Psihološki simulakri moči (ustvarjalnost in socialno delo 3: terapevtizacija)

 

Glavni koncept teorije umetnostnih terapij je razumevanje ustvarjalnega procesa kot potencialno terapevtskega  procesa, v katerem niso pomembne veščinska predznanja, niti estetski normativi ali namen ustvarjanja nekega proizvoda s statusom umetniškega dela.[1]

To je natanko to, kar navadno kritiziram. Odvzamemo delu, dejavnosti njen lasten smisel – proizvod ni več važen, tudi estetika, torej vrednost samega dela, vse to se prenese nazaj na človeka, se mu vrne kot bumerang – delo pa se razvrednoti, po siceršnjih merilih – pa naj bo uporabnost, lepota ali cena.

Nominalno, deklarativno je smisel tega pogleda spreminjanje človeka . To naj bi bila nova vrednost, ki jo terapevtska umetnost ustvari.[2]

Prav diskurz ustvarjalnosti uvaja kot smisel človekove ustvarjalnosti spreminjanje sveta, ustvarjanje novega. V terapevtsko, psihiatrično-psihološkem definiranem ustvarjanju je pa svet predvsem, ali celo zgolj, on sam. Spremeniti sebe, ker ne morem spremeniti sveta.

Terapevtsko usmeritev je na srečo težko izpeljati. Kot Goffman pravi, je glavna motivacija za obiskovanje umetnostne terapije, izogniti se dolgčasu ali celo šikaniranju na oddelku ali pa pridobiti neke druge ugodnosti, ki izhajajo iz obiskovanja terapije. A na drugi strani vseeno terapevtsko pojmovanje ustvarjanja radikalno zoži prostor dialoga, ki lahko nastane le ob predpostavki, da gre za spreminjanje sveta (Freire).

To pomeni, da v najboljšem primeru človek ostane sam, se solipsistično pogreza vase. Če pa prevzamemo Freirovo perspektivo dialoga, pa to pomeni odpiranje prostora za vsiljevanje idej o sebi in svetu (bančniško depozicijo idej) – kar je povsem nasprotno temu, kar ugotavljamo zgoraj, in sicer, da človek z ustvarjanjem ustvarja tudi samega sebe. A je to zares možno le, če je zares ustvarjalec, subjekt, ne pa objekt, pa čeprav na prvi pogled lastnega ustvarjanja.

Kaj takega bi lahko, s podobnimi besedami, zapisali za performanse, ki uporabijo umetnika samega kot medij umetnosti. Seveda pa je zadeva seveda v tem primeru povsem obrnjena.

Terapevtski učinki – ne terapija

Bohm opisuje »mehansko zaznavanje« kot način odzivanja izhajajoč na preteklih izkušnjah in iz izhajajoče vednosti. »Ustvarjalno zaznavanje« pa Bohm opisuje kot zaznavanje, ko je človek prisoten v sedanjosti in se zmore odzivati spontano brez strahu pred neznanim, ter prerazporeja obstoječa spoznanja v nov red, ki je kompatibilen z danim trenutkom, posameznika odpira k novemu ter istočasno reorganizira njegove dosedanje izkušnje in tudi delovanje. Bohm in Csikszentmihalyi[3] ugotavljata, da so v vsakem ustvarjalnem procesu prisotna specifična občutja, ki jih Csikszentmihalyi poimenuje »tok ustvarjalnosti«, v katerem se pojavljajo občutki sreče, užitki v dejavnosti, ko ustvarjalec intuitivno nadaljuje v procesu ustvarjalnosti; delovanje in zavest sta spojena, kjer občutek za čas izgine, pojavi se popolna osredotočenost na delo, samokritika in cenzura se  v tem toku razblini; dejavnost postane avtotelična kjer postane sama sebi namen, ko nekaj ustvarjaš in raziskuješ in v tem uživaš.

Zelo dober opis ustvarjalnosti, povsem nasproten terapevtizaciji umetnosti.

Kritika »umetnostne terapije« (zgoraj) pa seveda ne pomeni, da umetnost ni terapevtska. Poslušanje Mozarta na nas lahko vpliva blagodejno (krave dajo več mleka – pri Beethovnu manj), pri Shakespearjevi drami lahko doživimo osebno katarzo, Magrittova slika nas popelje v višave, v kinu nismo nikoli sami itn.

