ponedeljek, 27. september 2021

Labirinti odgovornosti 1 - Črna

 


Že tako je odgovornost pomembna beseda (pogosto vroča tema) v vsakršni formalni organizaciji, v zavodih, ki se ukvarjajo z oskrbo ­– kar navadno pomeni tudi vsaj neko mero skrbništva nad stanovalci, pa je odgovornost k(o)ronski pojem.[1] V Črni še toliko bolj, je ključna beseda, ki nas pričaka na koncu vsakršne razprave, je pa najbrž tudi ključ, ki lahko odpre vrata za marsikoga.

Skrb o odgovornosti je v CUDV-jih primerjavi s posebnimi zavodi, kakor sta Dutovlje in Hrastovec, še bolj izražena. K temu prispevajo trije snopi momentov – nalepka in kariera, skrbnost pedagoške stroke in zavzetost staršev. Stanovalci Črne imajo namreč takšno nalepko, ki postavlja odklon od »normale« v zgodnja leta. V nasprotju z »duševnimi bolniki«, ki se jim življenje zaplete v starostni dobi, ki je vsaj nekoliko odmaknjena od otroštva, se začne kariera uporabnika, pogosto tudi stanovalca, že v otroštvu. Vstop v »kariero« je torej posledica spoznanja odklona, ne pa življenjske prelomnice, krize.[2] V njihovi karieri se formalno skrbništvo posledično večkrat ne vzpostavi z odvzemom poslovne sposobnosti, temveč s podaljševanjem statusa otroka in starševskih pravic.

Gre tudi za ustanovo, ki je bila sprva namenjena izključno otrokom. To je pomenilo, da so v začetkih svoje varovance ob polnoletnosti odpustili – navadno premestili v zavod za odrasle (npr. iz Dornave v Hrastovec).[3] Sčasoma pa so jih obdržali kar pri sebi – najprej kot ljudi s podaljšanim otroštvom (do 26. leta), potem pa kot stanovalce, ki niso več predmet vzgoje in izobraževanja, temveč predvsem oskrbe (oz. natančneje namestitve). A čeprav gre zdaj za ustanove, v katerih so nameščeni predvsem odrasli ljudje in je v njih ostala le peščica takih stanovalcev, ki so otroci v ozkem pomenu besede, je pomen pedagoške stroke v tovrstnih zavodih ostal prevladujoč. V njih je nastajala defektologija (zdaj specialna pedagogika). Pedagoški model, še bolj pa defektološki, je soroden medicinskemu v tem, da predpostavlja, da stroka ve bolje, kaj morajo »učenci« doseči, znati, kako se vesti; kaj je prav in kaj narobe.[4] Za našo razpravo pa je pomembna tudi podobnost v pokroviteljski vlogi strokovnjakov in osebja, ki je v pedagoški inačici »medicinskega modela« v nekaterih potezah še bolj izražena (saj gre za otroke!).

Umetno podaljšano otroštvo in z njim skladna pedagoška usmeritev ojačata navzočnost staršev oz. sorodstva. V primerjavi z vzgojnimi, pa tudi posebnimi zavodi, v katerih stanovalce njihovi sorodnik pogosto odpišejo (če ne prej, ob namestitvi v zavod), so tu starši v povprečju bolj zavzeti za dobrobit svojih potomcev.[5] Delitev odgovornosti je bolj podobna delitvi v šoli, kjer so učitelji odgovorni za tisti del otrokovega življenja, ki ga preživi v ustanovi, starši pa za tisti, ki ga preživi zunaj (in za splošne zadeve). Več je možnosti za prelaganje odgovornosti (»prepucavanje«), a tudi za skupno delo ali vsaj sodelovanje. Ne glede na to, ali gre za povezovanje ali ločevanje, takšna dinamika postavlja vprašanje odgovornosti na bistveno bolj poudarjen način.

