeni vojaki iz stoletnih vojn med rožama niso sposobni zaslužiti za preživetje in prispevati družbi in jim je zatorej zagotovil pravico oz. dovolil, da po cestah beračijo s »kapo v roki (cap in hand)«. Prav to pa tudi, poleg resnične zgodovine izraza, ki jo povzemamo spodaj, priča o tem, da gre za izmišljeno etimologijo, saj bi potemtakem rekli »kepinhend« in ne »hendikep«. Sicer pa izraz »cap in hand« tudi obstaja v angleščini in je sicer izvorno pomenilo gesto spoštovanja, ponižnosti ob srečevanju z uglednimi (snamemo klobuk – chapeau!), zdaj pa pomeni le ponižno prošnjo za uslugo (Mikkelson, 2011). 

[2] Zgodovino razvoja izraza povzemajo slovarji, npr. Oxford English Dictionary oz, Lexico. Izčrpno poročilo o tem lahko najdemo tudi na portalu »Zgodovine besed« (Tréguer, 2018). Glej tudi zapis Davida Mikkelsona (2011) o tej jezikovni zmedi in premenah pomena.

[3] Hendikepiran pred dirko je tisti konj, ki izgubi prednost, torej tisti, ki je obtežen.

[4] Prav zaradi tega je tudi tisti del občinstva, ki si je sicer želel spremembe izraza oz. se je zavedal razvrednotenja, ki ga napoveduje uveljavljen izraz »invalida«, ponovno pojavitev izraza »hendikep«, ki ga je za svojo zastavo vzel del upravičeno kritične javnosti, sprejel z določeno mero skepse, tudi zavračanja. 

[5] Za navedene vire se zahvaljujem Darji in Sreču, ki sta jih posredovala v krajši dopisni razpravi o poreklu izraza »hendikep«. Ti blogi so mi pomagali še bolj jasno razumeti nekaj, kar sem že vedel. Jih priporočam tudi bralcu tega zapisa.

V iskanju besed, ki omogočajo 1

Že več desetletij, pri nas vsaj tri, poteka terminološka vojna o tem, kako poimenovati ljudi, ki so jim včasih pravili »pohabljenec« ali »kripelj«. Eni se bojujejo proti človeka nevrednemu izrazu »invalid«, drugi ga hočejo ohraniti. V resnici pa najbolj verjetno ne gre za besede temveč za položaje. Prvi se bojujejo za spremembe, drugi hočejo ohraniti obstoječe stanje, s tem pa tudi privilegije, ki so jih pridobili – kot organizacije in kot posamezniki. Slednji svoje občinstvo prepričujejo, pravzaprav strašijo, da bodo izgubili pravice, ki jim ga status »invalida« prinaša, češ da bi sprememba poimenovanja, ki ga uradni dokumenti, zakoni uporabljajo, zbrisala tudi dajatve, ki so jih v tem imenu deležni.[1] Prvi poudarjajo, da če bomo drugače govorili, bomo tudi drugače ravnali, da če bomo spremenili ime, da se bosta spremenila tudi družbeni položaj in vloga poimenovanega. Niti eno niti drugo ni povsem iz trte zvito, a tudi »ne pije vode«.

Besede imajo do neke mere performativno moč, a nam zgodovina poimenovanja odklonskih, obrobnih skupin zelo dobro ilustrira, da nasprotno še bolj drži. Če se ne spremenita družbeni položaj in funkcija označevanja poimenovanih skupin, potem bo še tako domišljen, pravičen in fer naziv, postal psovka.[2] V tej vojni so besede bolj kot prapori, pod katerimi se zbirajo somišljeniki, simboli, ki ponazarjajo idejo, za katero se je vredno boriti. Kot da bi izguba prapora pomenila, da smo izgubili bitko.

Ta tridesetletna vojna se še zdaleč ni končala in ni prinesla zmagovalca. Obe strani sta ostali vkopani, vsaka na svojem bregu. »Invalid« je še vedno uradni označevalec, »hendikep«, predvsem pa »oviranost« pa sta postali alternativna označevalca, ki ju uporablja, slednjega bolj, velik del stroke, ki se usmerja k »socialnemu modelu« razumevanja tega pojava.

Tudi če mislimo, da je bolj pomembno, da spremenimo družbeno ureditev, v tem primeru položaj ljudi z nalepko, da je bolj pomembno kašo jesti, kakor kako jo bomo zapisali, moramo, ko o tem razpravljamo, uporabiti to ali ono besedo, ki bo odsevala našo intenco.

Meni osebno je slabšalni izraz »invalid« odvraten, nespoštljiv, a tudi izraza »hendikep« in »oviranost« se mi ne zdita povsem ustrezna. Zato sem sčasoma prišel do tega, da pravzaprav najboljši prevod mednarodno uveljavljenega angleškega izraza »disability« ni »oviranost«. Ta je seveda boljši, kot če bi bili zvesti izvirniku in rekli »nesposobnost«. A je še bolje, da v smislu nasprotja računalniških ukazov »disable« in »enable« uporabimo neposredni prevod »onemogočanje«, ki nam omogoči, da govorimo (in delujemo) v smeri »omogočanja«, kar je pravzaprav smisel našega početja. 

Ta izrazoslovni eksperiment sva z Andrejo uveljavila v knjigi o dezinstitucionalizaciji, ki prav zdaj čaka na izid in se je, kljub začetnem vtisu okornosti, kar dobro obnesel.

Invalidnost – človeka nevreden izraz

Invalid je tujka, ki jo morda marsikdo, ko jo izgovori, ne razume v izvornem pomenu ali celo več pomenih, ki jih lahko zaznamo, če si jo prevedemo. Podobno kot, ko rečemo »televizija« ne pomislimo na daljnogled.

»Valeo« v latinskem korenu pomeni predvsem biti močan, pa tudi biti zdrav (»invalid« potem pomeni »bolehen«, »nemočen«, kar v prvi vrsti naštejejo slovarji). Pomeni pa tudi biti spoštovan, imeti veljavo, vpliv, biti vreden, zmožen. Torej invalid pomeni biti »nevreden«, »nezmožen« ali celo »neveljaven« (kakor v angleščini »invalid ticket«). Kaj takega se preprosto ne spodobi reči kateremu koli človeku. Pa četudi mu to rečemo v latinščini. »Diareja« še vedno pomeni »driska«, pa četudi se ne sliši tako grdo.[3]

(nadaljevanje bloga kmalu – verjetno že jutri)

---

[1] Seveda je res, da bi uradno preimenovanje povzročilo bistveno več preglavic, kakor ga sem in tja povzroči preimenovanje neke ulice, ko morajo ljudje zamenjati osebne izkaznice in hišne številke. A bi breme takšnega preimenovanja nosili predvsem birokrati, ki bi morali spreminjati besedila uradnih dokumentov.