Torej bolje terapevtska umetnost kot umetnostna terapija. Bolje, da terapija ostane pridevnik, umetnost pa samostalnik 😊 V umetnosti je sicer pridevnik občinstvo. Ko gre za »terapevtsko umetnost« je občinstvo predvsem terapevt:

V fazi interakcije se vzpostavlja odnos med terapevtom v primeru umetnostne terapije, ter med umetnostnim medijem.

Pooblaščeno občinstvo ali surogat občinstva. 😊

Socialno delo – birokratsko

Ko se ukvarjamo z ustvarjalnostjo in socialnim delom, se mimogrede vsili naraščajoča birokratizacija socialnega dela. Kolegica pravi:

Na področju socialnega dela pa smo zavezani določenim pravilom in zakonskim omejitvam …

Nič bolj kot kdorkoli drug. Razen če zvedemo socialno delo le na izvajanje zakonskih nalog, »javnih pooblastil« - to pa je le en del socialnega dela. Še več, socialno delo ima mesto v birokraciji prav zaradi svoje ustvarjalnosti, saj ga lahko definiramo kot »umetnost ravnanja v nepredvidljivih situacijah«. Z drugimi besedami socialno delo umestimo v birokratski aparat prav tam, kjer upravno delo ni možno (podobno velja denimo za šole – v njih so socialni delavci umeščeni za tiste situacije, ki ne potekajo po »učnem načrtu«).

Čeprav birokratizem veže socialno delo, je slednje še vedno njegova antiteza. In zato nujno – prav v tem istem okviru.

Nerazumevanje socialnega modela

Pogosto imamo polna usta socialnega modela, ki ga potem, še v ustih, oblikujemo po medicinsko.

Posameznik je stroj za predelavo situacij – zato, da jih sprejme. Je to moč, ki nam preostane?

Socialni model posamezniku skuša pomagati predelati in sprejeti situacije, se okrepiti.[4]

Tu avtorica spusti, da je pravzaprav glavni smoter socialnega modela situacije spremeniti (s tem spregledom socialno delo, ki je usmerjeno predvsem v svetovanje, po tihem priznava nadvlado medicinskega modela).

… izrazno-ustvarjalni mediji lahko veliko pripomorejo k zagotavljanju varnega delovnega konteksta in omogočajo iskanje odgovorov na sledeča vprašanja: »kako naj znova pridobim moč in nadzor nad svojim življenjem, kako naj vnesem želene spremembe v svoje življenje, kako naj poskrbim za stabilnost v svojem življenju, kako naj se naučim govoriti v svojem imenu in ne v imenu družbenih pričakovanj in kako se lahko odločam za svoje življenje, ne samo o svojem življenju«.[5]

Zaradi obljube svobode, se tole sliši kar u redu. V resnici pa je to precej psihopedagoška usmeritev. Umetnost je več kot to. Vzemimo, na primer, neko gledališko uporabniško skupino, ki ustvari odmevno predstavo (torej zadeva ni terapija, ampak gre zares). To je glavno. Spremljajo pa jo še drugi socialni vidiki: da akterje vidijo v drugačni vlogi kot sicer, da dobijo družbeno priznanje, da so problematizirali svoj družbeni položaj, ozaveščali, da so se naučili veliko praktičnih spretnosti, ki so uporabne tudi sicer (od postavljanja praktikablov, električne napeljave, naprej).

Če ustvarjalnost v socialnem delu ne zamislimo tako, da je to polnovredna dejavnost, potem človeku vzamemo moč, da bi se zares kaj odločal – pridobi le navidezno moč, njen psihološki simulaker.

---

[1] Kolegica citira Aleksandro Schuller po Caf, B. In Cajnko, B. (2008): Oblike in metode dela  v umetnostni terapiji. Zbornik prispevkov. Ljubljana. (str. 11-20). Ta blog je tretje nadaljevanje blogov odzivov na osnutek magistrske naloge na toisto temo.

