Potreba po prečnem (transverzalnem) delovanju (Dezinstitucionalizacija kot stroj zadnji del)

Dezinstitucionalizacijo moramo zasnovati in pojmovati kot prečno akcijo (Guattari, 1984), akcijo, ki preči zelo različne domene človeških in družbenih stvari. Temeljiti mora na življenjskih svetovih, na tem, kako ljudje živijo in dojemajo realnost. Glavna pozornost (strokovnih) posegov v življenje drugega mora biti namenjena problemu moči. Metoda bi morala biti predvsem način, kako povečati moč posameznika in skupnosti, kako uporabljati institucionalna vire in sredstva, da izboljšamo življenje (in ne ravno nasprotno – kako uporabljati institucionalna sredstva, da odstranimo človeka iz njegovega resničnega življenjskega sveta). Metoda povezuje življenjski svet z formalnimi viri, ki jih poraja država, ali pa z viri, ki jih poraja neformalna skupnost, pa jih okrepimo s formalnimi posegi ali reorganizacijo življenja. Postopki, ki omogočijo uresničevanje upravičenosti do potrebnih sredstev ali storitev, ne bi smeli biti obredi ponižanja (degradacije), ampak prav nasprotno – obred ali bolje rečeno praznovanja izboljšanja, napredovanja in sposobnosti. Organizacija bi morala biti ne le horizontalna, ampak bi morala tudi izhajati iz uporabnika, uporabnik bi moral biti njeno središče, temeljit mora na osebnih paketih storitev in podpornih krogih v skupnosti. Samo s tako prečno akcijo lahko spolne, razredne, etnične in druge delitve ljudi, predvsem pa tiste delitve, ki temeljijo na nezmožnostih in ovirah ljudi, presežemo in ustvarjamo skupnosti, v katerih bi ljudje lahko vzdrževali drug drugega in se vanje produktivno vključevali.

Financiranje osebnih storitev in skupnostnih služb bi morala država zagotavljati po načelu potreb ljudi. A ne samo za ta namen, tudi za vzpostavitev metod in organizacije, ki bi krepile moč uporabnikov, so potrebni zakonski in politični sistemski ukrepi. Da bi zagotovili tisto, kar ljudje potrebujejo, moramo spremeniti sistem socialnega varstva iz institucionalnega v skupnost kot celoto – izžarevati iz preselitev v druge dajatve in storitve. Brez »kukavičjega gnezda« bodo službe morale poskrbeti za ljudi in ne za ustanove.

Dezinstitucionalizacija je sprememba družbe, mora pa tudi uporabiti spremembe, ki smo jim bili priča v zadnjih desetletjih, da bodo v korist ljudem iz zavodov. Nova tehnologija (mobilni telefoni, internet, itd.) omogoča nenehen stik in spreminja odnose ljudi v času in prostoru. Prav tako spodkopava klasične ustanove. Žalostno je, da prebivalci azilov, totalnih ustanov, zadnji, ki nimajo dostopa do teh dobrobiti nove kulture. A prav prebivalci ustanov lahko z njimi pridobijo največ.

Dezinstitucionalizacija je kot stroj polemična in programska. Aktivno dekonstruira totalno ustanovo in ustvarja vizijo skupnega življenja v skupnosti, ki ne izključuje. Temelji na načelih brez prisile in odprtih vrat. Zagotavlja prostor za gibanje in mobilnost. V procesu preseljevanja in tudi na sploh zagotavlja najprej podporo najbolj neprivilegiranim in se izogne »snemanju smetane in nabiranju zosa«. Ne dekonstruira samo prostora ustanov temveč tudi vloge ljudi. Uporabnikom zagotavlja cenjene družbene vloge in odstranjuje stigmatizirajoče okoliščine. Vloge pomočnikov se spreminjajo iz skrbnika v zagovornika, področje delovanja pa od prevzemanja odgovornosti od skupnosti do omogočanja skupnosti, da se spopada z vprašanji, ki jih je prej prelagala na »strokovno delo«. Ukvarja se z družbenimi in človeškimi zadevami v njihovem kontekstu, proslavlja človeške posebnosti in ustvarja praktično znanje, da se lahko ljudje spopadajo s svojo vsakdanjo stvarnostjo. Znanje, ki ga ustvarja je praktično in induktivno. Ko proslavlja vrednost vsakega človeka, ustvarja kolektive, ki ljudem omogočajo, da izrazijo svoje želje in ustvarijo sredstva za doseganje ciljev.

