Kaj je v knjigi "Prispevki k taksonomiji socialnega dela in varstva, 1. del" (izvleček iz predgovora)

 Ne vem, ali je tale objava reklama, agit-prop, važenje, vabilo k branju ... Morda obupni poskus, da se začne diskusija o tem, kaj delamo? Da pa bežen vpogled v knjigo, ki bi rad, da jo preberete.

Knjiga je torej sestavljena tako, da v prvem delu najprej določimo osnovne okvire taksonomije, poskušamo definirati, kaj socialno delo in varstvo delata, kako je njune »produkte« moč definirati, predvsem pa, kako definirati »storitev«, še posebej socialne in socialnovarstvene storitve. Storitev je namreč osnovna organizacijska enota oziroma oblika socialnega varstva – zato jo je treba dobro definirati in razumeti, kot jo definira slovar, torej kot »nekaj, kar po naročilu nekoga drugi zanj stori, navadno za plačilo«. V socialni politiki in organizaciji socialnega varstva »storitev« uporabljajo kot metaforo za skupek storitev. Storitve socialnega varstva in socialne storitve imajo prav v socialnosti, ne zgolj v organizacijskem okvirju, specifično razliko. Socialnost določata na eni strani ogroženost uporabnika storitve, na drugi imperativ po boljši kakovosti življenja. V prvem poglavju se tudi ozremo na taksonomijo obstoječe zakonodaje in poskuse, kako bi jo spremenili. Sedanja zakonska taksonomija je toga in robustna, a čeprav je taka, je izhodišče za spremembe.

V drugem poglavju obravnavamo osnovno stopnjevanje storitev glede na intenzivnost vstopa in posega v življenjski prostor uporabnikov. Razliko intenzivnosti vstopa lahko odčitavamo na registrih dejanj: intenzivnost se stopnjuje od pogovora k podpori, potem k pomoči, koordinaciji in na koncu do namestitve. Lahko jo razumemo kot posege na hierarhičnih ravneh reprezentacij, dejanj, moči, organizacije (usklajevanja) in premestitve (dislokacije). Teh pet ravni označimo s termini: svetovanje, osebna podpora, osebna pomoč, koordinacija oskrbe in oskrba z nastanitvijo (institucionalno varstvo). Delitev na stopnje intenzivnosti vstopa v svet uporabnika je tudi podlaga za razvrščanje storitev v nadaljevanju.

Potem ko smo uvedli osnovni taksonomski red, v četrtem poglavju naredimo pregled drugih možnih klasifikacijskih določil storitev socialnega varstva. Naštejemo: trajanje, kraj, sestavljenost, izvajalce, vire, vrste situacij, uporabnikov, namenov in načinov izvajanja, registrov in prostorov delovanja, naročnike, plačnike in načine plačevanja. Te dimenzije naštejemo, jih na kratko opišemo in komentiramo glede na pomen v socialnem delu in varstvu in glede na osnovno dimenzijo razvrščanja storitev.

Na koncu poglavja na kratko opišemo možnosti taksonomije drugih elementov socialnega varstva: programov, sredstev in ureditev. S tem sklenemo prvi, v ozkem pomenu besede, taksonomski del monografije.

Sledijo tri poglavja, ki so namenjena razpravi o nekaterih pomembnejših vidikih razvrščanja storitev – kaj določa pogovor v socialnem delu, v kakšnih prostorih deluje socialno delo in kako prostor določa njegovo delovanje in kako poteka prilaščanje virov socialnega varstva in določa vrste storitev v njem.

V petem poglavju se kritično in etnometodološko lotimo umetnosti pogovarjanja in spoznavanja v socialnem delu – predvsem okvirjev, ki nas usmerijo, da uporabnike socialnih služb zaznavamo kot nemočne, stigmatizirane, nemoralne. To poglavje je morda najbolj zabavno, saj opisuje eksperiment komedije zmešnjav, ko strokovni okvir spoznavanja uporabimo v vsakdanjih situacijah, npr. pri spoznavanju ljudi na ulici. Iz eksperimenta ne izvemo samo tega, da je vsakdanji okvir spoznavanja bolj superioren od strokovnega, ampak tudi, kaj določa enega in drugega, kakšni so njuni učinki in značilnosti.