[2] Ta vrednost je zelo vprašljive sorte. Še zlasti, ko človeka spreminja nekdo drug in po svojih merilih. Zares je to fašizem. Kaj pa »spreminjanje« samega sebe? To se sliši malo boljše. Še vedno pa problematično. Seveda se vsi ves čas spreminjamo, nikoli nismo isti. A se to ne dogaja po nekem »centralnem planu«. Pogosto se spreminjamo, da bi bili všeč drugim.

[3] Kolegica povzema po Caf, B. In Cajnko, B. (2008): Oblike in metode dela  v umetnostni terapiji. Zbornik prispevkov. Ljubljana, str. 13–14).

[4] Kolegica citira Kustec, K. (2011): Umetnostna izrazna sredstva v socialnem delu. Socialno delo, 50.

[5] Kustec, K. (2017): Uporaba izrazno ustvarjalnih medijev  v socialnem delu in sorodnih poklicih pomoči. Socialno delo, 56, 2: 95.

Zblojeni impresariji norosti (ustvarjalnost in socialno delo 2: Umetnost in norost)

 

»Vsaka družba potrebuje in poveličuje ustvarjalne posameznike«[1]

Na eni strani taka trditev spodbuja delusions de grandeur (ustvarjam, torej sem pomemben), na drugi strani pa govorimo na tem mestu prav o »majhni (minorni, manjšinski) umetnosti« oz. ustvarjalnosti, ki ostane prezrta (deplasirana).

Na eni strani smo vsi nori, ko mislimo, da delamo nekaj izrednega, pomembnega (še bolj pa če mislimo, da nas to, kar delamo naredi pomembne – pa še res je).

Na drugi strani pa so pomembne prav majhne stvari, ki jih naredimo. Morda tudi take, ki jih hitro pozabimo, spregledamo.

Krivda in domišljija

Na avantgardna gibanja, predvsem na ekspresionizem in nadrealizem je v začetku dvajsetega stoletja v veliki meri imela prav psihoanaliza. (Verjetno tudi te smeri nanjo.)

Je po svoje presenetljivo, kako so se stvari obrnile. Psihološki realizem (Dostojevski) je iznedril psihoanalizo, psihoanaliza pa potem nadrealizem, pravzaprav negacijo realizma.

Pri tem je realizem dal psihoanalizi krivdo, prespraševanje vesti – korenito individualizacijo želje in gona (gonila).

Da bi to speljala do konca je morala izumiti nezavedno, ki pa je v resnici (in kljub vajetim psihoanalize) ustvarjalno. S tem pa je omogočila nad-realizem, ki je (zavedna in zavestna) negacija realizma.

Iz tega lahko potegnemo dve olajševalni okoliščini za psihoanalizo. Prva je, da ni izvorno zagrešila zločina individuacije s pomočjo občutka krivde. Druga je, da je kljub vsemu izumila nekaj nadvse uporabnega – nezavedno. Žal ga pa ni pustila pri miru 😊 – naj mirno ustvarja naprej :P

Psihiatrija

Ernst Kris je raziskoval pomen umetniškega ustvarjanja v času psihotičnega procesa, predvsem bolnikov s shizofreno motnjo, saj se le ti po njegovem mnenju pogosteje izražajo s pomočjo umetnosti. Ugotovil je, da se umetniška nagnjenja pogosteje pojavljajo v akutni fazi, najpogosteje ob izbruhu bolezni, kot posledica intenzivne sposobnosti za doživljanje v tej fazi. V tej fazi pride do razpada normalnih oblik mišljenja, nezmožnosti povezav različnih asociacij, brisanjem mej med »jazom« in zunanjim svetom, pozornost se usmerja na dogajanja, ki so mu bila do te faze nepoznana in mu povzročajo tesnobo, posledično čuti potrebo po izoblikovanju in formuliranju vseh teh novih vsebin mišljenja in občutkov. To zmedenost in potrebo po urejanju tega »kaosa« vseh teh doživljanj premaga s ustvarjanjem; slik, skulptur, pesmi. Skozi ustvarjanje in končno stvaritev, si ustvarja nov red in se omejuje in oddaljuje od poplave dražljajev.[2]

En od lepših opisov ustvarjanja, pa čeprav psihiatričen. Problematično je, da opisuje intenziven umetniški proces, ampak s predpostavko bolezni.