Ne gre le za idejo, ampak za sklop novih tehnologij moči. Ne ustvarja homogenega prostora, kjer vlada samo ena ideja, ampak dialoško sodeluje v življenjskem svetu ljudi, transverzalno ga povezuje z številnimi ravninami, prizadeva si okrepiti ljudi z metodami, ki niso le dialoške, ampak tudi povezujejo to, kar ljudje imajo, s tem, kar imajo družbeni agregati, kot je država, tako, da organizirajo podporo posameznim ljudem, ustvarjajo skupnosti, na sistemski ravni pa možnosti, da se viri porabijo na način, ki bo povezoval in proizvajal. Ne glede na to, da deluje na terenu, tam, kjer ljudje živijo, morajo rekonstruirati socialno politiko in zakonodajo tako, da bodo proslavljale krepitev moči.

Stroj dezinstitucionalizacije je prav tako abstrakten kot stroj totalnih ustanov (čeprav z več smisla za konkretno). Je idealen tip, ampak kot poudarjal Castel (1989), da je mogoče čutiti abstraktno shemo totalne ustanove, takoj ko vanjo vstopimo, je enako mogoče čutiti dezinstitucionalizacijo. Tudi če v nekem trenutku nima vseh svojih atributov, bi morali zaznati humor, odprtost, možnosti, fleksibilnost, tovarištvo in druženje. Stroj dezinstitucionalizacije proizvaja gibanje, ampak tudi izraža veselje, pa tudi resnico – pridih dezinstitucionalizacije. Izzove gibanje in premike, proslavlja norost, da smo ljudje, in proizvaja moč, da smo skupaj.

Literatura

Guattari, F. (1984) Molecular Revolution, Penguin Books.

Castel, R. (1989) ‘Institutions totales et configurations ponctuelles’, in Le parler frais d ‘Erving Goffman, (ur) R. Castel, J, Cosnier & I. Joseph, Minuit, Paris.

Izzivi (Dezinstitucionalizacija kot stroj 5. del)

Dezinstitucionalizacija razbremeni in sprosti sredstva, ki so sicer vezana na spomenike skrbniške oblasti. Ne gre le za vprašanje nove porazdelitve moči, izziv je produktivno uporabiti te iste vire, tako da ustvarijo, generirajo še več tako materialnih kot socialnih virov. Ideja o javno-zasebnih partnerstvih je bila priljubljena pred krizo, zdaj pa lahko vidimo, še bolj kot prej, da je najbolj pomembno ohraniti neformalne vire, ustvarjati skupno dobro in uporabljati vire za krepitev skupnosti. V smislu porazdelitve to pomeni, da bi sredstva morala biti na razpolago, tako ljudem v stiski (neposredno financiranje) kot tudi skupnosti (skupnostni budžeti).

Ustvarjanje novih situacij ustvarja novo znanje. Dezinstitucionalizacija kot praksa inovacije ne more temeljiti na dokazih, dejstvih (evidence based) – pač pa prinaša nove dokaze, dejstva, da je nekaj, kar je prej veljajo za nemogoče, mogoče. Temelji na epistemologiji akcije (Marxova 11. teza o Feuerbachu), spreminjanju ne pa merjenju sveta. Nasprotuje novemu pozitivizmu (evidence based) – tako z inovacijo kot tudi s kvalitativno natančnostjo, ki jo potrebujemo, ne zgolj, da bi razumeli to, kar ljudje počnejo, ampak tudi zato, da bi opisali, kako stvari narediti.