V šestem poglavju se lotimo odnosa med prostorom in socialnim delom. Socialno delo je namreč nastalo kot odpor proti institucionalni homogenizaciji prostora in je kot stroka brez svojega hrama moralo ustvariti virtualne prostore komunikacije, zapisovanja v sistem socialne varnosti in organizacije. Predvsem pa mora raziskovati dejanski prostor, v katerem ljudje živijo, in ustvarjati nove prostore, ki lahko omogočijo boljše življenje. Za ta namen je ustvarilo lastne kartografije in načine ustvarjanja novih prostorov. V procesu dezinstitucionalizacije je treba, na primer, spremeniti institucionalni prostor, ga odpreti, demokratizirati in ga narediti bolj heterogenega, stanovalce zavodov je treba preseliti v skupnost, ki jih mora sprejeti, ustvariti je treba vmesne strukture in osebne prostore oskrbe in ne nazadnje nove kolektivne prostore svobode.

Sedmo poglavje se loteva umeščenosti socialnega dela v matrico blaginje, ki jo ustvarja dinamika prilaščanja virov v družbi. To vprašanje nas je vodilo h kritiki ideologije blaginjskega trikotnika (Evers), ki blaginjo predstavlja kot področje delovanja treh različnih domen (država, trg, mreža) v razmeroma miroljubnem sožitju, pri tem pa spregleda vlogo družbenih gibanj. Alternativa, ki jo predlagamo, je matrica blaginje. To nam omogoči, da začrtamo področje blaginje bolj dinamično. Omogoči nam razpravo o lastništvu virov, procesih prilaščanja in odtujevanja in torej raziskovati logiko oblikovanja služb in storitev. Vprašanje lastništva je tudi osnova razprave v tem poglavju. Z njo lahko utemeljimo predlagani model in poskusimo razumeti razmerja in oblike na terenu – kako narava lastnine oblikuje posamezne storitve in kako te delujejo druga na drugo. Socialne službe se porajajo kot blago na trgu, kot pravica do javnega dobrega, usluga člana skupnosti, pa tudi kot skupno dejanje spremembe in emancipacije – torej gibanje.

Sklepno poglavje je epigramski povzetek, hkrati pa tudi seznam nastavkov za nadaljevanje razprave o taksonomiji, predvsem pa o tem, kar je ključna zasnova za nadaljevanje začetega dela, drugi korak – prehod od taksonomije k sintaksi. Treba je namreč – na eni strani izpiliti kategorialni aparat razvrščanja storitev in drugih elementov socialnega varstva in dela, na drugi strani pa že nastaviti načine sestavljanja potentnih strojev, ki bodo omogočili zelo praktično uporabo taksonov.