Je umetnost ustvarjanje reda tam, kjer je zmeda – ali ustvarjanje kaosa v obstoječem redu?

Je pa psihiatrija umetnost. Zna obrniti bizarno idejo v znanstveno resnico.

… najpogostejša oblika izražanja je risba, kar je bilo potrjeno že skozi paleolitske jamske poslikave, ki so izražale strahove, želje in upe.[3]

Seveda to ne drži. Glede primarnosti te ali one muze bi težko kaj trdili – a gotovo so si praljudje tudi pravili zgodbice, peli pesmi, ali pa vsaj brundali in klicali ob delu. Plesali so tudi. Oponašali živali in drug drugega. Neandertalčeva piščal je celo starejša od večine znanih jamskih poslikav.  

Gotovo pa takrat ni bilo filmske umetnosti, čeprav so morda prav te poslikave zelo filmske 😊

Od kod ta sla po potvarjanju prazgodovine?[4]

Risba ujame pogled – glasba nas odnese. Geometrija – harmonija in ritem.[5]

Razvrednotenje

Psihiatrija in psihologija ponižata ustvarjanje:

Za mišljenje ki izvira iz primarnega procesa je značilno, da je to nižja stopnja mišljenja kjer se logika ne uporablja in je mišljenje statično, temelji na intuitivnem spoznavanju, subjektivnem doživljanju oz. občutenju, je pa zasidrano v tradicijah in dogmah in se zateka k magičnim prijemom.[6]

Torej moraš biti glup, da si ustvarjalen 😊

Razlika med umetnikoma z ali brez duševne motnje, je v tem, da nas končani izdelek relativno zdravega umetnika bolj estetsko zadovolji.[7]

Zato ne maramo Van Gogha 😊

Do neke mere nas me navedki psihiatričnega pogleda na umetnost lahko zabavajo. Me pa začenjajo že tudi jeziti. Npr. tale stavek. So psihiatri res tako daleč od stvarnosti?

Ustvarjalec s težavo v duševnem  zdravju pa ne ustvarja za druge, temveč za sebe, da bi lahko spremenil realnost, zunanji svet v katerem se počuti ogroženega, z ustvarjanjem želi rešiti samega sebe.[8]

Umetnost je spreminjanje stvarnosti.

Slika ni pipa. Pripoved ni dogodek. Reprezentacija ni le odsev, je tudi nova stvar.

Spreminja ne le pomen – tudi rabo stvari.

Umetnost je norost, pa tudi norost je umetnost – če prisede k mizi.

Za ustvarjanje je treba biti nor in norost je del ustvarjanja.

Nora je definicija umetnosti po romantiki.

Ustvarjati iz sebe in za sebe. In seveda za druge. Nenazadnje iz drugih.

Prav v tem, da se podirajo meje med seboj in drugimi, ustvarja zmedo, v kateri je znajti se – umetnost.

Slikanje je shizofren proces. Čisto v socialnem smislu – gre za intimno dejanje – ne samo v izrazu, ampak tudi v tem, da si sam s svojim delom, in intimno povezan z njim. Potem ga moraš dati stran od sebe. Učinek odtujitve. Ustvarjavec je vedno pred »Sofijino dilemo« - kaj dati od in iz sebe in kaj obdržati zase?

»Nepoškodovani jaz« (karkoli to že je) je figment, ki ga psihiatrija v ustvarjanju zaman išče v stvarnosti in ustvarjanju, je iluzija. A tokrat ni umetniška – je religijska, je normativna zahteva drugih do nas samih.

 

---

[1] S tem citatom iz magistrske naloge nadaljujem prejšnji blog o ustvarjanju in socialnem delu oz. fragmente komentarjev na to temo.

[2] Kolegica povzema psihiatrično besedilo Meden Klavora V. (2001): Jezik risbe. Zdravstveni vestnik 2001; 70: 693

[3] Ibidem: 694.

[4] Poleg priročnega dejstva, da avtorica piše o risbi – a je že naslov intermedijalen »jezik risbe« - a gre tu, bržkone, za dominacijo besede nad črto, pripovedi nad ponazoritvijo, ugotavljanja nad vtisom. Zlasti zadnje je to, kar zanima psihiatrijo.

