Operacija B: Izogibanje tveganju in streljanje grešnih kozlov (operacije 6, tveganje 2)

Pojem tveganja zelo pogosto uporabimo, da bi razvrednotili določenega človek, skupino ali celo cel družbeni segment. Če nekoga označimo, da »kaže tvegano vedenje« in če to celo pripišemo njegovi ali njeni »osebnosti« in tveganje torej vidimo kot osebnostno lastnost, značilnost, ki jo umeščamo v njegovo ali njeno lastno osebo (ne glede ali to pripisujemo psihološki zgradbi, vzgoji ali biološki, »nevroznanstveni« konstituciji), ne pomeni samo, da vedenje in osebnost ločimo od njunega konteksta, prenesemo tveganje s situacije na osebo, ampak pomeni tudi priklicevanje, včasih tudi masivnih, mehanizmov nadzora, posledično odvzem temeljnih človeških pravic, izobčenje iz družbenega sodelovanja in nameščanje v neko vrsto družbenega varstva, celo zapiranja.

Nalepke in grešni kozli

Etiketiranje je lastnost družbene interakcije, s katero določeno vedenje ali osebnostno lastnost stereotipiziramo tako, da zasenči druge lastnosti istega človeka. Medtem ko je stereotipiziranje, v svoji benigni obliki, koristna bližnjica ali stenogram v interakciji (kot damo nekomu nalepko »prodajalke«, vemo, kako se do tega človeka vesti in kaj v situaciji nakupovanja od njega pričakovati). Celo če nekomu damo nalepko, ki je tako dominantna, da sega onkraj same situacije (zdravnik, policist, profesor), v kateri to vlogo opravlja, bo lahko to rahlo krivično ampak neškodljivo. Obstajajo pa take nalepke, ki diskreditirajo nosilca, pokvarijo njegovo ali njeno identiteto, ustvarijo stigmo (Goffman, 2008) in tako postavijo, včasih nepremostljive, ovire za družbeno sodelovanje in ga ali jo oropajo pogodbene moči. S prikrajšanjem veljavnih sredstev interakcije in stopanja v družbene vloge, pa tudi z odčitavanjem in presojanjem na podlagi diskreditirajoče nalepke, natikanje nalepk postane samoizpolnjujoča se prerokba, saj človek v taki situaciji dobi »dovoljenje za odklon« in mu tudi ne preostane kaj dosti drugega.

Ljudje, ki jim pritaknejo nalepke, ki jih razvrednotijo, pogosto opravljajo vlogo grešnega kozla za določeno skupino, pogosto za celo družbo. Izpostavijo jih kot krivce za vse težave in bedo cele skupine, postanejo strelovodi za nabrane frustracije, togoto in jezo skupine. Imeti grešnega kozla za vodje takega preganjanja (včasih ga poimenujemo »moralna križarska vojna (Becker 1963) včasih »moralna panika« (Cohen 1980)) pomeni večanje njihove lastne moči in ubogljivosti skupine.

Vir etiketiranja, stigmatiziranja in ustvarjanja grešnih kozlov pri tveganem vedenju je negotovost, značilna za »družbo tveganja«. Je način odvračanja strahov o tem, kar bi se lahko zgodilo, nepredvidljivosti in negotovosti obstoja.[1] Izogibanje tveganju  je druga plat družbe tveganja oziroma imperativa tveganja. Je vodilno načelo mnogih javnih agentur, ki se ukvarjajo z javno varnostjo (policija, sanitarna inšpekcija itd.) – deloma v skrbi za varno okolje deloma v skrbi za to, kar bi lahko naredili posamezniki. Slednje naredijo z nadzorovanjem, omejevanjem, v mnogih primerih tudi s prisilo in zapiranjem.