Metode, ki jih uporabljamo, da bi dosegli odprto skupnost, temeljijo na odprtem kodiranju – tako kot kvalitativnem raziskovanju – a v tem primeru ne samo s spoznavanjem, temveč s samim delom. Metode morajo ustvarjati prostor svobodnega izražanja želja, hkrati pa zagotavljati sredstva za dosego ciljev, ki smo jih tako izrazili. Morajo biti kontekstualne – tako v tem, da izhajajo iz človekovega življenja, da iz konteksta njegove zgodbe črpajo vire, pa tudi tako, da spreminjajo človekovo življenje na bolje. Dialog je glavno orodje za razkrinkavanje zatiranja, pa tudi za to, da spoznamo skupno življenje in sredstvo, da ga spremenimo.

Čeprav se včasih dezinstitucionalizacija zdi le stvar (re)organizacije in je v marsikaterem delu res zelo tehničen postopek, je bila vedno povezana, če ni celo temeljila, na družbenih gibanjih.[1] Klasična gibanja dezinstitucionalizacije so zdaj že stara, morajo jih pomladiti mlada, ulična, gverilska nenasilna gibanja. Hkrati dezinstitucionalizacija lahko veliko prispeva današnjim gibanjem. To, da pripeljemo ljudi ven iz ustanov, je izziv, da artikuliramo nove načine solidarnosti (če nekoga premestimo v ustanovo, ljudem odvzamemo odgovornost, pa celo možnost, da bi delovali neposredno solidarno). V ospredje novih oblik demokracije dezinstitucionalizacija prinaša imperative neizključevanja – demokracija je nemogoča, če jo delamo z napravami izključevanja.

Izziv za dezinstitucionalizacijo je tudi pohod po novih ozemljih. Veliko se je zgodilo na področjih duševnega zdravja, intelektualne in telesne oviranosti. Na novo pa se moramo ukvarjati z vprašanji »dvojnih diagnoz« (pravzaprav dvojnih nalepk), demenc in starih, saj postavljajo drugačna vprašanja in zahtevajo nove odgovore. Zdi se, da je prav pojem dolgotrajne oskrbe, ena od možnih smeri, kako se spopasti s temi vprašanji tako, da presežemo sektorske delitve in zagotovimo nove načine financiranja, pa tudi novo logiko upravičenosti za pomoč in podporo.

Drastično se bodo morali spremeniti in razviti odnosi z uporabniki. Glavni izzivi za strokovnjake, ki se morajo z njim še spopasti v praksi dezinstitucionalizacije, je, kako jih bodo uporabniki plačali, usposabljali in učili, pa tudi vodili. Fevdalni skrbniški odnos in ‘lastništvo uporabnikov’ (razlikovanje med »mojimi« ali »našimi« od »vaših« uporabnikov) mora nadomestiti pojem ‘mojih pomočnikov’. Delitev odgovornosti pa mora nadomestiti skupna skrb za blaginjo uporabnikov.

Eden izmed glavnih izzivov od začetka dezinstitucionalizacije, pa do danes, je spopadanje s pozitivističnim redukcionizmom znanosti, čigar epistemologija temelji na totalnih ustanovah – v medicini, pravu, pedagogiki. Ne le, da reducirajo, skrčijo človeško življenje na preproste aksiome, in ne samo, da ga razdelijo po razredih, ljudi tudi prikrajšajo za moč, da bi upravljali s svojim življenjem tako, da jim odvzamejo njihovo lastno moč in jo nadomestijo z močjo zunaj njihovega življenjskega sveta. Človeške stiske, in še posebno dolgotrajne, četudi so telesna stvar (Alzheimerjeva bolezen), problemi socializacije (travme iz otroštva), ali pravna vprašanja (kaznivo dejanje, skrbništvo), so vozli družbenih dogodkov in odnosov, razrešimo pa jih lahko predvsem socialno (ne sociološko ali družbeno), saj se podpora, premagovanje ovir in okrevanje vedno porajajo v sodelovanju z drugimi in v socialnih agregatih – torej socialno. Naloga dezinstitucionalizacije je, da prekine razlage, ki zastirajo in preplavijo življenje, pa tudi prakso, ki nadkodira druga ravnanja, z namenom, da bi tem, sicer cenjenim poklicem se lahko zagotovili, prispevek in prostor, ki bi bil resnično zdravljenje, učenje in presojanje o tem, kaj je dobro in slabo, na produktiven način, ki lahko krepi ljudi.