[5] Če naj nadaljujemo niz:

Ples ujame glasbo v telo, da ga odnese – tja, kjer ga še ni bilo, da ga poveže z drugimi.

Pisanje (pripovedovanje, recitiranje) je tiha glasba besed in ustvarjanje neobstoječih podob, pravzaprav zaporedja dogodkov, ki jih gledalec ne more videti. Zgodbe, ki se ni zgodila.

Gledališče katarza ali smeh, ki spremeni predstavljeno.

Zgradba ustvari prostor, ki ga ni bilo. Preseganje predstave, delitve na občinstvo in akterje.

[6] Op. cit.

[7] Tudi Meden po Prinzhornu.

[8] Ibidem.

Popravljanje posameznika ali ustvarjanje sveta (ustvarjalnost in socialno delo 1)

 

Ta blog je nastal na podlagi pripomb, ki sem jih zapisal ob rob magistrskega dela na temo ustvarjalnosti na področju duševnega zdravja, pravzaprav ustvarjalnih delavnic. Širše torej o norosti, umetnosti in socialnem delu.

Pomen ustvarjalnosti in umetnosti sicer ni glavna tema v socialnem delu, ni pa tudi neobdelana. V praksi socialnega dela sta navzoči dve tendenci. Prva je precej nekritični prenos praks iz psihiatrije, psihoterapije ali delovne terapije, druga pa vidi umetnost kot priložnost za socialno delo in je usmerjena v ustvarjanje (nove) sinteze med umetnostjo in socialnim delom (npr. socialno kulturno delo).

Za prvo usmeritev je značilno, da umetnost podredi »terapevtskim« ciljem[1] – jo razume ali kot simptom ali kot sredstvo popravljanja človeka (in ne kot človekov izraz oz. kot nekaj, kar ima svojo lastno vrednost). Hkrati umetnost umesti v institucionalni okvir, ki je povsem drugačen od siceršnjih okvirov, v katerih se umetnost pojavlja, včasih celo nasproten. Umetnost oblikuje po »medicinskem modelu«.

Druga tako naravnanost zanika in se vrača k izvornemu družbenemu pomenu in vlogi umetnosti. Socialno delo naj bi videlo umetnost tako, kot je, ji ne odreka njenega siceršnjega poslanstva in namena. Vidi jo kot priložnost, da si človek (oz. ljudje) z umetnostjo bistveno izboljšajo življenje, njegovo kakovost, da se prav z umetniško dejavnostjo krepijo (ne le psihološko, temveč tudi družbeno – s prevzemanjem cenjenih vlog, družbeno relevantno prezentacijo svoje stiske oz. posebnega pogleda na svet itn.). Pogosto jo organizira kot kolektivni proces in je ne vidi kot zgolj individualno storitev. Če naj uporabimo »socialni model« umetnosti, bi naj ta pomenil odpravo ovir za ustvarjanje, za umetniško udejstvovanje – za omogočanje ustvarjalnosti – predvsem v življenju samem – ne le v terapevtski delavnici.

Imamo pa še eno težavo. Težavo teorije, ki je povsem praktične narave. Ko se lotevamo umetnosti in ustvarjalnosti v socialnem delu, se moramo (ko gre za magistrsko nalogo še sploh) ukvarjati s tem, kaj sta umetnost in ustvarjalnost. Največ odgovorov na to, pa tudi najbolj relevantnih, bomo našli v estetiki (kot veji filozofije) oz. v teoriji umetnosti (zgodovini, primerjalnih študijah ipd.). A jih navadno tam ne iščemo. Morda zaradi tega, ker je filozofska oz. teoretska obravnava umetnosti preveč zapletena in težko razumljiva, morda ker se nam zdi preveč oddaljena.[2] Odgovore iščemo v psiholoških, psihiatričnih besedilih, ki so na videz sorodna, saj gre za delo z ljudmi (a morda paradigmatsko bolj oddaljena od socialnega dela, kot so etika in estetika, zgodovina umetnosti ipd.) in verjetno tudi, ker so bolj enostavna in razumljiva.[3]

Individualizacija ali kolektivnost ustvarjalnosti

Eden izmed problemov oz. zank, v katere se lahko ujamemo, je ta, da na splošno ustvarjalnost pojmujemo kot individualen proces, pa čeprav temu ni tako. Individualen je institut avtorstva, ki se je ustalil po renesansi in prevladal v času romantike (ki je sploh posameznika (strastnega ustvarjalca) postavila na piedestal). 