Socialno delo kot umetnost

Socialno delo kot umetnost (in kot znanost) je vedno malo »zafrustrirano«. Deseta ali celo enajsta muza umetnosti in znanosti solidarnosti in skupnega življenja je namreč praznih rok. V rokah ne drži svojega značilnega inštrumenta, imeti jih mora proste, saj ima polne roke dela, da lahko skupaj z ljudmi nekaj dela (predstavimo si jo lahko kot muzo, ki v eni roki drži dojenčka, v drugi starko, s tretjo pa potiska voziček). Tisto, kar socialno delo najbolj razlikuje od umetnosti, pa je, da nima univerzalno predstavljivega izdelka, nečesa, kar bi vsi lahko videli, s čimer bi se lahko socialni delavec predstavil občinstvu. Socialnega dela ne predstavljamo po galerijah, koncertnih dvoranah, kinematografih, ne spremlja ga širok krog občinstva. Naše partiture igramo doma pri ljudeh, po zakotnih ulicah in revnih soseskah. Z načrtom smo se sicer približali umetnikom, ki napišejo knjigo, skladbo, ki jo je treba šele izvesti. Tu velja nekakšna analogija in načrt je v umetnosti socialnega dela prav gotovo napredek, kot je bil za glasbeno umetnost napredek, ko so izumili notni zapis. Tisto, kar je radikalno drugače, je to, da so dejanja socialnega dela veliko bolj singularna, posamična – namenjena zelo konkretnemu občinstvu in tako rekoč neponovljiva. V tem je socialno delo morda od umetnosti še najbolj podobno plesu, in sicer ne plesni predstavi, temveč plesu, pri katerem občinstvo tudi nastopa. Izdelek, ki ga občinstvo socialnega dela odnese s seboj, je prav njihovo življenje, spremembe, da lahko bolje živijo. Ločitev umetnika od svojega dela je še toliko bolj radikalna – slikar sliko postavi na ogled in takrat ni več njegova lastna, postane last vseh drugih. Učinek socialnega dela pa z lastnimi nogami odkoraka v svoje življenje, nam pa ostane samo spomin na to, kaj sva skupaj ustvarila.

S kodiranjem metode osebnega načrtovanja smo torej ustvarili načine, kako v socialnem delu postane vsaj del našega dela bolj obstojen, prepoznaven. Izumili smo načine, kako lahko »občinstvo«, torej uporabnik od samega začetka soustvarja skupno umetnino. Ta pa je še vedno povsem partikularna, skrajno posamična. Zato avtorji knjige lahko podamo le osnovno matrico metode, ki sicer vsebuje tudi podrobnejša navodila za posamezne postopke, mora pa vsebovati tudi bolj abstraktna vodila in kažipote, ki jih v konkretni situaciji tako načrtovanja kot izvajanja osebnega paketa uporabimo za najskladnejši korak z našim soplesalcem. Bolj je praksis ustvarjalna in večpomenska, bolj mora teorija te prakse biti abstraktna; ustvarjalci teh abstraktnih shem pa si moramo prizadevati, da bi bile realne, hkrati pa zaupati v znanje, spretnosti in navdih tistih, ki jih uresničujejo in se po njih ravnajo. Zaradi te svobode in avtonomije je socialno delo zelo etična stroka, saj se mora vsak izvajalec spoznati na teren in se avtonomno odločati o svojih korakih. 

Izvleček iz knjige: Flaker, V., Mali, J., Rafaelič, A., Ratajc, S. (2013) Osebno načrtovanje in izvajanje storitev. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo, str. 13–14.

Kdaj po po.moč – vprašanje praga subsidiarnosti

Ključni pojem za razumevanje pojma »potreb po dolgotrajni oskrbi« je prag subsidiarnosti. Z njim ločimo med dolgotrajno stisko in potrebami po dolgotrajni oskrbi. Prva je sicer predpogoj za nastanek druge, ni pa eno in isto. (Flaker et al. 2015: 19)

 

Pojem praga subsidiarnosti smo izvedli iz distribucije potreb po dolgotrajni oskrbi. V Avstriji, kjer je denarna dajatev za dolgotrajno oskrbo univerzalna, torej jo dobi vsakdo, ki je upravičen do pomoči drugega, in torej zajema celotno prebivalstvo, so prejemniki glede na ure potrebne oskrbe razporejeni neenakomerno – najmanj prejemnikov denarnih dajatev ni samo med tistimi, ki potrebujejo največ oz. najbolj intenzivno oskrbo, temveč tudi med tistimi, ki je potrebujejo manj, največ pa tistih, ki potrebujejo neko srednje veliko vsoto. (spodaj graf prilagojen na število prebivalcev v Sloveniji). 

Vir: Nastajanje dolgotrajne oskrbe (Flaker et al. 2011: 251). 