---

[1] Govorimo o gibanjih, kakšno je bilo Demokratična psihiatrija (Psiciatria democratica) v Italiji, gibanja za pravice onesposobljenih (Disability Rights Movement) in drugih uporabniških gibanjih, pa tudi gibanjih angažiranih strokovanjakov. Ta gibanja so veliko doprinesla k uveljavitvi dezinstitucionalizacije in premiku od medicinskega k socialnemu modelu, so se pa z leti postarala, in v smislu starosti protagonistov in načinov, kako delujejo. Četudi so pometlje z medicinskim modelom in imperativom normalosti na ideološki ravni, so ti pojmi in operativne sheme še vedno temelji vsakdanje prakse strokovnjakov in splošne javnosti.

Dezinstitucionalizacija (Dezinstitucionalizacija kot stroj 4. del)

Totalne ustanove nimajo moči preživetja samo zaradi svoje kompaktnosti in trdnosti, temveč tudi zaradi pasti, v katere se lahko ujame dezinstitucionalizacija. Dezinstitucionalizacijo so pogosto kritizirali, da ni dosegla dovolj, pa tudi zaradi tega, ker naj bi spregledala nevarnosti, ki jih je s seboj prinesla. Nekateri pravijo, da bi utegnila biti le aggiornamento strokovnosti, torej prilagoditveni manever strokovnjakov, da ohranijo svojo moč in oblast, in da so v skupnostnih služba tudi ostanki totalnih ustanov, predvsem njihovih metod. Nove metode pa se hkrati zdijo preveč individualistične, kot da bi padle v past postmodernega individualizma (Spandler, 2004, Jordan, 2012). Dezinstitucionalizacijo so demonizirali, da naj bi ogrožala velferizem (socialno državo), da naj bi njen glavni namen bil zmanjšanje javne porabe in da naj bi odmiranje ustanov pomenilo tudi odmiranje socialne države (Mansell, 2006, str. 71). Kot družbeni projekt, se dezinstitucionalizacija lahko zdi preveč utopična, le želje brez podlage, saj bodo zaprti prostori, disciplina in presežek strokovne oblasti vedno ostali z nami. V teh pomislekih se mešata mitologija in resnica, so pa ti pomisleki vseeno pravi in bistveni izzivi samemu programu dezinstitucionalizacije.

S premikom ljudi iz stigmatiziranih prostorov in ven iz vlog bolnikov skupnostna oskrba še vedno ni rešila problema etiketiranja, nalepka duševnega bolnika vztraja in prevladuje, je še vedno glavna ovira, da bi se ljudje zares pridružili skupnosti (Estroff, 1981). Vloge in nalepke oblikujejo ureditve, v katerih se ljudje znajdejo – okolje, simboli, razmerja z osebjem in večinsko družbo, družbene vloge, ki so jim na voljo itd. Da bi take ureditve in okoliščine, v katerih se znajdejo ljudje z nalepkami, spremenili tako, da bi bilo čim bolj podobno navadnemu življenju, so zasnovali niz evaluacijskih orodij za normalizacijo oziroma vrednotenje družbenih vlog (Wolfensberger, 1983, O'Brien, 1981; Towel, 1988, Brandon , 1991; Ramon, 1991).[1] Ovire za navadno življenje in cenjene vloge niso le posledica nalepk in razvrednotenja ljudi ampak tudi posledica tega, da strokovnjaki poskušajo ohraniti pazniško oblast tudi v skupnostnih okoljih in nadaljevati z uporabo metod, ki so nastale v azilih.

Da je dezinstitucionalizacija individualistični pristop, je nuja; posameznika moramo postaviti pred ustanovo. Vseeno pa se posameznik, ko ga odpustijo iz preveč in prisilno kolektivnega okolja, lahko znajde v družbenem vakuumu, sam, z zelo malo možnosti, da bi izbral družbo (Christie, 1989, Flaker et al., 2008; Forrester-Jones, 2012). Še več, metode, ki smo jih izumili za oskrbo v skupnosti (vodenje primera, case in care management), individualizirajo posameznika, iz njega naredijo upravljivo enoto.