Ko gre za umetniško ustvarjanje (ki je paradigma ustvarjanja), si ustvarjalca navadno predstavljamo samega – kako v ateljeju ustvarja svoje delo, v sobici piše knjigo, ob klavirju sklada skladbo. Pozabimo na to, da so pa med seboj povezani v mreže, krožke, se združujejo ob revijah, skupinskih razstavah, da so vpeti v kompleksno mašino založnikov, galeristov, impresarijev; da si med seboj dopisujejo, obiskujejo, ljubijo in sovražijo. 

Umetniška avantgarda s preloma 19. in 20. stoletja je, med drugim, šla tudi onkraj individualistično zasnovane ustvarjalnosti, se postavila kot niz ustvarjalnih kolektivov (od impresionistov, do futuristov, nadrealistov, dadaistov itn., ki so s skupnimi manifesti, akcijami, ki so povezovale posamična dela in tudi ustvarjala skupna, presegala individualistično pojmovanje umetniškega dela, ustvarjanja, pa tudi avtorstva.[4]

Udarna umetnost – ustvarjalnost – preseganje obstoječega

Kolektivnost uvaja socialni pogled

Socialni realizem v nasprotju s psihološkim realizmom (Dostojevski) – kljub realistični pripovedi postavi na mesto junaka zgodbe kolektiv – ne posameznika.[5] Še več, ljudstvo je ustvarjalec. Kolegica citira Maksima Gorkega:

»Ljudstvo ni samo sila, ki ustvarja vse materialne vrednote; je tudi edini neusahljiv vrelec duhovnih vrednot; je prvi filozof in pesnik, kar zadeva čas, lepoto in genialnost njegovega ustvarjanja; je ustvarilo vse velike poeme, vse tragedije zemlje, med njimi največjo – zgodovino svetovne kulture... V otroških letih... ko se je bojevalo z golimi rokami zoper naravo, ki jim je vlivala  strah, občudovanje in navdušenje, je ustvarilo religijo; bila je njegova poezija in je vsebovala celo vrsto njegovih spoznanja naravnih sil, vso izkušnjo, ki si jo je v srečanju s sovražnimi silami nabralo.... želja po novih zmagah ga je prebijala in spodbujala, da je ustvarilo heroični epos, ki je postal zbiralnik ljudskega znanja in zahtev do samega sebe.«[6]

Materialistični obrat mitologije stvarjenja in ustvarjanja.

Prav to bi moralo biti izhodišče za razmišljanje o umetnosti in ustvarjanju v socialnem delu.

A ni. Ustvarjanje smo abstrahirali v ustvarjalca. Govorimo pretežno o družbenih okoliščinah ustvarjanja, ustvarjalec pa je posameznik. Torej še vedno psihologija, a zdaj socialna. 😊

Past oz. začaran krog, v katerem dejavnost nadomesti akter, je pri ustvarjalnosti še večja, saj je iz interakcionističnega vidika prav ustvarjalnost magistralna priložnost za izkušnjo sebe (ki je v meščanski, individualistični družbi imperativ – pogosto preoblečen v aksiom). Začarani krog je tavtologija.

Ker ustvarjalnost definira mene kot posameznika, potem je posameznik nosilec ustvarjalnosti.

Produktivnost ustvarjalnosti ni samo v tem, da ustvarja bogastvo (ali večji dobiček ali boljše življenje), ampak tudi, da ustvarja posameznika.

V tem oblast omreži človeka podobno kot bio-oblast (Foucault) to stori s spolnostjo (tudi ustvarjanje 😊) – ali pa ustvarja družbeno hegemonijo idej (Gramsci).

Post-modernizem je torej precejšen korak nazaj. Nekakšen bidermajer 20. stoletja.