Četudi socialno delo ni imuno nanje, pa morajo za socialno delo take operacije ostati nesprejemljive. Mandat socialnega dela je sicer podpirati ljudi v obvladovanju tveganj, ki jih s svojim načinom proizvodnje in organizacije družba prinaša. Vendar pa na mikro ravni posameznikov in skupin, mora socialno delo vzdrževati pogled, da je tveganje lastnost situacije in ne človeka, mora prevzeti uporabnikovo perspektivo prevzemanja tveganja kot sredstva za njegovo korist in odvreči skrbniško perspektivo izogibanja tveganju, ki lahko vodi v osiromašenje življenja in zmanjševanje priložnosti.

Zmanjševanje škode

Socialno delo ne zanima, kaj je prav in kaj je narobe, ampak kaj deluje in kaj ne.

Ne zanima nas, ali je uživati droge prav ali narobe, ali starši morajo ostati z otroki ali ne, ali se kdo sme ali ne sme pogovarjati s seboj, ali se ubiti, imeti dom, voziti avto, nositi nogavice različnih barv itn. Vemo, da imajo droge lahko tako destruktivne kakor ustvarjalne učinke, da so starši primarna opora, lahko pa zelo ogrožajo svoje otroke, vemo tudi, da so lahko notranji glasovi spodbujajoči ali ogrožajoči itn. To ni vprašanje relativizma, je vprašanje tega, kakšne vrste mašina je na delu.

Kriterij za izdelavo mašine bi moral biti tak, da bi ureditve zagotavljale maksimalen dobiček in najmanjšo izgubo ali škodo vsem udeleženkam in udeležencem; ne le v ekonomskem smislu – škoda in izboljšava sta lahko tudi telesna, čustvena, čutna: bolečina, gnus, radost, lepota; delno tudi zadovoljstvo.

Zmanjševanje škode in večanje koristi: pragmatika beži od binarnih nasprotij gramatičnih pravil. Ne gre za izbiro med zdravjem in boleznijo, napačnim in pravim, uspehom in izgubo, črnim in belim – hočemo, da je slika vsaj in črna in bela, najboljše pa je, da je barvna.

Posebnost konstrukcije delujočega jezika (ali kratko malo delovanje) je mandat socialnega dela – upoštevati je treba vložke najšibkejših udeležencev in udeleženk. Socialno delo se vplete z namenom, da je skrbnik ali zagovornik, z namenom, da zavaruje interese šibkih, ki se ne (z)morejo zavarovati sami; in zagovarja tiste, ki nimajo dovolj moči, da bi jih slišali. Kriterij delovanja je šibkost, ki prerašča v moč.

Zmanjševanje škode je vodilni pojem, ki nadomešča krivdo, napako, pomanjkanje.

Reference

Becker, H.S. (1963), Outsiders. New York: Free Press.

Cohen S. (1980), Folk Devils and Moral Panics, Oxford: Oxford University Press.

Goffman, E. (2008) Stigma: Zapiski o upravljanju poškodovane identitete. Maribor: Aristej.

---

[1] Čeprav je prevzemanje tveganja vodilni in produktivno načelo kapitalistične družbe in poganja celo industrijo tveganja (zavarovanje, igre na srečo, ekstremni športi itd.), pa ima ta značilnost svojo temno plat izogibanja tveganju, ki jo označuje masiven aparat kontrole tveganja (varnosti, varovanja).

Operation B: Risk avoidance as a labelling and scapegoating (operations 6, risk 2)

Notion of risk is very often used to disqualify a particular person, a group or whole segment of society. To label someone as “presenting risk behaviour” and even ascribing this to his or her “personality”, i.e. seeing it as a personal property, a trait imbedded in his or her proper person (be it by psychological make-up, upbringing or by biological, “neuro-scientific” constitution), does not only mean to take the behaviour and personality out of its context, transfer the risk from a situation to a person, but means also to evoke, sometimes massive, mechanisms of control and consequently depriving the person or a group of their basic human rights, oust them from social participation and put them in some form of social custody.