Dezinstitucionalizacijo so tudi kritizirali, da naj bi bila racionalizacija opuščanja in zanemarjanja, saj naj z njo ljudi prepustili samim sebi brez pomoči. Tudi v okviru dezinstitucionalizacije lahko pride do novih oblik izključenosti, in sicer, nove skupnostne službe so tudi lahko ločevalne (segregativne) in izolirajoče kakor njihov predhodnice (še posebno kadar so nove oblike oskrbe le dopolnilo starim ustanovam, ko so podaljšek njihove logike). Zares pa se je zelo malokrat zgodilo, da bi ob zaprtju ustanov, ljudi, ki bi potrebovali podporo, zapustili in prepustili samim sebi; pa tudi, ko so dezinstitucionalizacijo izvedli zgolj kot fizično preselitev, se stopnja izolacije vedno zmanjšala – v skupnosti imajo ljudje namreč več možnosti, da vzpostavijo stike in vezi z raznimi ljudmi, medtem ko so njihovi stiki v ustanovah vedno omejeni na osebje in ostale varovance. Vendar pa je na zapuščanje in zanemarjanje (in morebitno izolacijo in revščino) v procesu dezinstitucionalizacije treba biti pozoren. Z drugimi besedami: ti očitki ne pomenijo, da bi namesto dezinstitucionalizacije morali ohraniti mehanizme zapiranja; razumeti jih je treba kot svarilo in izziv, da proces izboljšamo, da ob premiku v skupnost najdemo nove izzive. Če izzivov ni, proces ne napreduje, se ustavi in propade.

Slika 2: Diagram dezinstitucionalizacije

 

Nujno se je zavezati praktični utopiji, če ne želimo ustvariti lažne utopije dezinstitucionalizacije, mesta, ki nikoli ne bo obstajalo (Basaglia, 1987), razkrinkavati moramo napake in s praktično akcijo iskati prave rešitve; vedno znova moramo izumljati stroj dezinstitucionalizacije. Tega lahko umestimo v diagram polemike in programa. Ni dovolj, da vemo, kam želimo priti, vedeti moramo tudi od česa želimo pobegniti. Stroj dezinstitucionalizacije sestavljajo hkrati cilji in tarče. Imeti mora jasne tarče kritike, kaj hoče razgraditi, porušiti, napasti, medtem, ko beži stran. Bežeč k nečemu hoče proizvajati svoj program, izum in novosti. Niti polemika niti program, sama po sebi, nista dovolj.

Tabela 2: Stroj dezinstitucionalizacije

Namen in tarča	Napad, kritika in razgradnja	Program, izumi, inovacije
Prostor in gibanje	zapiranje, zajemanje prebivalstva	odpiranje, omogočanje gibanja
Tip programov	trdo jedro ustanov, ki ostaja; skupnostni programi za »lahke primere«	službe za vse, obogatitev celotne skupnosti, ki temelji na programih za »težke primere«
Razmerje s totalno ustanovo	dopolnilo – vzajemna krepitev	Alternativa – negacija totalne ustanove
Družbeno telo	posebno telo služb	povezovanje z deli socialnega
Drugi ljudje	ločevanje – strokovna stvar	vključitev drugih akterjev
Razmerje med uporabniki in strokovnjaki	odvisnost in zatiranje uporabnikov	resnična krepitev moči in vključevanje– enakopravni partnerji
Funkcija osebja	skrbniška, nadzorna, pokroviteljska	zagovorniška
Način sklepanja	deduktiven	induktiven
Subjektivnost	krivda	vrednost enkratne izkušnje
Organizacija izkušnje	individualizem, standardizacija, izolacija	novi prostori skupne svobode (tabori, mreže, skupnosti)

Dezinstitucionalizacija je boj proti zapiranju kakršnekoli vrste. Kliče k nični toleranci prisile (Valazza in Toresini, 2013). Zapiranje ljudi ni varstvo, izobraževanje, zdravljenje. Gre za nadzor gibanja ljudi. Odprta vrata so osnovno načelo dezinstitucionalizacije – z odpiranjem jo začnemo, so pa tudi merilo uspeha. Na družbeni ravni dezinstitucionalizacija pomeni omogočanje gibanja – v prostoru in v družbi. Razumemo jo lahko kot možnost pobega, saj je zapiranje en izmed stebrov sodobnega zatiranja (Negri in Hardt, 2012).