Viri:

ZUDV Dornava (b. d.) »Zgodovina zavoda«. ZUDV Dornava, Zavod za usposabljanje, delo in varstvo dr. Marjana Borštnarja (spletna stran: O zavodu/ Zgodovina zavoda), dostopno na: http://www.zavod-dornava.si/index.php/zgodovina-zavoda.html 20. 9. 2021.

Kostnapfel J. (1996) Marjan Borštnar. V: J. Kostnapfel (ur.) Slovenski psihiatri. Radovljica: Didakta, str. 157–163.


[1] Pojavi pa se pogosto tudi v vsakdanjih izmenjavah. Navadno kot očitek, opozorilo. Več o tem v naslednjih blogih.

[2] Je pa začetek kariere življenjska prelomnica, kriza, ki jo spoznanje, diagnoza odklona sproži – večkrat prav za starše.

[3] Prvi tovrstni zavod je nastal tako, da so v Dornavo leta 1953 preselili 67 otrok iz Hrastovca (ustanovljen 1947). Glej spletno stran zavoda Dornava.

[4] Sorodstvo modelov potrjuje konkretna genealogija defektologije v Sloveniji. Med glavnimi ustanovitelji te stroke je bila psihiatrija. Marjan Borštnar je bil med ustanovitelji zavoda v Dornavi, prav tako tudi med pobudniki in ustanovitelji defektologije na takratni Pedagoški akademiji. Bil je sicer tudi med ustanovitelji šole za socialne delavce (tudi predavatelj) (Kostnapfel, 1996), socialno delo pa je tudi v zgodnjem obdobju v znanstveno teoretični zasnovi temeljilo na medicinskemu modelu (t. i. terapevtska usmeritev v socialnem delu značilna za tisto obdobje).

Bolj kot zgodovinska genealogija je merodajna podobnost, vzporednost modeliranja. Tako v medicinskem kakor v splošnem pedagoškem modelu se obravnava ravna po vnaprej postavljenih vrednostih in odklonu od njih. Če jih »učenec« oz. »bolnik« ne dosega, je napaka v njem. Povezava med že tako podobnima modeloma, je v defektologiji prav ta napaka, defekt. Medtem ko pedagogika definira, kaj bo človek moral znati, pa medicina definira v čem je človekova (biološka, psihosocialna) nezmožnost, da bi to znal. Socialni model, na drugi strani, ne pomeni prevlado socialne stroke, temveč postavitev težišča na družbene ovire, ki onemogočajo doseganje želenih ciljev. Pa morda še bolj to, da si cilje v svojem življenju postavi človek sam, ne pa neka njemu nadrejena instanca.

V zavodski stvarnosti razlike med zdravstvenim in vzgojno-izobraževalnim modelom skorajda ni opaziti. Tako posebni zavodi kot CUDV-ji delujejo kot totalne ustanove. Razlika je, da v enih oddelke – torej konkretno organizacijo življenja v zavodu – vodijo medicinske sestre, v drugih pa pedagoški delavci. Medtem ko je specialno pedagoška služba v Hrastovcu služba, ki zagotavlja svoje storitve vsem oddelkom, ima tako vlogo oz. funkcijo v Črni zdravstvena služba. Z drugimi besedami: pedagoška stroka je z nastankom CUDV-jev vzpostavila do neke mere avtonomijo nasproti medicini, a je v smislu modeliranja življenja v ustanovi ostala na istem. Šolski model je prav tako institucionalen, kot je bolnišnični. Razlike so v niansah. Med pomembnejšimi in konkretnimi je ta, da imajo CUDV-ji en vir financiranja več (poleg zdravstva in sociale še izobraževalni) in s tem omogočajo več različnih dejavnosti in tudi sicer bolj bogato oskrbo.