[2] To je še posebej očitno pri ljudeh, ki danes nosijo uradno nalepko »duševne manjrazvitosti« oz. »intelektualnih ovir« oz. v duhu tega zapisa so »intelektualno onemogočani«. Strokovnjaki so od začetka »znanstvene« in »strokovne« obravnave ljudi, ki so jim ljudsko rekli »bebci«, poimenovali z latinsko-grškimi izrazi, ki sodijo danes med bolj sočne psovke. »Kreten«, »idiot«, »debil«, »imbecil« so izrazi, ki naj bi oznanjali boljši družbeni odnos do ljudi, ki so jih tako začeli označevati. Več o tem v Flaker, V. (1992), Priročnik vsakdanjosti nevsakdanjega. spremna beseda k David in Althea Brandon: Praktični priročnik za osebje v službah za ljudi s posebnimi potrebami. VŠSD, Ljubljana, str. 3–8 in Flaker, V. (1997), Preoblikovanje jezika duševnega zdravja. Altra 2, 1: 3–5.

[3] Kakor tudi »anus« vseeno pomeni »rit«, pa čeprav psihoanaliza ne govori o »ritnih« in »kurčevih« fazah in karakterjih 😊.

Skupna odgovornost do človeka (Labirinti odgovornosti 11. nadaljevanje in konec serije)

Pomočniki (in z njimi vred uporabnik) imajo zaradi skupne narave dela neposredno odgovornost do drugih, ki so vključeni v »edinstveni projekt pomoči« ali »uresničevanje ciljev osebnega načrta« ali kaj podobnega. Takšno odgovornost Dürkheim imenuje organska solidarnost. Je zavest o tem, da če ne bo vsak opravil svojega dela, ga ne bo opravil tudi tisti, ki bo svoj del sicer opravil. Čeprav se zdi, da skupno delo najbolj uravnava dogovor sodelavcev o delitvi dela – formalen ali ne – so pogosto pomembnejše neizrečene, ali celo nebesedne okoliščine skupnega dela. Med njimi delovni ritem, ki ga ustvari in mehanizmi vzajemne projektivne identifikacije – ko predvidevamo, kaj bo sodelavec storil, medtem ko mi delamo nekaj drugega, kaj on ali ona pričakuje od mene, še več, kaj sam predpostavljam, da ona ali on, pričakuje, da jaz pričakujem od nje ali njega. Ko tovrstne predpostavke analiziramo in naštevamo, se nam zdi sodelovanje precej komplicirano (in tudi je), a se to dogaja v hipu, v nanosekundah in pogosto, kot ozračje, kot skupinska predpostavka in miselnost, zajame skupino v celoti.

Vizija, ki jo ima neka delovna skupina, je lahko dejanska želja skupine, nekaj kar si oni sami želijo uresničiti, ali pa je posredovana od zunaj – bodisi kot zapis osebnega načrta, ko gre za organizacijo oskrbe po osebni meri, bodisi kot deklaracija, konvencija, ki velja za to področje.[1] A vendar je deklarativna vizija le okvir delovanja – pripomoček za uresničevanje želja in hotenj udeleženih v situaciji. Institucionalna želja je predvsem okvir za sodelovanje oz. skupno delo, ki mu daje institucionalno podlago in skupnemu delu začrta osnovne smernice. Ni pa še delo samo, ni dejanska želja. Ta mora nastati, se zgoditi med ljudmi, mora odgovarjati na njihova eksistencialna vprašanja, mora biti prepojena s »krvjo, znojem in solzami«.

In vendar, četudi je deklarirana želja institucionalna, ni aksiom, postulat, kakršni uravnavajo delovanje institucije, je splošni etični imperativ (osvobajanja). Ne gre za to, da družbo uredimo tako, da bo podpirala, opravičevala in upravičevala obstoječo ureditev, temveč za to, da jo spremenimo tako, da bo podpirala želje ljudi in odpirala možnosti njihovega uresničevanja. Sistem, ki temelji na aksiomatiki, je po definiciji zaprt, etični imperativ pa pušča način, kako ga bomo uresničevali odprt, je stvar domišljije, inventivnosti in presenečenja.

V etičnem imperativu ne-zapiranja, omogočanja in samoodločanja je torej zaveza tistih, ki naj vodijo proces preobrazbe, pa naj je to ključni delavec, vodja tima, vodstvo ustanove ali pa tistih, ki vodijo reformo na nacionalni ali pa nadnacionalni ravni.[2] Odgovornost vodje je velika in večstranska. Na eni strani je njegova ali njena odgovornost prav omenjenim imperativom, na drugi strani pa je njegova odgovornost maksimirati ustvarjalnost, svobodo in pobudo vseh udeleženih. Z drugimi besedami, vodja mora dovoliti, celo spodbujati, večglasnost, večznačnost in raznolikost pobud in odgovorov, hkrati pa poleg siceršnjih pragmatičnih kriterijev učinkovitosti, imeti le merilo emancipacije uporabnikov, uresničevanja njihovih pravic. V takih pogojih odgovornost vodje ni več nalagati odgovornost drugim, jim ukazovati, kaj naj delajo, dajati naloge itn., temveč je sodelavcev povsem zaupati, jih spodbujati k samoiniciativnosti, dopuščati vodenje posameznih procesov, faz, timov itn., pri tem pa zavzeti »babiško« vlogo omogočanja, da se to zgodi in smiselne koordinacije take na novo ustvarjene raznolikosti – in pa energično reagirati, ko dejanja pomočnikov, tudi pod pretvezo osvobajanja, samostojnosti in prehoda v skupnost, hočejo ubrati smer aksiomov, ki jih hočemo preseči.

Klobčič odgovornosti post-institucionalne prakse ni, kot kaže, nič manj zapleten od tistega kafkovskega v institucionalnemu sistemu – razlika je v tem, da ga v prehodu v skupnost počasi razpletamo in rahljamo, medtem ko bi ga v okviru institucije z vsako potezo le zategovali. Je pa odgovornost ob prehodu tako zelo spremenjena, da si lahko postavimo vprašanje, ali gre sploh še za odgovornost v izvirnem pomenu besede. Pritrdilno bomo odgovorili, ko bomo »uporabnikom vračali odgovornost« za lastna dejanja – temu bomo celo ploskali. Ploskali bomo tudi, ko se bo »odgovornost« selila, ko bodo njena razmerja bolj horizontalna in ko bo bolj odziv na konkretne življenjske situacije, stiske in težave sočloveka, kakor pa odgovor na splošne zahteve, in ko ne bo izpeljana iz aksiomov oblasti. Da bomo ločili med enim in drugim je morda bolje, da jo bolj natančno poimenujemo, uporabimo druge nazive, ki ne bodo delali zmede med odgovornostjo sebi in bližnjim ter med odgovornostjo predpostavljenim, nadrejenim. V prvem primeru je najbrž bolje uporabljati izraze, kot so odzivnost, obzirnost, vljudnost, spoštovanje, na registru interakcijskega reda, ali pa kar solidarnost (vzajemna in vesoljna odgovornost en drugemu, ker smo vsi v istem čolnu); v drugem pa besede kot so dolžnost, obveznost, naloga, naročilo (ali celo ukaz) v registru formalne organizacije, na ravni interakcije pa ponižnost, ubogljivost in gospodovalnost, aroganca ipd. Pravila, ki sicer uvajajo takšno ali drugačno odgovornost, nam morajo olajšati stike, srečanja in skupno delo, morajo biti tem podrejena, morajo biti pripomoček skupnega življenja in ne njegov fetiš. Morda se ne boste vsi strinjali, da je treba prazno cesto prečkati navkljub rdeči luči za pešce, se boste pa zelo verjetno vsi strinjali, da je neumno, ko ni prometa, čakati na zeleno luč.