Taka simetrična porazdelitev, na prvi pogled skorajda normalna, je v nasprotju s predpostavko, da se število upravičencev do dolgotrajne oskrbe z višjo intenziteto manjša oz. da naj bi bilo več ljudi, ki potrebujejo malo oskrbe – torej da je število ljudi, ki potrebujejo oskrbo, v (morda eksponentnem padajočem) obratnem sorazmerju. Desni, padajoči del krivulje to sicer potrjuje, levi naraščajoči pa taki trditvi nasprotuje. 

Zelo verjetna razlaga za tak potek krivulje porazdelitve upravičencev, je, da je sicer ljudi z dolgotrajno stisko, ki je nižjih intenzitet oz. ki potrebuje le malo oskrbe, sicer več kot tistih z velikimi oz. intenzivnimi potrebami, a da ne zaprosijo za formalno pomoč, četudi je ta načelno priznana vsem, ki so v stiski.

Predpostavimo lahko, da manj ko je stiska intenzivna (manj ko ljudje rabijo oskrbe), da je več takih, ki se ne potegujejo, ne zaprosijo za formalno pomoč. Razlogi za to so: na eni strani, da lahko na svojo stisko odgovorijo z drugačnimi odgovori: pomagajo jim člani družine in širše mreže, pomagajo si sami ali pa so dovolj premožni, da si plačajo oskrbo, ne da bi jim bilo treba zaprositi za državno oz. formalno pomoč. Na drugi strani pa je ovira, zadržek, da za pomoč ne zaprosijo, bojazen, sram in strah, da bi se izpostavili. Z zaprositvijo za pomoč namreč priznajo, da bodisi ne morejo poskrbeti zase bodisi nimajo ljudi ob sebi (sorodnikov, prijateljev, sosedov), ki bi to storili oz. da so prerevni, da bi pomoč drugih plačali. Zaprosilo za pomoč, četudi je ta načeloma univerzalna, je stigmatizirajoča.

Ta moment poimenujejo prag subsidiarnosti. Lahko bi ga poimenovali tudi »prag stigmatizacije«, saj je ravno zadržek pred tem, da bi zaprosili za pomoč, zadržek pred stigmatizacijo.

Upravičeno imamo ta prag za izrazito individualen. O tem govorijo tudi empirični podatki, saj vidimo, da obstaja neko območje, razpon potreb, v katerem nekateri potrebujejo zunanjo pomoč, drugi pa je ne. To območje ima oblika lija, dveh konvergentnih linij, funkcij – zgornja opisuje število ljudi, ki doživljajo dolgotrajne stiske in potrebujejo odgovore nanje glede na število potrebnih ure, spodnja, ki opisuje število ljudi, z istim številom potrebnih ur, a ki (že) zaprosijo za formalno pomoč. Pri minimalnih potrebah po pomoči drugih je le malo ljudi, ki bodo potrebovali zunanjo, formalno pomoč in zelo veliko takih, ki se znajdejo po svoje. Ko potrebe rastejo, se razmerje (razlika, razkorak) med prvimi in drugimi progresivno manjša in konvergira na določeni točki.

Glede na potek krivulje lahko sklepamo, da se namišljena krivulja tistih, ki ne potrebujejo formalne pomoči  in tistih, ki jo potrebujejo stakne, združi pri nekaj več kot 100 urah pomoči na mesec, natančneje pri 105 urah mesečno oz. 3,5 urah na dan. Tej točki lahko rečemo absolutni statistični prag subsidiarnosti. Po tej točki je namreč, le zanemarljivo malo takih, ki bi lahko na svoje stiske odgovorili le s svojimi močmi.[1] To je točka, ko pri celotni populaciji pride do prevesa potrebe po formalni pomoči glede na zadržke glede stigmatizacije. Z drugimi besedami: potreb je toliko preveč, da ne more nikogar več biti sram. 