[5] Glede na nalepko, ki jo dobijo, gre tako pri otrocih z raznimi nalepkami kakor pri ljudeh s psihiatrično nalepko za predpostavko (predsodek) »disfunkcionalnih družin«. Ne glede na veljavnost takšnega predsodka oz. na to, da to ne drži za mnoge stanovalce, pa to vpliva na vzorce povezovanja, ki jih s sorodniki vzpostavi osebje. Kakor velja tudi v nasprotno smer, da je osebje ustanove, kakršna je Črna, bolj dojemljivo za sporočila, predloge, celo sodelovanje s sorodniki. Bi pa lahko postavili hipotezo, da obstaja nekolikanj  »razredne« razlike med tipi zavodov. Morda so posebni zavodi poleg tega, da vanje stopajo odrasli ljudje, ki jih v povprečju laže odpisati, tudi bolj zavodi za revne, neuke ljudi, ki so že tako brez moči, preprosto zgolj odlagališča, na katera parkirajo ljudi, ki nimajo prostora pod soncem. Medtem ko so zavodi, kot je Črna, morda v uporabi bolj za tisti del prebivalstva, ki ima več družbene moči, več ugleda (ki ga nočejo zapraviti s tem, da ne skrbijo več za svoje otroke). 

torek, 6. julij 2021

Vsakdanje omogočanje ustvarjalnosti (ustvarjalnost in socialno delo 4: socialni model)

 


Pravzaprav je socialni pogled na ustvarjanje in umetnost na dlani. Kolegica povzema:

Ustvarjalnost posameznika je pogojena z družbenim in kulturnim kontekstom, kar lahko pojmujemo makro okolje, poleg teh dveh osnovnih pogojev ustvarjalnosti pa so zagotovo pomembni še mikro nivoji, če jih tako pojmujemo, v katere je  posameznik vsakodnevno neposredno vpet.

Če se še tako trudimo, ustvarjanja ne moremo ločiti od socialne stvarnosti. V njej nastaja in v njej biva.

 Če bi hoteli zastaviti socialni pogled na ustvarjanje, bi ta vseboval razsežnosti:

a)       Družbena vloga – ustvarjanja in ustvarjavca; 
b)       Prostorske ureditve – kam in kako je ustvarjanje v (družbenem) prostoru umeščeno, kako ga oblikuje – prostor ustvarjanje in ustvarjanje prostor; 
c)        Institucionalne ureditve – kako ustanove določajo pomen stvaritve in njeno rabo, politična ekonomija ustvarjanja; 
d)       Morda življenjski dogodki, prelomnice, ki terjajo ustvarjalnost in potem še 
e)       ustvarjalnost kot medosebni proces, kot stvar interakcije – ustvarjanje prijateljstev in prijateljstvo kot ustvarjanje.

Prostor

Ko postavimo umetnost na piedestal, banaliziramo vsakdanje prostore: »prostor, v katerem živimo, od nas morebiti ne zahteva pretirane ustvarjalnosti, saj so določene potrebe avtomatizirane.«

Iz tega sledi, da prostor, v katerem živimo omogoča ali pa onemogoča ustvarjalnost.

Ureditev stanovanja je stvar ustvarjalnosti.

Na drugi strani je poseben prostor za ustvarjanje (atelje), v njem mir, inštrumenti itd. Lasten ritem ipd.

V instituciji je drugače. Podrejeno institucionalnemu obrazcu. Umetnost postane institucionalna ceremonija. Bolje rečeno institucionalni dolgčas. Umetnosti odvzame ustvarjalnost.

Na drugi strani pa prav to, kar Goffman poimenuje »sekundarne prilagoditve«, priča o nuji ustvarjalnosti v takem okolju in o inventivnosti ljudi, ki »znajo iz nič ustvariti nekaj«.[1]

Notranja motivacija?

»Ustvarjalčeva motivacija po ustvarjanju izhaja iz njega samega« je aksiom, na katerem temelji romantično razumevanje umetnosti in klasično razumevanje posameznika. Aksiom seveda ni resničen.

Je tudi sicer tavtološki, glede na to, da v isti sapi zatrjujemo, da z ustvarjanjem pravzaprav lahko ustvarimo sebe.