Viri:

European Expert Group on the Transition from Institutional to Community-based Care (2012) Common European Guidelines on the Transition from Institutional to Community-based Care (Guidance on implementing and supporting a sustained transition from institutional care to family-based and community-based alternatives for children, persons with disabilities, persons with mental health problems and older persons in Europe), Brussels. [On line] Dostopno na: https://deinstitutionalisationdotcom.files.wordpress.com/2017/07/guidelines-final-english.pdf

Vito Flaker, " Reasons to cry in Demir Kapija«, blog na: Vito Flaker agenda, nedelja, 16. julij 2017, http://vitoflakeragenda.blogspot.com/2017/07/reasons-to-cry-in-demir-kapija.html, (17. 2. 2021)

Flaker, V. (2019), Urok rdeče luči. Vito Flaker agenda [blog], petek, 04. oktober 2019, dostopno na: https://vitoflakeragenda.blogspot.com/2019/10/urok-rdece-luci.html

 

---

[1] V pionirskih časi dezinstitucionalizacije je vizija nastajala skorajda izključno kot skupinska želja strokovnjakov in uporabnikov po spremembi, enakopravnosti, emancipaciji. Ko je dezinstitucionalizacija postala globalna mednarodna platforma, ki prav to željo skupini zapoveduje, so s tem aktivisti prehoda v skupnost dobili »pravno podlago« – družbeno sprejet temelj delovanja. Pred tem je bilo med glavnimi vprašanji, kako željo neke skupine legitimirati, legalizirati – institucionalizirati. Zdaj je vprašanje nasprotno – kako zgodovinsko željo, ki se je izkristalizirala v dokumentih, uresničiti, kako jo pretvoriti v dejansko željo tistih, ki jih to zadeva.

[2] Zato je pomembna opozorilo Skupnih evropskih smernic, da morajo biti vodje prehoda tisti, ki so osebno angažirani za cilje dezinstitucionalizacije.

Preobrazba odgovornosti (Labirinti odgovornosti 10)

Dezinstitucionalizacija oz. preobrazba »odgovornosti« torej poteka na več načinov in na več ravneh. Najbolj očiten in praznovanja vreden premik je vračanje odgovornosti uporabnikom. Gre za premik od institucionalne, hierarhično stopničaste in skrbniške k civilni odgovornosti. Slednja pomeni, da je vsakdo odgovoren za svoja dejanja in da ne more odgovoren za dejanja drugih, ki so, prav tako kot on, odgovorni za svoja dejanja. Gre za premik, ki je na deklarativni ravni samoumeven, saj izhaja iz temeljev družbene ureditve, v kateri živimo. Na praktični ravni pa, vsaj na področju oskrbe, tako korenit, da ga je pogosto akterjem težko dojeti in uresničiti. Majhen korak za človeštvo in velik korak za človeka.

Glavni razlog za to težavo ni morebitna »naučena nemoč« uporabnikov, pa tudi ne »prirojena«, razlogi so na drugi strani – v klasični usmeritvi, naravnanosti strokovnjakov in drugih pomočnikov, pa tudi družbenih (navadno mikro) ureditvah, ki jo zahtevajo. Ko stopita človek na vozičku in njegov spremljevalec v ordinacijo, trgovino ali celo v srečanju na ulici, bo zdravnik, prodajalec ali mimoidoči svoja vprašanja naslovil na spremljevalca – in tako človeku na vozičku odvzel odgovornost, že na dobesedni ravni – zmožnosti odgovarjanja. Eden od problemov je namreč splošna porazdelitev, distribucija odgovornosti, ki dejansko ni taka, kakor bi jo zapovedovala temeljna načela meščanske družbe enakih – dejansko le manjši del življenja preživimo v prostorih in razmerjih, ki niso hierarhična in pokroviteljska. Ljudem, ki jih spremlja stigma, še posebej stigma bivanja v nekem zavodu, je tem obrazcem v vsakdanjih interakcijah težko uiti.

Na tej točki je odgovornost spremljevalca, da interakcijo preusmeri na pravi naslov. Bržkone je tovrstno preusmerjanje, pozornost na napačno usmerjene interakcije in njihovo popravljanje ena od bistvenih značilnosti »profesionalne odgovornosti« v razmerah prehoda v skupnost. Torej odgovornost »pomočnikov« ni le v storitvah (ali uslugah, če gre za neformalno pomoč), temveč tudi v preusmerjanju perspektive in krepitvi moči pred širšim občinstvom.

Pomočnik pa vsekakor ni več odgovoren za dejanja pomaganca, odgovoren je za to, kako on sam ravna v neki situaciji. Ob prehodu v skupnost je zapustil prostor, v katerem je nujno prevzemati odgovornost za dejanja drugega, in vlogo, ki to od njega zahteva. Čeprav se mora boriti proti refleksom prejšnjih vlog, je take vloge razbremenjen (in pomanjkanje bremena je izrazito težko). To pa ne pomeni, da je povsem razbremenjen, celo odvezan od profesionalne odgovornosti. Ta je le drugače usmerjena in drugače strukturirana.