Labelling and scapegoating

Labelling is a property of social interaction by which a specific behaviour or personality trait is stereotyped in a way that it overshadows other properties of the person. While stereotyping in its benign form can be useful shortcut or shorthand in interaction (if we label someone as “shop assistant” we know what to expect and how to relate to the person in a situation of shopping). Even if someone is given a label that is so dominant so it extends from the situation (a doctor, policemen, professor), in which he or she performs the pertaining role, it may do some injustice but not much harm. However there are such labels that discredit the bearer, spoil his or her identity, produce stigma (Goffman 1963) and therefore construct, sometimes unsurmountable, obstacle for social participation and rob him or her off contractual power. By the deprivation of valid means of interaction and social roles and his acts being read and judged on the account of the discrediting label, the labelling becomes a self-fulfilling prophecy, since a person in such situation is given a “license to deviate” and has little else to do.

Often people labelled by disqualifying labels serve as scapegoats for a certain group, sometimes the whole society. They are ousted as culprits for all the troubles and misery of the group, become a conductor for pent-up frustration, grief and anger of the group. For the leaders of such persecution (sometime termed “moral crusade” (Becker 1963) or “moral panic” (Cohen 1980)) having a scapegoat means increase in their power and obedience of the group.

The source of labelling, stigmatising and scapegoating the risk behaviour and personality is the uncertainty inherent in the “risk society”. It is the way of fending off the fears of what might happen, of unpredictability and precariousness of existence.[1] Risk avoidance is the other side of risk society or the imperative of risk. It is a leading principle of many public agencies concerned with public safety (police, sanitary inspection, etc.) – partly by concern for safe environment, partly by concern individual human beings might present. Latter being done by surveillance, constraint, in many cases also by restraint and confinement.

Although social work is not immune of such operations, these operations must be seen as unacceptable for social work. The mandate of social work is to support in coping with risks brought by society, its mode of production and organisation, however on the micro level of individuals and groups, it has to maintain the perspective that risk is the property of situation not a person, and apply the user perspective of risk taking as a means of benefiting and leave aside the custodian and guardian perspective of risk avoidance and thus impoverishment of one’s life and opportunities.

Harm reduction

Social work is not interested in what is right or wrong but what works or doesn’t.

We do not consider whether the use of drugs is right or wrong, or whether a parent should stay with their children or not, whether one should not talk to oneself, or kill oneself, should have a home, drive a car, wear socks of the same colour etc. We know that a drug can have destructive but also creative effects, that parents are a major resource, but can also pose a major threat to their children, we know that inner voices can be equally encouraging or demanding, etc. it is not a question of relativism, it is a question of what kind of machine is at work.

The criteria for the construction of the machine should be that the arrangements ensure maximum gain minimum loss to all participants; not only in economic terms - damage and improvement could be also bodily, emotional, sensual: pain, disgust, hurt and joy, pleasure, beauty; satisfaction to some degree.

The reduction of harm and increase of benefit; the pragmatics escape the binary division of the grammatical rules. It is not about a choice between health or illness, right/wrong, success/failure, black/white –we want the picture to be at least black and white, but preferably in colour.

What is specific in this construction, is the mandate of social work to observe the stakes of the weakest participants. Social work is there with the purpose of being a guardian or an advocate, to safeguard the interests of the weak who cannot do this for themselves; and to advocate on the behalf of those who do not have enough power to be heard on their own.

Harm reduction is a leading notion replacing the guilt, the mistake, the lack.

References

Becker, H.S. (1963), Outsiders. New York: Free Press.

Cohen S. (1980), Folk Devils and Moral Panics, Oxford: Oxford University Press.

Goffman, E. (1963), Stigma - Notes on the management of Spoiled Identity.  Engelwood Cliffs: Prentice-Hall; (1968), Penguin edition.

---

[1] Although the risk taking is a leading and productive principle of the capitalist society and is sustaining the whole industry of risk (insurance, gambling, extreme sports etc.), its darker side is the risk avoidance, with whole apparatus of risk control (safety, security, etc.).