Torej kaj zdaj? Ali sam sebe izhaja iz ustvarjanja ali ustvarjanje iz samega sebe? 😊

Če izhajamo iz Goffmana (ki ga je treba brati tudi ko se ukvarjamo z umetnostjo 😊), je ustvarjanje (kot sekundarna prilagoditev) pravzaprav poskus odstopanja od pričakovanj, torej s tem ločimo sebe od predpisanega jaza, persone – od pričakovanj, ki nas določajo (glede na vlogo položaj) – torej je emancipacija tako od drugih kot od tega, kar drugi morajo od nas pričakovati.

Ustvarjalnost oz. motiv zanjo potemtakem ne leži v neki metafizični sredini osebnosti, temveč zunaj – je razsrediščena. A ko rečemo zunaj, to ne pomeni v drugih, v družbenih ureditvah, temveč v odnosu in interakciji z njimi. Nekje v dejavnosti oz. v dejavnem odnosu do vsega tega.

Posameznik ima osnovno potrebo po ustvarjanju v sebi, to pa se v vsakdanjem življenju izkazuje v obliki dejavnosti, skozi različna dejanja v odnosih ali pa s samim seboj v okolju, ki omogoča udejanjanje lastnih vzgibov. Če izhajamo iz tega je že samo dejanje kuhanja obrokov ustvarjalni proces, kateri izhaja iz človeške osnovne potrebe po prehranjevanju, vendar z ustvarjalno uporabo človeških zmožnosti lahko navaden obrok pripravimo, v kolikor imamo dane osnovne materialne, prostorske pogoje, kot rezultat naše ustvarjalne kombinacije vseh lastnosti in vedenja.

Ne gre brez Fromma.[2] A je malce preveč abstrakten in metafizičen. Čeprav je kuhanje še kako konkretno.

Dejavnost

»Temeljna značilnost tega načina življenja je dejavnost, vendar ne kot zunanja dejavnost, zaposlenost, ampak notranja dejavnost, ustvarjalna uporaba človeških zmožnosti. Biti dejaven pomeni izraziti svoje sposobnosti, svojo nadarjenost, bogastvo človeških darov, ki jih ima – čeprav v različni meri – vsako človeško bitje«[3]

Kaj je notranja dejavnost? Prebava? 😊

Pri Frommovem humanizmu živcira takale metafizika.

Ko se opremo nanjo – zletimo v praznino :O

Abstraktnost okolja in interakcije z njim

Trstenjak tako meni, da je motivacija ustvarjalnosti v tem, da človek skuša čim popolneje razviti svoje potenciale v interakciji z okoljem, v katerem živi.[4]

Spet drsimo od sociale v psihologijo. Problem je prav abstraktnost. Npr. zadnji stavek tega odstavka je odličen, a je tako abstrakten, da ne pove prav ničesar.

Vsakdanjost

Vsakdanjost je konkretna, a po mnenju psiho-aktivistov tam ustvarjalnost ni potrebna.

V vsakdanjem življenju ustvarjalnost ni potrebna zaradi vsakdanje rutine in avtomatiziranih opravil in dejanj.[5]

Dihotomija med banalnim, vsakdanjim življenjem, ki ga ureja rutina, avtomatizem in med plemenitim svetom umetnosti in ustvarjalnosti, ki se dogaja nekje drugje, v posvečenem prostoru in posvečenemu namenu. Seveda je lažna. Tudi »umetniško ustvarjanje« temelji na avtomatizmih – občih form in obrazcev in tehnike njihovega skladanja.

Rutina, avtomatizem ipd. ni le antiteza ustvarjalnosti, temveč tudi njegov komplement. Izraža se v pojmu spretnosti. Za improvizacijo v jazzu rabiš biti dober prav v avtomatizmih. Ali pa avtomatizmi pri vožnji avta ali kolesa omogočajo ustvarjalno ravnanje ali pa ustvarjalno razmišljanje med vožnjo 😊

Vrt

Ali pa pri vrtnarjenju:

Ustvarjalnost nima meja, tako kot ima slikar svoje platno na katerem se izrazi, tako ima tudi vrtnar svoj košček zemlje, v katerem se zaposli s svojimi mislimi in znanjem, ter tako lahko na svoj način ustvarja produkt.