Izhodiščna profesionalna odgovornost je zdaj kakovostno izvedena storitev. Torej, da bo oskrba čim bolj po meri uporabnika in da bo maksimalno upoštevala standarde neke stroke (hkrati pa tudi standarde prehoda v skupnost). S tem, da so se poklicni pomočniki znebili odgovornosti za dejanja uporabnikov njihovih storitev, se bistveno laže posvetijo svojemu resničnemu delu.[1] Ker ne gre več za storitev popravljanja na videz zaprtega sistema, temveč za ustvarjanje novih rešitev, ureditev ipd., oz. za omogočanje uresničevanja uporabnikovih ciljev, projektov, je skrb za kakovostno izvedeno storitev povezana s sodelovanjem večjega števila pomočnikov, ki pa v nasprotju z popravljalnim modelom niso v istem prostoru – delavnici ali ustanovi, in tudi ne služijo istemu gospodarju.[2]

»Kaj pa, ko uporabniku (zaradi lastnih dejanj) preti nevarnost?« – je zadnji adut, ki ga iz rokava povlečejo strokovnjaki, ko se poslavljajo od odgovornosti starega kova. To gotovo ni več vnaprejšnja odgovornost pomočnika.[3] Se pa mora nanjo odzvati tako, kot vsakdo, ki se znajde v taki (nevarni) situaciji – pa naj bo to naključni mimoidoči, prijatelj, sosed ali brat. Poklicni pomočniki imajo v tovrstni situaciji še razlog več, da v njej ostanejo in naredijo nekaj, kar bo odklonilo, zmanjšalo nevarnost ali pa popravilo škodo. To je poklicna dolžnost ne opuščati pomoči (zdravniki jo imajo v Hipokratovi prisegi). Gorska reševalna služba bo priskočila na pomoč vsakomur, ki se znajde v težavah, pa čeprav bodo reševalci pri sebi godrnjali glede lahkomiselnosti, neustreznosti opreme in podobnega pomanjkanja previdnosti in varnostnih ukrepov.[4] Odgovornost poklicnega pomočnika v neki nevarni situaciji je torej – situirana, refleksivno človeška, ni apriorna in skrbniška, ko gre za profesionalno pomoč pa tudi zanesljiva in na voljo. V ustanovi so stanovalci na voljo osebju, v skupnosti pa mora biti osebje na voljo uporabnikom.

 

---

[1] V pogojih, ki jih odreja skrbniška vloga pomočnika, ne gre le za čas in energijo, ki jo pomočnik porabi za opravljanje svoje nacepljene vloge skrbnika, temveč tudi za to, da vlogi skrbnika in varovanca pokvarita to, kar bi lahko bilo srečanje dveh svobodnih ljudi oz. ga že vnaprej oblikujeta v razmerje podrejanja. Zaupanje, ki ga moramo naivno imeti do naključnega srečanja, ali pa ukoreninjeno zaupanje, ki ga imamo do prijateljev, sorodnikov in drugih tovarišev, zamenja hipnotični trans podrejanja avtoriteti – SIC psihoanaliza!

[2] Kot smo pokazali zgoraj, je pomemben premik pri pojmovanju odgovornosti tudi premik poudarka z odgovornosti za stvari (ali postvarjena dejanja, situacije in razmerja) k odgovornosti za lastna dejanja. Ko odstremo tančico navidezne (in prisilne) individualnosti, postane namreč jasno, da ne moremo biti (individualno) odgovorni za razmerja, situacije in stvari (glej razpravo zgoraj). Pogojno smo lahko odgovorni le za lastna dejanja. Ta si lahko pripisujemo, pa še ta ne povsem (saj so, med drugim, odgovori na dejanja drugih). Ko gre za dejanja oskrbe, se ta skoraj vedno povezujejo z dejanji drugih v skupno delo, delovanje. Zato je odgovornost pomočnika za svoja dejanja, storitve vedno hkrati odgovornost sodelovanja, povezovanja – timskega dela. 

[3] Vnaprejšnja odgovornost, zaskrbljenost, strah paralizira dejanja – zaradi pokroviteljstva še toliko bolj. Zato tudi, ko gre za načrtovanje dejanj v prihodnosti, moramo varnost postaviti na drugo mesto v
skladnji tehtanja tveganj. Najprej načrtujemo dejanje, natančneje cilj, smoter dejanja, potem pa šele varno izvedbo.

[4] V sociali imajo tako vlogo krizni mobilni timi in intervencije. Njihovo pomanjkanje občutijo najbolj uporabniki – tako, da jim nihče ne priskoči na pomoč, ali pa tako, da jih za vsak primer zaprejo »na varno«. Gorsko reševalno službo imamo lahko za »potuho« lahkomiselnosti v hribih, a si ne moremo predstavljati, da bi jo zaradi tega ukinili, še manj pa da bi planince in alpiniste zaprli v ustanove, v katerih bi lahko varno plezali po umetnih stenah (ali pa za kazen lupili krompir). Pravzaprav je varnost, ki jo obljubljajo (a ne uresničijo) institucije, potuha poklicnim pomočnikom, da jim ni treba iti na teren, pa čeprav so razmere na terenu bistveno manj grozeče od tistih, s katerimi se srečujejo gorski reševalci.

Odgovornost ključnega delavca 2 (Labirinti odgovornosti 9)

Odgovornost ključnega delavca za lastno delovanje je predvsem storitvena. Med drugim to pomeni, da da svoje želje, predvsem pa interese, kakor tudi naloge, ki mu jih nalaga okolje v oklepaj, jih povsem podredi naročilu uporabnika. Prav v tem se odraža profesionalizem ključnega del

To pa ne pomeni, da naj bi ključni delavec bil robot, ki naj bi svoje delo izvajal po »navodilih« osebnega načrta. Nasprotno, ustvariti mora možnosti za avtentično srečevanje z uporabnikom. To pomeni vsaj troje. Srečevanje poteka ob skupnem delu – torej ob skupnih ciljih, skupnem predmetu dela in na temelju skupnih vrednot. Skorajda v nasprotju z instrumentalno naravo storitvenega odnosa, mora tudi ključni delavec imeti resnični, avtentični interes.[1] Delovno situacijo morata oba imeti zgolj za okvir – ne le za skupno delo temveč tudi za srečanje enega z drugim. Magistralne priložnosti za tovrstno srečevanje so trenutki, ko ustvarjanje učinka, rezultata skupnega dela ni v ospredju – torej bodisi v procesu začetnega spoznavanja bodisi pri praznovanju uspehov, bodisi v trenutkih počitka, ko se kakor Camusev Sizif vračamo s hriba v dolino. Torej v človeških špranjah skupnega podviga. Narava skupnega dela ni v prvi vrsti pogodbena, je tudi zarotniška.

Ključni delavec mora dosledno upoštevati geslo uporabniških gibanj »NIČ O NAS BREZ NAS!«. Zagotoviti mora navzočnost uporabnika ali uporabnice v pogovorih, ki ga zadevajo. Če pa to ni mogoče oziroma smiselno (in to ugotovita skupaj z uporabnikom), pa mora o teh natančno poročati, obveščati in omogočiti, da uporabnik vpliva na potek dogodkov oz. da ima možnost priziva, če ne celo veta (v jeziku interakcijskega reda, da ima možnost »popravljalnih dejanj«).[2]

Osebni načrt je podoben oporoki v tem, da je dokument, ki izraža človekovo voljo. Se pa korenito od oporoke razlikuje v tem, da je človek še živ, še več, da je to orodje oživljanja – tudi njegove volje. Odgovornost oz. naloga ključnega delavca je torej afirmacija uporabnikove volje vedno in povsod. Pri tem je osebni načrt okvir in podlaga, na katero se lahko ključni delavec sklicuje. Ključni delavec je živi opomnik, spomenik uporabnikove volje. Kot svetilnik mora vse druge, ki so udeleženi v ustvarjanju oskrbe, opozarjati, da morajo pluti v smeri, ki jo določa uporabnik.