Možnost izhoda iz ustanov mora obstajati tudi za najbolj ovirane ljudi. Prevladuje prepričanje, da bodo vedno ljudje, ki bodo potrebovali institucionalno oskrbo, da za najtežje ovirane sploh ni važno, kje živijo (»ne vejo, kje so«, »jim je vseeno« – pa vedo in jim ni vseeno). Prav njim je treba dati prvo priložnosti, da živijo zunaj. To je tako etični, kot tudi praktični imperativ. Če oni lahko živijo z drugimi, potem ni nobenega moralnega razloga, da bi kdorkoli ostal v totalni ustanovi. Če bomo našli načine in metode, ki bodo omogočale ljudem z najtežjimi ovirami, da živijo produktivno življenje v skupnosti, bo oskrba manj hendikepiranih mala malica (Leff in Treiman, 2000; Martin in Ashworth, 2010).

Vedno mora obstajati alternativa totalnim ustanovam, dezinstitucionalizacija je izumljanje ne-nujnosti totalnih ustanov. Če nam spodleti, paradoksno, krepimo totalno ustanovo. Če so programi v skupnosti le dopolnilo ustanovi, imajo učinek bumeranga – širijo logiko zapiranja in discipline v skupnost, zajamejo vse več ljudi v stiski in jih usmerjajo v zaprte prostore, postanejo agenti nadzora (Cohen, 1985).

Pogosto človeške in družbene zadeve razglasimo za strokovne. Če bodo službe v razmerju do družbenega telesa ostale nekaj posebnega, se bo v njih ponovno pojavila logika azila; posebno telo ima funkcijo amputacije. Službe morajo postati agens prečne (transverzalne) povezave raznolikih delov družbenega telesa, tako kot strežnik povezuje uporabnike interneta preko svetovnega spleta. In tudi obratno. Strokovnjaki pogosto nevtralizirajo (in izključujejo) druge s tem, da vzpostavljajo to, kar se dogaja uporabnikom, kot »strokovno zadevo«. Če zadevo tako obrnejo, se včasih razbremenijo pritiska javnosti, a pri tem osamijo (segregirajo) človeka. Vključevanje drugih mora proizvesti materijo[2], snov, ki bo zanje zanimiva in privlačna. Odgovor na stisko mora biti socialen: vključevati mora raznoliko paleto ljudi, ne samo uporabnike in osebje, ampak tudi sorodnike, prijatelje, člane skupnosti in njena telesa. Kajti enigma drugega nas sicer spravlja v stisko.

Moč in oblast strokovnjakov je klasično posledica take delitve dela – strokovnjaki so varuhi in skrbniki ljudi, ki nimajo pogodbene moči. Ozemlje azila in skrbniška moč delujeta skupaj. Logika odgovornosti za druge se širi zunaj meja ustanov – z birokratskimi dolžnostmi (preprečevanje tveganja) in ekonomsko (preživetje in vzdrževanje) odvisnostjo od strokovnjakov. Ker nas drugi lahko imajo odgovorne za nekaj, kar bi naši »varovanci« morda storili, in zato ker imamo denar (stanovanje, prevoz), ki ga uporabniki potrebujejo, in ker ni nikogar drugega, ki bi jim pomagal, jim lahko odredimo, kaj naj delajo in kaj ne; in morajo nas ubogati, saj če ne bodo, jih lahko še vedno zapremo.