Razcep med potrebami, ki izhajajo iz dolgotrajnih stisk, si lahko pojasnimo na več načinov:

1. Najbolj očitno je, da nekomu ni treba zaprositi za formalno pomoč, če ima v svoji »naravni« socialni mreži dovolj »spontane«, neformalne pomoči na voljo od svojih sorodnikov, prijateljev, sosedov in drugih. Ta pomoč je lahko neposredna – opravila pomoči in podpore, usluge in storitve, lahko pa je posredna – sorodniki plačajo pomočnike na trgu. Ima torej dovolj »socialnega kapitala«.
2. Drugo pojasnilo je, da ima nekdo lahko dovolj »osebnega kapitala«. To lahko pomeni, da ima dovolj znanja, spretnosti, iznajdljivosti in drugih osebnih lastnosti (skromnost, potrpežljivost, ipd.), da si življenje, kljub veliki stiski organizira tako, da potrebuje manj pomoči, lahko pa pomeni, da ima dovolj osebnih sredstev (dohodkov, premoženja), da si z njimi lahko privošči najem storitev na trgu.
3. Tretje pojasnilo je povezano s stigmo. Ali nekdo dojema zaprosilo za formalno pomoč kot (samo)stigmativno dejanje ali pač ne, je lahko odločilni dejavnik pri tem, ali bo za pomoč zaprosil. Pri tem lahko stopnja bojazni pred stigmo (sramu, prikrivanja stigme) izhaja iz osebnih stališč in morale, pričakovanj in stališč neposrednega okolja, ali splošnih kulturnih vzorcev (predvidevali bi lahko, da je v družbah, v katerih prevladuje univerzalni, socialno demokratski režim blaginje, prag stigmatizacije nižji, kot v družbah, v katerih prevladuje konservativni, subsidiarni režim).
4. Prestop praga subsidiarnosti je na eni strani individualna odločitev oz. dogodek, na drugi pa tudi družbeno pogojen. Na to, kdaj nastopi, deluje tudi to, koliko so dostopni družbeni odgovori na stisko, ki ne stigmatizirajo, so manj vidni oz. zaznamujoči. Taki odgovori so bodisi posredni (zmanjševanje revščine, krepitev neposredne solidarnosti, družabnega življenja) ali neposredni – skupnostni projekti solidarnosti, nevsiljive in nevidne storitve in dejavnosti, ki krepijo trdoživost, samostojnost in vzajemno pomoč (npr. skupnostna organizacija prevozov v oddaljenih krajih, kjer je javni prevoz usahnil, potrošniške, stanovanjske in oskrbne zadruge, časovne banke, izmenjava dobrin in storitev; glej Flaker et al. 2015: 92).

Na drugi strani se lahko vprašamo, kateri dejavniki vplivajo na nižanje praga subsidiarnosti, ki potrebe naredijo bolj pereče, ki botrujejo k temu, da se spontana neformalna pomoč preobrazi v formalno pomoč in nazadnje institucionalizira s premestitvijo v institucijo. To so lahko:

1.      ekonomski razlogi – npr. brezposelnost, izčrpavanje in izkoriščanje, pomanjkanje stanovanj, časa;

2.      socialno-kulturne – spremembe v vzorcih pomoči v spregi z demografskimi – večja stopnja odvisnosti.

3.      večja izpostavljenost nasilju (v družini), večja osamljenost, ozka socialna podporna mreža so tudi dejavniki, ki nas približujejo k pragu subsidiarnosti.

4.      Na območje onkraj praga subsidiarnosti nas postavi tudi neustrezno ravnanje strokovnjakov (stigmatizacija, svetovanje, ko je potrebna stvarna pomoč in nasprotno, prehitra napotitev v intenzivne oblike oskrbe zaradi pomanjkanja ustreznih odgovorov, itn.). (Flaker et al. 2015: 25)

5.      Slaba zastavitev programov in storitev socialnega in zdravstvenega varstva: naključnost in nenačrtnost, premalo izhajajo iz potreb, preveč iz apriornih usmeritev pobudnikov (prevladujejo skupine za samopomoč). Premajhno je sodelovanje skupnosti in imajo pogosto premalo skupnostne usmeritve (so bolj usmerjene na posameznika). (Flaker et al. 2015: 38)