Pravzaprav je to odgovornost ključnega delavca do drugih. Ko gre za uporabnika, ki mu je ključni delavec, mora vsaj za tisti hip zapustiti vloge negovalke, oskrbovalke, sestre, habilitatorja, animatorja in druge, in biti predvsem ključni delavec. Njegova vloga v timu in odgovornost do drugih je prav v tem, da zavzame to vlogo in zagovorniško držo. Je korektiv, ki ga oskrba po osebni meri zahteva v pogojih kolektivnega izvajanja nalog, je korektiv posameznika nasproti skupini. Če se skupina odpravlja na izlet, bo ključni delavec opozoril na to, da uporabnik težko hodi, če bodo pripravljali poslastico za skupno zabavo, bo opomnil, da ima uporabnik sladkorno itn. Ko ključni delavec tako opozarja tim na tovrstne pomanjkljivosti skupinskih odločitev, da tim ne sme videti kot »špilfederberja« igre, ki naj bi jo tim igral, temveč kot uradnega »hudičevega zagovornika«, ki bo s svojim »odgovornim« početjem izboljšal delovanje tima – to mora ključnemu delavcu že od samega začetka dati vedeti in mu dati pravico, celo obvezo, da prav to počne. 

 

---

[1] Svoj interes najde ključni delavec v vsaj treh smereh. Najbolj očitna je smer strokovne, delovne emancipacije. Ključni delavec ima priložnost, prav zaradi svoje vloge in primarne pomembnosti mandata uporabnika, za osamosvojitev in kritično avtonomijo do struktur, ki sicer, od zgoraj navzdol, usmerjajo njegovo delo. Ima možnost, da res kaj opravi za človeka – in s tem afirmira svojo strokovnost in svoje delo. Druga smer je smer identifikacije, poistovetenja z uporabnikom. Delo zanj je tudi delo zase – po načelu izmenljivosti (tudi sam se (lahko) znajdem v enakem položaju). To je tudi načelo, ki je podlaga solidarnosti. Tretja smer je pa lahko prav zasebna. Številne situacije omogočajo, da ključni delavec uresniči tudi svoje povsem osebne cilje. Če spremim uporabnika v trgovino, lahko tudi sam kaj kupim.

[2] To velja tudi za pogovore, ki se zgodijo mimogrede, ki niso načrtovani in zato ni mogoče vnaprej zagotoviti uporabnikove navzočnosti in neposrednega vpliva. O teh omembah, klepetih ipd. mora ključni delavec uporabniku poročati, v sami izmenjavi to sogovorniku povedati in zagotoviti možnost popravkov, ki bi jih uporabnik želel. Približno tako, kot se zgodi, ko se z nekom pogovarjamo o svojem prijatelju. Včasih morda malce bolj okorno in eksplicitno – če nam namreč nekdo nekaj govori o našem prijatelju, govorec predpostavlja, da bomo to prijatelju prenesli. Predpostavka ostane implicitna, eksplicitna je lahko le zahteva, da tega prijatelju ne povemo. Ko smo v vlogi ključnega delavca (ali smo z nekom v zaupnem profesionalnem razmerju sploh), tako zahtevo seveda odklonimo, pogosto pa tudi izrecno damo sogovorniku vedeti, da bomo uporabniku vsebino pogovora o njem samem prenesli.

Odgovornost ključnega delavca 1 (Labirinti odgovornosti 8)

Za ključnega delavca velja, da je v prvi vrsti odgovoren za dobrobit, blaginjo – boljše življenje uporabnika. To, kar sicer velja za vse vloge pri delu z ljudmi, velja še toliko bolj za lik in vlogo ključnega delavca. Ta izhodiščni imperativ dela z ljudmi je sicer toliko splošen, da ga lahko strokovnjaki poljubno preoblikujejo – navadno tako, da njihova vloga in razmerje z uporabnikom postajata čedalje bolj skrbniška in čedalje manj zagovorniška, saj jim od zgoraj podeljen mandat dovoljuje svojo vlogo definirati kot tako, da bolje ve, »kaj je dobro za uporabnika« oz. da tako razume svojo odgovornost za uporabnikovo blaginjo. Tega manevrskega prostora ključni delavec nima in ne sme imeti.

Za ključnega delavca je ključen mandat uporabnika. Tega mu uporabnik podeli z osebnim načrtom. A to ni dovolj. Osebni načrt je predvsem miselna matrica, ki usmerja skupno delo, tlakuje skupno pot. Je tudi izraz uporabnikove volje, a je to le njen zapis in kot tak ostaja virtualen (vrlinski), nekaj kar je treba šele uresničiti. Dejanski mandat se mora ustvariti v dejanskem srečanju dveh ljudi. V zaupanju, spoštovanju, navezavi, celo zaroti – v tovarištvu. Praktično to pomeni iskrenost, iskanje in ustvarjanje skupnih vrednot, ki so potem lahko temelj navezave. Prav slednja je konstitutivna prvina odnosa med uporabnikom in ključnim delavcev. Pomeni tudi preskus ključnega delavca – uporabnik mora vedeti, da je njegov ključni delavec pripravljen tvegati več, kot je le njegova služba, da mu nekaj pomeni kot človek in da je zanj ali zanjo pripravljen narediti nekaj več.

Glavno delo, ki ga mora ključni delavec opraviti, je organizacija oskrbe (po osebni meri) oz. uresničevanje osebnega načrta. Načrt je pravzaprav odziv na človekovo življenjsko situacijo, a vloga ključnega delavca je tudi odzivanje na konkretne življenjske situacije, nuje, ki se dogajajo ob uresničevanju osebnega načrta in mimo njega.[1] Delo ključnega delavca – organizacija in koordinacija vseh nalog in izvajalcev, ki jih predvideva načrt, lahko pojmujemo kot storitev – delo, ki ga opravi po naročilu uporabnika.[2]  A je ta storitev zagovorniška. Kot tako jo v izhodišču definira razmerje med ključnim delavcem in uporabnikom, dejansko pa skupno premagovanje ovir, ki se ob uresničevanju pojavijo – kar je glede na vobče družbeno podrejeni položaj uporabnikov nekaj gotovega, nekaj, čemur se ne da izogniti.