Operacija B: Analiza tveganja in zmanjševanje škode (operacije 5, tveganje 1)

V socialnem delu gre za spremembe. Ali gre za dejavno spreminjanje, da bi si izboljšali življenje ali pa za prizadevanje, da bi obvladali spremembe, ki nam grozijo – npr. ohranjanje virov, sredstev in prednosti v  prihajajočih prekucijah (npr. pri starosti, bolezni). Spremembe prinašajo tveganja, ta pa s seboj svoje koristi in nevarnosti.

Živimo v spreminjajoči se družbi, družbi tveganj (Beck 2001) in s tem moramo živeti. Nadalje, makro-družbena tveganja - onesnaževanje okolja, naravne katastrofe, podnebne spremembe, politični in vojaški spopadi, ekonomske krize in druga tveganja najbolj prizadenejo revne, obrobne in nemočne dele družbe. Socialno delo je stroka, ki ji je poslanstvo delati z »ranljivimi skupinami«, torej z ljudmi, ki so izpostavljeni družbenim pritiskom v večji meri, in ki se, zaradi svoje življenjske situacije, znajdejo pred intenzivnimi izzivi, ki lahko povzročijo velikanske stiske.

Ob izpostavljenosti družbenim tveganje, ki jih povzroča »družba«, obstajajo še številni drugi primeri, ko se nam življenje spreminja in ko je treba prevzeti tveganje. Dogajajo se nam raznoliki življenjski dogodki, prehodi, krize identitete ali celo povsem banalna, nepričakovana in nepreskušena dogajanja – ne glede na to ali gre za nesreče ali ne – in nam spremenijo potek življenja ali življenjskih rutin.

Življenjski dogodki

Življenjski dogodki so visoko stresni dogodki, ki nam temeljito spremenijo življenjski svet. Taki dogodki nam zvišajo energijsko raven delovanja, hkrati pa nam obrnejo razumevanje vsakdanjega sveta na glavo, spremenijo pomene, vloge in zavezništva. To se ne zgodi zgolj ob neželenih, škodljivih dogodkih, kot so izguba ljubljene osebe, službe, stanovanja, bolezen, ampak tudi ob dogodkih, ki jih doživljamo pozitivno – kot na primer – poroka, rojstvo, nova zaposlitev, nov dom itn. Raziskave so pokazale, da če se nam pripeti več tovrstnih dogodkov v nekem časovnem obdobju, nastopijo posledice duševnega ali telesnega blagostanja (Holmes & Rahe 1967, Nastran Ule 1993, Gallagher 1995: 329–333, Lamovec 1998: 215–220).

Socialno delo po izročilu pogosto zavzema uradno mesto skrbnika, čigar naloga je obvladovati ogroženost ljudi in zagotoviti najboljše možne izide. Je naslov, na katerega se ljudje obrnejo, ko vidijo, da so njihove lastne socialne, osebne in finančne zmožnosti nezadostne, da bi se spopadli s svojo situacijo. Naloga socialnega dela je oceniti stopnjo tveganja in zagotoviti odgovor, dajatev, ki bo zmanjšala tveganje do sprejemljive mere. Tveganje je torej pogosto mera upravičenosti do socialne ali kakšne druge dajatve. Ocena pa je lahko zelo preprosta, kot pri preverjanju materialne ogroženosti s količino dohodkov in premoženja pri denarnih pomočeh ali pa precej zapletena, kot na primer v primeru družinskega nasilja ali česa podobnega.

Hkrati pa v sodobni, kapitalistični (pa tudi verjetno v post-kapitalistični) družbi prevzemanje tveganja oblikuje človekovo identiteto in njega samega. Ljudem je treba omogočiti prevzemanje tveganja (ne zgolj se mu izogibati). Namen in končni cilj analize tveganja je zmanjševanje škode – ali bolje varnost podjetnosti – biti zmožen delati stvari, ne da bi se pri tem izpostavljali prevelikemu, nepotrebnemu ali neželenemu tveganju.

