V socialnem delu gre za dostop do sredstev. Tako
je bilo vsaj klasično pojmovanje socialnega dela, ki pa še vedno velja.
Uporabniki socialnega dela še vedno večinoma pričakujejo, da jim bodo socialni
delavci in delavke priskrbeli, torej, omogočili dostop do sredstev, ki si jih
ne morejo priskrbeti sami – službo, stanovanje, denarno pomoč, storitve, ki jih
potrebujejo, itd. Namen tega ni nič drugega kot izboljšanje svojega življenja,
sveta, v katerem živijo, svojega življenjskega sveta.
Življenjski svet
Življenjski svet (nemško Lebenswelt) je
fenomenološko pojmovanje sveta kot ga neposredno in subjektivno doživljamo v
vsakdanjem življenju – posamezno, družbeno, zaznavno in praktično. To je svet,
v katerem živimo v in ki ga doživljamo (erleben) mi sami.
Pojem življenjskega sveta je pomemben v socialnem
delu, saj je to zanj izhodišče, temelj za začetek, je mesto, na katerem se
socialno delo »sreča z ljudmi« in začenja skupno delo. Čeprav nekatera orodja
socialnega dela sodijo v »druge svetove« (svet socialne varnosti, teorije
družbe, politike, ustanov ipd.), je končni kriterij uspešnega in učinkovitega
dela prav to, kar se zgodi prav v življenjskem svetu, kar se v resnici dogaja
ljudem in kar ljudje doživljajo. Življenjski svet je torej temelj in mera
socialnega dela.
Pri tej operaciji gre torej za raziskovanje
življenjskega sveta, da bi ga bolje spoznali, a tudi v njem dosegli večjo
stopnjo suverenosti, predvsem pa da odkrijemo, katere vire vsebuje in pa tudi
tiste, ki manjkajo, da bi živeli bolje. V nasprotju z antropologijo, to ni voajeristična vaja zgolj spoznavanja, kako ljudje živijo, je
usmerjen v prenos manjkajočih sredstev v življenjski svet od zunaj, navadno s
pomočjo dajatev države blaginje. Gre torej za povezovanje življenjskega sveta z
drugimi svetovi, ki so preveč abstraktni, da bi jih neposredno doživeli, kot
gre v primeru sveta socialne varnosti.
Lahko bi rekli, da je socialno delo dvoživka, ki
živi tako v življenjskem svetu kot v abstraktnejših domenah zakonodaje,
ekonomije, politike in predvsem socialne države. Socialnega delavca ali delavko
lahko imamo za posrednika (brokerja) med temi dvema stvarnostma. Omogoča
porazdeljevalni tok sredstev iz družbene akumulacije tja, kjer jih ljudje lahko
uporabijo. Socialni delavci in delavke pa delujejo tudi kot prevajalci med
vsakdanjim jezikom in jezikom abstraktnih sistemov dajatev in upravičenosti.
Jezik delovanja v življenjskem svetu
Socialno delo nima svojega posebnega strokovnega
jezika, tehničnega žargona, ki bi imel služil v strokovno liturgične namene, podobno,
kot so svoj čas uporabljali latinščino v cerkvi. Deloma zato, ker socialno delo
nima svojega hrama, posvečenega prostorja, v katerem bi izvajalo svoje
poslanstvo (kot so sicer bolnišnica, sodišče, zapor, kasarne itn.). Deloma pa zato,
ker v socialnem delu ne gre za to, da bi zagovarjali neke višje resnice oz. jih
prenašali ljudem.
Dejansko mora socialno delo storiti prav nasprotno
običajnim operacijam drugih strok. Medtem ko se morajo varovanci posebnih
ustanov najprej naučiti ezoteričnih jezikov in pravil ustanov, se morajo
socialni delavci in delavke, da bi razumeli, kaj se dogaja med ljudmi, naučiti
njihovih jezikov, govorice, pa tudi pravil, odnosov in običajev, ki so jim
podlaga. V tem je socialno delo podobno antropologiji. Vendar antropologi spoznano
prevedejo v globje pomene struktur ali funkcij, socialno delo pa se mora
zanesti na neposredne in imanentne pomene ter zemljevide, ki jih
taki pomeni ustvarjajo in se ukvarjati s tem, kako jih spremeniti v akcijo, delo. Z vprašanji, kot so: »Kaj storiti?«,
»Kaj se bo zgodilo?«, »Kaj bomo naredili?« itn. ustvarjamo nove in drugačne
pomene istih besed.
Namen te operacije je torej zagotoviti, da so
ljudje preskrbljeni in opremljeni, kar naredimo z omogočanjem dostopa do virov
zunaj življenjskega sveta, hkrati pa z aktiviranjem lastnih.
Socialno delo potrebuje dva seta trdnega znanja,
da bi to lahko uresničilo. Prvi je o življenjskih svetovih uporabnikov, drugi
pa o tem, kaj je na razpolago, kakšne dajatve so dostopne. Umetnost socialnega
dela v tej operaciji je povezati eno vedenje z drugim. Tovrstno znanje navadno
ustvarimo z izdelovanjem zemljevidov.
Zemljevidi
Izdelovanje zemljevidov oz. kartografija je ena
izmed osnovnih metodologij v socialnem delu. Je način, kako predstaviti
stvarnost na celosten način z uvrščanjem pomembnih zadev na »zemljevid«, s tem pa
tudi oblikovanje prostorsko predstavljenih odnosov in razmerij, ki omogočajo
»orientacijo« oz. »navigacijo« po doslej neoznačenem ozemlju, pa tudi dajejo
celostno, integrativno razumevanje trenutnih vprašanj, ki so potemtakem temelj
potrebnega dela.
Kakor v zemljepisu lahko zemljevidi predstavljajo
tako različna ozemlja kot tudi različne vidike planjav, ki naj bi jih orisovali.
Lahko so prostorski zemljevidi, ali, kot v sociometriji, zemljevidi osebnih
razmerij, lahko ponazarjajo tok pogovora, teme, lahko kažejo na razlike v moči,
tokove dobrin in dejanj, virov, predstavljajo načine dela, življenjske
okoliščine. Lahko so preproste skice ali podrobne ponazoritve številnih
parametrov. Uporabiti se jih da kot ozadje akcije, splošni vodnik delovanja,
lahko pa jih uporabimo za to, da izostrimo specifična vozlišča, vprašanja, s
katerimi se je treba ukvarjati.
Imamo že narejene splošne zemljevide človeškega
ravnanja, kot na primer zemljevidi uživanja drog, opis strategij preživetja
starih ljudi, načini sodelovanja otrok v delovanju šol itn. Take zemljevide
lahko uporabimo, tudi če le za podlago za specifične zemljevide, ki jih je
treba izdelati z določenega človeka, skupino ali skupnost, da bi z njimi
odgovorili na njihove dejanske življenjske razmere in ponazorili njihovo
življenjsko stvarnost. Na drugi strani pa obstajajo spiski dajatev (tam, kjer
jih ni pa jih je treba skicirati). Tudi te je treba posodobiti, zarisati glede
na njihovo relevantnost in ustreznost zemljevidov življenjskega sveta. Taki
spiski, ki jih sproti ustvarjamo, morajo biti karseda obširni (ustvarimo jih
lahko z možgansko nevihto – »brainstormingom«), da maksimiramo izbiro in
ustreznost odgovora.