Naloga ključnega delavca je torej omogočati uporabniku, da naredi, dela stvari, ki si jih v svojem življenju želi, njegova osnovna odgovornost je torej za dejanja. Predvsem za svoja, pa tudi za skupna in uporabnikova. A pri slednjih odgovornost ključnega delavca ni za dejanja, ki jih je storil uporabnik ali uporabnica, temveč je njegova odgovornost v tem, da jih omogoči. Za sama dejanja odgovarja uporabnik sam. Odgovornost ključnega delavca ni le v tem, da tovrstno uporabnikovo odgovornost prizna in jo spodbuja, temveč tudi, da njegova ali njena dejanja uzre v perspektivi vrlin (moči) in jih tudi drugim predstavi kot dosežek in uspeh.[3]

Hkrati je odgovornost ključnega delavca tudi v nenehni pozornosti in odvračanju naravnanosti, ki so nasprotne temu. V jeziku pogojev odgovornosti je še posebej pomembno boriti se proti »pripisovanju« odgovornosti za dogodke uporabniku in njegovi stigmi. Spodrsljajev, napak in drugih neželenih dogodkov namreč ne smemo pripisovati uporabnikovi stigmi. Najprej zaradi tega, ker stigma ni dejavnostna, zares predikatna kategorija, ni vzrok ne motiv za neko dejanje.[4] Potem zaradi tega, ker ne gre za hoteno dejanje, ampak za nekaj, kar se zgodi ob udejanjanju drugega namena, je nesrečni dogodek. In nenazadnje, ker tako razumevanje dejanj onemogoči potek interakcije, človeka diskvalificira in hoteno dejanje suspendira. Ključni delavec ima zase in za občinstvo dve orožji, s katerima se tovrstnim težnjam upre: negativne vidike oz. posledice dejanja lahko banalizira, jih uvrsti med dogodke, ki niso pomembni, ki se lahko vsakomur pripetijo; lahko pa, namesto, da jih pripiše stigmi, poskuša zares dojeti – tokrat kot vrlino in ne hibo – in jih tako tudi predstaviti občinstvu.[5]

Skupno delo uporabnika in ključnega delavca je ustvariti pogoje, da se uresničijo cilji osebnega načrta (pa tudi druge majhne želje in hotenja, ki vzniknejo mimogrede ob uresničevanju načrta). Je nadaljevanje dela, ki ga je uporabnik začel z načrtovalcem, je oživljanje črke na papirju. Torej vzpostaviti in vzdrževati mašinerijo, ki bo zagotavljala izide, ki jih načrt predvideva.

Vira:

Flaker, V. (2015), Prispevki k taksonomiji socialnega dela in varstva, 1. del. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Flaker, V., Mali, J., Kodele, T., Grebenc, V., Škerjanc, J., Urek, M. (2008), Dolgotrajna oskrba: Očrt potreb in odgovorov nanje. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

---

[1] V tem je tudi ena ob razlik med ključnim delavcem in načrtovalcem. Načrt je celosten odziv na človekovo situacijo. Prav njegova virtualnost omogoča celostni in strateški pogled. Uresničevanje načrta, kar je naloga ključnega delavca, pomeni spoprijemanje z dejanskimi situacijami. V tem spoprijemu gre za dialektiko med zamišljenim in stvarnim, je preskušanje stvarnosti, ki vedno poraja vprašanja, ki jih (virtualni) načrt ni predvidel, pogosto tudi ni mogel predvideti.

[2] Za definicijo storitev glej Flaker, 2015, str. 33–3.

[3] Ko nekaj naredimo, to storimo zaradi koristi, veselja ali užitka, ki ga z dejanjem dobimo, imamo. Negativne posledice so vsakdanjem življenju nekaj, kar se nam utegne zgoditi, ko nekaj opravljamo, nesreča, dogodek. So sekundarna, naključna in neželena plat našega dejanja.

[4] Tudi v primeru »samoizpolnjujoče se prerokbe«, ko nekdo zaradi sekundarnega odklona stori neko dejanje – nima kaj izgubiti, ker ima že tako neko nalepko – je družbena reakcija, ki ga zaznamuje, dejavni del konstelacije, ki sproži odklonsko ravnanje.

[5] Več o tem, kako stigma prekine interakcijo in o popravljalnih manevrih, da se to izteče drugače glej poglavje o »Nelagodju v interakciji« v Dolgotrajni oskrbi (Flaker in drugi, 2008, str. 231–257).

Dezinstitucionalizacija – negacija negacije odgovornosti (Labirinti odgovornosti 7)

Malce preuranjeno bomo pohiteli k razmisleku, kaj pomeni odgovornost, ko se lotevamo dezinstitucionalizacije. Morda je prvi refleks ta, da je treba odgovornost dezinstitucionalizirati. A v isti sapi bomo zatrjevali, da dezinstitucionalizacija pomeni, da ljudje končno prevzamejo odgovornost za svoja dejanja, da jim vrnemo odgovornost, ki so jo z namestitvijo v zavod (in pogosto tudi formalnim odvzemom poslovne sposobnosti oz. prenosom odgovornosti na formalnega skrbnika) izgubili. Z drugimi besedami: Bolj ko človek ne more odločati o svojih dejanjih, razpolagati s svojimi stvarmi, biti enakovreden udeleženec situacije, izražati svoje volje, bolj ko se mu stvari dogajajo oz. manj ko jih sam dela in ustvarja, manj možnosti je, da bi bil »odgovoren« (oziroma ko gre za skupno delo ali delovanje »soodgovoren«). Emancipacija je pogoj prevzemanja odgovornosti.[1]

Pri tem, ko hočemo odgovornost afirmirati, pride do presenetljivega obrata. Moramo namreč zanikati vse pogoje odgovornosti, ki smo jih zgoraj našteli.

•       dejanje → izguba → dosežek, uspeh

•       stvar → odtujitev → ponovno prilaščanje, poudarek na uporabni vrednosti

•       situacije → postvaritev → počlovečenje

•       ljudje → odvzem volje → izraz volje

•       dogodki → pripisovanje → ? (destigmatizacija – banalizacija, zanimanje)

Izgubi (v jeziku analize tveganja »škode, nevarnosti«) moramo nasproti postaviti uspehe in dosežke (v analizi tveganja »korist in dobiček«). Odtujitvi mora nasprotovati ponovno prilaščanje ali pa vztrajanje pri uporabni vrednosti nečesa. Postvarjanju (situacije, človeka) mora kontrirati počlovečenje. Odvzem volje mora nadomestiti njen izraz. Pripisovanju pa, denimo, odpisovanje – torej destigmatizacija – banalizacija dogodka ali pa resnično zanimanje zanj – torej fenomenološki pristop.[2]

Naslednja stvar, ki jo dezinstitucionalizacija stori glede odgovornosti, je premik od virtualne odgovornosti k dejanski (od kafkovske k pujevski). Od odgovornosti virtualnim, nadrejenim instancam k odgovornosti svoji bazi. K reafirmaciji storitvenega modela tako, da se ponovno emancipira od institucionalnih shem in premakne od popravljanja k ustvarjanju in omogočanju. Prav poudarek na ustvarjalnosti strokovnjaka omogoča premik tudi k mandatu, ki ga podeli skupnost – v skupnem delu, ustvarjanju.[3] Hkrati pa je to premik od pojma odgovornosti k odzivnosti.