Vrt je pravzaprav kreacija. V njem ustvarjamo razmerja med rastlinami, med njimi in zemljo – je bio- instalacija 😊

Produkt (zelenjava) je drugotnega pomena. Estetski kriteriji so pomembnejši – okus zelenjave, pogled na vrt, najbolj pa prav vživljanje vanj.

Starost

Je ustvarjalnost razlog za starizem?

Različni avtorji menijo, da s starostjo moč ustvarjalnosti ali pa želja po ustvarjanju upada, zaradi enoličnih izkušenj v starostnem obdobju; vendar ustvarjalnost in motivacija upada tudi pri otrocih kateri živijo v nespodbudnih oziroma enoličnih življenjskih razmerah in dražljajih iz okolja. Tako Pečjak in Štrukelj navajata[6], da pri majhnih izkušnjah ustvarjalnost ni velika, pri prevelikih izkušnjah pa ustvarjalnost lahko postane rutinska, tako zaključujeta, da največjo ustvarjalnost daje srednja stopnja izkušenosti. Ravno tako menita, da starejšim ljudem primanjkuje motivacije za ustvarjalno delo zaradi zastarelih stališč in enoličnih izkušenj, izogibajo se novostim, manj zaupajo vase, ter da se ne ukvarjajo z novitetami in dejavnostmi, ker je njihova osebna prihodnost kratka. Navajata, da se s starostjo intenziteta ustvarjalnosti spreminja tudi glede na področje ustvarjanja.

Čeprav dobronamerno, ima, v nasprotju z intenco, priokus starizma. Moj oče npr. je umrl, ko je nehal ustvarjati, ne pa obratno, da bi nehal ustvarjati, ko je umrl.

Botwinckova študija[7] je mlajše in starejše osebe vključila v reševanje nalog z več možnimi odgovori. Mlajše osebe so pisale odgovore, v katere so bile prepričane ter tudi odgovore, za katere niso bile prepričane, medtem ko so starejši pisali le odgovore, v katere so verjeli oz. so bili vanje povsem prepričani. Na osnovi te študije Botwinck zaključuje, da je bila strategija odgovarjana manj uspešna kot pri mlajših, ter da bi se v primeru opravljanja izpita starejši zaradi te strategije slabše odrezali, navkljub enakemu ali večjemu znanju, kot mlajše osebe.

Kaj je nauk te basni? 😊

Mislim, da iz tega ne moremo sklepati, da so stari ljudje manj ustvarjalni.

Socialni model – družbenega omogočanja ustvarjalnosti – se mora ukvarjati z vlogami, družbeno delitvijo dela, (simboličnimi) interakcijami, predvsem pa s prostorskimi in institucionalnimi ureditvami ustvarjanja. Presegati mora ovire, med njimi abstrakcijo ustvarjalnega posameznika, aksiom notranje motivacije in prenašati ustvarjalnost v vsakdanje življenje in vsakdanjost v umetniško sfero. Raz-odtujitev.



[1] Ideja za novo postavitev v Muzeju norosti: Izumi preživetja.

[2] Kolegica citira Fromma, E. (2004): Imeti ali biti. Vale Novak, Ljubljana.

[3] Ibid.

[4] Citat po Trstenjak, A. (1981): Psihologija ustvarjalnosti. Slovenska matica, Ljubljana.

[5] Kolegica tu citira diplomsko nalogo: Labor, L. (2014): Ustvarjalnost v delovnih organizacijah. Univerza na Primorskem, Fakulteta za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije. Pridobljeno 27.2.2020 s https://core.ac.uk/download/pdf/52489854.pdf

[6] Citat po Pečjak, V. in Štrukelj, M. (2013): Ustvarjam, torej sem. Celovec, Mohorjeva založba, str. 160.

[7] Ibidem str. 162.