Hkrati pa je individuacija – kot odstranitev – skorajda nujen pogoj ustvarjalnosti. Če hočemo ustvariti nekaj novega, moramo iti stran od starega, ustaljenega.

Pogosto se mi zgodi, da moram na sestanku iti na stranišče. Pogosto se to zgodi, ko se vrtimo v krogu in ne najdemo prave rešitve za večji ali manjši problem. Praviloma se s stranišča vrnem s kakšno dobro idejo. Oddaljitev od prizorišča omogoči ustvarjalnost.[7]  

Seveda pa pojav »straniščnega satorija« ne potrjuje Maslowljeve »hierarhije potreb«, pa čeprav bi se lahko tako tudi zdelo – »najprej odtočiti – potem odločiti«.[8]

Nekaterim so igre bolj pomembne kot kruh 😊

 

---

[1] Ne bi bilo nič narobe, če bi zdravnik, denimo, »predpisal« obisk koncerta, galerije, gledališke ali kino predstave, morda celo uro petja ali slikanja na dan. Umetnost bi v tem primeru bila sicer »zdravilo«, a bi ostala umetnost. Terapije z umetnosti pa posežejo v samo dejavnost in jo podredijo, ne le »terapevtskim« ciljem, temveč jo spremenijo v srži.

[2] Filozofije, ki je nekoč bila del učnega programa socialnega dela, tam več ni. Na žalost.

[3] Da socialno delo nima teorije umetnosti sui generis, lahko razumemo na več načinov. Eden je, da socialno delo nima interesa za kaj takega, saj ga zanima predvsem uporaba umetnosti in same umetnosti ne presprašuje. Kar je gotovo bolj plemenito, kakor poseganje v materijo s tujerodnimi miselnimi orodji. To kaže na upravičeno in prislovično skromnost in spoštljivost socialnega dela do drugih strok, kaže pa tudi na pomanjkanje interdisciplinarnosti v nekem kulturnem polju, ki je sicer disciplinam skupno.

[4] Leta 2014 je Muzej sodobne umetnosti (Bojana Piškur) pripravil razstavo o skupinskih in družbeno angažiranih umetniških praksah. Med njimi je bila tudi predstavitev produkcije Odbora za družbeno zaščito norosti iz osemdesetih let prejšnjega stoletja; cf. Ficko, Katarina in Vito Flaker, »Norost v osemdesetih: antipsihiatrično gibanje v Sloveniji«, v: Tamara Soban (ur.), Roberto Barandalla in Dario Schwarzstein, Politizacija prijateljstva [1. julij–28. september 2014], Moderna galerija, Ljubljana, 2014, str. 48–49.

[5] Ne gre za »soc-realizem«, režimsko umetnost sovjetskega bloka, socialistični realizem temveč za socialno, družbeno kritično literaturo – v Ameriki, denimo Steinbeck in Dos Passos, pri nas npr. Miško Kranjec. Trainspotting je tudi dober primer literature, v kateri je protagonist kolektiv.  

[6]Kolegica citira Trstenjak, A. (1981): Psihologija ustvarjalnosti. Slovenska matica, Ljubljana, str. 162.

[7] Razen v primeru, če kdo trpi za obstipacijo. 😊

[8] Maslowljev model potreb je v svoji preproščini nujen pojav, ko govorimo o »potrebah«. Če bi govorili o »potrebi po ustvarjanju« bi bil to paradoks, morda celo neumnost. Tako pojmovanje bi kazalo na pojmovno raztegljivost (amebnost) tudi sicer precej večznačnega in problematičnega pojma potreb. Ustvarjalnost sicer lahko začutimo kot željo, željo po ustvarjanju, morda bi pogovorno lahko rekli tudi potrebo (ki je lahko velika ali mala). A bržkone je ustvarjalnost predvsem človeška lastnost, zmožnost – kakor so človeške lastnosti mišljenje, delo, sočutje ipd. Več o kritiki »hierarhije potreb« v: Flaker, V. (2019). Breathing the Hierarchy of Needs Away. The Journal Czech and Slovak Social Work, Vol. 19, no. 1, pp 110–139. Dostopno na: https://socialniprace.cz/article/breathing-the-hierarchy-of-needs-away/