Afirmacija odgovornosti v okvirih dezinstitucionalizacije je sicer paradoks, a dialektičen. Je negacija pogojev odgovornosti, a je pri tem negacija negacije. Pogoji odgovornosti, ki smo jih zgoraj izluščili, so namreč transformativni, z uvajanjem pomena negativnih posledic namreč preoblikujejo dejanja, situacije in ljudi v (kvazi)telesne entitete, predmete in s tem zanikajo njihovo esenco. Intenca dezinstitucionalizacije je torej re-animacija teh lastnosti, vdihovanje duše stvarem, ki so jo izgubile, počlovečenje situacij in ponovno prilaščanje stvari, povsakdanjenje dogodkov in ustvarjanje nove, precej bolj mašinske – torej sestavljene – subjektivnosti. Je torej premik od abstraktnih postulatov k konkretnim odzivom in hkrati dialektični premik, ki konstitutivne elemente klasične odgovornosti naredi bolj vsakdanje, človeške, take, ki človeka krepijo. Tovrstna afirmacija in preoblikovanje odgovornosti jo ukinja vsaj kot disciplinski mehanizem, kot vzvod nadzora – do te mere, da je vprašljivo, ali lahko sploh govorimo o odgovornosti.

Vira:

Flaker, V. (2015), Prispevki k taksonomiji socialnega dela in varstva, 1. del. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Goffman, E. (2019) Azili. Ljubljana: Založba /*cf.

---

[1] Klasični (in ozek) pedagoški pogled je obrnjen. Karirano bi lahko rekli, da bi se človek najprej moral naučiti odgovornosti, da lahko samostojno odloča oz. da se emancipira, osamosvoji od skrbništva oz. odgovornosti drugih zanj. Do neke mere to sicer drži, skozi otroštvo in mladost se učimo biti odgovorni. A je to učenje pretežno situacijsko – da se naučimo prevzemati odgovornost za svoja dejanja, moramo stopiti v take situacije, ki to omogočajo. Manj gre za poučevanje (oz. moraliziranje), ki nam sicer posreduje neke vrednote, a nas ne nauči ravnati v sami situaciji, ki terja odgovornost. Nenazadnje otroci postanejo bistveno bolj odgovorni, ko gredo na svoje. Dokler živijo pri starših, jim za nekatere (včasih prav bistvene) zadeve ni treba skrbeti. Tak je tudi družbeno-pravni pogled na prevzemanje odgovornosti. Dobimo jo avtomatično – s polnoletnostjo. Ni nam treba iz odgovornosti diplomirati oz. imeti odgovornostni izpit, kakor moramo imeti vozniškega. Predpostavka, ki jo o emancipaciji imamo je torej, da gre za »zorenje«, ne pa za učenje. Za odgovornost se nam ni treba kvalificirati, lahko pa nas glede nje diskvalificirajo. Test torej ni potreben, da odgovornost pridobimo, je pa potreben, da nam jo odvzamejo. Pri tem naj pripomnimo, da inteligenčni test, sicer meri do neke mere zmožnost razumevanja  posledic svojih dejanj, a vsekakor ne meri stopnjo nekogaršnje odgovornosti.

[2] Epohé – dati predsodke in predrazumevanje v oklepaj, opisovati namesto razlagati in horizontalnost, enakovrednost opisanega.

[3] Popravlja lahko, vsaj videz je tak, strokovnjak sam. Kot pravi Goffman (2019, str. 319, 324–335) gre pri popravljalnem (medicinskem) modelu za, ko gre za človeka, napačno predpostavko »zaprtega sistema«. Pri ustvarjalnem storitvenem modelu je sistem seveda odprt in kot tak vedno vključuje druge – ustvarja tudi vsaj minimalno skupnost. Ustvarjanje je vedno skupno, kolektivno delo, z uporabo skupnih resursov oz. skupnostnih virov. Glej poglavje o blaginjskem križ- kražu v Flaker, 2015, str. 212– 240.

Pogodba s hudičem? (Labirinti odgovornosti 6)

V razpravi o tem, komu smo odgovorni, smo se sprehodili od odgovornosti, ki jo imamo do tistih zgoraj, do tiste, ki jo dobimo od spodaj. V slednji smo ugotavljali razliko med odgovornostjo drugim in odgovornostjo sebi. Razprava nam je razkrila dva temeljna registra odgovornosti. Odgovornost zaznavamo, predvsem pa zapišemo, v okvirih, ki jih postavlja, nek zunanji, institucionalni sistem pravil, vrednot, družbenih zahtev in odzivov (sankcije), ki obstaja avtonomno od neposrednih izmenjav med ljudmi, a jih uravnava.[ŠJ1]  Odgovornost se oblikuje tudi skorajda sama po sebi tudi na slednji ravni, kot interakcijski fenomen. Če mu ne botrujejo vmesniki prve, lahko rečemo, da gre predvsem za odzivnost (na kar kaže tudi pomenska razlika med tem, kako slovarsko definiramo »odgovor«, »odgovarjati«, in slovarskim pomenom izpeljanke iz teh pojmov – »odgovornosti«).[1]

***

Je pa odgovornost tudi konstitutivni del pogodbenega razmerja. Osnova pogodbenega razmerja je sicer quid pro quo, izmenjava dobrin in storitev – nekdo, ki nekaj da, dobi nekaj v zameno. Ker je pogodba šele virtualna izmenjava, mora vsebovati odgovornost, da se predmet pogodbe uresniči (in potem, ko je bila izmenjava uresničena, da je bila uresničena pravilno, tako, kakor sta se pogodbeni stran(k)i dogovorili).

Pogodbeno razmerje je v meščanski ureditvi temeljno. Zahteva in omogoča oz. ustvarja enakopravnost ljudi v takem razmerju.[2] Omogoča tudi postulat (aksiom), da je vsak (sam) odgovoren za svoja dejanja.

Že na shematski ravni imamo s tem vsaj dve težavi. Ena je, da niso vsa razmerja pogodbena – nasprotno večina človeških interakcij poteka zunaj takšnega okvira. Druga je, da lahko sklenemo pogodbo, ki lahko prav to pogodbeno razmerje zanika – pogodbo s hudičem.