Strokovnjaki moramo odklanjati takšno antiproduktivno moč in oblast, ne pa moči in oblasti na sploh. V resnici, delo v skupnosti, z drugimi ustvarja produktivno moč sodelovanja z drugimi, z akterji, skupaj spreminjamo in izboljšujemo skupnost. To moč pa potrebujemo, če hočemo biti resnični zagovorniki uporabnikov. Krepitev moči ni psihološka vaja, psihični body building, ampak je posredovanje moči, ki nam jo je podelila družba in porajanje moči z skupnostno akcijo.

Odvisnost uporabnikov od osebja ustvarja iz strokovnjakov sodobne Pigmalione. Radi bi ustvarjali usode ljudi po naših lastnih idealih, v katere se lahko zaljubimo, pri tem pa pozabljamo, da naši imajo »kipi« svoja lastna čustva in usode, ki jih ne moremo zanikati. Ne gre le za strokovno nečimrnost (narcisizem), temveč tudi za upravičevanje samega strokovnega položaja. Nenehna krepitev moči in vključevanje zahtevata strokovno držo, ki je ni enostavno doseči. Skrbniški oblasti se ni mogoče popolnoma odpovedati, saj je lastna družbeni vlogi strokovnjaka. Strokovnjaki so skrbniki ljudi, ki ne morejo sami skrbeti zase. Vendar, ali sploh obstaja kdorkoli, ki lahko skrbi sam zase? Celo Robinson Crusoe je potreboval Petka, da je zanj skrbel. Skrb za ljudi kaže, da spoštujemo njihovo blaginjo, da bi jih zares spoštovali, pa moramo sprejeti njihovo svobodo, da počnejo tisto, kar si želijo. Umetnost biti strokovnjak na tem področju je v dialektičnem plesu med skrbnikom in zagovornikom, saj naj bi človek, tudi če nima začetnega koraka, moral voditi ples.

Reduktivne pojasnjevalne sheme prevladujejo tudi zunaj ustanov, delujejo s sklepanjem na podlagi aksiomatičnih predpostavk (glede bolezni, normalnosti, blaginje, itd.). Bati se moramo aksiomov in darov, ki jih prinašajo. Indukcija nikoli ni popolna, a je bližja stvarnosti. Znanje potrebno za resnično delo v skupnosti je kartografija človečnosti in družbenosti. Potrebujemo zemljevid za orientacijo svojih dejanj, za ustvarjanje zavezništev in spreminjanje pokrajine.

Ustanove in v njih razvite strokovne ideologije (medicinske, pedagoške, psihološke in penološke) temeljijo na predpostavki človeških primanjkljajev (defektov), napak in krivd. Porajajo krivdo za napake, ki jih naredimo. Napake so neizogibne, so del vsakdanjega življenja, včasih tudi precej ustvarjalne, njihovo popravljanje pa je bistveno za našo identiteto. Niti uporabniki niti strokovnjaki ne smejo podleči paranoji in občutkom krivde ob napakah. Napake proslavljajo našo edinstvenost; humor jih naredi smešne in koristne. V dezinstitucionalni praksi bi morali iskati idiosinkrazije, enkratnosti, ki so temelj našega življenja in obstoja.

Izhodišče dezinstitucionalizacije je bila potreba, da ohranimo identiteto in individualnost. Na drugi strani pa so bile prav totalne ustanove ključnega pomena za izum (industrijskega) individualizma 19. stoletja (Foucault, 1984). Toda, če je bilo kaj produktivnega v totalnih ustanovah, je to bilo prav to, da so ljudje skupaj in da dobijo o tem močno in intenzivno izkušnjo. Protistrup individualizmu, standardizaciji, izolaciji mora biti v kolektivni izkušnji, ki pa je prostovoljna, produktivna in končna – tako kot npr. na taborih, kjer ljudje stopijo skupaj za akcijo, kot v omrežjih, ki omogočajo gibanje in pretok, ali celo kot, reče Christie (1989), v totalnih skupnostih.

Literatura

Basaglia, F. (1987) Psychiatry Inside Out: Selected Works of Franco Basaglia, European Perspectives, Columbia University Press, New York.

Brandon, D. (1991) Increasing Value: The Implications of the Principle of Normalisation for Mental Illness Services, Salford University College.

Christie, N. (1989) Beyond Loneliness and Institutions: Communes for Extraordinary People, Norwegian University Press, Oslo.