Zato je treba tveganje analizirati, ne le oceniti. Glavno analitično orodje pri tem je v tvegani situaciji razlikovati med grožnjami ter nevarnostmi oz. koristmi (ali celo dobički), hkrati pa že ugotavljati, kakšni ukrepi bi zmanjšali škodo.

Razlikovanje med temi prvinami tveganja je nujno, saj v vsakdanjem življenju okoliščine, ki naredijo neko situacijo tvegano oz. ogrožajočo, združimo z dejanskimi dogodki, ki so nevarni oz. škodljivi. Če je nekdo »psihotičen«, ni nujno, da je nevaren. Statistično nič bolj kot katerikoli drug človek brez take nalepke, a psihotično vedenje uvede določeno nepredvidljivost dejanj. Torej moramo opraviti oceno intenzivnosti (resnosti grožnje) in tega, kakšna je psihotična situacija, ločeno od verjetnosti nevarnega dogodka (in ju šele potem združiti v enačbo tveganja).

Še več, moramo pogledati tudi koristne plati dogodkov in jih pretehtati zoper nevarnosti v situaciji. Korist je namen tveganega vedenja. Nenazadnje pa bi bilo neetično (pa tudi neumno) ocenjevati le tveganje, ne da bi pri tem bili že usmerjeni v zmanjševanje morebitne škode. Pri tem pa ne gre le za iskanje najmanj škodljivega načina, kako priti do koristi, temveč tudi za to, da uporabimo najmanj restriktivne ukrepe, da se izognemo škodi.

Tovrstne ukrepe moramo predvidevati na več točkah ukrepanja: kot način preprečevanja tveganja (ne vozim, ko sem pil), kot način ublažitve nevarnih dogodkov (nositi čelado) in način popravljanja škode (zavarovanje, opravičevanje). Uporabimo lahko več različnih sredstev in načinov zmanjševanja škode: tehnične (javljalci dima, čelade, elektronske naprave), izobraževalne (informiranje, ozaveščanje, učenje spretnosti ipd.), socialne (spremstvo, vsebovanje, mediacija …), pravne (zapisani dogovori, vnaprejšnja navodila, sodne prepovedi …).

Pri analizi tveganja torej: analiziramo situacijo, ugotovimo intenzivnost tveganja, njegovo sprejemljivost in načrtujemo ukrepe zmanjševanja tveganja. Gre za zavarovanje življenjske situaciji in za podporo pri prevzemanju tveganj.

Socialno delo je za spremembe

Socialnega dela ne potrebujemo tam, kjer je treba vzdrževati obstoječe. Kjer obstaja rutina, kjer je treba le izpolnjevati obrazce in jim slepo slediti, kot pravi Bill Jordan (1987), ni potrebe po socialnem delu. Socialno delo potrebujemo tam, kjer je potrebna sprememba, kjer je stiska tako velika, da je ljudje več ne obvladajo, kjer se dogajajo spremembe in jih morajo ljudje bolje preživeti, kjer so se spremembe zgodile in se ljudje morajo naučiti z njimi živeti, ali ko obstaja precejšnja možnost, da bo prišlo do sprememb in se je nanje treba pripraviti, ali pa jih preprečiti.

Reference:

Beck U. (2001) Družba tveganja na poti v neko drugo moderno. Ljubljana: Open Society Institute.

Gallagher, B., J. (1995) The Sociology of Mental Illness. Englewood Cliffs: Prentice Hall.

Holmes, T. H., and Rahe, R. H. "The Social Readjustment Rating Scale." Journal of Psychosomatic Research 11 (1967): 315–328.

Jordan, B. (1987), Counselling, Advocacy and Negotiation. British Journal of Social Work Vol. 17, N. 2 (April 1987): 135-146.

Lamovec T. (1998), Psihosocialna pomoč v duševni stiski, Ljubljana: Visoka šola za socialno delo.

Nastran-Ule, M. (1993), Psihologija vsakdanjega življenja. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.