Med razmerji, ki uhajajo okviru pogodbenih razmerij, sta za našo razpravo pomembni dve kategoriji. Vsakdanji interakcijski red (Goffman, 1963, 1983) sicer temelji na podobnih predpostavkah enakosti ljudi v javnem prostoru in dobri veri v človeka, ki ga srečamo, a ne gre za ekonomske izmenjave (blaga ali storitev), temveč izmenjave vzajemnega spoštovanja in priznavanja osebnosti. Izmenjave so ceremonialne in nimajo nujno instrumentalnega značaja.[3] Na drugi strani pa imamo kopico nesimetričnih razmerij, ki jih Tönnies postavlja kot temelj skupnosti (Gemeinschaft) nasproti družbe (Gesellschaft), ki temelji na simetričnih, pogodbenih odnosih. Paradigmatski primer za tovrstna razmerja, je razmerje med starši in otroki, v katerem načeloma eni dajejo, drugi pa prejemajo. Tovrsten, skrbniški, odnos velja v večji ali manjši meri in, za našo razpravo, nebistvenimi variacijami, pri vseh odnosih pomoči.[4]

Stigma, ki jo Goffman (2008) definira predvsem kot razkorak med virtualno in dejansko identiteto – torej med tem, kar naj bi človek bil, in tem, kar dejansko je, je pojem, ki v interakciji združuje obe zgoraj izpostavljeni kategoriji razmerij, ki uhajata pogodbenemu obrazcu. Opozarja nas, da človek, s katerim imamo opraviti, ni sposoben simetrične interakcije, kakor jo, pa čeprav ohlapno, zahteva interakcijski red. S tem pa samodejno interaktanta uvrsti v razred tistih, ki naj bi bili pod takšnim ali drugačnim pokroviteljstvom. S tem pa, vsaj deloma, tudi vzpostavi možnost za navezavo na register pogodbenih razmerij. Z diskvalifikacijo oz. diskreditacijo zavaruje bistvo pogodbenega odnosa, diskreditiranemu pa omogoča posredni vstop preko njegovega zastopnika, pokrovitelja.[5]

Druga težava, ki jo imamo, v stopanju v pogodbene odnose, je ta, da je gre večkrat ob pogodbi med načeloma dvema enakopravnima strankama tudi za pogodbo s hudičem – z nekom, oziroma bolje nečem, čemur nismo enakopravni, enakovredni. Obraz pogodbe o delovnem razmerju ali dogovora o namestitvi v zavod je sicer pogodben – za tako in tako delo bom dobil tako in tako plačilo, za plačilo dobim namestitev, streho nad glavo, pa tudi določene storitve. A smo s tem podpisali tudi preobrazbo iz načeloma svobodnega in enakopravnega subjekta v podrejenega, takšnega, ki mora upoštevati hišna pravila, se podrediti hierarhiji, ki v takšnem neegalitarnem prostoru obstaja.[6]  Obstajajo sicer v teh prostorih varovalke oz. mehanizmi, ki preprečujejo popolni odvzem pogodbene subjektivnosti, a ne morejo preprečiti vsaj »delnega odvzema pogodbene sposobnosti«, ki se z vstopom v tako strukturiran prostor avtomatično zgodi. To sposobnost lahko docela uveljavljamo samo s tem, da iz take ureditve izstopimo, se izpišemo. To pa navadno pomeni, da se gremo udinjat drugemu hudiču – ali pa da gremo »po svoje«.

Dezinstitucionalizacija je prav ena od možnosti, da kaj takega storimo, je utopija, da je možno vzpostaviti družbene prostore, v katerih sta svoboda in enakopravnost možna in izvedljiva, v katerih se ne ustavita na pragu.

Viri

Flaker, V. (1998) Odpiranje norosti: Vzpon in padec totalnih ustanov, Založba * /cf, Ljubljana.

Goffman, E. (1963), Behaviour in Public Places. New York: Free Press.

Goffman, E. (1983), Interaction Order. American Sociological Review, Vol. 48, N. 1, str. 1-17.

Goffman, E. (2008) Stigma: Zapiski o upravljanju poškodovane identitete. Maribor: Aristej.

---

[1] V vsakdanjih interakcijah se pogosto dogaja, da se udeleženci interakcije sklicujejo na svojo odgovornost ali pa jo drugemu oponašajo. V takšnih primerih gre za mešani režim, v katerem udeleženec interakcije priklicuje v neposredno interakcijo, nekaj, kar v resnici njej ni lastno, okvir interakcije, ki ga prinese od zunaj.

[2] Pogodbena razmerja seveda obstajajo tudi v drugih družbenih formacijah. A jim je, denimo v fevdalni ureditvi, predpostavljeno razmerje odgovornosti za drugega, ki izhaja iz hierarhije razmerij.

[3] Morda prav nasprotno, da, kakor denimo pri prijateljstvu (ki je bržkone višja in ustaljena oblika tovrstnih razmerij), zmoti, pokvari esenco tovrstnega razmerja. To razpoko oz. nujnost naivnosti in dobre vere v človeka, ki ga srečamo, v pojmovanju interakcije na javnem prostoru s pridom izkoriščajo berači, ulični prodajalci in tisti, ki ogovarjajo dekleta na ulici (Bizjan), pa čeprav se je meščanski javni prostor najbrž razvil iz srednjeveških bazarjev.

[4] Tej ugotovitvi bi lahko brez težav ugovarjali in trdili, da starši dobijo iz starševskega razmerja celo več kot otroci (statusno, čustveno, celo materialno), a tu ne gre za neposredno menjavo, temveč za odvod razmerja, sekundarni dobiček, ki izhaja iz statusne razlike. Tudi medgeneracijska solidarnost (ali izmenjava) vzpostavlja korekcijo asimetričnosti, a le posredno, ne gre za neposredno pogodbeno razmerje. 

[5] V samem dejanju stigmatizacije je diskvalifikacija realno dejanje in učinek, medtem ko je možnost posrednega priključevanja šele potencialni razplet. Družbena ureditev sicer poskrbi, da se to zgodi skorajda samodejno, da je skrbništvo nad diskreditiranem samodejni družbeni odgovor. V meščanski ureditvi ne morejo obstajati izobčenci, v razmerah globalnega kapitalizma ni »nikogaršnje zemlje«, na kateri bi »gobavci« lahko ustanovili svojo kolonijo. Čeprav v razpokah meščanske ureditve včasih kaj takega tudi nastane. Več o pomenu »nikogaršnje zemlje« za družbeno ravnanje z norostjo in nastanek azilov glej Flaker, 1998.

[6] Resnici na ljubo je tovrstnih družbenih prostorov bistveno več, kakor takih, v katerih smo res enakopravni in svobodni. Prostore, v katerih so možna čista pogodbena razmerja, lahko najdemo v povsem ekonomskem segmentu družbe, enakopravnost pa tudi na javnih površinah, realnih prostorih – kot rečeno, v njih ne tvorimo pogodbenih razmerij. Celo politični prostor, ki naj bi bil demokratičen, je strukturiran neenakopravno in reducira »pogodbo« na dejanje volitev.

---