Cohen, S. (1985) Visions of Social Control, Polity Press, Cambridge.

Deleuze, G., Guattari, F. (1980) Mille plateaux, Minuit, Paris.

Estroff, S.E. (1981) Making It Crazy, University of California Press, Berkeley.

Flaker, V., Mali, J., Kodele, T., Grebenc, V., Škerjanc, J., in Urek, M. (2008) Dolgotrajna oskrba: Očrt potreb in odgovorov nanje, Fakulteta za socialno delo, Ljubljana.

Forrester-Jones, R., Carpenter, J., Coolen-Schirijner, P., Cambridge, P., Tate, A., Hallam, A., Beecham, J., Knapp, M. in Wooff, D. (2012) ‘Good friends are hard to find? The social networks of people with mental illness 12 years after deinstitutionalisation, Journal of mental health, letn. 21, št. 1, str. 4 – 14.

Foucault, M. (1984), Nadzorovanje in kaznovanje. Ljubljana: Delavska enotnost.

Jordan B. (2012) ‘Individualisation, liberal freedom, and social work in Europe’, Dialogue in Praxis: A Social Work International Journal, letn. 1 (14), št. 1-2 (22-23), str. 7-25, [On line] Dosegljivo na: http://www.dialogueinpraxis.net/index.php?id=5&a=article&aid=10

Leff, J. in Trieman, N. (2000) ‘Long-stay patients discharges from psychiatric hospitals: Social and clinical outcomes after five years in the community, The TAPS project 46’, British journal of psychiatry, št. 176, str. 217 – 222.

Mansell, J. (2006) ‘Deinstitutionalisation and community living: Progress, problems and priorities’, Journal of intellectual & developmental disabilities, letn. 31, št. 2, str. 65–76.

Martin, L. in Ashworth, M. (2010) ‘Deinstitutionalization in Ontario, Canada: understanding who moved when’, Journal of policy and practice in intellectual disabilities, št. 7, str. 167–176.

Negri, A. in Hardt, M. (2012) Declaration, New York.

O'Brien, J. in Tyne, A. (1981) The Principle of Normalisation, Values into Action, London.

Ramon, S. (ur.) (1991) Beyond Community Care: Normalisation and Integration Work, Macmillan, London.

Spandler, H. (2004) ‘Friend or foe? Towards a critical assessment of direct payments’, Critical Social Policy, letn. 24, št. 2, str. 187–209.

Towel, D. (ur.) (1988) An Ordinary Life in Practice. King Edward's Hospital Fund, London.

Vallazza, G. & Toresini, L. (2013) ‘Deinstitutionalisation as a therapeutic practice’, in Beyond the Walls 2, eds L. Toresini & R. Mezzina, ‘ab’ edizioni, Meran, pp. 179–190.

Wolfensberger, W. (1983) PASSING: Program analysis of service systems implementation of normalization goals, National Institute on Mental Retardation, Downsview.

---

[1] Gre za evaluacijo služb glede na podobnost z navadnim, vsakdanjim življenjem: možnosti izbire, vrste odnosov, obseg soodločanja, stopnja druženja z drugimi ljudmi, in možnosti za osebni razvoj. Družbeno vrednotenje vlog (social role valorisation) pa je sredstvo, kako se ukvarjati z razvrednotenjem in potiskanjem na rob ljudi  z uporabo pojmov kot so „ranljivost“, »stigma« »de-individulizacija« in načelom modela koherentnosti.

[2] Izraz “materija”, “snov” moramo tudi razumeti na način, kakor Guattari in Deleuze (1980: 43–45) obravnavata Helmsleyevo  lingvistiko, ki razlikuje med materijo (snovjo), vsebino in izrazom, obliko in substanco. Upoštevaje to delitev lahko vidimo, da je razglašanje nečesa za „strokovno snov (zadevo)“ uporabljamo za to, da ustvarimo substanco strokovne moči iz splošne (še ne oblikovane) človeške zadeve, snovi, tako iz nje oblikujemo tako vsebino strokovnega dela kot izraz strokovne moči.