Razprava o pragu subsidiarnosti odpira še širša vprašanja. Pod pragom subsidiarnosti, torej v coni, v kateri ljudem niso potrebni formalni odgovori na njihove stiske, je večina prebivalstva; in prav tako večina ljudi sodeluje v tovrstnih solidarnih izmenjavah neformalne, vzajemne pomoči. Vsi prejemamo pomoč drugih in smo hkrati izvajalci neformalne pomoči. Razmerje med pomoči je lahko enakovredno – damo toliko, kot je prejmemo, lahko pa je asimetrično – v eno ali drugo smer. Mera je lahko razlika ali količnik subsidiarnosti, torej med pomočjo, ki jo prejmemo in dobimo. Ko govorimo o oskrbi je naša pozornost usmerjena v tiste, ki so v minusu oz. ki imajo količnik manjši od 1. Za razumevanje celotne slike bi morali pogledati, kaj se dogaja onkraj ničelne razlike oz. količnika »1«, se pravi izravnane pomoči, torej na desni strani našega grafa.[2]

***

Ugotovitve in razmisleki

Da pride do potrebe po dolgotrajni oskrbi mora dolgotrajna stiska preseči »prag subsidiarnosti« mejo, ko se človek, z viri, ki so mu razpolago – tudi v njegovi neformalni mreži – ne more več spopadati svojo stisko in je prisiljen zaprositi za formalno pomoč (države ali socialnega zavarovanja). 

Na prekoračitev praga vpliva več dejavnikov: intenzivnost potreb oz. količina pomoči in podpore drugih in pa razpoložljivost osebnih virov (materialnih in osebnostnih) kot tudi socialnih virov neformalne in skupnostne pomoči in podpore. Na prekoračitev vplivajo tudi resistentnost na stigmatizacijo, ki jo prinese zaprosilo za formalno pomoč, pa tudi neustrezna ponudba storitev in širše družbene okoliščine (revščina, osamljenost, spremenjeni količniki odvisnosti in širše oskrbne kulture).

Statistično gledano za celotno populacijo »absolutni« subsidiarnosti nastopi pri 105 urah potrebne pomoči na mesec (3,5 ur na dan), to je meja, ki jo večina ljudi ne zmore z lastnimi viri.

Pod to mejo pa je variabilnost potrebe po dolgotrajni (subsidiarni) oskrbi odvisna od lastnih virov oziroma njihove odsotnosti.

Podrobneje je treba raziskati:

• Dejanske distribucije potreb po dolgotrajni oskrbi v povezavi z dejansko stisko.
• Pri tem se ne smemo omejiti na prejemnike pomoči temveč tudi na pomočnike.
• Na ravni osebnih procesov in karier raziskati dejavnike in procese prekoračitev praga subsidiarnosti.
• Pri tem raziskati razmerja med zmanjševanjem količnika subsidiarnosti, vstopom v kroge formalne pomoči in vstopom v institucionalno oskrbo.
• Z akcijskimi eksperimenti raziskat manj invazivne, manj stigmatizirajoče in posredne načine višanja praga subsidiarnosti.

---

[1] Predvidevamo celo, da je pri nižjih vrednostih formalne pomoči, tudi večje število takih, ki potrebujejo več pomoči, ampak jo dobijo oz. zahtevajo manj. To bi veljalo npr. za sedanjo ureditev pri nas. Vseeno se lahko zanesemo na avstrijske podatke, saj ko nekdo v sistemu univerzalno priznanih dajatev za dolgotrajno oskrbo zaprosi za dajatev, njegove potrebe ocenijo ne glede na njegovo siceršnjo zmožnost generiranja oskrbe. 

[2] Tradicionalne skupnosti so upoštevale izravnave, pri tem pa so člane skupnosti, ki so niso bili nad količnikom 1 oz. bili v krepkem minusu – torej otroke, bolne, vaške berače in bebčke, obravnavali še vedno kot člane skupnosti, a taki, ki so bili nižjega značaja. Količnik subsidiarnosti je bil eden od glavnih kriterijev razslojevanja tovrstnih skupnosti (Makarovič, 1979).